VSM Sklep I Cp 240/2025

I. Pritožbi se ugodi, sodba in sklep sodšča prve stopnje se razveljavita in se tožba zavrže.

II. Tožečaa stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema tega sklepa povrniti stroške celotnega postopka v znesku 2.435,73 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

1Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se tožba v delu, v katerem tožeča stranka zahteva, da sodišče odloči, da sklep o izvršbi opr.št. VL 74063/2022 z dne 17. 10. 2020, ki ga je izdalo okrajno sodišče ostane v veljavi, zavrglo (točka I izreka), nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki glasi: "Tožena stranka A. A., ..., je dolžna tožečii stranki B. d.d. plačati glavnico v znesku 22.382,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi:

- od zneska 22.279,84 EUR od dne 23. 6. 2022 dalje do dne plačila in

- od zneska 2,16 EUR od dne 29. 6. 2022 dalje do dne plačila, vse v roku 15 dni od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, da ne bo izvršbe ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki poravnati stroške postopka v primeru z zakonskimi zamudnimi obrestmi." (točka II izreka). Prav tako je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 2.435,73 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka) .

2Zoper zgoraj navedeno odločbo vlaga pritožbo tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. čllena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno razlagalo določb 61. in 62. člena pogodbe ter presodilo fakturo št.. 19830 z dne 8. 6. 2022, kjer je evidentno navedeno, da je bila izstavljena toženi stranki (v nadaljevanju toženec) s strani tožnice v imenu distribucijskega operaterja distribucijskega omrežja. Na tej fakturi je tudi naveden transakcijski račun tožnice, ki je izrecno namenjen nakazilom zneskov na podlagi določil pogodbe o najemu elektrodistribucijske infrastrukture in izvajanju storitev, ki v 5. poglavju ureja obračun upravičenih stroškov in odstopanja od regulativnega okvira. Sodišče prve stopnje je tako nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je obrazložilo, da tožeča stranka ni upravičena v svojem imenu zahtevati plačila od uporabnikov, ker ni izkazala, da bi C. d.o.o. na tožečo stranko prenesel materialnopravno upravičenje za izterjavo terjatev iz naslova neupravičenega odjema. Iz pogodbe o najemu elektrodistribucijske infrastrukture in izvajanju storitev za distribucijskega operaterja kot celote, ki sta jo sklenila distribucijski operater izhaja izrecni namen, da izterjavo obveznosti, katere izvirajo iz naslova neupravičenega odjema električne energije, izvaja tožnica.

Nadalje tožnica izpodbija sodbo tudi v stroškovnem delu. Sodišče prve stopnje je toženki priznalo nesorazmerno visok znesek pravdnih stroškov, priznalo je pravdne stroške tudi za tista pravdna dejanja v predmetnem postopku, ki niso bila nujno potrebna.

Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi. Zahteva tudi povračilo stroškov pritožbenega postopka.

3Toženec na pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba je utemeljena.

5Uradni preizkus izpodbijane odločbe pokaže (drugi odstavek 350. člena ZPP), da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev postopka 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je navedena kršitev podana, če je bilo odločeno o zahtevku v sporu, ki ne spada v sodno pristojnost (18. člen ZPP).1 V obravnavani zadevi namreč ni podana pristojnost sodišča, ampak je za tovrstne spore v zvezi z zahtevkom na plačilo, ki je posledica neupravičenega odjema uporabnika električne energije, pristojna Agencija za energijo, ki je upravni organ, in ki odloča po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP)..

6Kot izhaja iz trditev tožeče stranke, le-ta zahteva plačilo zneska 22.382,00 EUR, ker je bilo pri tožencu ugotovljeno, da se je na merilnem mestu električne energije št.: ... na naslovu ..., katerega imetnik je toženec, izvajal neupravičen odjem električne energije na način, kot ga opredeljujejo določila 1. in 2. alineje drugega odstavka 245. člena Sistemskih obratovalnih navodil za distribucijski sistem električne energije (v nadaljevanju SONDSEE.2 Navedena sistemska navodila kot podzakonski akt, ki so veljala v času neupravičenega odjema, je na podlagi Energetskega zakona (EZ-1) sprejel (torej na podlagi javnih pooblastil) tedaj še C d.o.o. Ta navodila so med drugim urejala tudi odnose med distribucijskim operaterjem, uporabniki sistema in ostalimi deležniki na trgu z elektriko, prav tako merjenje električne energije, merilne naprave, enotno evidenco merilnih mest, enotno evidenco merilnih točk in načina zagotavljanja podatkov, storitev ter tudi obračun, način zaračunavanja in plačevanja uporabe distribucijskega elektroenergetskega sistema (6., 7. in 8. točka 1. člena SONDSEE). Zakonodajalec je tedaj s podelitvijo javnega pooblastila C. d.o.o. kot koncesionarju dovolil, da podrobneje normativno uredi izvajanje svoje javne gospodarske službe (78. člen EZ -1).4 Tako so zgoraj navedena sistemska navodila tudi v delu, kjer so urejala neupravičen odjem, za ureditev javne gospodarske službe, urejala javnopravno razmerje, saj je temeljna obveznost izvajalca javne službe distribucijskega operaterja električne energije (C. d.o.o., sedaj po prevzemu v letu 2023 pa je to družba D. d.o.o.), da elektroenergetski sistem kot celota deluje.

7V obravnavani zadevi je tožnica B. d.d. s takratno družbo C. d.o.o.⁵ kot distribucijskim operatrejem v skladu z 82. členom EZ-1 sklenila Pogodbo o najemu elektrodistribucijske infrastrukture in izvajanju storitev za distribucijskega operaterja (dokaz A11), ki v točki 3.2.12. ureja tudi izvajanje storitev, vezanih na pokrivanje izgub električne energije in oskrbe C. v območju distribucijskega omrežja ter njihovo obračunavanje in plačevanje, za kar je C. pooblastil tožnico. Tako 61. člen te pogodbe določa, da B. d.d., izvaja storitve, vezane na pokrivanje izgub električne energije, izvajanje zasilne oskrbe, izvajanje nujne oskrbe, obračunavanje neupravičenega odjema in poračuna napačnih meritev. Tožnica v predmetni pravdi torej ne zahteva plačila neplačane električne energije, kar temelji na civilnopravnem razmerju z uporabnikom, temveč zahteva plačilo zaradi neupravičenega odjema električne energije, kar ima javnopravni značaj.

8Razmerje med uporabnikom in distribucijskim operaterjem je tako javnopravno razmerje med izvajalcem javne službe in uporabnikom storitve.⁶ Ker tožba na plačilo zneska 22.382,00 EUR temelji na zatrjevanjih o neupravičenem odjemu električne energije, gre torej za institut javnega prava po posebnih določbah SONDSEE.⁷

9V obravnavani zadevi tako ne gre niti za institut neupravičene pridobitve in tudi ne za odškodninsko podlago po določbah Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), temveč je razmerje med sedaj pravdnima strankama javnopravno razmerje. Za te spore pa je v skladu s 413. členom v času neupravičenega odvzema veljavnega EZ-1,⁸ enako določbo pa ima tudi sedaj veljavni Energetski zakon (v nadaljevanju EZ-2)⁹ v 63. členu, pristojna Agencija za energijo kot upravni organ.¹⁰ Slednji določa, da če se spor nanaša na obveznosti, ki izvirajo iz uredbe evropske unije, področnega zakona ali na njegovi podlagi izdanega podzakonskega akta ali akta za izvrševanje javnih pooblastil, je agencija pristojna za odločanje v naslednjih sporih z razmerji med uporabniki elektroenergetskega sistema, uporabniki sistema plina, člani bilančne sheme oziroma dobavitelja plina na eni strani in operaterji oziroma operaterjem trga z električno energijo na drugi strani, med drugim tudi v zvezi s kršitvami sistemskih obratovalnih navodil, torej tudi v zvezi s kršitvami SONDSEE, ki urejajo neupravičen odjem.¹¹

10Ker tako ne gre za spor iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij, za kar se uporabljajo določbe ZPP (1. člen ZPP)12 in ni podana pristojnost sodišča, temveč pristojnost upravnega organa,¹³ to je Agencije za energijo, je pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 351. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter tožbo zavrglo.

11Kar zadeva pritožbena zatrjevanja, ki se nanašajo na odločitev o stroških postopka, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je z vidika stroškovne posledice odločitev o zavrženju tožbe za tožnico enaka kot v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka, kot je odločilo sodišče prve stopnje, saj v obeh primerih tožnica s tožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP).¹⁴

12Sicer pritožba zgolj pavšalno graja odločitev o višini stroškov, saj konkretizirano ne navede, katera pravdna dejanja, za katera je sodišče prve stopnje odmerilo nagrado, v predmetnem pravdnem postopku niso bila nujno potrebna. Ker mora višje sodišče, kadar izpodbijano odločbo razveljavi in tožbo zavrže, ponovno odločiti o stroških celotnega postopka,15 in ker pritožba neutemeljeno graja odločitev o višini odmerjenih stroškov, je pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP ponovno odločilo o stroških celotnega postopka, ki znašajo 2.435,73 EUR, kar je dolžna povrniti tožnica tožencu, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Celoten uspeh tožnice je namreč kljub temu, da je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo po uradni dolžnosti takšen, da tožnica v postopku ni uspela zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

¹ Drugi odstavek 18. člena ZPP namreč določa, da če sodišče med postopkom ugotovi, da za odločitev o sporu ni pristojno sodišče, temveč kakšen drug organ, se izreče za nepristojno, razveljavi opravljena dejanja in zavrže tožbo.
² Ur. l. RS, št. 7/2021 in 41/2022.
³ Uredba o koncesiji gospodarske javne službe dejavnosti sistemskega operaterja distribucijskega omrežja električne energije (Ur. l. RS št. 39/07).
⁴ Tako točka 7 obrazložitve odločbe Ustavnega sodišč RS (v nadaljevanju USRS) U-I-212/21, Up-784/21 z dne 5. 12. 2024.
⁵ Sedaj D. d.o.o., ki je v letu 2023 prevzel C. d.o.o. in izdal nova Sistemska obratovalna navodila za distribucijski sistem električne energije (Ur. l. RS št. 77/2024 z dne 12.9. 2024.
⁶ Tako točka 10 obrazložitve odločbe Ustavnega sodišč RS (v nadaljevanju USRS) U-I-212/21, Up-784/21 z dne 5. 12. 2024.
⁷ Tako odločba USRS U-I-212/21, Up-784/21 z dne 5. 12. 2024 in sodba VSRS X Ips 50/2024 z dne 22. 1. 2025.
⁸ Ur. l. RS št. 17/2014 z dne 7. 3. 2014. EZ-1 je veljal od 22. 3. 2014 do 7. 5. 2024.
⁹ Ur. l. RS št. 38/2024 z dne 7. 5. 2024. EZ-2 velja in se uporablja od 8. 5. 2024.
¹⁰ V nadaljevanju je EZ-2 v 64. do 70. členu, enake določbe pa je imel tudi 413. do 420. člen prej veljavnega EZ-1, ureja celoten postopek pridobivanje dokazov, pravna sredstva, izdajo odločbe in končno tudi upravni spor v zvezi z takšnimi zahtevki.
¹¹ Tako sodba VSRS X Ips 50/2024 z dne 22. 1. 2025, točka 13 obrazložitve.
¹² ZPP v 1. členu določa, da ta zakon določa pravila postopka, po katerih sodišče obravnava in odloča v sporih iz osebnih in družinskih razmerij, ter v sporih iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij fizičnih in pravnih oseb, razen če so kateri od navedenih sporov po posebnem zakonu v pristojnosti specializiranega sodišč ali drugega organa.
¹³ Razmejitev med sodstvom in upravo je določena v javnem interesu in je stranke ne morejo spreminjati (tako sklep VSRS II Ips 408/98 z dne 2. 6. 1999).
¹⁴ Prvi odstavek 154. člena ZPP določa, da če stranka v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške.
¹⁵ Več o tem A. Galič, D. Wedam Lukić‡, J. Zobec, L. Ude, V. Rijavec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, komentar k 165.členu, stran 63.