UPRS Sodba I U 1321/2025-12

Tožba se zavrne.

Izpodbijana odločba

1Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka) in odločila, da z dnem izvršljivosti 1. točke izreka postane tožnikovo bivanje v Republiki Sloveniji nezakonito (2. točka izreka). Tožniku je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije (RS) ter držav članic Evropske unije (EU) in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (3. točka izreka), sicer bo s tega območja odstranjen v izvorno državo (4. točka izreka). Tožena stranka je tožniku za obdobje enega leta določila prepoved vstopa na območje RS ter držav članic EU in držav pogodbenic navedene konvencije, ki pa se ne bo izvršila, če bo to območje zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 3. točke izreka (5. točka izreka).

2Tožena stranka je uvodoma povzela tožnikove izjave ob vložitvi prošnje (12. 5. 2025), iz katerih v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito izhaja, da je Maroko zapustil zaradi revščine.

3Iz tožnikovih izjav na osebnem razgovoru (27. 6. 2025) je v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito razvidno, da je iz izvorne države odšel zaradi finančne revščine. Ko je oče zbolel na pljučih zaradi vdihovanja plina za gretje kotlov za vodo (delal je v javnem kopališču), ni dobil pomoči, tožnik pa je pustil šolo in začel delati. Če bi ostal v Maroku, bi se mu verjetno zgodilo podobno kot očetu. Tam za dobro zaposlitev potrebuješ zveze.

4Poleg omenjenih težav je imel tožnik tudi probleme z varnostniki v šoli. Če je sedel pri dekletih in se šalil, varnostniku ni bilo všeč in ga je cukal za lase. Prvič je bil tiho, naslednjič pa ga je udaril. Posredovali so ravnatelj in ostali varnostniki, ki so ga verjetno želeli odpeljati na policijsko postajo, vendar so prišli zaposleni na bližnji občini in umirili situacijo. Kasneje ga je varnostnik prestregel v neki ulici in pretepel. Z mamo sta odšla dogodek prijaviti na policijo, vendar moraš za vložitev prijave nekoga podkupiti. Varnostnik ga je trikrat zlasal in enkrat pretepel, ko je obiskoval deseti razred (16 let). O dogodku je obvestil vodstvo šole, ki ni ukrepalo, zato je prenehal obiskovati šolo. Mati je želela, da pusti šolo in se tako izogne težavam. Istočasno je zbolel oče, tožnik pa je začel delati in obiskovati različne tečaje. Tudi če bi končal srednjo šolo, ne bi dobil službe. Delati bi moral na črno, na razpisih bi zahtevali višjo izobrazbo, kot jo ima tožnik, poleg tega bi potreboval zveze ali pa bi moral nekoga podkupiti. Tudi če oče ne bi zbolel, tožnik ne bi mogel nadaljevati šolanja. Starši so bili namreč starejši, zato bi moral tožnik skrbeti za družino, saj so se sorojenci že odselili.

5Če bi tožnik ostal v izvorni državi, bi se mogoče ukvarjal z nezakonitimi posli, ob morebitni vrnitvi pa bi bil njegov položaj slab in bi psihično zbolel. Na teden je zaslužil 400 maroških dirhamov, kar ni zadostovalo za preživetje, zato je med vikendi delal na tržnici. Denarja je zmanjkalo za obleke, izlete, morje in mesto. Država ne pomaga ljudem v stiski. V Maroku je iskal bolje plačano delo, vendar je bil vedno zavrnjen, ker ni dokončal srednje šole. Če bi šel v drugo mesto, bi imel le dodatne stroške.

6V nadaljevanju je tožena stranka ugotovila, da tožnik ni predložil ustrezne listine iz 97. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), s katero bi izkazal svojo istovetnost. Kljub temu mu je verjela, da prihaja iz Maroka in da je državljan te države.

7Po ugotovitvah tožene stranke tožnikovih izjav in okoliščin primera ni mogoče povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja, saj svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z ekonomskimi (majhen zaslužek, težka zaposljivost) in osebnimi težavami (težave z varnostnikom iz šole). Po tožnikovih navedbah je oče zbolel (in kasneje umrl), sorojenci pa so se odselili, zato se je od tožnika pričakovalo, da bo preživljal starše (oziroma po smrti očeta mamo). Po dogodku s šolskim varnostnikom (napad, pretep) tožnik ni nadaljeval šolanja. Varnostnikov napad sta z mamo prijavila na policijo, vendar je bilo za to potrebno podkupovanje. Tožnik je trdil, da je vzrok, da ni dobil bolje plačanega dela, predvsem to, da ni končal šole, vendar tožena stranka izpostavlja tudi tožnikove izjave, da tudi, če bi končal srednjo šolo, ne bi dobil službe, saj bi delodajalci lahko zahtevali višjo izobrazbo. Tožnik je še navedel, da je ob delu obiskoval različne tečaje oziroma izobraževanja (poljedelstvo, frizerstvo, avto ličarstvo), kar pomeni, da je imel znanje na več področjih.

8Ob takih okoliščinah tožena stranka ugotavlja, da je za določena delovna mesta tudi drugod po svetu zahtevana določena stopnja izobrazbe, kar ni nič nenavadnega. Omenjene težave tako ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite, saj iz tožnikovih navedb ni razvidno, da bi njegovo ekonomsko stisko povzročili tretji dejavniki (država, gospodarske družbe), kar bi lahko privedlo do kršenja njegovih pravic in uničenja njegove ekonomske eksistence. Tožnik ni trdil, da mu je bil v Maroku kakorkoli onemogočen dostop do socialnih storitev in izvajanje osnovnih pravic, ali da bi bili zoper njega usmerjeni kakršnikoli (gospodarski) ukrepi, ki bi imeli zanj škodljive posledice. Celo več, v Maroku je delal kot klepar, ličar in na tržnici, vendar po lastni presoji ni dovolj zaslužil za preživetje. Po stališču tožene stranke pa ekonomskih razlogov, zaradi katerih je tožnik zapustil izvorno državo, ni mogoče povezati s preganjanjem ali resno škodo, kar velja tudi za kratkotrajno fizično nasilje varnostnika šole. Prišlo je do nekaj napadov v kratkem obdobju, ki pa jih po tem, ko je tožnik zapustil šolo, ni bilo več, pri čemer iz tožnikovih navedb ni razvidno, da bi to bil bistven razlog za zapustitev države. Tudi teh napadov ni mogoče povezati z razlogi preganjanja, poleg tega po kvantiteti ali intenzivnosti ne dosegajo praga resne škode. Tožnike težave ne predstavljajo trajnega in sistematičnega kršenja človekovih pravic.

9Zato je tožena stranka tožnikove izjave ocenila za nepomembne za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite po ZMZ-1, s čimer so podani razlogi za zavrnitev njegove prošnje na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1.

10Tožena stranka je še ugotovila, da tožnik kljub neizkazani istovetnosti prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada RS z Odlokom z dne 31. 3. 2022 opredelila kot varno izvorno državo. Ocenila je, da iz tožnikovih navedb niso razvidni tehtni razlogi, ki bi kazali na to, da Maroko zanj ni varna izvorna država. Glede na vsebino tožnikovih navedb (navaja le ekonomsko stisko in osebne težave, ki so trajale omejeno obdobje in niso razlog za zapustitev izvorne države), ni mogoče sklepati, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z resno škodo ali da bi bilo njegovo življenje kakorkoli ogroženo.

11Zato so izpolnjeni pogoji za zavrnitev tožnikove prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene tudi na podlagi druge alineje 52 člena ZMZ-1, ker tožnik prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona.

Tožnikove trditve

12Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

13Tožnik se ne strinja s stališči tožene stranke in meni, da niso bile pravilno upoštevane njegove navedbe glede razmer v izvorni državi, ki ne omogočajo zaslužka za preživetje. Sklicuje se na svoje izjave v upravnem postopku (da je živel v revščini; da je moral zaradi očetove bolezni in konflikta s šolskim varnostnikom prenehati s šolanjem, da je lahko skrbel za družino; da je opravljal različna dela, vendar ni zaslužil dovolj za preživetje; da je ob delu obiskoval razne tečaje in je bil pripravljen sprejeti boljše delo, da bi lahko za družino več zaslužil, vendar so ga vedno zavrnili z izgovorom, da nima končane srednje šole; da v Maroku za zaposlitev v podjetju pogosto zahtevajo končano srednjo šolo ali celo fakulteto, pa še v tem primeru ljudje ne bi dobijo službe, saj je treba imeti zveze ali podkupovati). Tožnik ne bi zapustil države, če bi lahko dobil ustrezno delo.

14Iz tožbenih navedb je še razvidno, da Maroko ne pomaga ljudem v stiski, čeprav je država bogata z naravnimi viri. Bogati živijo udobno, revni pa lahko umrejo od lakote.

Odgovor na tožbo

15V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe.

Dokazni postopek

16V dokaznem postopku je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Poleg tega je zaslišalo tožnika.

Presoja tožbe

17Tožba ni utemeljena.

18Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

19S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. - 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1.

20V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.¹ Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami.² Predpostavlja se namreč prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom.³

21Ob upoštevanju navedenih izhodišč izpodbijana odločba temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, skladno s katero se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

22Po presoji sodišča je tožena stranka stranka pravilno ocenila, da tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave. V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je v upravnem postopku navedel revščino in ni navajal drugih razlogov, zaradi katerih bi bil ogrožen v izvorni državi (povzetek ugotovitev tožene stranke je razviden iz 8. točke obrazložitve te sodbe). Glede revščine pa je Vrhovno sodišče že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.⁴ Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, prav tako ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.⁵ Za to namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.⁶ Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval. Zgolj dejstvo, da je ekonomski (in socialni sistem) v izvorni državi zanj slabši, torej ne more biti razlog za mednarodno zaščito.⁷

23Na presojo ne vpliva tožnikova izpovedba na glavni obravnavi "da ima družinske težave, saj njegov brat ni želel služiti vojaškega roka in je bil zato zaprt", saj nima podlage v tožbenem trditvenem gradivu. Poleg tega gre za nedovoljene novote glede na tretji odstavek 20. člena v zvezi z 52. členom ZUS-1, po katerem stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo izpodbijanega akta, sodišče pa svoje odločitve na taka dejstva in dokaze ne sme opreti. Te navedbe so bile nedvomno podane prepozno, saj tožnik (ne v trditvenem gradivu ne v izpovedbi) ni navedel upravičenega razloga, zakaj jih ni podal že prej, še posebej ker je bil pred osebnim razgovorom poučen o zaupnosti postopka. Glede na navedeno je treba zamudo z navajanjem teh dejstev pripisati krivdi tožnika. Ne glede na to sodišče še pripominja, da gre za pavšalno navedbo, ki sama po sebi ne more utemeljevati tožnikovega strahu pred preganjanjem ali resno škodo.

24V zvezi s tožnikovimi izjavami pred upravnim organom sodišče pripominja, da je bil tožnik v postopku za priznanje mednarodne zaščite ustrezno informiran.⁸ Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je namreč razvidno njegovo na to nanašajoče se potrdilo z dne 12. 5. 2025, poleg tega tožnik ni imel pripomb na zapisnik o osebnem razgovoru z dne 27. 6. 2025, pred katerim so mu bile v vabilu na to procesno dejanje ponovno zagotovljene ustrezne informacije. To pomeni, da je bilo tožniku omogočeno, da se seznani s procesnimi jamstvi ter dolžnostmi glede podajanja izjave in da se njegovo izjavo dopolni s postavljanjem ustreznih vprašanj, vključno v smeri razjasnjevanja morebitnih nasprotij ali neskladnostmi, s katerimi je treba prosilca soočiti ter mu dati možnost, da se do njih opredeli. Tožnik je torej imel možnosti, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o za odločitev pomembnih dejstvih ter zanje predlaga dokaze, pri čemer je zapisnika o osebnem razgovoru razvidno, da sta mu tožena stranka in njegov pooblaščenec v zvezi z razlogi preganjanja postavila številna vprašanja zaradi razjasnitve pomembnih dejstev, kar pomeni, da mu je tožena stranka zagotovila možnost predstavitve elementov za utemeljitev prošnje za mednarodno zaščito, s čimer je izpolnila svojo sodelovalno dolžnost. Vloga pristojnega organa pri podajanju prošnje in pri osebnem razgovoru je namreč v tem, da prosilcu omogoči predstavitev vsebine prošnje z elementi, ki jo utemeljujejo, in ne da išče morebitne razloge za mednarodno zaščito,⁹ pri čemer tudi ZMZ-1 v 89. členu jasno določa, da mora prosilec prepričljivo in verodostojno obrazložiti razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, še zlasti če ni drugih razpoložljivih dokazov.¹⁰

25Sodišče še pojasnjuje, da glede na navedeno, ko v obravnavani zadevi ni podan subjektivni element¹¹, ker okoliščine, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, toženi stranki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni bilo treba preverjati z informacijami o izvorni državi saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.¹² S tem povezano dokazno breme glede izpodbijanja vsakega dvoma, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, v obravnavani zadevi torej ni bilo preloženo na toženo stranko.

26Nosilno stališče za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito je bila tudi ugotovitev, da tožnik prihaja iz varne izvorne države. Na podlagi 49. člena ZMZ-1 namreč lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Ta določa primere, v katerih se prošnja prosilca šteje za očitno neutemeljeno, med drugim tudi, kadar prosilec prihaja iz varne izvorne države (druga alineja 52. člena ZMZ-1).

27Koncept varne izvorne države skladno s Procesno direktivo II¹³ državi članici omogoča, da določeno državo označi za varno in domneva, da je varna tudi za posameznega prosilca.¹⁴ Republika Slovenija je ta koncept ustrezno uredila v 61. členu ZMZ-1.¹⁵ Upravni organ je na tak odlok vezan, vendar je dolžan v vsakem posameznem primeru presoditi, ali so podani pogoji za uporabo koncepta varne izvorne države.¹⁶ Prvi odstavek 62. člena ZMZ-1 namreč določa, da se tretja država lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo, če ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče (prvi pogoj) ter prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu s tem zakonom zanj ni varna izvorna država (drugi pogoj).

28Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je razvidno, da je tožena stranka tožnika na osebnem razgovoru seznanila s tem, da je država, iz katere prihaja, varna izvorna država. To pomeni, da mu je bilo omogočeno, da izkaže tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ni varna izvorna država. Tožniku je torej bila na ustrezen način zagotovljena opredelitev do vseh okoliščin, ki bi v njegovem primeru lahko pripeljale do drugačne odločitve, njegove izjave pa je tožena stranka v tem pogledu pravilno upoštevala. Pri tem tožnik niti v tožbi ne navaja vsebinskih argumentov, da je izkazal tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da njegova izvorna država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna, saj s tožbenimi navedbami ne izkazuje resne škode iz 2. točke 28. člena ZMZ-1.¹⁷ Zatrjevano tveganje, da bo tožnik v izvorni državi izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju (revščini), je očitno posledica splošnih ekonomskih in socialnih razmer v Maroku ter delovanja tamkajšnje države na teh področjih. Institut mednarodne zaščite pa varstvu pred tem ni namenjen, saj daje zaščito le osebi pred resno škodo, ki bi jo tej osebi v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu resne škode iz 24. člena ZMZ-1. Gre za ustaljeno razlago Vrhovnega sodišča, ki poudarja, da tudi če oseba izkaže, da se v izvorni državi ni mogla preživljati zaradi tamkajšnjih slabih gospodarskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.¹⁸

29Glede na navedeno je bila z izpodbijano odločbo tožniku zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da vrnitev v izvorno državo ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.¹⁹ V zvezi s tem sodišče še pripominja, da ni nujno, da vse osebe, ki so upravičene do zaščite zaradi spoštovanja načela nevračanja, tudi izpolnjujejo pogoje za pridobitev mednarodne zaščite.²⁰, ²¹ V primeru pravnomočno zavrnjene prošnje za mednarodno zaščito oseba postane tujec in pride v pristojnost policije. Če dejstva ali okoliščine kažejo na obstoj razlogov, ki preprečujejo odstranitev tujca iz Republike Slovenije, mora uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopkov mednarodne zaščite, o tem nemudoma obvestiti policijo, ki mora ravnati v skladu z 72. členom (prepoved odstranitve tujca) in z 73. členom ZTuj-2 (dovolitev zadrževanja).²²

30Ob upoštevanju navedenega je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

¹ Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26.
² Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017 (8. točka obrazložitve).
³ Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019 (25. točka obrazložitve).
⁴ Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 151/2016 (21. točka obrazložitve).
⁵ Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 (12. točka obrazložitve).
⁶ Prav tam, 13. točka obrazložitve.
⁷ S tem v zvezi je Vrhovno sodišče tudi v zadevi I Up 173/2018 opozorilo na stališče ESČP, da dejstvo, da se v primeru izgona iz države pogodbenice položaj tožeče stranke lahko zelo poslabša in se med drugim znatno skrajša njena pričakovana življenjska doba, ne zadošča za kršitev 3. člena EKČP (34. točka obrazložitve).
⁸ V okviru informiranja se namreč vlagatelju namere, v jeziku, ki ga oseba razume, pred začetkom postopka sprejema prošnje zagotovijo informacije o postopkih po tem zakonu, pravicah in dolžnostih prosilcev, možnih posledicah neupoštevanja obveznosti in nesodelovanja s pristojnim organom, rokih za uveljavljanje pravnih sredstev ter informacije o svetovalcih za begunce in nevladnih organizacijah, ki delujejo na področju mednarodne zaščite (prvi v zvezi z drugim odstavkom 5. členom ZMZ-1). Na prošnjo prosilca se v postopkih brezplačno zagotavljajo vse informacije v zvezi z njegovim postopkom za priznanje mednarodne zaščite (tretji odstavek 5. člena ZMZ-1). Navedeno namreč pripomore k izpolnjevanju temeljne prosilčeve obveznosti po ZMZ-1, torej da se mora v postopku za priznanje mednarodne zaščite kar najbolje potruditi prikazati, v čem so razlogi za priznanje mednarodne zaščite, saj se predpostavlja njegovo aktivno ravnanje. Organ pa mora prosilcu zagotoviti ustrezno možnost predstavitve elementov, potrebnih za čim popolnejšo utemeljitev prošnje v skladu s 4. členom Direktive 2011/95/EU kar vključuje možnost podati pojasnilo glede morebitne neskladnosti ali nasprotja v prosilčevih izjavah.
⁹ Táko stališče je razvidno tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 66/2023 (9. točka obrazložitve).
¹⁰ Poleg tega je iz Priročnika UNHCR o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca razvidno, da mora prosilec: (i) govoriti resnico in popolnoma sodelovati z izpraševalcem pri ugotavljanju dejstev o svojem primeru; (ii) potruditi se dokazati svoje izjave s kakršnimi koli razpoložljivimi dokazi in podati zadovoljivo obrazložitev, če ni dokazov; če je trebno, mora pridobiti dodatne dokaze; (iii) dati vse ustrezne podatke o sebi in svojih preteklih doživetjih v podrobnostih, ki so izpraševalcu potrebne za ugotavljanje pomembnih dejstev; od prosilca je treba zahtevati, naj poda razumljivo obrazložitev vseh razlogov, ki podpirajo njegovo prošnjo za begunski status, mora pa odgovoriti tudi na vsa postavljena vprašanja (glej stran 44 in 45, 205 točka).
¹¹ Skladno s prvim odstavkom 21. člena ZMZ-1, ki ureja utemeljevanje prošnje (subjektivni element), mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo.
¹² Tako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo tudi v zadevi I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017 (19. točka obrazložitve).
¹³ Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).
¹⁴ 40. uvodna izjava Procesne direktive II.
¹⁵ Tretja država se šteje za varno izvorno državo, če je na podlagi pravnega položaja, uporabe prava v okviru demokratičnega sistema in splošnih političnih okoliščin mogoče sklepati, da v njej na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu tega zakona, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (prvi odstavek 61. člena ZMZ-1). Pri oceni, ali je tretja država varna izvorna država, se med drugim upošteva tudi obseg zagotavljanja varnosti pred preganjanjem ali zlorabami s: predpisi države in načinom, na katerega se ti uporabljajo; spoštovanjem pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah in v Konvenciji Združenih narodov proti mučenju, zlasti pa pravic, od katerih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče odstopati; upoštevanjem načela nevračanja v skladu z Ženevsko konvencijo; obstojem sistema učinkovitih pravnih sredstev zoper kršitve pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (drugi odstavek 61. člena ZMZ-1).
¹⁶ Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 9/2020 (11. točka obrazložitve).
¹⁷ V skladu s to določbo resna škoda zajema mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi.
¹⁸ Sodbe Vrhovnega sodišča I Up 206/2023 z dne 19. 7. 2023, I Up 178/2023 in I Up 163/2023 z dne 15. 6. 2023, I Up 115/2023 z dne 31. 5. 2023, I Up 67/2023 z dne 19. 4. 2023, I Up 233/2023 z dne 16. 10. 2023 in številne druge.
¹⁹ Ustavno sodišče je že presodilo, da je načelo nevračanja oseb v države, v katerih jim preti določena nevarnost, preganjanje ali je na drug način ogroženo njihovo življenje, osebna integriteta ali svoboda, splošno priznano mednarodno načelo (odločba Up-763/09-19 z dne 17. 9. 2009, 8. točka obrazložitve).
²⁰ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14, 23. točka obrazložitve.
²¹ SEU je že presodilo, da celo dejstvo, da državljana tretje države, ki ima težko bolezen, na podlagi člena 3 EKČP v zelo izjemnih primerih ni mogoče prisilno odstraniti v državo, v kateri ni ustreznega zdravljenja, ne pomeni, da mu je treba dovoliti prebivanje v državi članici iz naslova subsidiarne zaščite v skladu z Direktivo 2004/83 (Kvalifikacijska direktiva I, M Bodj C-542/13 z dne 18. 12. 2014, 40. točka).
²² Tako tudi odločba Ustavnega sodišča št. Up-763/09-19, 9. točka obrazložitve.