VSL Sodba I Cp 1707/2024

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 5.210,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2019 dalje do plačila ter ji v celoti povrniti pravdne stroške, ki jih bo odmerilo po pravnomočnosti sodbe.

2Zoper sodbo se pravočasno pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.¹ Navaja, da bi moral tožnik z začetkom stečaja odstopiti od vseh sklenjenih pogodb, obračunati terjatve in jih prijaviti v stečaj z ločitveno in izločitveno pravico. Absurdno je stališče sodišča, da nobena določba ne določa obveznosti odstopa od pogodbe in prijave terjatev. Tudi banke niso dolžne odstopiti od kreditnih pogodb, pa to storijo, ker ravnajo skrbno. Ohranjanje pogodb s stranko, ki ji je zaradi stečaja omejena poslovna sposobnost, je nedopustno in nično. Tožnik je kljub stečaju ravnal neskrbno in z nadaljnjim sklepanjem ničnih pogodb tudi nezakonito in s kvalificirano obliko nedobrovernosti. V oklicu o začetku stečaja so jasna navodila, kako prijaviti terjatve in katere pravice pripadajo upnikom in kakšne so posledice neprijave, tožnik pa ni kršil le ZFPPIPP², temveč tudi OZ³ in prisilne predpise. Ker terjatev ni v celoti prijavil v stečajni postopek, je zahtevek, ki mu je sodišče materialnopravno napačno ugodilo, nedopusten in predstavlja zlorabo pravic in nedovoljena razpolaganja, na kar sodišče pazi po uradni dolžnosti (absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Terjatve so zato ugasnile. Pogodbe, sklenjene po 26. 7. 2018, so nične, vse iz njih izvirajoče terjatve pa neobstoječe, saj je tožnik, ki je v nasprotju z ZFPPIPP sklenil več pogodb, ravnal protipravno in kvalificirano nedobroverno, kar sodišče sicer očita toženki. Toženka je prava neuka fizična oseba, v času sklepanja pogodb je bila stara 18 do 20 let. Sodišče ne bi smelo odločati po liniji najmanjšega odpora, temveč po načelu pravičnosti in po temeljnih načelih obligacijskega prava. Pametni telefon ni osnovna življenjska potreba, zato s tem povezani stroški ne predstavljajo osnovnih stroškov. Še bolj je to veljalo v času sklenitve pogodb pred 6 do 8 leti, ko je bilo tako kot zdaj mogoče živeti brez pametnih telefonov. Kot življenjski strošek zlasti ni mogoče šteti nadstandardnih telefonov višjega cenovnega razreda. Tudi pri preživninah in socialnih transferjih teh stroškov država ne priznava. Sodišče samo s seboj prihaja v nasprotje, ko za stroške mobilne telefonije navede, da spadajo med osnovne stroške, hkrati pa, da nakup luksuznih telefonov tega ne predstavlja. Posledice ničnosti pogodbe so jasne, toženka bi morala vrniti telefone, tožnik pa ni upravičen do plačila opravljenih storitev, saj je vedel, da je toženka v osebnem stečaju in da so z njo sklenjeni posli nični. Tožnik ni izkazal, da naturalna restitucija ni mogoča, ob uveljavljanju zahtevkov iz naslova ločitvene ali izločitvene pravice vrednost telefonov ne bi toliko padla. Nikakor ni upravičen do denarnega nadomestila, saj bi lahko dosegel vrnitev predmeta pogodb. Stališče sodišča, da je toženka ravnala s kvalificirano obliko nedobrovernosti, je neprimerno, poleg tega pa tožnik tega ni nikoli zatrjeval, zato je sodišče grobo preseglo trditveno podlago, podalo pristranske navedbe, ki nimajo osnove v dejanskem stanju, in poseglo v pravico toženke do poštenega pravdanja. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba ni utemeljena.

5Vtoževana terjatev temelji na neplačanih računih, izdanih na podlagi med strankama postopka sklenjenih naročniških pogodbah za izvajanje elektronskih komunikacijskih (mobilnih) storitev (z dne 26. 8. 2016, 14. 5. 2016, 21. 7. 2016, 8. 8. 2016, 13. 10. 2018) in pogodbah o zagotovitvi posebne ugodnosti za nakup mobilnih naprav po nižji ceni in na obroke (z dne 19. 7. 2018, 25. 7. 2018, 16. 10. 2018, 6. 9. 2018, 13. 10. 2018). Od navedenih pogodb je tožnik 28. 5. 2019 zaradi toženkinega neizpolnjevanja obveznosti odstopil skladno s splošnimi pogoji, s katerimi je bila toženka nesporno seznanjena.

Glede terjatev iz naslova naročniških pogodb:

6Nad toženko se je 26. 7. 2018 začel postopek osebnega stečaja. Po 252. členu ZFPPIPP, ki se glede na 383. člen ZFPPIPP uporablja tudi v postopku osebnega stečaja, pravne posledice začetka stečajnega postopka nastanejo za vse terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, ki so nastale do začetka stečajnega postopka. Na tem mestu je pojasniti, da vtoževane terjatve v predmetni zadevi res delno izvirajo iz naročniških pogodb, sklenjenih še pred začetkom postopka osebnega stečaja, vendar pa to ne pomeni, da so takrat tudi že nastale, kot zmotno meni toženka. Terjatev namreč nastane, ko ima upnik (tožnik) od dolžnika (toženke) pravico terjati njeno izpolnitev, torej ko nastane temelj zanjo, to pa je z opravo storitve in z zapadlostjo posameznega mesečnega računa.⁴ V predmetni pravdi tožnik vtožuje le terjatve, nastale po začetku stečajnega postopka (v ostalem je terjatve po izdanih računih prijavil v stečaj in so mu bile tudi priznane). Teh terjatev v nasprotju s pritožbenim naziranjem toženke tožnik ni bil dolžan prijaviti v stečajni postopek (prvi odstavek 296. člena ZFPPIPP), kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Enako posledično velja tudi za toženkine trditve o obveznosti prijave ločitvene oziroma izločitvene pravice v zvezi s temi terjatvami.

7Glede na obrazloženo ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da so terjatve zaradi neprijave v stečajni postopek ugasnile. Pritožbeno sodišče ob tem še pojasnjuje, da se tudi sicer v postopku osebnega stečaja glede na 3. točko drugega odstavka 383. člena ZFPPIPP ne uporablja peti odstavek 296. člena ZFPPIPP, ki določa sankcijo za upnika, ki zamudi rok za prijavo svoje terjatve.⁵ Terjatev zaradi neprijave v postopek osebnega stečaja torej ne preneha⁶, prav tako pa do prenehanja ni prišlo zaradi morebitnega odpusta obveznosti, ki v postopku osebnega stečaja nad toženko sploh ni bil izveden.

8Neutemeljeno je tudi toženkino razlogovanje, da bi moral tožnik z začetkom postopka osebnega stečaja nad toženko odstopiti od že sklenjenih naročniških pogodb in da ne bi smel skleniti nove naročniške pogodbe. Fizična oseba za razliko od pravne osebe tudi po začetku stečajnega postopka ohrani omejeno poslovno sposobnost ter vstopa v pravna razmerja, pri tem pa ji nastajajo običajni (redni) življenjski stroški (voda, elektrika, ipd.). Stroški, ki se nanašajo na izvajanje elektronskih komunikacijskih (mobilnih) storitev po sklenjenih naročniških pogodbah, glede na sedanje tehnološko stanje družbe tudi po prepričanju pritožbenega sodišča spadajo med te osnovne stroške, kot je prepričljivo obrazloženo pojasnilo že sodišče prve stopnje in kot je potrdila tudi toženkina stečajna upraviteljica v dopisu z dne 15. 10. 2020. Običajni življenjski stroški se pokrivajo s premoženjem in dohodki, ki ne spadajo v stečajno maso⁷,⁸, v zvezi z njimi pa je imela toženka tudi po začetku postopka osebnega stečaja popolno poslovno sposobnost.⁹ Tožnik je torej po veljavno sklenjenih naročniških pogodbah še naprej, kljub osebnemu stečaju, toženki pravilno zagotavljal telekomunikacijske storitve, ki sodijo med redne, običajne življenjske stroške, prav tako je s toženko lahko veljavno sklenil tudi novo naročniško pogodbo z dne 13. 10. 2018, ki posledično ni nična. Tožnik torej v zvezi z naročniškimi pogodbami ni kršil določb ZFPPIPP in OZ ter ni ravnal kvalificirano nedobroverno, kot neutemeljeno meni pritožba, vtoževanje neplačanih opravljenih storitev v predmetnem postopku pa tudi ne predstavlja zlorabe pravic in nedovoljenih razpolaganj. Pritožbeno uveljavljana kršitev določb postopka iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana. Tudi pritožbena primerjava z bankami, ki v primeru stečaja odstopajo od sklenjenih kreditnih pogodb, ni utemeljena, saj gre pri tem za razliko od predmetnih terjatev za terjatve, ki vplivajo na stečajno maso.

9Na nesporno neplačane terjatve iz naslova sklenjenih naročniških pogodb po vsem pojasnjenem osebni stečaj nad toženko ni imel učinka, zato jih je dolžna plačati v vtoževanem znesku, ki ga po višini v ničemer ne prereka.

Glede terjatev iz naslova pogodb o zagotovitvi posebnih ugodnosti:

10Tožbenemu zahtevku je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tudi v delu, ki se nanaša na terjatve iz naslova prejetih ugodnosti in neplačanih obrokov za mobilne telefone po pogodbah o zagotovitvi posebne ugodnosti, sklenjenih pred začetkom postopka osebnega stečaja dne 19. 7. 2018 in 25. 7. 2018. V času sklenitve teh pogodb je bila toženka popolno poslovno sposobna in jih je veljavno sklenila ter se zavezala k rednemu plačevanju obrokov. Občasne terjatve iz tega naslova so se glede na 254. člen ZFPPIPP s trenutkom začetka postopka osebnega stečaja pretvorile v enkratne in bi jih tožnik sicer lahko prijavil v stečajni postopek. Ker pa po že obrazloženem neprijava terjatev v postopku osebnega stečaja ne privede do njihovega prenehanja, jih tožnik utemeljeno vtožuje v tem pravdnem postopku, saj je bil stečajni postopek ob odločanju sodišča prve stopnje že pravnomočno končan brez razdelitve upnikom in brez odpusta obveznosti. Toženka ni prerekala trditev tožnika, da tega dela terjatve ni plačala, v ničemer pa ni konkretizirano napadla niti višine iz tega naslova vtoževanega zneska.

11S pogodbami o zagotovitvi posebne ugodnosti, ki so bile sklenjene po začetku postopka osebnega stečaja dne 6. 9. 2018, 13. 10. 2018 in 16. 10. 2018, je toženka po nižji ceni in na obroke kupila mobilne telefone Apple iPhone X 256 GB za 1.008 EUR, Apple iPhone XS Max 512 GB za 1.368 EUR in Apple iPhone XS Max 512 GB za 1.416 EUR. Gre za nakup nadstandarnih telefonov, ki presega redne življenjske stroške toženke kot stečajne dolžnice, kot je pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje (in čemur toženka v pritožbi tudi pritrjuje). Na tem mestu je kot neutemeljene treba zavrniti pritožbene očitke, da je sodišče prišlo samo s seboj v nasprotje, ko naj bi za strošek nakupa mobilnega telefona zapisalo, da hkrati je in ni redni življenjski strošek. Sodišče je namreč razumljivo in notranje skladno obrazložilo, da običajne stroške predstavlja samo naročniško razmerje in strošek mobilnega telefona v povprečni vrednosti, medtem ko strošek nakupa luksuznega telefona, kakršne je med stečajnim postopkom kupila toženka, ne predstavlja za življenje nujno potrebnega stroška. Očitana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

12Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da pogodbe o zagotovitvi posebne ugodnosti predstavljajo prodajo s posebnim dogovorom v smislu 522. člena in sledečih OZ, ki imajo tudi elemente kreditne pogodbe v smislu 49. člena in sledečih ZVPot¹⁰ oziroma 3. točke 2. člena ZpotK-2¹¹, zato jih je treba presojati tudi v luči prve alineje 2. točke 1. odstavka 386. člena ZFPPIPP.¹² Navedena določba ZFPPIPP omejuje poslovno sposobnost stečajnega dolžnika tako, da brez soglasja sodišča ne more najeti kredita. Toženki je bila poslovna sposobnost za sklenitev pogodb o nakupu nadstandardnih mobilnih telefonov na obroke s trenutkom začetka postopka osebnega stečaja torej omejena, odobritve stečajnega sodišča za sklenitev navedenih pogodb pa ni imela (tega namreč nobena od pravdnih strank ni zatrjevala). Navedene pogodbe zato po drugem odstavku 386. člena ZFPPIPP nimajo pravnega učinka in so nične.¹³

13Če je pogodba nična, mora po prvem odstavku 87. člena OZ vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe; če to ni mogoče ali če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, pa mora dati ustrezno denarno nadomestilo.

14Toženka je na podlagi ničnih pogodb v last prejela 3 mobilne telefone. Tožnik namesto njihove vrnitve vtožuje denarno nadomestilo, pri čemer pritožbeno sodišče tako kot že sodišče prve stopnje pritrjuje njegovim navedbam, da zaradi splošno znanega hitrega tehnološkega razvoja, nenazadnje pa tudi zaradi amortizacije, vrnitev v naravi ni več ustrezna (telefoni so bili v času izdaje izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje stari že pet let in pol). Samo s pavšalnim nasprotovanjem in vztrajanjem pri naturalni restituciji toženka pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje o upravičenosti do ustreznega denarnega nadomestila ni uspela izpodbiti. V zvezi s samo višino nadomestila, ki jo je tožnik prepričljivo in argumentirano utemeljil, pa ne med postopkom ne v pritožbi ni podala nobenih konkretnih navedb.

15Pravilnosti odločitve, da mora tožniku povrniti ustrezno denarno nadomestilo za prejete ugodnosti in telefone, toženka ni uspela izpodbiti niti s sklicevanjem na 191. člen OZ in s trditvami, da je tožnik pri sklenitvi navedenih pogodb ravnal neskrbno, protipravno in nedobroverno ter da zato ni upravičen ne do povračila nadomestila ne do vrnitve telefonov. 191. člen OZ odreka pravico do kondikcijskega zahtevka tistemu, ki kaj plača (izpolni), čeprav ve, da ni dolžan. Ker gre za izjemo od splošnega pravila o vračanju izpolnitve brez pravnega temelja, je to pravilo treba razlagati restriktivno in po stališču pravne teorije velja le za primere, ko izpolnitelj ve (je povsem prepričan), da obveznost ne obstaja in jo kljub temu želi izpolniti (na podlagi svobodno oblikovane volje).¹⁴ Nasprotno pa izpolnitelj, ki bi lahko ugotovil, da obveznost ne obstaja, če bi ravnal skrbno, še vedno lahko uveljavlja povračilni zahtevek.¹⁵ Pritožbi je tako sicer mogoče pritrditi glede ugotovitve, da tožnik v konkretnem primeru ob sklepanju pogodb o zagotovitvi posebne ugodnosti s toženko kljub začetku postopka osebnega stečaja ni ravnal z dolžno skrbnostjo, vendar pa to ob obrazloženem ne pripelje do pritožbeno uveljavljane posledice v obliki izgube pravice do zahtevka na plačilo ustreznega denarnega nadomestila po prvem odstavku 87. člena OZ.

16Ob presoji toženkine obveznosti do plačila ustreznega nadomestila je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je toženka ob nakupu treh telefonov višjega cenovnega razreda ravnala nedobroverno, saj je pogodbe sklenila kljub temu, da se je nad njo začel postopek osebnega stečaja (katerega osnovna predpostavka je insolventnost oziroma plačilna nesposobnost), in brez zahtevane odobritve stečajnega sodišča. Drži sicer, da tožnik v svojih navedbah toženkine nedobrovernosti izrecno ni omenil, kljub temu pa sodišče s tem zaključkom ni prekoračilo trditvene podlage, kot neutemeljeno meni pritožba. Tožnik je namreč v svojih vlogah in na naroku opisal toženkino ravnanje, njegovo tako zatrjevano dejansko podlago pa je sodišče le pravno okvalificiralo in jo subsumiralo pod ustrezne materialnopravne določbe 5. in 7. člen OZ (načelo vestnosti in poštenja in prepoved zlorabe pravic). Očitani kršitvi določb 7. in 212. člena ZPP tako nista podani, prav tako sodba ni obremenjena s kršitvijo iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sklepno:

17Po vsem obrazloženem je toženkina pritožba neutemeljena in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

18Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

¹ Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami in dopolnitvami.
² Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, Ur. l. RS, št. 126/07, s spremembami in dopolnitvami.
³ Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/01, s spremembami in dopolnitvami.
⁴ Prim. npr. VSL Sklep II Ip 367/2017 z dne 12. 4. 2017, VSL Sklep II Ip 2920/2014 z dne 19. 9. 2014.
⁵ Ker je sankcija določena za zamudo roka, je logično, da velja tudi za primer, če upnik terjatve sploh ne prijavi, prim. VSRS Sodba II Ips 19/2012 z dne 13. 11. 2014.
⁶ Prim. VSL Sodba I Cp 735/2019 z dne 14. 8. 2019, VSL Sodba I Cp 128/2018 z dne 16. 8. 2018, VSL Sklep Cst 505/2021 z dne 5. 1. 2022.
⁷ Po drugem odstavku 389. člena ZFPPIPP so iz stečajne mase izvzeti predmeti, ki so izvzeti iz izvršbe po 79. členu ZIZ, in prejemki, ki so izvzeti iz izvršbe po 101. členu ZIZ.
⁸ Prim. VSM Sklep I Ip 838/2014 z dne 12. 11. 2014, VSC Sklep Cpg 138/2012 z dne 30. 8. 2012, VSL Sklep II Ip 1157/2017 z dne 14. 9. 2017, VSL Sodba II Cp 1282/2022 z dne 16. 8. 2022.
⁹ Poslovna sposobnost se stečajnemu dolžniku glede na prvi odstavek 386. člena ZFPPIPP omeji le glede sklepanja pogodb in opravljanja drugih pravnih poslov ali dejanj, katerih predmet je razpolaganje s premoženjem, ki spada v stečajno maso, glede najemanja kredita ali posojila ali dajanja poroštva, glede odpiranja novega transakcijskega ali drugega denarnega računa ter glede odpovedi dediščini ali drugim premoženjskim pravicam.
¹⁰ V času sklenitve pogodb veljaven Zakon o varstvu potrošnikov, Ur. l. RS, št. 20/98, s spremembami in dopolnitvami.
¹¹ Zakon o potrošniških kreditih, Ur. l. RS, št. 77/16, s spremembami in dopolnitvami.
¹² Prim. VSL Sodba II Cp 1282/2022 z dne 16. 8. 2022.
¹³ Prim. VSL Sodba II Cp 1282/2022 z dne 16. 8. 2022, VSM Sodba I Cp 732/2019 z dne 15. 10. 2019.
¹⁴ Prim. dr. Nina Plavšak v E-paket Obligacije z e-komentarjem OZ, razdelek 11. 5 (komentar 87. člena OZ) in 25 (komentar 190. in 191. člena OZ).
¹⁵ Kadar izpolnitelj ne želi, da prejemnik nekaj prejme brez pravne podlage, in izpolni zato, ker ne ve, da izpolnjuje neobstoječo obveznost, izpolni v zmoti. Pri tem ni pomembno, ali gre za dejansko ali pravno zmoto, prav tako ne, ali je zmota opravičljiva ali ne, kar pomeni, da je lahko stranka v zmoti tudi zato, ker ni bila dovolj skrbna; prim. dr. Nina Plavšak v E-paket Obligacije z e-komentarjem OZ, razdelek 25 (komentar 190. in 191. člena OZ), in dr. Ada Polajnar Pavčnik v Juhart, Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 50.