VSL Sklep II Cp 1195/2024

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku po tožbi ter tožencema¹ naložilo, da tožniku v roku 15 dni vrneta tri umetniške skulpture (skulpturo iz železa z oznako FXX iz leta 2001, skulpturo iz brona z oznako BXX (3/6) iz leta 1992 in skulpturo iz brona v poliestru z oznako MXX (5/25) iz leta 1971) (I. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, da je tožnik dolžan tožencema vrniti umetniško delo - original mavčnega in patiniranega odlitka z naslovom „TXX“, delo kiparja A. A. (II. točka izreka), oziroma podredno, da jima je dolžan plačati 60.000 EUR (III. točka izreka). Toženca morata tožniku poravnati njegove pravdne stroške (IV. točka izreka).

2Toženca se zoper sodbo, ki jo izpodbijata v celoti, pritožujeta iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.² Pritožbenemu sodišču predlagata, da sodbo ustrezno spremeni (ugodi primarnemu oziroma podrednemu zahtevku po nasprotni tožbi), oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Trdita, da znesek 60.000 EUR predstavlja (med pravdnima strankama) nesporno vrednost mavčnega kipa, in ne vrednosti bronastega odlitka. Ker je mavčni odlitek edini originalni izdelek, s katerim se dokazuje avtentičnost bronastega odlitka, je bistveno vrednejši. Zamenjava mavčnega kipa za bronasti odlitek ne bi bila logična. Sodišče bi moralo s pomočjo izvedenca ugotoviti, ali je več vreden mavčni odlitek iz leta 1953 z izvirno podpisano ploščo, ali bronasti odlitek dela. Mavčni kipec je bil tožniku izročen izključno z namenom izdelave bronastega odlitka. Na podlagi mavčnega odlitka je izdelal silikonski kalup, po katerem izdeluje bronaste odlitke. Tožnik ni dokazal, da bi že prej imel v posesti še en mavčni odlitek ali kalup, po katerem bi lahko bil izdelan bronasti odlitek. V zvezi s strokovnim vprašanjem, ali je bil bronasti odlitek izdelan po spornem mavčnem odlitku ali po kalupu v tožnikovi lasti, bi moral biti angažiran izvedenec. Priči B. B. in C. C. nista verodostojni priči. Prvi je praktično družinski član, za dogovor, da tožnik obdrži mavčni kipec, mu je povedal tožnik. Priča C. C. pa je imela ob zaslišanju selektiven spomin, kar vzbuja dvom o verodostojnosti. Sodišče ni upoštevalo izpovedi priče D. D., da je običajna praksa takšna, da se lastniku original vrne. Zaradi ugotovitve, kakšna je mednarodna praksa v primeru odlivanja gipsa v bron, sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem. Prav tako se ni opredelilo do izpovedi priče D. D., da se na mavčnem odlitku, ki ga je tožnik prinesel na sodišče, vidijo sledovi izdelovanja kalupa za odlivanje v bron. Nobena stranka ni trdila, da bi korespondenca iz leta 2018 predstavljala pogajanja. Ker je tožnik v tej korespondenci priznal napake, sodišče ne bi smelo po uradni dolžnosti šteti, da je pravica do grajanja napak zastarala. Tožnik je s prejeto skulpturo ravnal neskrbno – podstavek je bil izgubljen ali uničen. Sodišče bi moralo ugotoviti, ali je vrnitev mavčnega odlitka, ki sestoji iz treh samostojnih figur na signirani in datirani mavčni plošči, sploh mogoča.

3Tožnik je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev.

4Pritožba je utemeljena.

5Tožnik, dedič po pokojnem kiparju A. A., je v tej pravdi zahteval, da mu toženca vrneta tri umetniške kipce, ki jih je izdelal njegov pokojni oče, in ki sta jih imela toženca v posesti na podlagi ustne pogodbe o komisijski prodaji. Toženca sta se zahtevku upirala, sklicujoč se na svojo pridržno pravico: tožnik ima v posesti originalni mavčni odlitek kipca „TXX“ iz leta 1953, prav tako umetniško stvaritev A. A., ki je njuna last. Trdila sta, da ga ima v posesti na podlagi dogovora, da bo odlil dva bronasta odlitka skulpture (enega bo obdržal sam, drugega pa proti plačilu 2.000 EUR izročil tožencema), nato pa ga vrnil tožencema. Tožnik je zatrjeval diametralno nasproten dogovor: mavčni odlitek po odlitju bronastih odlitkov obdrži on. Vprašanje lastništva originalne mavčne skulpture „TXX“, ki je pomembno tako pri odločanju o zahtevku po tožbi (ugovor retencijske pravice) kot tudi po nasprotni tožbi, je sporno tudi v pritožbenem postopku.

6Materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, s pravno podlago v 261. členu OZ³ in 92. členu SPZ⁴, da toženca nimata pravice zadrževati vrnitve treh umetniških kipcev in da nimata pravice zahtevati vrnitve mavčnega odlitka „TXX“, temelji na dejanskih ugotovitvah,

- da je bila med pravdnima strankama sklenjena podjemna pogodba; tožnik bo odlil dva bronasta kipca „TXX“, toženca pa mu bosta za izročeni kipec plačala 2.000 EUR,

- da je bil del pogodbe tudi dogovor o prenosu lastninske pravice na mavčnem odlitku na tožnika (mavčni odlitek je predstavljal odmeno za opravljeno delo),

- da sta se bronasta odlitka izdelovala (odlivala) po starem kalupu, ki ga je tožnik podedoval (ne po spornem mavčnem odlitku),

- da vrednost bronastega odlitka (60.000 EUR) med pravdnima strankama ni bila sporna,

- da toženca nista pravočasno grajala napak bronastega odlitka (združenost figur s podlago v bronastem odlitku je za toženca, ki sta galerista, očitna napaka, ki bi jo morala grajati ob prevzemu, kar je bilo že leta 2015),

- da je dogovor iz leta 2018, da tožnik tožencema vrne mavčni odlitek in 2.000 EUR, toženca pa njemu bronasti odlitek in tri očetove kipce, ki sta jih imela v komisijski prodaji, šteti za del (nezavezujočih) pogajanj.

7Kakšni so mednarodni običaji v primeru odlivanja gipsa v bron (ali je original za odlivanje vrnjen lastniku ali postane last avtorja) in kakšna je bila tožnikova običajna praksa v takšnih primerih, ni pravno odločilno. O vsebini konkretnega dogovora med pravdnima strankama tudi ni mogoče sklepati na podlagi pravil avtorskega prava.⁵ Toženca sta z nakupom spornega mavčnega odlitka postala njegova lastnika, avtorska pravica na delu pa je ostala avtorju (oziroma njegovemu dediču). V odsotnosti izrecnega dogovora o prenosu lastninske pravice, sta lastninsko pravico obdržala toženca.

8Sodišče prve stopnje je o vsebini dogovora sklepalo na podlagi „neosporavane vrednosti 60.000 EUR bronastega odlitka“. Pritožba utemeljeno opozarja, da vrednost bronastega odlitka med pravdnima strankama ni bila nesporna. Toženca sta v nasprotni tožbi trdila, da znaša vrednost mavčnega odlitka 60.000 EUR, tožnik pa je v svojih vlogah trdil, da je takšna vrednost bronastega odlitka, vrednost mavčnega odlitka pa je precej manjša. Četudi toženca nista izrecno zanikala, da znaša vrednost bronastega odlitka 60.000 EUR, namen zanikanja tega dejstva izhaja iz njunih drugih navedb (prim. drugi odstavek 214. člena ZPP), na primer navedbe, „da ne bi nikoli tožniku izročila mavčnega odlitka v zameno za bronastega, saj je mavčni bistveno več vreden...“ ⁶)⁷. Vrednost kipcev – bronastega odlitka in mavčnega odlitka – predstavlja dejstvo, ki je bilo med pravdnima strankama sporno, zato ne bi smelo biti povzeto v dejansko podlago sodbe kot neprerekano dejstvo, ki ga ni treba dokazovati. Posledično je nepravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, „da je mavčni kipec predstavljal odmeno za opravljeno delo, ker ni logično, da bi toženca za bronasti odlitek, vreden 60.000 EUR, plačala le 2.000 EUR“. Nosilni razlog materialnopravne presoje, da toženca v razmerju do tožnika nimata retencijske pravice niti vrnitvenega zahtevka (mavčni odlitek predstavlja odmeno za opravljeno delo), se torej opira na dejstvo (vrednost bronastega odlitka), ki ga je sodišče prve stopnje ocenilo za pravno pomembno, vendar ga zaradi napačne presoje, da gre za nesporno dejstvo, ni dokazno preizkusilo.

9Z očitki, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo nekaterih izvedenih dokazov, da razlogov za to ni pojasnilo in da dokazna ponudba v postopku ni bila izčrpana (toženca sta v zvezi z več spornimi vprašanji predlagala imenovanje izvedenca ustrezne stroke), pritožnika merita tako na postopkovne kršitve (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), kot tudi na zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Njuni pritožbeni očitki so utemeljeni.

10Dokazna presoja, da sta toženca na tožnika prenesla lastninsko pravico na mavčnem odlitku kipca „TXX“, temelji na tožnikovi izpovedi in izpovedi dveh (njegovih) prič (B. B., C. C.). Pomanjkljivost takšne dokazne presoje se izkazuje v dejstvu, da je sodišče prve stopnje verodostojnost in prepričljivost izpovedbi obeh prič ocenjevalo le v povezavi s tožnikovo izpovedjo, ne pa tudi v povezavi z dokazi, ki sta jih ponudila toženca. Te je brez ustrezne obrazložitve popolnoma izključilo iz dokazne presoje. Izostalo je že temeljno pojasnilo, zakaj je tožnikova izpoved prepričljivejša/verodostojnejša od izpovedi tožencev. Pri ugotavljanju vsebine izvornega dogovora je pravno pomembno tudi vprašanje, ali je tožnik že razpolagal z originalnim silikonskim kalupom, iz katerega sta bila izdelana bronasta odlitka. Izpodbijana sodba ne vsebuje prepričljivih razlogov o tem, zakaj bi toženca tožniku sploh izročila mavčni kipec, če naj bi tožnik (po lastni trditvi) že sam razpolagal z ustreznim kalupom za odlivanje (zakaj bi bil kipec sploh v tožnikovi posesti, če ne zaradi dogovora o izdelavi bronastih odlitkov, oziroma zakaj si ni tožnik, če je razpolagal z ustreznim kalupom, bronasti odlitek izdelal že kdaj prej). Če sta namreč toženca tožniku izročila mavčni odlitek zato, da bo lahko izdelan bronasti odlitek, odpade argument o (mavčnem odlitku kot) odmeni. Tudi pri tem vprašanju je sodišče prve stopnje verjelo tožniku, da mavčni odlitek tožencev ni bil uporabljen za odlivanje (ker je to potrdila njegova priča E. E.), ne da bi v dokazno presojo zajelo dokaze, ki sta jih predlagala toženca. Ker sodišče prve stopnje ni niti pojasnilo, zakaj posameznih, sicer izvedenih dokazov, v razlogih sodbe ni ocenilo (npr. izpovedi tožencev in priče D. D.), se ponuja zaključek, da je imelo glede dokazov obeh strank različne kriterije, oziroma da jih ni obravnavalo z enako skrbnostjo. Neskladno z argumentacijo o odmeni se zdi tudi dejstvo, da je dal tožnik izdelati dva bronasta odlitka (enega zase), pa tudi tožnikovo pojasnilo, da se je s tem, ko je zahteval, da mu toženca izročita svoj mavčni odlitek, zavaroval pred potencialnim nepooblaščenim odlivanjem (pred kršitvijo avtorskih pravic). Tudi okoliščina, da sta toženca zahtevala vrnitev mavčnega odlitka šele po tem, ko je tožnik nanju naslovil zahtevo za vrnitev treh očetovih skulptur, ki sta jih imela v komisijski prodaji, sama po sebi ne potrjuje tožnikove tožbene teze o prenosu lastninske pravice na mavčnem odlitku.

11Zaradi ugotovljenih postopkovnih kršitev (214. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) in posledično nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo v celoti⁸ razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (355. člen ZPP). Upoštevajoč dokazna izhodišča, da tvorijo dejansko podlago sodbe nesporna in dokazana dejstva ter da je dokazna vrednost posameznega dokaza odvisna tako od njegove notranje konsistentnosti kot tudi od njegove prepričljivosti v primerjavi z ostalimi dokazi, bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku pri ugotavljanju vsebine izvornega dogovora ravnati bolj skrbno, predvsem pa bolj celovito oceniti že izvedene dokaze. Na tej podlagi bo moralo nato presoditi, ali je zaradi ugotavljanja pravno odločilnih dejstev treba izvesti tudi dokazovanje z izvedencem. Če bo ugotovilo, da med pravdnima strankama ni bilo dogovora o prenosu lastninske pravice na spornem mavčnem odlitku (sestavljenem iz treh samostojnih figur na signirani in datirani mavčni plošči), a njegova vrnitev v posest tožencev ni več mogoča, bo moralo o utemeljenosti zahtevka po nasprotni tožbi odločati tudi na podlagi pravil o odškodninski odgovornosti. Dopolnitev postopka na prvi stopnji je torej nujna za zagotovitev pravice obeh strank do učinkovitega sodnega varstva. V nasprotnem bi bil sklop dejstev, ki jih sodišče prve stopnje še ni obravnavalo, obravnavan le na eni stopnji sojenja, kar bi stranki prikrajšalo v njuni pravici do pravnega sredstva. Obenem z vrnitvijo zadeve v ponovno odločanje nobena od strank ne bo utrpela hujše kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 354. člena ZPP).

12Končni uspeh strank v tej fazi postopka še ni znan. Ker je pravica do povračila stroškov postopka odvisna od končne odločbe o glavni stvari, se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo (četrti in šesti odstavek 163. člena ZPP, tretji odstavek 165. člena ZPP).

¹ Pritožbeno sodišče v nadaljevanju obrazložitve tožnika in toženca po nasprotni tožbi označuje kot tožnika, oba toženca oziroma tožnika po nasprotni tožbi pa kot toženca.
² Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami.
³ Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami. Upnik zapadle terjatve, v čigar rokah je kakšna dolžnikova stvar, jo ima pravico pridržati, dokler mu ni plačana terjatev (prvi odstavek 261. člena OZ).
⁴ Stvarnopravni zakonik, Ur. l. RS, št. 87/2002, s spremembami in dopolnitvami. Lastnik lahko od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari (prvi odstavek 92. člena SPZ). Lastnik mora dokazati, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti toženca (drugi odstavek 92. člena SPZ).
⁵ Skladno s temi pravili sta lahko nosilca avtorske in lastninske pravice različni osebi, poleg tega prenos materialnih avtorskih pravic na delu ne vključuje prenosa lastninske pravice na primerku dela, in obratno (prim. 40. in 41. člen Zakona o avtorski in sorodnih pravicah, Ur. l. RS, št. 21/1995, s spremembami in dopolnitvami).
⁶ Glej tretjo pripravljalno vlogo na list. št. 107 v spisu.
⁷ Iz njune trditve, da je mavčni odlitek, ki je vreden več kot bronasti odlitek, vreden 60.000 EUR, logično izhaja, da bronasti odlitek nima enake vrednosti.
⁸ Vsebina pritožbe (pritožbeni argumenti se nanašajo tako na ugovor zoper tožbeni zahtevek po tožbi kot tudi na zahtevek po nasprotni tožbi), v povezavi z izrecno pritožbeno navedbo o izpodbijanju celotne sodbe, narekuje razveljavitev sodbe tudi v I. točki izreka.