VSL Sodba I Cp 1629/2025

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka spremeni tako, da se znesek 8.623,69 EUR nadomesti z zneskom 12.427,90 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožnikov zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu (I. točka izreka) potrdi.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je 12. 10. 2023 izdalo sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je nedopustna izvršba, ki se po predlogu tožene stranke kot upnice zoper tožnika kot dolžnika vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. I 2876/2020 (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki v roku 15 dni povrne pravdne stroške v višini 8.623,69 EUR, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od prejema pisnega odpravka sodbe do plačila (II. točka izreka).

2Tožnika sta zoper sodbo vložila pritožbo.

3Tožena stranka je 24. 11. 2023 vložila predlog za izdajo popravnega sklepa in podrejeno pritožbo zoper II. točko izreka sodbe.

4Sodišče prve stopnje je 4. 12. 2023 izdalo popravni sklep, s katerim je sodbo popravilo tako, da je: 1) v uvodu popravilo naslov drugega tožnika (I. točka izreka) in naziv tožene stranke (II. točka izreka); 2) v izreku nadomestilo odločitev o stroških postopka na način, da je toženi stranki namesto zneska 8.623,69 EUR priznalo znesek 12.427,90 EUR (III. točka izreka), in 3) v obrazložitvi nadomestilo obrazložitev o stroških (IV. točka izreka). V preostalem delu (glede zahteve za popravo stroškovnega dela sodbe z določitvijo solidarne obveznosti tožnikov) je predlog za izdajo popravnega sklepa zavrnilo (V. točka izreka).

5Tožnika sta zoper popravni sklep vložila pritožbo.

6Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom I Cp 722/2024 z dne 1. 4. 2025 njuni pritožbi delno ugodilo in izpodbijani popravni sklep v III. in IV. točki izreka spremenilo tako, da je predlog tožene stranke za izdajo popravnega sklepa glede stroškovnega dela sodbe zavrnilo še v preostalem delu. Sicer je pritožbo tožnikov zavrnilo in popravni sklep v še izpodbijanem, vendar nespremenjenem delu potrdilo.

7Z delno zavrnitvijo predloga za izdajo popravnega sklepa je zaživela podrejeno vložena pritožba tožene stranke zoper stroškovni del sodbe.

8Predmet obravnavane odločbe sta tako pritožbi strank zoper sodbo z dne 12. 10. 2023.

9Tožnika sodbo izpodbijata v celoti. Kot bistveno navajata, da je sodišče odločalo pristransko in v nasprotju z zakonom. Sodišče ni ugotovilo dejanskega stanja in odgovorilo na pomembna pravna vprašanja, odločalo je v nasprotju s tožbenim zahtevkom. Sodišče drugega tožnika ni zaslišalo, kljub temu da je svojo odsotnost z naroka 12. 10. 2023 opravičil s predpisanim zdravniškim potrdilom. S tem je kršilo njegovo pravico do zaslišanja. Sodišče na pripravljalnem naroku 1. 6. 2023 ni izdalo sklepa o zagovorniku po izbiri, čeprav bi tak sklep moralo izdati po uradni dolžnosti. Sodišče je postopek namerno pospeševalo in sabotiralo zaradi interesa tožene stranke, čeprav je vedelo, da tožnika že več kot 14 let čakata sodbo v zadevi I Cpg 550/2023 (III Pg 838/2018, prej III Pg 5118/2010) za plačilo v letih 2018 in 2019 opravljenih gradbenih storitev. Tožnika toženi stranki nista dolžna plačati več, kot je za odkupljeno terjatev plačala sama, zato bi sodišče moralo ugotoviti višino tega plačila in toženi stranki naložiti predložitev popolne pogodbe o odkupu terjatve. Pogodba z izbrisanimi ključnimi podatki ni verodostojna listina. Odkup terjatve res omogoča prevzem pravic, a le za ceno, ki jo je novi upnik zanjo plačal (cesija). Ker je tožena stranka prevzela vse pravice in obveznosti starega upnika, bi sodišče moralo ugotoviti višino škode, ki jo je tožena stranka zaradi opustitve dolžnosti v upniškem odboru v stečajnem postopku St 1753/2011 povzročila glavnemu dolžniku A., d. o. o. Sodišče bi moralo upoštevati, da je tožena stranka vplivala na cenitveno poročilo, izdelano v izvršilnem postopku I 2976/2020. Cenilno poročilo je neverodostojno, saj je brez podpisa in pečata cenilca. Cenilec je vrednost nepremičnin močno podcenil. Premoženje tožnikov je ocenil točno do višine terjatve, ki jo uveljavlja tožena stranka, ki želi na ta način ogoljufati druge upnike in oškodovati tožnika. Sodišče bi moralo ugotoviti, da je bila v izvršilnem postopku napačno ugotovljena višina obresti, saj je bila kreditna pogodba razvezana že 24. 2. 2010. Država, ki je bankrotirala po Zakonu o članstvu Republike Slovenije v Mednarodni banki za obnovo in razvoj, Mednarodni finančni korporaciji, Mednarodnem združenju za razvoj in Mednarodni agenciji za zavarovanje investicij (ZMBO) od dne 24. 2. 1993 ne obstaja. Republika Slovenija ni država, temveč je navadni d. o. o., Okrajno sodišče v Ljubljani pa ni državno sodišče in zato ni pristojno za izvršbo.

10Tožena stranka izpodbija odločitev o stroških postopka. Navaja, da vrednost spornega predmeta znaša 582.833 EUR, zato bi sodišče moralo kot osnovno vrednost odvetniške storitve upoštevati 3.200 točk in ne 2.200 točk. Sodišče bi moralo skladno s predlogom tožene stranke tožnikoma naložiti solidarno plačilo stroškov.

11Tožena stranka na pritožbo tožnikov ni odgovorila, tožnika pa sta na pritožbo tožene stranke odgovorila in smiselno predlagala njeno zavrnitev.

12Pritožba tožnikov ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

O očitanih procesnih kršitvah

13Tožnika smiselno uveljavljata bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), vendar zatrjevanih formalnih pomanjkljivosti sodbe ne uspeta prikazati. Sodišče prve stopnje je navedlo zadostne in jasne razloge, ki niso med seboj v nasprotju in ne nasprotujejo vsebini spisa.

14Sodišče prve stopnje je odločalo v okviru postavljenega zahtevka. Pritožbeni očitek o kršitvi 2. člena ZPP je zato neutemeljen.

15Svoje pomisleke o domnevni pristranskosti sodnice bi morala tožnika uveljavljati v postopku pred sodiščem prve stopnje. Po drugem odstavku 72. člena ZPP bi lahko zahtevala izločitev sodnice najpozneje do konca glavne obravnave, česar nista storila. Tudi sicer niti procesno vodenje niti vsebina odločitev ne potrjujeta pritožbenih očitkov o pristranskosti sodnice. Nestrinjanje tožnikov s postopanjem sodišča in njegovimi materialnopravnimi stališči še ne pomeni, da je sodnica ravnala pod vplivom in v korist tožene stranke ali tretje osebe. Očitki o kršitvi pravic do poštenega sojenja, enakosti pred zakonom in enakega varstva niso utemeljeni.

16Skladno s tretjim odstavkom 87. člena ZPP je v postopku pred okrožnim sodiščem pooblaščenec lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. S tem sta bila tožnika v vabilu na pripravljalni in prvi narok za glavno obravnavo seznanjena. Tožnika ne trdita, da ima njun sin opravljen pravniški državni izpit, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko mu ni dopustilo zastopanja tožnikov. Sodišče prve stopnje o takšni odločitvi ni bilo dolžno izdati samostojnega sklepa. Pritožba zoper odločitev sodišča je tožnikoma zagotovljena v okviru pritožbe zoper končno sodbo.

17Pritožbeno sodišče pritrjuje drugemu tožniku, da je pravilno opravičil svojo odsotnost z naroka 12. 10. 2023, vendar mu sodišče z nepreložitvijo naroka ni kršilo pravice do izjave in poštenega sojenja. Glede na to, da je šlo za trajnejšo bolezen in nezmožnost udeležbe na naroku, bi si drugi tožnik, če je želel biti zastopan, moral pravočasno zagotoviti zastopanje po pooblaščencu, ki izpolnjuje pogoje iz tretjega odstavka 87. člena ZPP. Pritožbeno sodišče se strinja, da dokaz z zaslišanjem drugega tožnika ni (bil) potreben za odločitev, zato ga je sodišče prve stopnje zavrnilo iz ustavno dopustnih razlogov. Drugi tožnik tako niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi ni izpostavil nobenega pravno pomembnega dejstva, ki bi bilo sporno in bi lahko vplivalo na odločitev o tožbenem zahtevku. Tudi iz nadaljnje obrazložitve bo razvidno, da odločitev temelji na nespornih dejstvih in pravni presoji. Sodišče v postopku ni vezano na svoje prejšnje dokazne sklepe (četrti odstavek 287. člena ZPP), zato je sodišče prve stopnje smelo spremeniti svojo odločitev o izvedbi dokaza z zaslišanjem drugega tožnika.

18Republika Slovenija je država¹ in pravna oseba javnega prava. Okrajno sodišče v Ljubljani, ki odloča v izvršilnem postopku I 2876/2020, Okrožno sodišče v Ljubljani, ki je v obravnavani zadevi odločalo na prvi stopnji, in naslovno sodišče, ki odloča v pritožbenem postopku, so z zakonom ustanovljena sodišča Republike Slovenije in pristojna odločati o spornem razmerju med strankami (23. člen Ustave Republike Slovenije ter 114. do 116. člen Zakona o sodiščih). Vse drugačne pritožbene navedbe so očitno napačne in nerazumne, zato pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja.

O zavrnitvi tožbenega zahtevka (I. točka izreka)

19Zoper ta del sodbe vlagata pritožbo tožnika.

20Pritožbeno sodišče najprej in še bolj natančno, kot je to storilo sodišče prve stopnje, pojasnjuje vsebino, namen ter domet tožbe za ugotovitev nedopustnosti izvršbe. Iz pritožbenih navedb tožnikov namreč izhaja nerazumevanje teh vprašanj, ki so ključna za odločitev o tožbenem zahtevku in (ne)utemeljenosti pritožbe.

21V ugovoru zoper sklep o izvršbi se lahko uveljavlja le razloge, ki preprečujejo izvršbo (prvi odstavek 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ); noben od teh razlogov ni tak, da bi dopuščal ponovno presojo utemeljenosti terjatve, vsebovane v pravnomočnem izvršilnem naslovu. V izvršilnem postopku je namreč uveljavljeno načelo stroge formalne legalitete, ki izvršilnemu sodišču ne dovoljuje presojati materialne zakonitosti in pravilnosti izvršilnega naslova, na podlagi katerega je predlagana izvršba. Izvršilno sodišče mora upoštevati terjatev, kot je ugotovljena v izvršilnem naslovu, zaradi česar glede te terjatve ni več upravičeno proučevati resničnosti dejstev ali pravilnosti pravnega sklepanja.

22Tožba iz 59. člena ZIZ je možna samo v povezavi z ugovornim postopkom - predhodni ugovor je namreč pogoj za pravico do te tožbe. Iz tega logično sledi, da se tudi z zahtevkom za nedopustnost izvršbe ne more izpodbijati izvršilnega naslova oziroma obstoja in višine iz njega izhajajoče obveznosti. S takšno tožbo lahko dolžnik uveljavlja samo tako imenovane opozicijske ugovorne razloge (8., 9. in 11. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ), izjemoma tudi impugnacijske razloge (npr. 12. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ). Velja še dodatna omejitev. Pravdno sodišče lahko v izvršilni postopek poseže le takrat, ko med strankami obstoji spor o dejstvih, ne pa tudi takrat, ko je bila odločitev o utemeljenosti ugovora odvisna od rešitve pravnih vprašanj. Ta so v pristojnosti izvršilnega sodišča, pravdno sodišče v njegove odločitve o teh vprašanjih ne sme posegati (prvi odstavek 59. člena ZIZ).²

23Iz povzetih pravnih stališč izhaja pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnika tožbe za ugotovitev nedopustnosti izvršbe nista podprla z razlogi, ki bi lahko vodili v ugoditev tožbenemu zahtevku.

24Vsaj trije razlogi so, zakaj sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ugotavljati višine plačila, ki je bilo dogovorjeno med prvotnim upnikom kot odstopnikom in toženo stranko kot prevzemnico terjatve za odstop terjatve (cesijo), ki je predmet izvršilnega postopka Okrajnega sodišča v Ljubljani I 2876/2020. Kot prvo, višina plačila ne vpliva na veljavnost odstopa terjatve, prav tako ne na višino obveznosti tožnikov kot dolžnikov. Odstop terjatve je lahko tudi neodplačen. Kot drugo, tožnika tovrstnega ugovora v ugovoru zoper sklep o izvršbi nista uveljavljala, zato ne more biti predmet odločanja v pravdi na nedopustnost izvršbe.³ Kot tretje, vprašanji obstoja izvršilnega naslova in prehoda obveznosti na toženo stranko (2. in 12. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ) sta bili rešeni v izvršilnem postopku. Tožnika ne izpostavljata nobenega spornega dejstva, ki bi vplivalo na veljavnost prenosa in bi bilo lahko predmet uveljavljanja v tožbi za ugotovitev nedopustnosti izvršbe.

25Tudi navedbe tožnikov, da je izvršilno sodišče dovolilo izvršbo za previsok znesek obresti, ne predstavljajo upoštevnega ugovornega razloga. Kot izhaja iz zgornjih stališč, niti izvršilno sodišče niti pravdno sodišče v tožbi za nedopustnost izvršbe ne moreta posegati v terjatev, ugotovljeno v pravnomočnem izvršilnem naslovu. Na (pravni) ugovor tožnikov, da iz pravnomočnega izvršilnega naslova ne izhaja terjatev, za kakršno je bila dovoljena izvršba, ker je bila kreditna pogodba razvezana že 24. 2. 2010 in tožena stranka zato izterjuje previsok znesek obresti, je pravnomočno odgovorilo za to pristojno izvršilno sodišče.

26Navedb o cenitvi predmeta izvršbe in njeni pravilnosti ni mogoče uvrstiti pod nobenega od ugovornih razlogov, ki so lahko podlaga za odločanje o tožbi za nedopustnost izvršbe. Niti sodišču prve stopnje niti pritožbenemu sodišču se do teh navedb zato ni treba opredeliti. Ugovori tožnikov zoper cenitev se bodo obravnavali v izvršilnem postopku.

27Domet odločanja v tožbi za nedopustnost izvršbe presegajo tudi navedbe tožnikov o ravnanju prvotnega upnika oziroma tožene stranke v stečajnem postopku zoper glavnega dolžnika A., d. o. o. Takšne navedbe presegajo tudi meje izvršilnega postopka, ki teče na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova, saj ne gre za nobenega od razlogov iz 55. člena ZIZ. Če je bila A., d. o. o. ali tožnikoma zaradi nedopustnih ravnanj tožene stranke ali tretjih oseb povzročena škoda, bo njena povrnitev lahko predmet drugih postopkov.

28Vložitev tožbe za nedopustnost izvršbe ne zadrži izvršbe, niti izpolnitve dolžnikove obveznosti, če z ZIZ ni drugače določeno (drugi odstavek 59. člena ZIZ). Navedbe tožnikov, da je sodišče v njuno škodo odločalo prehitro in da bi moralo z odločitvijo počakati do odločitve v gospodarskem sporu Okrožnega sodišča v Ljubljani III Pg 838/2018, so zato ne samo neutemeljene, temveč tudi nepomembne, saj ne morejo izboljšati njunega položaja v izvršilnem postopku.

29Pritožbene navedbe tožnikov torej niso utemeljene. Sodišče prve stopnje pri odločanju o utemeljenosti zahtevka tudi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, odločitev o zavrnitvi zahtevka je materialnopravno pravilna.

O stroških postopka (II. točka izreka)

30Zoper ta del sodbe vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

31Tožnika kljub izrecni navedbi, da se pritožujeta zoper celotno sodbo, pritožbe zoper stroškovno odločitev nista obrazložila. Pritožbeno sodišče je zato opravilo preizkus po uradni dolžnosti, pri čemer upoštevnih kršitev ni ugotovilo.

32Tožena stranka sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da je pri odmeri stroškov upoštevalo napačno vrednost odvetniške storitve. Vrednost spornega predmeta znaša 582.833 EUR, zato osnovna vrednost odvetniške storitve znaša 3.200 in ne 2.200 točk. Tožena stranka je upravičena do naslednjih stroškov: 3200 točk za sestavo odgovora na tožbo, 3200 točk za prvo pripravljalno vlogo, 1600 točk za zastopanje na naroku 1. 6. 2023, 2400 točk za sestavo druge pripravljalne vloge, 1600 točk za sestavo tretje pripravljalne vloge, 3200 točk za zastopanje na naroku 11. 9. 2023, 1600 za zastopanje na naroku 12. 10. 2023 in 178 točk za materialne stroške, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,6 EUR) in povišano za 22 % DDV znaša 12.427,90 EUR.

33Tožena stranka se neutemeljeno zavzema, da sodišče tožnikoma naloži solidarno plačilo priznanih stroškov. Nerazdelno odgovornost za plačilo stroškov postopka določa tretji odstavek 161. člena ZPP, po katerem so sosporniki, ki so nerazdelno odgovorni glede glavne stvari, nerazdelno odgovorni tudi za plačilo stroškov, prisojenih nasprotni stranki. Takšna situacija v obravnavani zadevi ni podana, tožnika tudi ne nastopata kot enotna sospornika. Podlage za njuno solidarno odgovornost glede priznanih pravdnih stroškov zato ni.

Odločitev pritožbenega sodišča in stroški pritožbenega postopka

34Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo v stroškovnem delu (II. točka izreka) spremenilo tako, da ji je namesto 8.623,69 EUR priznalo 12.427,90 EUR pravdnih stroškov (358. člen ZPP). V preostalem delu je pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožnikov zavrnilo in v izpodbijanem in nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

35V pritožbenem postopku je stroške priglasila le tožena stranka. Tožena stranka je zoper stroškovno odločitev uveljavljala dva vsebinska ugovora, pri čemer je z enim uspela, z drugim pa ne. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da stroške vložene pritožbe nosi sama.

¹ Primerjaj 1., 2., 3. in 5. člen Ustave Republike Slovenije.
² Primerjaj npr. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 642/2009 z dne 31. 1. 2013, II Ips 250/2009 z dne 23. 2. 2012, II Ips 1109/2008 z dne 7. 10. 2010, II Ips 361/2008 z dne 15. 7. 2010, II Ips 283/2005 z dne 28. 3. 2007 in II Ips 524/2003 z dne 30. 9. 2004.
³ Primerjaj odločbi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3203/2016 z dne 26. 4. 2017 in II Cp 718/2019 z dne 17. 7. 2019.