VSRS Sodba I Up 222/2025

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

1Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo zoper sklep št. 2142-569/2017/37 (1222-07) z dne 16. 9. 2025, s katerim je Ministrstvo za notranje zadeve na podlagi četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrglo tožnikov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ki ga je podal 11. 11. 2024.

2V obrazložitvi sodbe je Upravno sodišče ob sklicevanju na obrazložitev v izpodbijanem sklepu (drugi odstavek 71. člena ZUS-1) pojasnilo, da že zato, ker tožnik ni zatrjeval novih dejstev in predložil novih dokazov v smislu 64. člena ZMZ-1, njegovo trditveno gradivo po presoji sodišča ne more pomembno povečevati verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Pojasnilo je, da glede na navedeno in ob upoštevanju zaostrenih dokaznih standardov v tovrstnih postopkih, toženka ni bila dolžna po uradni dolžnosti pridobivati poročil o izvorni državi.

3Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da izpodbijani upravni akt odpravi.

4Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6Pritožnik v svoji pritožbi navaja, da je srž pritožbe vezana na vprašanje izvedbe dokaznega postopka. Zatrjuje, da je Upravno sodišče spregledalo, da toženka ni v celoti ravnala v skladu z navodili istega sodišča po sodbi I U 2116/2024 z dne 30. 1. 2025,¹ ker ni upoštevalo splošno znanih dejstev glede Kosova, ki jih toženka kljub navodilom Upravnega sodišča ni ugotavljala in ker toženka ni izvedla osebnega razgovora, da bi pretehtala in ocenila tožnikove navedbe in izpovedbe med zaslišanjem v postopku s sodbo z dne 30. 1. 2025. Meni, da je zato dejansko stanje ostalo neugotovljeno oziroma napačno ugotovljeno, dokazni predlogi pa neizvedeni. In ker navedeno v izpodbijani sodbi ni dovolj določno pojasnjeno, je po mnenju pritožnika ni mogoče preizkusiti, kar pomeni kršitev pravil postopka. Meni, da je na Kosovu glede na splošno znana dejstva, situacija še slabša kot leta 2024.

7Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnik z zgoraj povzetimi splošnimi navedbami izpodbija zgolj pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja in v pritožbi ne predlaga izvedbe dokazov. Vrhovno sodišče je v zvezi z navedenim že večkrat poudarilo,² da se v skladu s položajem in vlogo Vrhovnega sodišča v sistemu upravnega spora v pritožbenem postopku njegova presoja omejuje na presojo pravilnosti in zakonitosti sodbe Upravnega sodišča kot sodišča prve stopnje. V skladu s prvim odstavkom 75. člena ZUS-1 se tako v pritožbenem postopku pred Vrhovnim sodiščem zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izpodbija sodba Upravnega sodišča, ki je s tem tudi predmet pritožbene presoje. Upravni akt je kot predmet presoje Upravnega sodišča v presojo Vrhovnega sodišča vključen le posredno in omejeno glede na opravljeno prvostopenjsko presojo v upravnem sporu.³ Tako je po ustaljeni sodni praksi lahko v upravnem sporu predmet pritožbene presoje samo dejansko stanje, ki ga je v svojem postopku ugotovilo Upravno sodišče, in ne dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka v postopku izdaje upravnega akta.

8Vrhovno sodišče zato v primeru utemeljene pritožbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja praviloma razveljavi sodbo Upravnega sodišča in mu vrne zadevo v novo sojenje (prvi odstavek 79. člena ZUS-1), organu tožene stranke pa zadevo vrne le izjemoma, če je glede na okoliščine primera to potrebno (npr. če je prišlo do zmotne uporabe materialnega prava in zaradi tega do nepravilnega ugotavljanja relevantnega dejanskega stanja že v postopku izdaje upravnega akta, drugi odstavek 79. člena ZUS-1). Tudi sodbo Upravnega sodišča lahko Vrhovno sodišče spremeni samo v povezavi z drugačno presojo dejanskega stanja od tistega, ki ga je ugotovilo Upravno sodišče v svoji sodbi (80. člen ZUS-1). Posledično to pomeni, da v pritožbi v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, razen če je Upravno sodišče sámo ugotovilo dejansko stanje.⁴ Tudi ZMZ-1 posebnega obsega pritožbene presoje, ki bi odstopala od sistemske ureditve ZUS-1, ne določa.

9V obravnavani zadevi sta dejansko stanje ugotavljala in presojala toženka in Upravno sodišče, ki drugačnega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta, ni ugotovilo. Presoja pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja s strani Vrhovnega sodišča bi zato pomenila ponovno presojo dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku toženke, ki jo je kot pristojno že opravilo Upravno sodišče. Zato se Vrhovno sodišče do pritožbenih navedb v zvezi z zmotnim oziroma nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem ni opredeljevalo. Ob tem pa Vrhovno sodišče poudarja, da pritožnik v svoji pritožbi ni navajal novih dejstev in dokazov, ki bi terjala de novo presojo potrebe po mednarodni zaščiti s strani Vrhovnega sodišča.

10Vrhovno sodišče ob tem odgovarja še na zmotne pritožbene očitke o nedoločno pojasnjeni sodbi. Upravno sodišče je namreč v izpodbijani sodbi pojasnilo, da toženka ni bila dolžna po uradni dolžnosti pridobivati poročil o izvorni državi, ker tožnik ni zatrjeval novih dejstev in predložil novih dokazov v smislu 64. člena ZMZ-1. Navedlo je, da iz izpodbijanega sklepa izhaja, da tožnik upoštevnih novih dejstev ni določno opredelil in podkrepil z dokazi glede svoje ogroženosti, glede tega pa iz tožnikovega trditvenega gradiva ni razvidno konkretizirano nasprotovanje navedeni presoji toženke (33. točka obrazložitve).

11Upravno sodišče se je opredelilo tudi do neizvedbe novega osebnega razgovora, ko je pojasnilo, da je toženka spoštovala stališče Upravnega sodišča in presojala utemeljenost vseh tožnikovih navedb v navedenem zahtevku, za kar pa ji s tožnikom že po naravi stvari ni bilo treba opraviti novega osebnega razgovora, še posebej zato, ker mu je bila na prvem dana možnost predstavitve vseh elementov, razlogov za drugačno stališče pa tožnik ni določno navedel (36. točka obrazložitve).

12Vrhovno sodišče ugotavlja, da navedeni presoji Upravnega sodišča (v točki 10. in 11. te obrazložitve) pritožnik konkretizirano ne nasprotuje. S ponavljanjem pavšalnih tožbenih navedb, da je v državi izvora maltretiran in diskriminiran zaradi narodnosti in da na Kosovem ni institucije, ki bi ga zaščitila, pa pritožnik ob pojasnjenem ne more uspeti. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da je pritožnikov položaj mogoče primerjati s položajem apatridov, saj je v obravnavani zadevi nesporno, da ima pritožnik državljanstvo Republike Srbije in Republike Kosovo.

13Ker niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

¹ Iz dejanskega stanja zadeve izhaja, da je toženka tožnikov zahtevek z dne 11. 11. 2024 zavrgla že s sklepom z dne 18. 11. 2024, ki pa ga je Upravno sodišče odpravilo s sodbo I U 2116/2024 z dne 30. 1. 2025, s katero je toženki naložilo, naj v ponovnem postopku opravi ex nunc presojo in upošteva splošno znana dejstva o stanju na Kosovem.
² Glej npr. sodbe I Up 227/2016 z dne 31. 8. 2016, I Up 312/2016 z dne 1. 2. 2017, I Up 132/2017 z dne 7. 4. 2017, I Up 124/2021 z dne 1. 9. 2021, I Up 222/2022 z dne 22. 2. 2023.
³ Učinkovito pravno sredstvo in sodno varstvo zoper upravni akt se stranki zagotavlja v postopku upravnega spora pred sodiščem prve stopnje.
⁴ Tako Vrhovno sodišče ustaljeno v svoji sodni praksi, glej npr. sodbe I Up 227/2016 z dne 31. 8. 2016, I Up 312/2016 z dne 1. 2. 2017, I Up 132/2017 z dne 7. 4. 2017, I Up 124/2021 z dne 1. 9. 2021, I Up 222/2022 z dne 22. 2. 2023.