VSL Sklep I Kp 35131/2013

I. Pritožbe se zavrnejo kot neutemeljene.

II. Obsojeni je dolžan plačati 30,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

1Obsojeni A. A. je bil s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 35131/2013 z dne 15. 11. 2022 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani X Kp 35131/2013 z dne 11. 4. 2024 spoznan za krivega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po prvem in drugem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika (KZ). Izrečena mu je bila kazen enega leta in treh mesecev zapora.

2Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog zagovornikov obsojenega in pooblaščencev obsojenčeve žene z dne 5. 8. 2024 za nadomestitev izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist.

3Zoper navedeni sklep se pritožujejo:

- zagovorniki obsojenega in pooblaščenci obsojenčeve žene iz Odvetniške družbe B., o.p., d.o.o. iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, s predlogom Višjemu sodišču v Ljubljani, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da nadomesti izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist;

- obsojeni brez navedbe pritožbenih razlogov in s predlogom višjemu sodišču, da predlogu za alternativno prestajanje kazni ugodi, pritožbi prilaga pravno mnenje dr. C. C., ki bi ga bilo moč po vsebini šteti tudi kot očitek kršitve kazenskega zakona ter

- obsojenčeva žena brez navedbe pritožbenih razlogov in brez predloga.

4Pritožbe niso utemeljene.

5Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa, da kljub temu, da so podani formalni pogoji za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist (osmi odstavek 86. člena KZ-1) tovrstni alternativni izvršitvi kazni zapora nasprotujejo ne le narava kaznivega dejanja, t.j. kaznivo dejanje zoper gospodarski sistem, s praviloma obsežnimi in hudimi ter običajno tudi trajnimi posledicami, temveč tudi okoliščine, ki izvirajo iz načina izvršitve in posledic kaznivega dejanja po prvem in drugem odstavku 244. člena KZ, kot to izhaja iz 20. točke izpodbijanega sklepa in predstavlja pravnomočne ugotovitve sodbe, s katero je bila obsojenemu izrečena zaporna kazen. Pritrditi je zagovornikom, da KZ-1 kaznivim dejanjem zoper gospodarstvo ne odreka možnosti izrekanja nadomestne izvršitve zaporne kazni, razlogovanje o ničelni toleranci izpodbijanega sklepa pa se nanaša na okoliščine konkretnega kaznivega dejanja, ki po oceni prvostopenjskega sodišča, skupaj z oceno okoliščin, povezanih tako z osebnostjo obsojenca kot tudi njegovim dejanjem, ne utemeljujejo predlagane nadomestitve izrečene kazni zapora z delom v splošno korist.

6Vrhovno sodišče RS je že v več odločbah poudarilo, da bi moralo odločanje o načinu izvrševanja zaporne kazni temeljiti na poglobljenem, analitičnem in celovitem preverjanju in oceni okoliščin, povezanih tako z osebnostjo storilca kot tudi njegovim dejanjem, torej vseh tistih okoliščin (olajševalnih, obteževalnih in drugih), ki so bile odločilne pri izbiri in odmeri kazni,¹ ter da sodišče izvede postopek, analogen postopku sodne odmere kazni, ki jo sestavlja ugotovitev vseh relevantnih okoliščin v zvezi z dejanjem in storilcem in vseh olajševalnih in obteževalnih okoliščin, njihovo vrednotenje in izrek kazni.²

7Vsebinski kriteriji, ki jih po devetem odstavku 86. člena KZ-1 sodišče upošteva pri odločanju o predlogu za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist, predvsem niso taksativno določeni, na kar že na jezikovni ravni kaže beseda "zlasti". Res je, da okoliščine, ki so bile odločilne pri izbiri in odmeri kazni v pravnomočni sodbi, v devetem odstavku 86. člena KZ-1 niso izrecno navedene, pa tudi po citirani presoji Vrhovnega sodišča ni vprašljivo, da je treba pri takšnem odločanju oceniti tudi okoliščine, povezane s kaznivim dejanjem. Celovita presoja v postopku predlagane nadomestitve izrečene kazni zapora pomeni presojo tako subjektivnih okoliščin, povezanih z obsojenčevo osebnostjo, vedenjem in življenjem, kot objektivnih okoliščin, povezanih s kaznivim dejanjem. Logično razumljivo in dopustno je, da neizogibno prihaja do prekrivanja vrednotenja okoliščin, ki so določene za nadomestitev kazni zapora, ter okoliščin, ki so relevantne že pri izbiri in odmeri kazni. Pri tem je poudariti, da ne gre za povsem enako in ponovno presojo istih okoliščin, saj je presoja teh okoliščin pri odločanju o nadomestitvi izvršitve kazni usmerjena predvsem v sedanjost in prihodnost. Pritožnikoma (zagovornikom in strokovnem mnenju, ki ga prilaga obsojeni sam) zato ni mogoče pritrditi pri izvajanjih, da teža in okoliščine kaznivega dejanja niso kriteriji, ki bi jih bilo moč (ponovno) upoštevati pri predlogu za alternativno izvršitev kazni zapora oziroma da je ta presoja že zaključena s sojenjem. Okoliščine storjenega kaznivega dejanja niso osrednjega pomena oziroma jih je treba vrednotiti glede na stanje stvari ob odločanju in v smotru nadomestne izvršitve prostostne zaporne kazni.

8Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja prav to, torej da je sodišče prve stopnje podatke o izvršenem kaznivem dejanju in o obsojenčevi (ne)kaznovanosti usmerilo prav v prihodnost ter utemeljeno zaključilo, da pozitivna prognoza pri obsojencu (zaenkrat) ni podana, namenom kaznovanja (o katerih je prvo sodišče obširno razlogovalo) pa ne more biti zadoščeno drugače, kakor z efektivno izvršitvijo zaporne kazni. Da tako oceno lahko najbolj poglobljeno in verodostojno naredi sodnik, ki je izdal sodbo in torej izrekel kazen na prvi stopnji določa sam zakon (129.a člen ZKP) in v tem ni videti nobene "okuženosti", ki jo navaja v svojem strokovnem mnenju dr. C. C., temveč bolj smiselno odločitev zakonodajalca, da presojo nadomestitve izvršitve izrečene zaporne kazni z delom v splošno korist poveri tistemu sodniku, ki je efektivno kazen izrekel. Gre za procesno fazo po pravnomočnosti sodbe, zatorej fazo pravnomočnih dejanskih in pravnih ugotovitev, ki same po sebi ne morejo nikogar okužiti, so pa podlaga za odločanje o nadomestitvi izrečene kazni, če bo prvostopenjski sodnik ocenil, da so za to izpolnjeni pogoji iz devetega odstavka 86. člena KZ-1.

9Pritožbeno sodišče nadalje zavrača pritožbeno stališče, da je šlo za kaznivo dejanje, ki ga je že z izrekom relativno nizke zaporne kazni, glede na zakonsko predpisan razpon od enega do osmih let, sodišče ocenilo kot "ne tako hudo", da praktično nihče ni bil oškodovan, zgolj obtoženi sam kot lastnik družbe, kot to ponuja mnenje dr. C. C., še bolj obširno pa v svoji pritožbi obsojeni. Poudariti je, da četudi je izrečena zaporna kazen na spodnji meji zakonsko predpisane, to ne pomeni, da je s tem izpolnjen nek formalni pogoj za nadomestitev izrečene kazni z nadomestno izvršitvijo kazni, še manj da gre za bagatelno kaznivo dejanje. Sodišče pri tem odločanju tudi ne vežejo odločitve drugih sodišč, v drugih in drugačnih primerih, ki jih povzemajo pritožniki, temveč načelo individualizacije kazenske sankcije, ki velja tudi v postopku odločanja o nadomestni izvršitvi kazni, saj je tudi slednja še vedno kazenska sankcija, postopek pa je, kot je bilo zgoraj že obrazloženo, analogen postopku sodne odmere.

10Pritožbeno sodišče pritrjuje, da je treba objektivne okoliščine presojati v duhu 86. člena KZ-1 in jih oceniti glede na stanje v času odločanja o NIK. Vendar pa pritožniki zmotno zmanjšujejo pomen in vlogo teh okoliščin pri presoji storilčevega stanja po obsodbi. Čeprav 86. člen KZ-1 poudarja specialno prevencijo in resocializacijo storilca, kot je izražena v 45.a členu KZ-1, sodišče pri presoji ne more in ne sme zanemariti drugih namenov določenih z 45.a členom KZ-1. V nasprotju z napačnim razumevanjem pritožnikov 45.a člen KZ-1 ostaja pomemben tudi v fazi odločanja o načinu izvršitve kazni. Na njem temelji celoten sistem kaznovanja in ga ni mogoče zanemariti niti v stanju ex post res judicata, niti ga ni mogoče preglasiti z instituti NIK, saj ti izhajajo iz njega. Zato mora sodišče v fazi odločanja o NIK upoštevati vse z zakonom določene namene kaznovanja. To vključuje varovanje temeljnih vrednot in načel pravnega reda ter ozaveščanje storilca in drugih o nedopustnosti izvrševanja kaznivih dejanj z nameni povračilnosti ter specialne in generalne prevencije. Sodišče prve stopnje z upoštevanjem objektivnih okoliščin ni izničilo institutov NIK. Nasprotno, osredotočanje zgolj na subjektivne okoliščine in stanje obsojenca brez kakršne koli povezave s kaznivim dejanjem bi spodkopalo samo osnovo kaznovanja - cilje, ki jih želi doseči. Le s tehtanjem vseh okoliščin je mogoče doseči resnični namen alternativnega kaznovanja, ki uteleša humano kaznovalno politiko, ki upravičenim obsojencem omogoča prestajanje kazni na bolj human način, običajno zunaj institucionalnega okolja.

11Na strani obsojenca prvostopenjsko sodišče takih okoliščin upravičeno ni prepoznalo. Obsojeni je bil spoznan za krivega zelo hudega kaznivega dejanja zoper gospodarstvo, s katerim si je pridobil za kar 436.500 EUR premoženjske koristi, kar je denar, ki ga je odtegnil uspešni izvedbi zastavljenih poslovnih (gospodarsko in obče koristnih) projektov in ga porabil zase, za svoje osebne koristi. Od tega res izjemno visokega zneska je povrnil zgolj 2.500 EUR, kar je zanemarljivo. Vse navedeno so pravnomočne ugotovitve, ki so dejstveno neizpodbojne. Pritožbene navedbe obsojenca v tem smislu utrjujejo ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da obsojeni kaže absolutno nerazumevanje pomena pravnomočne sodbe, da sodbe ne sprejema, niti ponotranja in da tudi v nadaljevanju ni moč pričakovati njegovega drugačnega pogleda. Pravnomočne ugotovitve obsojeni v pritožbi opisuje kot "Ponovno se zdi, da sodnica samo "slika sliko" brez dokazov in z namigovanjem, ugibanjem... na podlagi prikrojene realnosti...", kar samo po sebi zanika obsojenčevo izpovedano spoštovanje sodbe, sodišča in zakonov. Obsojenec se tudi še v tej fazi postopka, izpodbijanju zavrnitve predloga za nadomestno izvršitev pravnomočne zaporne kazni, vidi kot žrtev, oškodovanec, zatorej ne vidi in ne razume, da je pravnomočno obsojen, da je zatorej storilec zelo hudega kaznivega dejanja, ko pa si je z vsoto skoraj pol milijona EUR, kot pravi, v bistvu zgolj reševal eksistenčno krizo. Prvostopenjsko sodišče je tisto, ki po zakonu oceni vedenje in razumevanje obsojenca, kar vključuje oceno obsojenčevega sprejemanja, ponotranjanja pravnomočne sodbe in kazni ter škode, ki jo je s svojim ravnanjem povzročil, posledično pa tudi prevzemanje odgovornosti za svoja družbeno nesprejemljiva in kazniva ravnanja. Pritožbeno sodišče se pridružuje prvostopenjski oceni, da obsojeni navedenih pričakovanj (še) ni izpolnil, se pa od njega v prihodnje to pričakuje. Vsega navedena ni moč skrčiti v obešenjaško očitanje pričakovanega in dolžnega (krščanskega) kesanja, kot to navaja dr. C. C., njegove navedbe v tem delu (tč. 28) so neumestne.

12Nadalje pritožbeno sodišče tudi sprejema prvostopenjsko oceno nevarnosti, da bi obsojeni na prostosti lahko ponovil kaznivo dejanje in sicer istovrstno kaznivo dejanje. Da obsojeni od storitve predmetnega kaznivega dejanja, t.j. v času 16 let, ni bil več obsojen in da ni v drugem kazenskem postopku je seveda ena od okoliščin presoje ponovitvene nevarnosti, ni pa edina. Pretek časa je prvostopenjsko sodišče ustrezno upoštevalo pri odmeri kazni. Kot je to pravilno poudarilo prvostopenjsko sodišče pa se od vsakega posameznika pričakuje, da ne izvršuje kaznivih dejanj in pri tem ocenilo, da se ponovitvena nevarnost pri obsojenem izrazito veže na poslovodenje, upravljanje družb, kar je enkrat že grobo zlorabil. Iz podatkov v spisu pritožbeno sodišče razbere, da od storitve kaznivega dejanja leta 2008 do leta 2019 (10 let), ko se je obsojeni registriral kot samostojni podjetnik za poslovno svetovanje, razen pritožbenih navedb, da se je obsojeni po osebnem stečaju takrat uspel pobrati in začeti znova, ni nobenih navedb, v spisu pa tudi nobenih podatkov o tem kaj zares je takrat delal oziroma s čim je preživljal sebe in svojo družino. Pri tem je relevanten podatek izpodbijanega sklepa, da iz podatkov FURS, četudi tri mesece pred izrekom sodbe, ne izhaja, da bi imel obdavčljive dohodke. Iz pritožbe obsojenčeve žene izhaja, da je v tem relevantno dolgem obdobju životaril, bil v psihoterapevstki obravnavi do izpred sedmih let, ko se je ponovno angažiral z energetskim "start-up-om" v Nemčiji. O slednjem je v spisu zgolj zapisnik skupščine z 14. 5. 2024 in izpis iz poslovnega registra z 18. 6. 2024 in ni povsem jasno kako je to povezano z angažmajem v ... od leta 2018, ne kaj točno je obsojeni delal, razen da je eden od družbenikov nemške družbe. Ker njegov položaj tam ni jasen tudi ni moč delati zaključkov o tem ali bi bil njegov tamkajšnji angažma lahko ustrezen preizkus odsotnosti njegove ponovitvene nevarnosti.

13Kot nadalje izhaja iz podatkov v spisu je obsojeni spoznal sedanjo ženo D. A. oktobra 2022 in sta se takoj zatem, 31. 12. 2022, poročila. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da je D. A. uspešna podjetnica, s tudi v svetu dobro prepoznavno blagovno znamko in poslovnim sistemom, kar vse tudi brez dvoma koristi prepoznavnosti Slovenije v svetu in relevantnim narodnogospodarskim prispevkom s tem v zvezi. Z besedami obsojenčeve žene pa "A. A. ni D. A. in D. A. ni A. A.", pa tudi, da njena prepoznavnost (in torej uspeh) nima nobene zveze z obsojencem, čemur je v celoti slediti. Obsojenčeva žena je svoj uspešen poslovni sistem izgradila še preden je spoznala obsojenca. Njegova sedanja vloga v poslovnem sistemu D. A. je po oceni pritožbenega sodišča s strani pritožnikov predstavljena za potrebe predlagane nadomestne izvršitve zaporne kazni. Obsojeni je v pičlih dveh letih postal poslovodja vrste družb poslovnega sistema D. A., sprejema najbolj ključne odločitve poslovnega sistema, skrbi in je odgovoren za celotni finančni del, skrbi in je nepogrešljiv za serijo "start-upov" ter prestrukturiranje E. Začeti projekti bodo brez obsojenca propadli, najverjetneje kar takoj, ogrožena bodo delovna mesta domačinov, razvoj regije (F.) in slovenski turizem. Glede na pritožbene navedbe se samo po sebi upravičeno postavi vprašanje, kako je obsojenčeva žena sploh uspela izgraditi tako uspešen poslovni sistem brez obsojenca. Pritrditi je prvostopenjskemu sodišču, da za nek posplošen odpustek pri kazenski sankciji iz naslova zasedanja pomembnega položaja v gospodarski družbi v zakonu ni nobene podlage. Za oceno te pomembnosti je čas dveh let tudi povsem prekratek in nerelevanten. Tudi sicer ni moč prezreti, da je obsojenec prevzel vse opisane funkcije v času, ko mu je že bila izrečena (nepravnomočna) obsodilna sodba (15. 11. 2022), ko bi lahko pri prevzemanju tako široko zastavljenih podjetniških načrtov moral vendarle izkazati ustrezno mero zadržanosti, saj je moral računati tudi na negativen izzid pritožbenega postopka in s tem relevantno prepoved oziroma omejitev Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), t.j. da poslovodja ne more biti fizična oseba, ki je bila pravnomočno obsojena zaradi kaznivega dejanja zoper gospodarstvo in sicer pet let od pravnomočnosti sodbe in dve leti po prestani kazni zapora (šesti odstavek 515. člena v zvezi z drugim odstavkom 255. člena ZGD-1). Sodba je postala dne 11. 4. 2024 pravnomočna in z nastopom pravnomočnosti tudi opisana prepoved.

14Vsega navedenega obsojeni, kot sodbe sicer, očitno ni jemal zadosti resno. Nasprotno, kot izhaja iz predloga zagovornikov za nadomestno izvršitev kazni nameravata tako obsojeni, kot njegova žena vzeti osebne kredite zaradi nameravanega poplačila premoženjske koristi, za kar je obsojenčeva žena predložila stanje svojih odprtih kreditov (B268 in B269). Glede na skromno življenje, ki ga v pritožbi opisuje obsojenčeva žena in višino njenih še neplačanih kreditov (na dan 24.7.2024 skupaj 109.984,55 EUR), upoštevajoč, da obsojenčevo kreditno sposobnost pod vprašaj postavlja osebni stečaj, ki je bil izveden nad njim, se zaskrbljujoče nakazuje, da bo obsojencu naložena vrnitev premoženjske koristi bremenila predvsem poslovni sistem D. A., iz poslovanja katerega se ta trenutek preživljajo poleg obsojenega in njegove žene ter zatrjevano otroci vsakega, tudi zaposleni in s sistemom povezane osebe, kar opisujejo pritožbe. Odvzem premoženjske koristi je po svoji naravi ukrep namenjen storilcu kaznivega dejanja, ki ima preventiven učinek, saj z drugimi besedami pove, da se kriminalna dejavnost ne izplača.³ Plačilo zneska premoženjske koristi, ki si jo je obsojeni pridobil je ukrep, ki je namenjen samo njemu kot storilcu kaznivega dejanja, njegov osebni dolg do države. S prelaganjem tega plačila na svojo ženo in njen poslovni sistem bi dosegli povsem nasprotni učinek, tak, ki nakazuje ponovno zlorabo gospodarske družbe. Pa tudi tega očitno obsojeni ne jemlje resno oziroma ne ponotranja. Kot izhaja iz poročila probacijske službe z 5. 9. 2024, zatorej po pravnomočnosti naloženega plačila premoženjske koristi, je navedel, da ima urejene ekonomske in materialne razmere in da nima dolgov, kar ne drži, obsojeni ima relevanten dolg do države iz naslova pridobitve protipravne premoženjske koristi. Zaradi dolžne (naložene in še ne plačane) premoženjske koristi je šteti, da njegove ekonomske in materialne razmere niso urejene. Način nameravane ureditve obsojenčevih dolgov pa zaenkrat utrjuje ugotovitev njegove ponovitvene nevarnosti.

15Pritrditi je ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da poročilo probacijske službe ne vsebujejo nobene novote, predvsem ne take, ki bi pozitivno vplivala na odločitev o nadomestni izvršitvi izrečene zaporne kazni. Vse opisane okoliščine poročila o obsojencu so enake tistim, ki jih je imel ob storitvi kaznivega dejanja, obsojeni je poslovnež, urejenega videza in nastopa, navaja urejene družinske in premoženjske razmere, česar probacijska služba ne preverja, niti jih ne more ocenjevati saj za to nima nobenih pooblastil. Taka probacijska zaznava je navidezna in tipična v zadevah, ki vključujejo gospodarska kazniva dejanja oziroma kazniva dejanja belih ovratnikov. Takšni storilci kaznivih dejanj imajo običajno urejen videz in nastop, določen družbeni vpliv oziroma močan in vpliven socialni krog, praviloma skopo kazensko evidenco, navzven se zdijo vključeni v družbo in produktivno prispevajo. Zato obstaja precejšnje tveganje, da bi sodišče nekritično sprejelo ta subjektivni videz in spregledalo pravo naravo storilčevega kriminalnega ravnanja, ki ga pogosto prikrivajo osebna, poklicna, materialna in družinska fasada.

16Prvostopenjsko sodišče je nadalje tudi poglobljeno in pravilno ocenilo vpliv prestajanja zaporne kazni na poslovanje poslovne skupine D. A. in njegovo družino. Tudi v tem delu je ugotoviti, da so pritožbena izvajanja presežna in prilagojena predlagani nadomestitvi izvršitve zaporne kazni.

17Glede obsojenčevega delovanja v poslovnem sistemu je bilo zgoraj že obrazloženo, da po pravnomočnosti sodbe formalno ne more izvrševati funkcij poslovodje, četudi bi bila izvršitev zaporne kazni nadomeščena z delom v splošno korist, saj gre v bistvu še vedno za izrek zaporne kazni. Obsojenčeva žena bo, če se ji bo to zdelo potrebno, poiskala poslovodjo, za katerega ni videti razloga, da poslov ne bi uspel razumeti in voditi tako hitro kakor je to uspel obsojeni. Tudi sicer pa prestajanje zaporne kazni obsojencu ne onemogoča stika s poslovanjem poslovne skupine, kot je to pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Četudi zaradi prepovedi poslovodenja po ZGD-1 ne more biti formalni poslovodja, pa to ne pomeni, da je iz poslovanja skupine D. A. izključen, saj ga ne samo prestajanje kazni, niti čas do izteka rokov po ZGD-1, ne more ovirati v spremljanju poslovanja in nudenju poslovnih nasvetov, ki so za družbo, kot to ocenjuje sam, predvsem pa njegova žena, neprecenljivi.

18Obsojenec in njegova žena nimata skupnih otrok, imata pa vsak po dva iz prejšnjih zvez, zatrjevanje da skupaj skrbita za štiri otroke ne drži. Obsojenec do otrok svoje žene nima nobene preživninske obveznosti, otroka od njega tudi sicer nista odvisna. Brez dvoma pa sta obsojenca lepo sprejela, kot to izhaja iz njunih pisanj sodišču. Obsojeni ima dva polnoletna otroka, od katerih se zgolj hči redno šola, kar vzpostavlja obsojenčevo preživninsko dolžnost, kot sam pravi do polovice, saj ima preživninsko dolžnost zanjo tudi njena mati. Pritožbeno sodišče pritrjuje izpodbijanemu sklepu, da ima preživninsko dolžnost tudi mati otroka, da obstajajo ustrezni ukrepi države v zvezi z preživljanjem nepreskrbljenih otrok, da pa tudi ni prepoznati v čem je petnajstmesečna odsotnost zaradi prestajanja zaporne kazni, drugačna od relevantno daljšega obdobja, ko obsojeni ni izkazoval nobenih obdavčljivih dohodkov, kot to izhaja iz podatkov v spisu. Pritrditi je tudi izpodbijanemu sklepu, da gre za sorazmerno krajši čas obsojenčeve odsotnosti, ko je moč izkoristiti vrsto ugodnosti, ki so določene predvsem glede prestajanja krajših zapornih kazni in ki omogočajo ohranjanje socialnih in družinskih stikov.

19Vse pritožbene navedbe smiselno enako in obširno tolmačijo koristnost dela instituta dela v splošno korist in vse napačno. Dr. C. C. pove, da sam med vsebinske pogoje iz osmega odstavka 86. člena KZ-1 uvršča tudi družbeno koristnost posameznika, ki naj bi bil posredno zajet tako v okviru vedenja obsojenca, kot možnosti in sposobnosti za opravljanje primernega dela. Pri tem izpostavi visoko usposobljene strokovnjake, podjetnike in ustvarjalne ljudi, ki jih družba nujno potrebuje in kjer ima njihovo delo veliko družbeno vrednost, čemur se mora retributivni učinek umakniti. Razlogovanje ostalih pritožnikov je smiselno podobno, le manj akademsko in ga je zavrniti najprej na abstraktni, še posebej pa na konkretni ravni. Samo ime instituta pove, da obsojeni, ki mu je določena takšna kazen, opravlja neko delo v dobro skupnosti (torej brez plačila), to pa nadomešča ali služi kot kazen, izrečena v kazenskem postopku.⁴ Družbena korist se tako nanaša na korist, ki jo skupnost pridobi z neplačanim delom posameznika, ki figurativno oddela (in zatorej ne odsedi) izrečeno zaporno kazen, kdorkoli je in kakršenkoli položaj sicer v družbi zaseda. Slednje izhaja iz ustavne pravice do enakosti pred zakonom, ki je istočasno ena od temeljnih človekovih pravic in pridobitev vsake civilizirane družbe. Konkretno glede obsojenca pa ni moč prezreti, da tudi pritožniki njegovo družbeno koristnost prepoznavajo v koristnosti njegove žene, kar je prepoznati iz ameriške ekonomske teorije kot "free-ride", brezplačna ježa, korist dosežena na strošek drugega ali brez običajnih stroškov ali truda.

20Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in, ker ni ugotovilo krstitev zakona, na katere je skladno s petim odstavkom 402. člena ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti, potrdilo prvostopenjsko sodbo.

21Pritožniki s pritožbami niso uspeli, zato je obsojenec na podlagi določila prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, to je sodno takso v višini 30,00 EUR. Znesek sodne takse je pritožbeno sodišče določilo na podlagi Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1), v skladu s tarifno številko 74013.

¹ Sodba VS RS I Ips 130/2009 z dne 21. 5. 2009.
² Sklep VS RS I Ips 148/2010 z dne 21. 4. 2011.
³ Sodba VS RS I Ips 19290/2017 z 28. 6. 2018.
⁴ Mihelj Plesničar M. In Ambrož M., člen 86, r. št. 21 v: Korošec D., Filipič K. in Zdolšek S. (2019): Veliki znanstveni komentar posebnega dela KZ-1, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju: VZKPD KZ-1)