VSC Sklep PRp 174/2024

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo kot neutemeljeno zavrnilo zahtevo za sodno varstvo (ZSV) ter storilcu v plačilo naložilo sodno takso v znesku 50,00 EUR.

2Navedeno odločitev s pravočasno pritožbo izpodbija storilec brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov po 154. členu Zakona o prekrških (ZP-1). Predlaga ugoditev pritožbi ter spremembo izpodbijane sodbe tako, da se ZSV ugodi in odločba o prekršku odpravi, postopek ustavi, storilcu pa prizna vse potrebne stroške. Priglaša pritožbene stroške.

3Pritožba je utemeljena.

4Prekrškovni organ je z odločbo prekršku z dne 30. 8. 2023 storilca spoznal za odgovornega storitve prekrška po devetem odstavku 56. člena ZVoz-1 in mu izrekel globo 500,00 EUR, ker je vozniku A. A. v uporabo dal lastni osebni avtomobil, ki ga je imenovani dne 21. 7. 2023 ob 20.05 uri vozil v javnem cestnem prometu v naselju ... in povzročil prometno nesrečo, med postopkom pa je bilo ugotovljeno, da ne poseduje veljavnega vozniškega dovoljenja kategorije "B", ki bi jo potreboval za vožnjo tovrstnega vozila v javnem cestnem prometu.

5Po določbi devetega odstavka 56. člena ZVoz-1 se z globo 500 EUR za prekršek kaznuje oseba, ki da motorno vozilo v uporabo osebi, ki ne sme voziti takega vozila.

6Storilec se je v zvezi z navedenim prekrškom v postopku z ZSV branil s trditvami, da niti on niti žena nista vedela, da je sin A. A. ostal brez vozniškega dovoljenja, v času prekrška sta bila na dopustu, ključe od osebnega vozila, ki ga je v času prekrška vozil sin, pa sta pustila v stanovanju.

Sodišče prve stopnje je glede na take navedbe v ZSV dopolnilo dokazni postopek v okviru katerega je zaslišalo storilca, pričo B. B. ter prebralo listine spisa. Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da je storilec dal v uporabo svoje vozilo sinu ter mu v zvezi s tem očitalo malomarnost. Pri tem je zaključilo, da storilec ni ravnal s potrebno pazljivostjo, ko je zaupal svoje vozilo drugi osebi tako, da je ta oseba imela dostop do ključev avtomobila, ni pa se prepričal, če ta oseba lahko vozi njegovo osebno vozilo. Pred odhodom na izlet bi se storilec moral prepričati, če ima sin pogoje za vožnjo, pa se ni, vsled čemur mu je mogoče očitati malomarnost.

7V pritožbi storilec nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje o obstoju njegove odgovornosti za prekršek ter poudarja, da ni vedel za sinovo izgubo izpita ter da še danes ne more verjeti, da je nekdo zmožen izgubiti izpit v manj kot dveh mesecih.

8Prekršek je storjen iz malomarnosti, če storilec ni ravnal s potrebno pazljivostjo, čeprav se je zavedal, da lahko stori dejanje, pa je lahkomiselno mislil, da se to ne bo zgodilo ali da bo to lahko preprečil (zavestna malomarnost), ali če se ni zavedal, da lahko stori dejanje, pa bi se bil po okoliščinah in po svojih osebnih lastnostih tega moral in mogel zavedati (nezavestna malomarnost)¹.

Storilec ki ravna iz malomarnosti, ne deluje zaradi negativnega odnosa do poškodovane pravne dobrine, ne odloča se torej zoper to pravno dobrino, temveč ravna nepazljivo. Zveza med ravnanjem in posledico bo presegala golo naključje, ker je posledica potencialno vsebovana v ravnanju, ki nasprotuje dolžni pazljivosti. Zaključek, da storilec ravna lahkomiselno, je tako možen le ob ugotovitvi dolžne (objektivne² in subjektivne³) pazljivosti, pri čemer je kršitev objektivne dolžne pazljivosti del protipravnosti, kršitev subjektivne dolžne pazljivosti pa predmet ugotavljanja znotraj krivde. Pri nezavestni malomarnosti pa storilec nima nikakršnega odnosa do prekrška, kar pomeni, da pri takšnem storilcu ne ugotavljamo katere od zavestnih ali voljnih sestavin, temveč ali je moral in mogel izoblikovati zavest o mogoči storitvi prekrška.

Sodišče prve stopnje storilcu očita, da je zaupal vozilo drugi osebi tako, da je ta oseba imela dostop do ključev ter da se ni prepričal, če lahko sin vozi njegovo osebno vozilo. Očita mu torej kršitev dolžne pazljivosti, pri čemer pa iz razlogov izpodbijane sodbe ne izhaja, na katerih dejstvih sodišče prve stopnje temelji zaključek, da je storilec v konkretnem primeru to bil dolžan preveriti. Te dolžnosti starša namreč ne določa noben zakon, iz razlogov izpodbijane sodbe pa tudi ne izhajajo nobene ugotovljene okoliščine, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da je bila ta nevarnost tako objektivno kot subjektivno predvidljiva. Pri tem namreč ni nepomembno, da iz podatkov spisa izhaja, da je bil prekršek storjen dne 21. 7. 2023, storilčevemu sinu pa je bilo vozniško dovoljenje začasno odvzeto s sklepom z dne 6. 7. 2023. Zato (pavšalni) očitek sodišča prve stopnje, da bi se storilec moral pred odhodom na dopust prepričati, ali ima sin veljavno vozniško dovoljenje, ne zadostuje za zaključek, da je v zvezi z očitanim prekrškom ravnal malomarno, ker tega ni storil. Iz ugotovitev sodišča namreč ne izhaja niti, kam je bila vročena pošta v zvezi z začasnim odvzemom vozniškega dovoljenja sinu ter kdo in kdaj jo je prevzel oziroma druga dejstva, na podlagi katerih bi bilo mogoče storilcu očitati, da je ravnal lahkomiselno (ali nezavestno malomarno).

9Ob navedenem je izkazana absolutno bistvena kršitev določb postopka po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1. Ker jo pritožbeno sodišče glede na njeno naravo ne more samo odpraviti, je pritožbi storilca ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (peti odstavek 163. člena ZP-1).

10V ponovljenem odločanju bo moralo prvostopno sodišče znova odločiti o utemeljenosti storilčeve ZSV v zvezi s prekrškom po devetem odstavku 56. člena ZVoz-1 in pri tem za svojo odločitev navesti jasne, celovite, prepričljive in razumljive razloge o tem, ali ZSV utemeljeno izpodbija ugotovitve, na katerih temelji zaključek prekrškovnega organa, da je storilec odgovoren za prekršek po navedeni pravni podlagi.

¹ 8. člen ZP-1 v zvezi s 26. členom Kazenskega zakonika (KZ-1).
² Objektivna dolžna pazljivost je pazljivost vestnega in razumnega človeka iz storilčevega kroga, ki bi se znašel v istem položaju kot storilec. Sestavljena je iz dolžnosti predvideti nevarnost za zavarovano pravno dobrino (notranja pazljivost), pri čemer je potrebno upoštevati tudi storilčevo posebno znanje (npr. zavedanje o karakterju otroka). Iz predvidljivosti nevarnosti pa izhaja dolžnost ustreznega vedenja, ki je v izogibanju storitve prekrška (zunanja pazljivost).
³ Za kršitev subjektivne dolžne pazljivosti gre, ko storilec ne izpolni dolžnosti, da po svojih osebnih zmožnostih predvidi nevarnosti svojega ravnanja in skladno s takšnimi predvidevanji prilagodi svoje vedenje.