VSL Sklep II Cp 2190/2024

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor toženke zoper sklep o začasni odredbi ter odločilo, da so stroški v zvezi z ugovorom nadaljnji pravdni stroški.

2Zoper sklep se pritožuje toženka iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter ugovoru zoper začasno odredbo ugodi oziroma sklep o začasni odredbi razveljavi ter predlog za izdajo začasne odredbe v celoti zavrne. Podrejeno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Bistvena vsebina pritožbenih navedb bo razvidna iz nadaljevanja sklepa, ki vsebuje odgovore na pravno pomembne pritožbene očitke.

3Tožniki v odgovoru na pritožbo predlagajo zavrnitev pritožbe in potrditev sklepa sodišča prve stopnje.

4Pritožba je utemeljena.

5V obravnavani zadevi so tožniki s toženko dne 21. 3. 2008 sklenili pogodbo o dolgoročnem deviznem kreditu št. ... in sporazum o zavarovanju denarne terjatve SV 236/08. Na podlagi navedenega posla sta prvi tožnik in druga tožnica kot kreditojemalca od toženke najela kredit v višini 431.500 CHF, kar sta se zavezala vrniti v 360 mesečnih anuitetah v obdobju od 31. 3. 2008 do 28. 2. 2038. Tretja tožnica nastopa kot zastaviteljica. Pravdne stranke so dne 13. 4. 2015 sklenile aneks št. 1 k pogodbi o dolgoročnem deviznem kreditu ... in dodatek k sporazumu o zavarovanju terjatve z dne 21. 3. 2008, notarski zapis SV 447/15, s katerim so se dogovorile, da znaša končni rok vračila glavnice s pripadki do 30. 6. 2042.

6Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 1. 8. 2024 predlogu za izdajo začasne odredbe delno ugodilo tako, da je do pravnomočne odločitve o zahtevku tožnikov v tem postopku toženki prepovedalo od tožnikov zahtevati plačevanje obveznosti po notarskem zapisu pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu št. ... in sporazumu o zavarovanju denarne terjatve, sklenjenem v obliki notarskega zapisa opr. št. SV 236/08 z dne 21. 3. 2008 ter notarskem zapisu aneksa k pogodbi o dolgoročnem deviznem kreditu št. ... in dodatka k sporazumu o zavarovanju denarne terjatve, sklenjenem v obliki notarskega zapisa SV 447/15 z dne 13. 4. 2015. Za primer kršitve prepovedi iz začasne odredbe je toženka dolžna v roku 8 dni plačati denarno kazen v višini 5.000 EUR. V preostalem delu je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo ter odločilo, da začasna odredba velja do pravnomočne odločitve sodišča o tožbenem zahtevku tožnikov v tem postopku.

7Prvi in osnovni pogoj za ohranitev začasne odredbe v veljavi je verjeten obstoj nedenarne terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ¹). Pravno podlago za presojo verjetnosti terjatve predstavljajo določbe ZPotK², ZVPot³ ter temeljna načela OZ, ki jih je treba razlagati evroskladno, kot to določata Direktiva Sveta 93/13 EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah in sodna praksa SEU. Dogovor o kreditu v tuji valuti sodi med pogodbene pogoje iz prvega odstavka 22. člena ZVPot. Sankcija ničnosti je predpisana za pogodbene pogoje, ki so bili do potrošnika nepošteni (23. člen ZVPot). Pogodbeni pogoji se štejejo za nepoštene, če: - v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank; - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika; - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval; ali - nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja (prvi odstavek 24. člena ZVPot). Izhodišče presoje nepoštenosti obravnavanega pogodbenega pogoja je, da je banka, ki ima profesionalno vedenje in izkušnje glede prevzetih tveganj, v razmerju do povprečnega potrošnika, za katerega se (po evropskem pravu) domneva, da se ne zaveda dejanskega obsega valutnega tveganja, v veliki informacijski premoči. Enakopravnost v položajih naj se zato vzpostavi s pojasnilno dolžnostjo banke (kar je dobra vera v postopkovnem smislu). Neopravljena pojasnilna dolžnost banke pomeni ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (četrta alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot), kar vodi k presoji o nepoštenosti pogodbenega pogoja in ničnosti kreditne pogodbe.

8Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo toženkin ugovor zoper začasno odredbo. Presojo, da je verjetnost terjatve izkazana, je oprlo zgolj na navedbe tožnikov, da jih toženka pred sklenitvijo kreditne pogodbe ni seznanila z valutnimi tveganji, ki so jih prevzeli s tem, da so sklenili kreditno pogodbo v tuji (CHF) valuti, da jim je toženka kredit v CHF svetovala, ker tožniki za najem evrskega kredita niso bili kreditno sposobni ter da toženka tožnikov ni seznanila s tveganji in riziki, ki so jih tožniki prevzeli z najemom takšnega kredita, ni jim pojasnila valutnega tveganja, ob tem pa je zagotavljala, da je švicarski frank stabilna valuta.

9V točki 29. izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje presodilo, da bi bilo zaslišanje tožnikov in bančne uslužbenke A. A. v tej fazi postopka v nasprotju z načelom hitrosti in ekonomičnosti postopka kot tudi s prepovedjo odločanja o glavni stvari.

10Toženka v pritožbi utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje s stališčem o zavrnitvi dokaza z zaslišanjem priče, predlagane za potrditev verjetne izkazanosti njenih navedb, da je bilo tožnikoma od sklenitvi pogodbe dano ustrezno pojasnilo, zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V nasprotju s prej povzetimi trditvami tožnikov je toženka v ugovoru trdila, da je tožnikom predstavila vse kreditne opcije, da jim je pojasnila, da so spremembe tečaja nepredvidljive in neomejene, da vplivajo tako na višino anuitete kot na dolgovano glavnico in da bo zaradi njih izpolnjevanje kreditnih obveznosti lahko poraslo tudi do te mere, da predmetni kredit nedvomno ne bo več ugodnejši od primerljivega čistega evrskega kredita, kot tudi do te mere, da bo ogroženo ali celo zelo oteženo njegovo vračanje. Iz toženkinih navedb tako izhaja, da je tožnika opozorila na bistvene nevarnosti kredita. Glede na to in glede na diametralno nasprotne navedbe tožnikov in toženke razlogi sodišča prve stopnje za neizvedbo dokaza z zaslišanjem priče niso sprejemljivi⁴. Kljub dokaznemu standardu verjetnosti v postopku za izdajo začasne odredbe ni izključeno dokazovanje z zaslišanjem prič. Izvedba dokaza je bila predlagana v fazi odločanja o ugovoru, torej po tem ko je bila začasna odredba že izdana. Iz ugovornih navedb toženke ni mogoče sklepati, da se njene trditve o obsegu podanega pojasnila s predloženimi dokazi ne bi mogle izkazati za verjetne. Presoja, ali je neko dejstvo dokazano, mora temeljiti na dokaznih standardih, ki so za obe stranki enaki. Osnovno dokazno izhodišče je, da nosi stranka dokazno breme glede dejstev, ki so ji v korist (dejstev, ki utemeljujejo njene zahtevke ali ugovore). Zaključek o tem, katere navedbe katere stranke so verjetnejše, bi moralo sodišče prve stopnje sprejeti šele po izvedbi predlaganih dokazov. Ker sodišče prve stopnje tako ni ravnalo, je pritožbeni očitek bistvene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP utemeljen.

11Zaradi bistvene kršitve določb postopka (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). V novem postopku naj sodišče prve stopnje upošteva vse ugovorne navedbe toženke in izvede relevantne dokaze obeh strank, ki so bili predlagani v zvezi z verjetnostjo obstoja terjatve (predvsem zaslišanje tožnikov in bančne uslužbenke toženke). Glede na uspeh dokaznega postopka naj oceni, katere navedbe katere stranke glede obstoja terjatve šteje za verjetnejše, nato pa presodi izpolnjenost preostalih pogojev za izdajo začasne odredbe, pri čemer naj upošteva, da z vidika ciljev Direktive 93/13 reverzibilnost⁵ ni sprejemljiv pogoj za začasno zadržanje učinkovanja pogodbe. Enako velja glede potrebe po tehtanju neugodnih posledic za upnika in dolžnika (v smislu tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ). Za izdajo začasne odredbe, če je verjetnost terjatve izkazana, zadostuje že verjeten izkaz nastanka težko nadomestljive škode. Takšno je stališče novejše sodne prakse⁶.

12Ostale pritožbene navedbe za odločitev v zadevi niso bile pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje ni posebej odgovarjalo (360. člen ZPP).

13Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločitev (tretji odstavek 165. člena ZPP).

¹ Zakon o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS št. 51/1998 s spremembami in dopolnitvami.
² Zakon o potrošniških kreditih, Ur. l. RS št. 70/2000 s spremembami in dopolnitvami.
³ Zakon o varstvu potrošnikov, Ur. l. RS št. 20/1998 s spremembami in dopolnitvami.
⁴ Tako tudi: VSL II Cp 1659/2024, VSL II Cp 2228/2024, VSL I Cp 1927/2024, VSL II Cp 567/2025, II Cp 1052/2025.
⁵ VSL I Cp 1520/2024, VSL I Cp 1780/2024.
⁶ Glej npr. sklepe VSL I Cp 764/2024, II Cp 1219/2024, II Cp 1364/2024, II Cp 1502/2024 in II Cp 1820/2024.