VSL Sodba II Cp 2064/2024

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti toženi stranki pritožbene stroške v višini 1.578,37 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Oris zadeve

1Prvi tožnik je 10. 5. 2007 in 23. 9. 2008 s toženko sklenil kreditni pogodbi o dolgoročnem namenskem kreditu v CHF.¹ K pogodbama sta kot solidarni porokinji pristopili druga in tretja tožnica. Tožniki so 1. 4. 2015 zoper toženko vložili tožbo na ničnost oziroma podredno razveljavitev kreditnih pogodb, da je prvi tožnik dolžan plačati toženki 213.631,00 EUR in da se ugotovi, da je vknjižba hipoteke neveljavna in se izbriše. Tožba se je obravnavala v postopku II P 757/2015. Ker tožniki niso izpolnjevali obveznosti iz kreditnih pogodb, je toženka 27. 5. 2016 od kreditnih pogodb odstopila in tožnike pozvala k plačilu celotne obveznosti. Tretja tožnica je 30. 9. 2016 s toženko sklenila (novo) kreditno pogodbo o dolgoročnem kreditu v EUR, h kateri sta kot solidarna poroka pristopila prvi tožnik in druga tožnica. Tožniki so predčasno plačali obveznosti iz treh kreditnih pogodb, med njimi tudi obveznosti iz (obeh) spornih kreditnih pogodb. Tožniki so se v vlogi z dne 28. 9. 2016 v zadevi II P 757/2015 odpovedali tožbenemu zahtevku. Sodišče prve stopnje je zato izdalo sodbo na podlagi odpovedi II P 757/2015 z dne 5. 10. 2016, na podlagi katere je tožbene zahtevke zavrnilo. Tožniki v tem postopku zahtevajo plačilo odškodnine, ker toženka pri sklepanju kreditnih pogodb ni opravila potrebne pojasnilne dolžnosti - tožnike ni opozorila na tveganja pri najetju kredita v CHF v zvezi z spremenljivo obrestno mero in na negativne učinke realizacije tveganja depreciacije domače valute v razmerju do CHF, s tem, da so tožniki morali odplačevati kredit po vsakokratnem veljavnem tečaju EUR za CHF - to kršitev pa opredeljujejo kot škodno dejanje storjeno s strani toženke in zahtevajo povračilo škode tako na podlagi pogodbene kot nepogodbene odškodninske odgovornosti, ki naj bi jo utrpeli s tem, ko so na podlagi kreditnih pogodb v CHF izpolnili svojo obveznost in sicer v višini razlike med prejetim zneskom kredita in izvršenimi plačili.

Odločitev sodišča prve stopnje

2Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna v roku petnajstih dni nerazdelno plačati tožnikom 232.725,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 6. 2016 dalje do plačila (I) in tožnikom naložilo, da so dolžni v roku petnajstih dni plačati toženki pravdne stroške v višini 527,35 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (II).

Povzetek pritožbenih navedb

3Tožniki vlagajo pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlagajo pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji pravdni stroški, ki naj jih sodišče naloži v plačilo toženki.

4Po sodni praksi SEU je namen nezavezujoče narave nedovoljenih pogodbenih pogojev iz člena 6(1) Direktive 93/13/EGS² popraviti neenakost in ustvariti dejansko ravnotežje med pogodbenima strankama. SEU je podalo razlago, da je člen 6 (1) Direktive enakovreden določbam javnega reda v pravu države članic in da je glede na pomen javnega interesa, na katerem temelji varstvo, ki je z Direktivo zagotovljeno potrošnikom, treba ta člen šteti za določbo, ki je enakovredna nacionalnim pravilom, ki imajo v nacionalnem pravnem redu status določb javnega reda. V skladu s sodno prakso SEU prisilna narava člena 6(1) Direktive pomeni, da se potrošniki načeloma temu varstvu ne morejo odpovedati - ne s pogodbo ne z enostransko izjavo. SEU je v zadevi C-488/11 pojasnilo, da tako razlago potrjujeta med drugim cilj Direktive in da glede na naravo in pomen javnega interesa, na katerem temelji varstvo potrošnikov, Direktiva, kot izhaja iz njenega člena 7(1), državam članicam nalaga, da zagotovijo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nedovoljenih pogojev.

5Sodišče pri odločitvi ni upoštevalo, da v pravdni zadevi II P 757/2015 nista bili upoštevani načeli enakovrednosti in učinkovitosti, ki uokvirja izvajanje procesne avtonomije držav članic EU v skladu z dolžnostjo lojalnega sodelovanja, ki je določen v členu 4(3) PEU. V danem primeru bi zato moral prevladati položaj, ki bi omogočal sojenje o postavljenem tožbenem zahtevku ne glede na odpoved tožbenemu zahtevku v pravdni zadevi II P 757/2015. Za tožnike bi bilo treba vzpostaviti pravni položaj, ki bi bil skladen sodni praksi SEU, v smeri razlagalnih sodb, ki so bile izdane šele precej časa po pravnomočnosti sodbe na podlagi odpovedi. To se nanaša tako na sodbo SEU C-405/21, kot na odločbo Ustavnega sodišča Up-14/21 ter sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 in II Ips 54/2023. 20. 9. 2023, ko se je sodna praksa v istovrstnih zadevah znatno spremenila.

6Če bi bila v zadevi II P 757/2015 upoštevana sedanja sodna praksa, ki se je leta 2023 spremenila, bi bilo ugodeno tožbenemu zahtevku. Ker pa so sodišča pred tem brez izjeme zavračala tovrstne zahtevke, so tožniki ocenili, da so možnosti za njihov uspeh v zadevi II P 757/2015 ničelne, zato so se odpovedali tožbenemu zahtevku.

7Toženka je pripravila odpoved tožbenemu zahtevku, ki so jo tožniki zgolj podpisali brez sodelovanja pooblaščenca, kar je bil enostransko vsiljen pogodbeni pogoj toženke, kot je navedeno tudi v 2. členu kreditne pogodbe z dne 30. 9. 2016. Takrat je tožnikom grozila izvršba na nepremičnine, ki so bile zastavljene za zavarovanje bančne terjatve.

8Zadeva C-869/19 se nanaša na neupoštevanje pravnomočnosti prvostopenjske sodbe, ker je ta na podlagi nepoštenega pogodbenega pogoja odvzela potrošniku pravico do vračila plačanega zneska. V tej zadevi je šlo za položaj, ko potrošnik ni vložil pravnega sredstva v primernem roku, kar je bilo mogoče pripisati dejstvu, da ko je SEU 21. 12. 2016 razglasilo sodbe v zadevah C-154/15 in C-307/15 in C-308/15, je rok, v katerem je bilo mogoče vložiti pritožbo ali nasprotno pritožbo na podlagi nacionalnega prava, že iztekel. SEU je zavzelo stališče, da v takih okoliščinah ni mogoče šteti, da je bil potrošnik popolnoma pasiven, ker pred pritožbenim sodiščem ni izpodbijal doslej ustaljene sodne prakse. V zadevi tožnikov gre za podoben položaj. Sodna praksa, na kateri so temeljile odločitve o zavrnitvi tožbenih zahtevkov potrošnikov, se je spremenila šele leta 2023. Iz sodne prakse SEU izhaja, da bi sodišče moralo tožnike opozoriti na posledice odpovedi in da je odpoved mogoče upoštevati šele ob izpolnjenosti tega pogoja.

9SEU se je opredelilo do pravila res iudicata, ki kot nacionalno pravilo ni združljivo z načelom učinkovitosti, če onemogoča nadzor po uradni dolžnosti nad pogodbenimi pogoji pred izvršitvijo zahtevka zoper potrošnika, ko ni učinkovitih pravnih sredstev ali ko obstaja nezanemarljivo tveganje, da potrošniki razpoložljivih pravnih sredstev ne bodo uporabili.³ Ob opustitvi tega nadzora bi se varstvo potrošnika izkazalo za necelovito in nezadostno ter ne bi pomenilo niti ustreznega niti učinkovitega sredstva za dosego prenehanja uporabe teh vrst pogojev, kar je v nasprotju s tem, kar je določeno v Direktivi.

10Tožniki so predložili podatke o dolgoročnih gibanjih tečaja CHF, ki je dolgoročno gledano konstantno naraščal, da so banke to dejstvo poznale, da ga tožnikom niso predstavile pred sklenitvijo kreditnih pogodb. Ta del trditvene podlage ni vezan zgolj na kršitev pogodbene oziroma poslovne obveznosti, marveč gre za predpostavke odškodninske odgovornosti. Pojmovna oblika protipravnosti, ki je predpostavka poslovne odškodninske odgovornosti iz drugega odstavka 239. člena Obligacijskega zakonika (OZ) se kaže v pravnem dejstvu (protipravnem stanju) kršitve pogodbene (poslovne) obveznosti opraviti izpolnitveno ravnanje, ki se ga je pogodbena stranka s pogodbo zavezala opraviti. Tožniki so zatrjevali ravnanja in opustitve, ki jih je treba razmejiti od enostavne neizpolnitve (predpogodbene) obveznosti in niso samo v polju enostavne neizpolnitve obveznosti iz poslovne odškodninske odgovornosti.

11Tožniki v pritožbi tudi povzemajo stališča Vrhovnega sodišča iz odločb II Ips 8/2022 in II Ips 54/2023 in iz odločbe Ustavnega sodišča Up-14/21.⁴

Odgovor na pritožbo

12Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Presoja utemeljenosti pritožbe

13Pritožba ni utemeljena.

Presoja pritožbenega sodišča

14Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), pravilno je uporabilo materialno pravo ter pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje.

15Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so tožniki 1. 4. 2015 pred sodiščem prve stopnje v postopku II P 757/2015 zoper toženko vložili tožbo na ugotovitev ničnosti oziroma podredno za razveljavitev kreditnih pogodb, v kateri je bila dejanska podlaga enaka kot v konkretni pravdi. Tožniki so trdili, da imata kreditni pogodbi naravo potrošniških kreditnih pogodb, s katerima sta prvi tožnik in tretje tožnica reševala svoj stanovanjski problem, da sta kreditni pogodbi nični, ker je toženka ob sklepanju kršila svojo pojasnilno dolžnost, ko tožnikom ni razkrila vseh ključnih podatkov, ki so pomembni za zavarovanje njihovega položaja, četudi je kot strokovnjakinja na tem področju in na podlagi predhodnih opozoril Banke Slovenije za njih vedela, da je toženka prikrivala informacije o tveganjih, ki bi razkrile resnično obveznosti laičnega potrošnika, ker je ob sklepanju tožnikom izpostavila predvsem nižjo (ugodno) obrestno mero, zamolčala pa je dolgoročno izpostavljenost zaradi tveganja, ki je povezano z najetjem dolgoročnega kredita v CHF in slabitvijo tečaja EUR v razmerju do CHF na dolgi rok, kar je neposredno vplivalo na povečanje vrednosti glavnice kredita in porast mesečnih obrokov vračila kredita, da toženka ni navedla tožnikom razlogov in značilnosti mehanizma konverzije tuje valut CHF, da je šlo v primeru kreditnih pogodb v CHF za t. i. toksični kredit, pri katerem je toženka izkoristila nevednost tožnikov in se sklicevala na marketinški princip ugodne obrestne mere in nizke stroške, v posledici česar so bila kršena temeljna načela obligacijskega prava, da kreditni pogodbi nista imeli podlage, da gre pri kreditnih pogodbah v CHF za oderuški posel, s katerim je toženka dosegla nesorazmerno premoženjsko korist, da so tožniki primarno zahtevali ugotovitev ničnosti kreditnih pogodb v CHF, podredno pa njuno razveljavitev na podlagi 112. člena Obligacijskega zakonika (OZ) zaradi spremenjenih okoliščin, do katerih naj bi prišlo po sklenitvi pogodbe zaradi globalne ekonomske krize, zloma finančnih trgov in hudega padca vrednosti EUR v razmerju do CHF, kar se je zgodilo v letu 2009 in 2010 in nadaljevalo do leta 2015, ko se je ta trend zaostril do te mere, da je bilo ob zadnjem padcu vrednosti EUR razmerje med EUR in CHF skoraj 1:1, da so tožniki s primarnim in podrednim zahtevkom tudi zahtevali, da prvi tožnik doplača toženki razliko med že plačanimi anuitetami in prejetim zneskom kredita. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je toženka po vložitvi tožbe v zadevi II P 757/2015 17. 5. 2016 odstopila od kreditnih pogodb, ker tožniki niso izpolnjevali pogodbenih obveznosti in je zato tožnike pozvala k plačilu celotne obveznosti, da je tretja tožnica 30. 9. 2016 s toženko sklenila novo kreditno pogodbo o dolgoročnem kreditu, katere predmet je bil kredit v višini 640.000,00 EUR, s katerimi so tožniki predčasno poplačali tri kreditne pogodbe, med njimi tudi sporni kreditni pogodbi, zaradi česar so se 28. 9. 2016 v zadevi II 757/2015 zahtevkom odpovedali, da je sodišče prve stopnje 5. 10. 2016 zahtevke pravnomočno zavrnilo na podlagi sodbe na podlagi odpovedi, da tožniki v konkretni zadevi navajajo, da je toženka pri sklepanju kreditnih pogodb kršila pojasnilo dolžnosti, da to kršitev utemeljujejo na enakih okoliščinah, kot so jih navajali v tožbi vloženi v postopku II P 757/2015, in sicer, da kreditni pogodbi nista imeli podlage, da sta bili nedopustni, da gre za oderuške posle, ker je toženka ob sklenitvi zamolčala informacije, ki bi tožnikom omogočale dejansko oceno tveganja, s tem, da tožniki to kršitev opredeljujejo kot škodno dejanje s strani toženke in zahtevajo povračilo škode tako na podlagi pogodbene kot nepogodbene odškodninske odgovornosti, in sicer v višini razlike med prejetim zneskom kredita in izvršenimi plačili.

16Pritožbeno sodišče pritrjuje pravnim stališčem pritožbe v delu, da je namen nezavezujoče narave nedovoljenih pogodbenih pogojev iz člena 6(1) Direktive odpraviti neenakost in ustvariti dejansko ravnotežje med pogodbenima strankama, da je po sodni praksi SEU določba člena 6 (1) Direktive enakovredna določbam javnega reda v pravu države članic, da glede na pomen javnega interesa, na katerem temelji varstvo, ki je z Direktivo zagotovljeno potrošnikom, je treba ta člen šteti za določbo, ki je enakovredna nacionalnim pravilom, ki imajo v nacionalnem pravnem redu status določb javnega reda, da je temeljna predpostavka, da se potrošniku zagotovi pravno varstvo na podlagi Direktive, da se v postopku ugotovi, da je za nepoštenost pogodbenega pogoja dovolj, da se ravnanje banke prilega eni od štirih alinej iz prvega odstavka 24. člena Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot), da je merilo dobre vere v kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev objektivno, da je dobra vera z vsebino, kot je opredeljena v Direktivi, kršena, če ponudnik pri vključitvi pogodbenega pogoja ne ravna skladu s profesionalno skrbnostjo ali če pogoj za potrošnika vzpostavlja breme, ki nasprotuje pošteni in pravični tržni praksi, da zadostuje, da bi se ponudnik ob profesionalni skrbnosti lahko zavedal škodljivih posledic za potrošnika, tudi če se jih v resnici ni, niti jih ni želel, da je nevzdržno stališče (tudi) z vidika stabilnosti finančnega sistema, da od profesionalne finančne institucije ni mogoče pričakovati, da ima zavedanje in pričakovanje, da lahko v daljšem časovnem obdobju nastopijo dogodki, ki bodo močno pretresli valutni trg in da bi nasprotna logika pomenila, da se finančni sektor ni ničesar naučil ob finančnih zlomih in je lahko vedno znova nepripravljen in presenečen ob vsakem dogodku, ki zamaje valutna razmerja, da čeprav sta bila glede večine deležnikov finančna kriza in ukrep Švicarske centralne banke za banke nepredvidena dogodka, to ne pomeni, da so bila nepredvidljiva tudi močnejša nihanja CHF v dolgoročnem desetletnem obdobju, zlasti v času gospodarskih kriz, da je za valuto CHF značilno, da gre za t. i. valuto varnega zavetja.⁵

17Na teh izhodiščih je sodna praksa v zvezi z ustreznostjo pojasnilne dolžnosti banke zavzela stališče, da je pojasnilna dolžnost izpolnjena, če je banka seznanila potrošnika z neomejenim valutnim tveganjem, ki implicira tudi seznanjenost z možnostjo zelo velike depreciacije. Vrhovno sodišče je v sodbi II Ips 74/2023 pojasnilo, da bo v vsakem primeru od presoje konkretnih okoliščin posameznega primera odvisno, ali je banka svojo dolžnost izpolnila, zato je ključno vprašanje, ali je bil tožnik seznanjen z neomejenim tveganjem, kar nujno implicira tudi seznanjenost z možnostjo zelo velike depreciacije domače valute, da so merila (zahteve) za presojo, ali je banka ustrezno izpolnila pojasnilno dolžnost, stroga in stroga je tudi nadaljnja presoja, da gre praviloma ob neustrezni pojasnilni dolžnosti za nepošten in zato ničen pogodbeni pogoj (drugi odstavek 23. člena ZVPot), ki kot bistvena sestavina kreditne pogodbe, povzroči ničnost celotne pogodbe (prvi odstavek 88. člena OZ) in da je Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 8/2022 zapisalo, da to ne vnaša pretirane mere avtomatizma v presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja in da je sklep o tem rezultat presoje okoliščin konkretnega primera, ob upoštevanju evolucije evropskega prava, na katerega so slovenska sodišča vezana, in ustavno skladne razlage socialno naravnanega potrošniškega prava.

18Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je bil s sodbo na podlagi odpovedi v zadevi II P 757/2015 z dne 5. 10. 2016 zavrnjen zahtevek za ničnost in razveljavitev kreditnih pogodb, kar glede na trditveno podlago tožnikov v navedenem postopku pomeni, da je bilo pravnomočno ugotovljeno, da sta kreditni pogodbi veljavni. Razlogi sodišča prve stopnje v tem delu temeljijo na uveljavljeni sodni praksi, da presoja o (ne)obstoju procesne ovire za meritorno odločanje v obliki pravnomočno razsojene stvari (res iudicata) temelji na kriteriju identitete spora, dva spora pa sta identična, če sta podana istovetnost pravdnih strank (subjektivna istovetnost) in istovetnost tožbenega zahtevka (objektivna istovetnost). Pravna teorija se pri presoji slednjega zavzema za uporabo procesne ekvivalenčne teorije oziroma teorije o dvočlenskem spornem predmetu, po kateri sta za določitev spornega predmeta enako pomembna tožbeni predlog in dejansko stanje.⁶ Takšni opredelitvi spornega predmeta je sledila tudi sodna praksa. Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da je za individualizacijo spora oziroma tožbenega zahtevka, o katerem je bilo pravnomočno odločeno, treba upoštevati predvsem izrek sodbe in dejansko podlago sodbe.⁷ Obseg pravnomočnosti sodbe se zato presoja z razlago celotne sodbe, ne le izreka, ampak tudi dejanskega stanja in njenih razlogov. Istovetnost zahtevkov je podana tedaj, kadar je pravno razmerje, o katerem je že bilo odločeno, po vsebini in nastanku enako pravnemu razmerju iz tekoče pravde.⁸ Glede pritožbenih trditev, da sodišče prve stopnje ob upoštevanju Direktive, ne bi smelo upoštevati pravnomočne sodbe na podlagi odpovedi, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je SEU v odločbah C-407/18 pojasnilo, da je za zagotavljanje stabilnosti prava in pravnih razmerij ter učinkovitega izvajanja sodne oblasti pomembno, da sodnih odločb, ki so postale pravnomočne potem, ko so bila izčrpana vsa razpoložljiva pravna sredstva, ali potem, ko so se iztekli roki zanje, ni več mogoče izpodbijati in da ob neobstoju ureditve prava Unije, so postopkovna pravila za zagotavljanje varstva pravic, ki jih pravnim subjektom daje pravo Unije, po načelu procesne avtonomije držav članic predmet njihovega nacionalnega pravnega reda, da pa ta pravila ne smejo biti manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne položaje v nacionalnem pravu (načelo enakovrednosti), in ne smejo biti izoblikovana tako, da v praksi onemogočajo ali pretirano otežujejo uresničevanje pravic, ki jih podeljuje pravni red Unije (načelo učinkovitosti).

19Pritožba (tudi) meni, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati pravnomočnosti sodbe na podlagi odpovedi, ker se je sodna praksa po izdaji te sodbe spremenila, pri tem pa se sklicuje na sodbo C - 869/19, ki pa ni primerljiva z okoliščinami konkretnega primera. V citirani zadevi SEU tožnik v pritožbenem roku ni vložil pritožbe,⁹ znotraj tega roka pa se je spremenila sodna praksa, ki jo pritožbeno sodišče na podlagi pritožbe toženke v odločbi ni upoštevalo, zato je SEU tožniku priznalo pravico do sodnega varstva po Direktivi, potem ko je glede na spremenjeno sodno prakso odločitev pritožbenega sodišča izpodbijal pred Vrhovnim sodiščem Španije. Tudi v tej odločbi je SEU izpostavilo, da varstvo potrošnika ni absolutno. Natančneje, menilo je, da pravo Unije nacionalnega sodišča ne zavezuje, da ne uporabi nacionalnih postopkovnih pravil, po katerih odločba postane pravnomočna, čeprav bi se s tako neuporabo lahko odpravila kršitev določbe iz Direktive 93/13, ne glede na njeno naravo, če sta v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 22 te sodbe, spoštovani načeli enakovrednosti in učinkovitosti.

20Tožniki so se tožbenemu zahtevku v zadevi II P 757/2015 odpovedali. Tudi če bi to storili po letu 2022, ko se je spremenila sodna praksa, bi sodišče izdalo sodbo na podlagi odpovedi in tožbeni zahtevek zavrnilo. Če se tožnik zahtevku odpove, sodišče dejstev ne ugotavlja in materialnega prava ne uporablja, ampak upošteva voljo tožnika. Šteje se, da sama pravna posledica, ki jo s tožbo uveljavlja tožnik, ni upravičena. Ko se tožnik odpove zahtevku sodišče ne sme več presojati, ali je bil zahtevek morda utemeljen.¹⁰ S sodbo na podlagi odpovedi je bilo razsojeno, da se zavrnejo zahtevki tožnika na ničnost in razveljavitev kreditnih pogodb, da prvi tožnik plača toženki 213.631,00 EUR ter zahtevek na neveljavnost in izbris hipotek, zato sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno razloguje, da je bilo v zadevi II P 757/2015 pravnomočno ugotovljeno ne samo, da sta pogodbi veljavni in v skladu s pravnim redom, temveč tudi, da toženka v predpogodbeni fazi v okviru pojasnilne dolžnosti ni ravnala protipravno. Sodna praksa se v tem delu ni spremenila. Če se v postopku ne ugotovi nepoštenost pogodbenega pogoja, to pomeni, da je banka izpolnila pojasnilo dolžnost v luči izoblikovanih stališč sodne prakse o vplivu tuje valute kot posebnega pogoja na potrošniške kreditne pogodbe, kar posledično pomeni, da potrošnik ni upravičen do pravovarstva.¹¹ Tožniki so v postopku II P 757/2015 zatrjevali nepoštenost pogodbenega pogoja in s tem, da se ravnanja toženke kot banke prilega eni od štirih alinej iz prvega odstavka 24. člena ZVPot, kar pomeni, da jim je bilo že v postopku II P 757/2015 zagotovljeno pravno varstvo na podlagi Direktive. Glede na pritožbene navedbe, da je sodna praksa v času, ko so se tožniki odpovedali tožbenim zahtevkom, zavračala istovrstne tožbene zahtevke,¹² pritožbeno sodišče še dodaja, da bi tožniki lahko umaknili tožbo in na ta način postopek zaključili, brez učinka pravnomočnosti. Tožbeni zahtevek tožnikov v tem postopku tudi ni bil zavrnjen iz razloga, ker bi se tožniki z enostransko izjavo, ki je bila dana toženki, odpovedali sodnemu varstvu. Glede sodne prakse SEU, ki jo navaja pritožba,¹³ pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v konkretnem primeru sodno varstvo tožnikov ni bilo izključeno, ker bi bili prikrajšani do učinkovitega pravnega sredstva,¹⁴ ali da bi bili zaradi postopkovnih pravil prikrajšani za uveljavljanje pravic, ki jih imajo pravni subjekti v skladu z Direktivo zoper uporabo nepoštenih pogojev, ali da bi bilo postopanje sodišč v nasprotju z členom 7(1) Direktive, ki državam članicam nalaga, da zagotovijo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nedovoljenih pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki. Glede na pojasnjeno, se tožniki v pritožbi neutemeljeno zavzemajo, da bi sodišče prve stopnje moralo zaradi javnega interesa po uradni dolžnosti vnovično presojati, ali je toženka opravila zahtevano pojasnilno dolžnost, s tem, da v tem postopku ne navajajo nepoštenosti drugih pogojev, ki niso bili del trditvene podlage v postopku II P 757/2015.

21Tožniki v pritožbi trdijo, da je toženka pripravila odpoved tožbenemu zahtevku, ki so jo tožniki podpisali, kar je bil enostransko vsiljen pogodbeni pogoj toženke za sklenitev nove kreditne pogodbe z dne 30. 9. 2016, ko je tožnikom grozila tudi izvršba nepremičnine, ki je bila zastavljena za zavarovanje bančne terjatve iz kreditnih pogodb. Tožniki niso vložili pritožbe zoper sodbo na podlagi odpovedi zaradi zvijače oziroma sile (drugi odstavek 338. člena ZPP), s tem, da so v postopku pred sodiščem prve stopnje zgolj trdili, da je "toženka odobritev novega kredita z dne 30. 9. 2016, ki je bil namenjen poplačilu starih obveznosti izrecno pogojevala z odpovedjo tožbenemu zahtevku, v zadevi (II P 757/2015 - op. pritožbenega sodišča), v kateri so tožniki vtoževali povsem drug predmet, kot ga vtožujejo v tej zadevi in ni bilo nobenega dogovora, ki bi kakorkoli posegel v pravico tožnikov, da uveljavljajo zahtevek iz naslova odškodnine."

22Kadar protipravnost (kot predpostavka odškodninske odgovornosti) nastopi v pojavni obliki kršitve poslovne (pogodbene) obveznosti, se za odškodninsko odgovornost za škodo, ki jo ta kršitev povzroči (torej za odškodninsko obveznost povrniti to škodo), uporabljajo pravila o poslovni odškodninski odgovornosti, ki (kot posebna pravila) izključujejo uporabo splošnega pravila prvega odstavka 131. člena OZ, ki ureja predpostavke splošne neposlovne odškodninske odgovornosti.¹⁵ Obravnavani primer je zato treba presojati v luči pravil o poslovni odškodninski odgovornosti. Ni sicer sporno, da tudi za odškodninsko odgovornost za kršitev pogodbe velja načelo popolne odškodnine. Na uporabo pravila o popolni odškodnini (169. člen OZ) v pogodbenem pravu napotuje 246. člen OZ. Denarna odškodnina mora biti takšna, da oškodovanca postavi v premoženjski položaj, v kakršnem bi bil, če kršitve ne bi bilo, tj. če bi bila pogodba pravilno izpolnjena. Načelo popolne odškodnine oziroma reparacije vseh škodnih posledic kršitve je nujno za ohranjanje zaupanja v pogodbeno pravo, saj stranke ne bodo imele interesa za sklenitev pogodbe, če bodo morale posledice kršitve nasprotnih strank nositi same.¹⁶ Za zavrnitev tožbenega zahteva v tej zadevi je ključno, da je bilo v zadevi II P 757/2015 pravnomočno odločeno, da se zavrne zahtevek tožnika na ničnost kreditnih pogodb in enako zahtevek, da se navedeni pogodbi razvežeta, kar pomeni, da toženka svojih pogodbenih obveznosti ni kršila, tako ne v predpogodbeni fazi (v zvezi s pojasnilno dolžnostjo), kakor tudi ne v izpolnitveni fazi (v zvezi z nakazilom v pogodbi dogovorjenega kredita prvemu tožniku), zato sta tožnike zavezovali pogodbi s toženko. Pravno priznana je tista škoda, ki jo je kršitev pogodbe povzročila v sferi pogodbeno zveste stranke, pri čemer odškodninski zahtevek lahko obstaja neodvisno od izpolnitvenega zahtevka oziroma tudi takrat, ko tega zahtevka sploh ni, pa tudi takrat, kadar dolžnik izpolni svojo glavno obveznost, krši pa katero od stranskih obveznosti - na primer pojasnilno dolžnost. Iz načela popolne odškodnine tako izhaja tudi, da ima upnik pravico do odprave vseh negativnih posledic dolžnikove kršitve pogodbe. To vključuje tudi pravico do varstva njegovega interesa zaupanja (negativni pogodbeni interes). Tu ne gre za škodo, ki jo je neposredno povzročila kršitev pogodbe, ampak za izdatke, ki se zaradi kršitve pogodbe izjalovijo, postanejo nekoristni. Gre za škodo, ki je nastala, ker je ena stranka zaupala v pošteno in skrbno ravnanje nasprotne stranke. Povrnitev škode zaradi zaupanja ni omejena le na motnje v sklenitveni fazi, ampak zajema tudi izpolnitvene motnje (kršitev pogodbe). Gre za škodo na drugih pravnih dobrinah. Glede na dobrino, na kateri je škoda nastala, in bližino vzročne zveze med kršitvijo in nastalo škodo, je mogoče škodo razvrstiti v tri skupine:

- neposredna škoda oziroma škoda na sami stvari (damnum quad rem), ki se kaže kot zmanjšanje vrednosti stvari,

- škoda zaradi zaupanja (damnum circa rem), ki je posledica premoženjskih razpolaganj pogodbi zveste stranke, pravnih in dejanskih, opravljenih na podlagi zaupanja, da izpolnitev pogodbe sopogodbenika nima napak. Ta razpolaganja pa se zaradi kršitve pogodbe izkažejo za nepotrebna, nekoristna ali celo škodljiva. Ta škoda je sicer posredna, a je tesno povezana s predmetom izpolnitve,

- Damnum extra rem (refleksna škoda).¹⁷

Tožniki take škode ne terjajo - te škode v trditveni podlagi niso določno opredelili. Pravilne so ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožniki kot škodo vtožujejo to, kar so na podlagi veljavnih kreditnih pogodb izpolnili toženki na račun pogodbeno določenih obresti in stroškov, zato izpolnitve (veljavne) obveznosti znotraj konkretnega pogodbenega razmerja že pojmovno in po sami naravi ni mogoče opredeliti kot škodo in da vtoževani znesek dejansko predstavlja kondikcijski zahtevek, ki bi bil utemeljen ob predpostavki, da bi bili kreditni pogodbi nični ali razveljavljeni.

Odločitev pritožbenega sodišča

23Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Glede stroškov pritožbenega postopka

24Na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP tožniki krijejo sami svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo niso uspeli, dolžni pa so plačati toženki pritožbene stroške: za sestavo odgovora na pritožbo 1.275,00 EUR, za izdatke za stranko 18,75 EUR, za DDV 284,62 EUR, skupaj 1.578,37 EUR. Tožniki so dolžni plačati toženki te stroške v roku petnajstih dni od prejema sodbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

¹ V nadaljevanju kreditni pogodbi.
² V nadaljevanju Direktiva.
³ Pritožba se sklicuje na odločbe SEU: C-415/11, C-49/14, C-176/17 in C-632/17.
⁴ Podrobneje glej 12. - 15. tč. pritožbe.
⁵ Podrobneje glej 12.-15. tč. pritožbe, kjer je povzeta sodna praksa Vrhovnega sodišča in Ustavnega sodišča.
⁶ D. Wedam Lukić in ostali, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana, 2009, stran 161-162.
⁷ II Ips 569/2005.
⁸ II Ips 468/2003.
⁹ Odločilna razlika z obravnavanim primerom je v tem, da se tožnik ni odpovedal zahtevku.
¹⁰ A. Galič in ostali, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana, 2009, stran 85.
¹¹ Primerjaj z 18. tč. sodbe II Ips 74/2023.
¹² Ob tem, da tudi 23. 5. 2018, ko so tožniki vložiti tožbo v tem postopku, je bila sodna praksa enaka kot ob vložitvi vloge, s katero so se tožniki odpovedi tožbenemu zahtevku v postopku II P 757/2015.
¹³ V 2. in 9. tč. pritožbe.
¹⁴ Npr. zaradi neposredno izvršljivega notarskega zapisa ali pravnomočnega plačilnega naloga, ipd.
¹⁵ N. Plavšak in ostali, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 206.
¹⁶ II Ips 66/2022.
¹⁷ II Ips 66/2022.