VSRS Sodba I Ips 38287/2015

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 400,00 EUR.

A.

1Okrožno sodišče v Celju je s sodbo IX K 38287/2015 z dne 12. 7. 2024 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. in 58. členu KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Oškodovanka je bila s premoženjsko pravnim zahtevkom po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) napotena na pravdo, obsojenec pa mora po prvem odstavku 95. člena ZKP povrniti stroške tega postopka od 1. do 5. točke prvega odstavka 92. člena ZKP ter plačati sodno takso in oškodovankine potrebne izdatke.

2Višje sodišče v Celju je s sodbo II Kp 38287/2015 z dne 17. 1. 2025 zavrnilo pritožbo obsojenčevih zagovornikov in obsojencu naložilo, da mora plačati sodno takso.

3Obsojenčevi zagovorniki so 16. 4. 2025 zoper obe sodbi vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da sodbi spremeni tako, da obsojenca obtožbe oprosti ali da ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Na zahtevo je odgovorila vrhovna državna tožilka Tamara Gregorčič, ki predlaga njeno zavrnitev. Meni, da v zahtevi uveljavljene kršitve zakona niso podane ter da je zahteva v delu vložena zaradi zmotno oz. nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati.

5Vrhovno sodišče je odgovor poslalo obsojencu in zagovornikom. Obsojencu je bil odgovor poslan dvakrat, vendar poštne pošiljke ni dvignil. Zagovorniki so odgovor prejeli, o mnenju in predlogu vrhovne državne tožilke pa se niso izjavili.

B.

6Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče po prvem odstavku 424. člena ZKP omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Vezano je torej z njihovim številom, kakor tudi z izbranim načinom vložnikovega sklicevanja na kršitve (prim. S. Košir, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem 3. knjiga (406. do 566. člen) ur. M. Šepec GV Založba, Ljubljana 2023, str. 101). Vrhovno sodišče uvodoma opozarja na zakonsko določeno vsebino in obseg preizkusa zahteve za varstvo zakonitosti zato, ker vložniki, podobno kot je to v postopku s pritožbo ugotovilo že sodišče druge stopnje, uveljavljane kršitve zakona v zahtevi pretežno obrazložijo na način, da povzemajo nekatera v strokovni javnosti splošno znana ustavna in kazensko pravna izhodišča, brez da bi jih smiselno povezali s konkretno kršitvijo ali tako, da se po umestni pripombi vrhovne državne tožilke bolj ali manj neposredno sklicujejo na zmotno oz. nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Gre za dele v zahtevi, ki jih Vrhovno sodišče po ugotovljenem bodisi ni moglo vsebinsko preizkusiti, bodisi jih zaradi omejitve iz drugega odstavka 420. člena ZKP ni smelo preizkušati. Na te dele iz zahteve bo v nadaljevanju razlogov sodbe posebej opozorjeno, kot bo opozorjeno na dele, v katerih zahteva sploh ni bila obrazložena.

7Vložniki uveljavljanih kršitev ali kršitve kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP neposredno niso navedli ali jih specificirali. Na drugi strani zahteve sicer omenjajo peti odstavek 420. člena ZKP, ki določa enega od pogojev za dovoljenost zahteve, na osmi strani zahteve se sklicujejo na pravno varnost in pravno državo, nakar v zvezi z navedenimi kršitvami ali kršitvijo tudi med uveljavljano bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka navajajo le, da ugotovljeno obsojenčevo ravnanje nima znakov kaznivega dejanja. Manjkajočih znakov v dejanskem opisu kaznivega dejanja v izreku prvostopenjske sodbe, v nadaljevanju obrazložitve zahteve ne povzemajo, ampak "pritožbeno v obsegu" zatrjevanih kršitev analizirajo dejanske okoliščine in izvedene dokaze, zaradi katerih še enkrat sklenejo, da ni podanega nobenega zakonskega znaka očitanega kaznivega dejanja, ne v subjektivnem, ne v objektivnem pomenu besede.

Glede na takšno obrazložitev v zahtevi je lahko Vrhovno sodišče ugotovilo le, da vložniki najprej zgrešijo izpodbojni predmet, nato pa posredno zatrjujejo kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, vendar posplošeno in smiselno kot posledico zmotno oz. nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Ker dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti po predmetu iz petega odstavka 420. člena ZKP v njeni obrazložitvi ni povezana z nobeno od kršitev kazenskega zakona iz 372. člena ZKP, ker s posplošenim zatrjevanjem o manjkajočih znakih kaznivega dejanja izpodbojni razlog vsebinsko ni opredeljen in ker je sodišče druge stopnje utemeljeno poudarilo, da je pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pogoj za preizkus katerekoli od kršitev kazenskega zakona iz navedenega 372. člena ZKP, Vrhovno sodišče preizkusa zahteve v tem delu ni moglo opraviti na način, kot bi ga opravilo v primeru, ko bi bila zahteva zlasti po vsebini ustrezno sestavljena.

8Med bistvenimi kršitvami določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, vložniki neposredno zatrjujejo kršitve iz 7., 9., 11. ter 14. in 15. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zadnji dve kršitvi sta brezpredmetni, ker v prvem odstavku 371. člena ZKP nista določeni, v zahtevi pa nista obrazloženi. Bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 7. in 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP sta zatrjevani na način, da so vložniki delno povzeli njuna zakonska opisa, ki so jima dodali še nekaj nepovezanih vrinkov, kot so denimo materialna resnica, domneva nedolžnosti, silobran, odsotnost zakonskega znaka protipravne koristi ipd. Drugače je pri zatrjevani bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki po zakonskem opisu v zahtevi ni bila dosledno povzeta, obrazložena pa je bila v smislu neskladij med pisno izdelanim izvedenskim mnenjem izvedenke klinične psihologinje z njeno izpovedbo na glavni obravnavi. Ne glede na razlike v načinih zatrjevanja navedenih kršitev, vložniki v vseh treh primerih v obrazložitvi zahajajo še v ocenjevanje dokazov, ki so po njihovem v odločilnem potrdili, da je oškodovanko dejansko napadel in poškodoval drug storilec-B. B., medtem ko ju je urejeni obsojenec, ki je zgledno skrbel za družino, zgolj ujel v prevari. Glede na to, vložniki obrazložitev na peti in šesti strani zahteve sklenejo z ugotovitvijo, da so izvedeni dokazi jasno pokazali na oškodovankino neverodostojnost in neverodostojnost prič na njeni strani ter s tem dokazali neutemeljenost obtožbenih očitkov, saj ni prav nobenih znakov oškodovanosti in obstoja kaznivega dejanja z jasnimi zakonskimi znaki kaznivega dejanja, zaradi česar je takšna sodba dejansko sodba presenečanja in so podane (relativne in) absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kot jih navajajo.

Čeprav so bistvene kršitve določb kazenskega postopka v zahtevi neposredno zatrjevane, je Vrhovno sodišče po njihovi obrazložitvi podobno kot pri uveljavljanih kršitvah ali kršitvi kazenskega zakona, ugotovilo, da niso povezane z izpodbojnim predmetom in da si vložniki znotraj teh zatrjevanj hkrati prizadevajo doseči dvom v pravnomočno ugotovljena odločilna dejstva. Bistvena kršitev iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP bi bila namreč podana le tedaj, ko sodišče prve stopnje ne bi odločilo o katerem izmed obsojenčevih ravnanj iz dejanskega opisa kaznivega dejanja, česar vložniki v zahtevi niso obrazložili. Prav tako niso obrazložili, da je bila sodba izrečena osebi, ki sploh ni bila obtožena ali da je bil obsojenec obsojen za kaznivo dejanje, za katerega ni bil obtožen, kar je predmet zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Končno, pri zatrjevani bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ne gre za nasprotja v sodbi med izpovedbami prič in izvedenskimi dokazi, ki so predmet ocene iz sedmega odstavka 364. člena ZKP, temveč za nasprotja v razlogih sodbe o odločilnih dejstvih, ki jih vložniki v zahtevi niso omenili, kaj šele, da bi jih konkretno opisali.

9Vložniki uveljavljane druge kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP zatrjujejo z navedbo kršitev drugega odstavka 371. člena ZKP in kršitev 22., 23., 28. ter 29. člena Ustave R Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Pri tem nobene od zatrjevanih kršitev ne obrazložijo. Navidezna izjema je le kršitev 29. člena Ustave, pri kateri pa se vložniki znova sklicujejo na nedokazanost kaznivega dejanja, ki je predmet izpodbojnega razloga, ki ga zaradi nastopa pravnomočnosti dejanskih ugotovitev iz prvega odstavka 129. člena ZKP, z zahtevo za varstvo zakonitosti po omenjenem drugem odstavku 420. člena ZKP ni mogoče uveljavljati.

C.

10Ker je bila zahteva v pretežnem delu vložena na ravni, ki ne omogoča vsebinskega preizkusa uveljavljanih kršitev zakona zaradi katerih bi lahko bila pravnomočna soba izpodbita, v ostalem pa so se vložniki v zahtevi sklicevali na zmotno oz. nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ki se s tem pravnim sredstvom ne izpodbija, jo je Vrhovno sodišče po prvem odstavku 425. člena ZKP zavrnilo.

11Odločba o obsojenčevi dolžnosti plačila sodne takse v določenem znesku temelji na 98.a členu in prvem odstavku 95. člena ZKP ter 7. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah in številkah 7112, 71113 in 7152 Taksne tarife. S sodbo Vrhovnega sodišča ni bilo odločeno obsojencu v korist, obsojenec pa je po posredovanih podatkih sodišču prve stopnje, prejemnik primerno visokega osebnega dohodka, lastnik premičnega in nepremičnega premoženja ter oseba brez preživninskih in drugih podobnih obveznosti.

12Odločitev je bila sprejeta soglasno.