VSL Sodba II Kp 8047/2023

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obtoženo se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Okrožno sodišče v Kranju je z izpodbijano sodbo I K 8047/2023 z dne 22. 5. 2024 obtoženo A. A. spoznalo za krivo kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1. Po prvem odstavku 205. člena KZ-1 ji je določilo kazen štiri mesece zapora. Po drugem odstavku 59. člena KZ-1 in po prvem odstavku 60. člena KZ-1 je obtoženki preklicalo pogojni obsodbi, izrečeni s sodbama Okrajnega sodišča v Kranju II K 1803/2022 z dne 13. 4. 2022 z določeno enotno kaznijo šest mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let in Okrajnega sodišča v Kranju II K 20439/2023 z dne 3. 5. 2023 z določeno kaznijo dveh mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let in ji nato po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 v zvezi tretjim odstavkom 59. člena KZ-1 izreklo enotno kazen deset mesecev zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženko oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obtožene zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in odločbe o kazenski sankciji ter pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožbo zoper obtoženo zavrne oziroma podredno oprosti obtožbenih očitkov oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po preizkusu sodbe v okviru pritožbenih navedb ter preučitvi podatkov spisa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse potrebne dokaze, pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva ter na tej podlagi sprejelo utemeljene dokazne in pravne zaključke, da je obtožena storila v izreku sodbe opisano kaznivo dejanje po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1.

5Sodišče druge stopnje se ne strinja s pritožnikom, da gre v obravnavani zadevi glede na obtožbeni očitek, da si je obtožena pridobila protipravno premoženjsko korist v vrednosti 260,00 EUR, upoštevajoč določbo 99. člena KZ-1, za t.i. majhno tatvino po drugem odstavku 204. člena KZ-1 in da je podano kaznivo dejanje velike tatvine na predrzen način le, če bi se obtoženi očitala protipravna pridobitev premoženjske koristi, ki bi presegala 500,00 EUR. Privilegirana oblika kaznivega dejanja tatvine oziroma t.i. majhna tatvina je podana samo, če sta kumulativno izpolnjena dva pogoja: 1. da je vrednost ukradene stvari majhna (objektivni pogoj) in 2. da si je storilec hotel prilastiti stvar majhne vrednosti (subjektivni pogoj). Za premoženjsko korist, škodo ali vrednost se šteje znesek med storitvijo kaznivega dejanja, ki pri majhni ne presega 500 EUR (1. točka devetega odstavka 99. člena KZ-1). Če eden od navedenih pogojev ni izpolnjen, je podano temeljno kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 oziroma kolikor so podane konkretne okoliščine, iz katerih izhaja, da običajna tatvina, ki je sicer že sama po sebi predrzna, izrazito odstopa od ostalih kaznivih dejanja, je podano kaznivo dejanje velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1.

6Pritožnik sicer pravilno navaja, da je iz opisa dejanja v izreku sodbe razvidno, da si je obtožena prilastila 260,00 EUR, vendar pa sodišče druge stopnje pritrjuje presoji prvostopenjskega sodišča (7. točka izpodbijane sodbe), da glede na jasno izpovedbo zaslišanega natakarja B. B., da je obtoženka pograbila vse bankovce iz njegove denarnice in denar pospravila k sebi, ne gre za situacijo, ko bi si obtoženka hotela prilastiti gotovino le v višini 260,00 EUR in torej ne gre za privilegirano obliko tatvine po drugem odstavku 204. člena KZ-1. Iz navedenega pritožbeno sodišče ocenjuje, da je dejstvo, da skupna vrednost odtujenih bankovcev ni presegla zneska 500,00 EUR, mogoče pripisati zgolj naključju. Način, ko je obtoženka iz denarnice nekontrolirano pograbila ves denar in ga dala v žep, po oceni pritožbenega sodišča vsekakor izkazuje obdolženkino hotenje prilastiti si čim več denarja, ne glede na njihovo vrednost in torej pri očitanem kaznivem dejanju obtoženi subjektivni pogoj kaznivega dejanja t.i. majhne tatvine ni izpolnjen. S takšnim ravnanjem, ki ga je potrdil zaslišani B. B. in pa tudi video posnetek (priloga A1/1/3), in to še v prisotnosti dveh gostov, ki sta stala pri šanku, pa je obtožena tudi izpolnila objektivne in subjektivne zakonske znake velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 (tatvina na posebno predrzen način), kar je pravilno presodilo prvostopenjsko sodišče v točki 8 izpodbijane sodbe. Pri tem je povsem irelevantno pritožnikovo razglabljanje, da obtoženka bankovcev ni iztrgala, ampak jih je potegnila iz denarnice vpričo natakarja, saj obe ravnanji predstavljata posebno predrzen način z enako posledico, to je, da si prisvoji denar. Iz navedenega je pritožnikov očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, neutemeljen.

7Pritožnik v nadaljevanju pritožbenih navajanj sodišču prve stopnje očita, da je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Po pritožnikovem obtoženka ni razumela pomena svojega dejanja zaradi duševne motnje, združene z uživanjem alkohola in psihoaktivnih substanc, zato bi moralo sodišče skladno z določbo drugega odstavka 29. člena KZ-1 odločiti, da obtoženka ni kriva očitanega kaznivega dejanja. Prisotnost duševne bolezni in visoka stopnja alkoholiziranosti (0,58mg/l izdihanega zraka) sta namreč vplivala na intelektualne in voljne sposobnosti obtoženke, kar potrjuje izpovedba natakarja B. B., ki je izpovedal, da obtoženka v času dogodka ni bila "pri sebi" in tudi zagovor obtoženke, ki je situacijo primerjala s spopadom v fantazijskem filmu dr. Strange, prav tako pa iz posnetka dogajanja izhaja, da se ni imela namena premoženjsko okoristiti. Obtoženi prilastitveni namen tako ni izkazan.

8Pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvostopenjsko sodišče ni prezrlo okoliščine, da je bil pri obtoženki opravljen test alkoholiziranosti, ki je pri obtoženi pokazal 0,58 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka in vsebine zagovora obtožene ter okoliščine izvršitve očitanega dejanja, zato je tudi odredilo izvedenstvo psihiatrične stroke. Izvedenka C. C., dr. med., spec. psih., je pisno mnenje izdelala na podlagi podatkov spisa, pridobljene medicinske dokumentacije in osebnega pregleda obtoženke. Ugotovila je, da je pri obtoženki prisotna paranoidna shizofrenija, čustveno neuravnovešena osebnostna motnja, mejni (borderline) tip ter odvisnost od PAS in alkohola. Glede na podatke v spisu in zdravstvene dokumentacije (izpostavljen je podatek o hospitalizaciji do 1. 10. 2022 in od 19. 11. 2022) pri obtoženki v času storitve obravnavanega dejanja po njeni ugotovitvi (v pisnem mnenju) ni šlo za akutno poslabšanje shizofrene psihoze, prav tako ne za takšen akuten vpliv alkohola in PAS, da ne bi bila zmožna razumeti pomen svojih dejanj oziroma imeti v oblasti svoje ravnanje. Izvedenka je bila nato tudi neposredno zaslišana na glavni obravnavi, ko je pojasnila medsebojni vpliv psihotične motne in odvisnosti od psihoaktivnih substanc pri obtoženki, se opredelila do tega, da je bila obtožena pred in po obravnavanem dejanju hospitalizirana, do vpliva vsebnosti alkohola v ugotovljeni višini, (ne)jemanja terapije s strani obtoženke, opredelila pa se je tudi do vsebine izpovedbe B. B. (ki je bil zaslišan po izdelavi pisnega izvedenskega mnenja).

9Zaslišana izvedenka je ocenila, da je bila obtoženkina presoja ob obravnavanem dogodku zmanjšana, ne pa izključena. Ob tem je izvedenka izpostavila, da težko oceni, v kolikšni meri je bila njena sposobnost v konkretnem primeru zmanjšana, zato je sodišče prve stopnje v njeni navzočnosti pogledalo in poslušalo posnetke nadzorne kamere. Po navedenem pa je izvedenka izpostavila, da obtoženka na posnetkih ni pod vplivom akutnega psihotičnega dogajanja, to je prividov, prisluhov, občutkov ogroženosti, da poleg tega stoji, je v interakciji, se pogovarja, tudi smiselno, njeni gibi so koordinirani - na primer, ko vzame denar iz denarnice. Na tej podlagi je torej ocenila, da je bila obtoženkina zmožnost ocene situacije zmanjšana, vendar ne bistveno. Iz navedenega ne drži pritožnikov očitek, ki povzema zgolj izvedenkino ugotovitev iz njenega pisnega mnenja, in sicer da je težko oceniti, kako je bila obtoženkina prištevnost v času dejanja zmanjšana, saj je izvedenka po pregledu videoposnetkov jasno povedala, da je bila obtoženkina zmožnost ocene situacije zmanjšana, ne pa bistveno (list. št. 99). Na podlagi navedenega sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo zagovoru obtoženke, da je šlo pri očitanem kaznivem dejanju za "zafrkancijo" oziroma za njeno odzivanje na situacije, ki jih je asociirala s filmom dr. Strange in simuliranim begom v smislu parkourja in je pravilno zaključilo, da pri obtoženki v času storitve kaznivega dejanja ni bilo prisotno stanje, ki bi vplivalo na njeno zmožnost razumevanja in obvladovanja ravnanja do te mere, da obtožena ne bi bila zmožna razumeti pomena svojega dejanja oziroma ga ne imeti v oblasti, kot to zmotno navaja pritožnik, zato zatrjevane kršitve s strani obrambe obtožene niso podane.

10Po navedenem, v nasprotju s pritožnikom, pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da ravnanje obtoženke, ko je zapeljevala in celo poljubljala natakarja B. B. v gostilni pred očmi drugih navzočih gostov in posegla v odprto denarnico, predstavlja zavestno in hoteno ravnanje, kar pomeni, da je obtožena dejanje storila z direktnim naklepom, da si protipravno prilasti denar. Da je imela ta namen, pa potrjuje tudi video posnetek, iz katerega izhaja, da je obtoženka posegla v osebni prostor natakarja B. B. in dejansko iz odprte denarnice v navzočnosti dveh gostov vzela gotovino in jo pospravila. Šele po tem, ko je B. B. poklical policijo, je začela vračati denar, ko pa je B. B. govoril po telefonu in ni gledal proti točilnem pultu, je obtožena ponovno vzela del gotovine, to pospravila v žep in želela zapustiti gostilno.

11Preizkus odločbe o kazenski sankciji je pokazal, da pritožba napadeno sodbo tudi v tem delu neutemeljeno graja. V izpodbijani sodbi je v točkah 11 in 12 prvostopenjsko sodišče utemeljilo odločitev o izbiri in odmeri višine določene zaporne kazni za obravnavano kaznivo dejanje, ki je tudi po oceni pritožbenega sodišča primerno ovrednotena glede na naravo in težo kaznivega dejanja ter stopnjo obtoženkine krivde in njeno predkaznovanost. Pri tem je povsem pravilno upoštevalo vse obteževalne in olajševalne okoliščine ter obtoženki določilo primerno in pravično kazen štiri mesece zapora. V nasprotju s pritožnikom, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadostni meri upoštevalo nizko vsoto prilaščene gotovine, ki je bila vrnjena, kot tudi njeno zdravstveno stanje in da je bila v času storitve obtoženkina zmožnost presoje zmanjšana, a ne bistveno. Glede na to, da je obtoženka storila obravnavano kaznivo dejanje v času preizkusne dobe po pogojni obsodbi v sodbi Okrajnega sodišča v Kranju II K 1803/2022 z dne 13. 4. 2022, pravnomočni dne 23. 6. 2022, je sodišče utemeljeno presodilo, da pri obtoženki ni podana pozitivna prognoza ter po drugem odstavku 59. člena KZ-1 preklicalo navedeno pogojno obsodbo in kot določeno kazen štelo šest mesecev zapora, prav tako pa je utemeljeno po prvem odstavku 60. člena KZ-1 preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Kranju II K 20439/2023 z dne 3. 5. 2023, pravnomočno dne 26. 5. 2023 in kot določeno kazen štelo dva meseca zapora in nato ob upoštevanju v izpodbijani sodbi določeno kazen štiri meseca zapora, po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 obtoženki izreklo enotno kazen deset mesecev zapora, ki je tudi po oceni pritožbenega sodišča primerna in pravična in je zato ni spreminjati v korist obtoženke, za kar se neutemeljeno zavzema pritožnik.

12Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sodišče druge stopnje pa pri presoji izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), je pritožbo zagovornika obtožene zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča.

13Obtoženka sicer ni uspela s pritožbo, zato bi morala kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso. Sodišče prve stopnje je obtoženko oprostilo plačila stroškov iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP (je brez zaposlitve in brez premoženja, izrečena ji je bila zaporna kazen), iz enakih razlogov pa je to storilo pritožbeno sodišče, ki je ocenilo, da bi bilo lahko s plačilom sodne takse ogroženo vzdrževanje obtoženke.