VSC Sklep II Cpg 78/2025

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe z dne 18. 6. 2025 (I. točka izreka). Odločitev o stroških postopka zavarovanja je pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka). Ugotovilo je, da je glede trditev tožene stranke, da je A. A. na vprašanje, ali bi v primeru, ko bo tožeča stranka izročila štiri teniška igrišča na podlagi pravnomočne vmesne sodbe P 853/2017, moralo društvo še naprej plačevati toženi stranki igralnine, zatrdil, da ne in da tožena stranka ne bi več vztrajala v najemnem razmerju. Ob upoštevanju logičnega sklepanja ni jasno kako naj bi navedeni izjavi utemeljevali zaključek, da tožena stranka odsvaja, skriva oziroma na drugačen način razpolaga s premoženjem. Logično je mogoče zaključiti, da v primeru odločitve sodišča, da morajo biti teniška igrišča, za uporabo katerih društvo plačuje igralnino toženi stranki, izročena društvu, ni razloga, zaradi katerega bi bilo toženi stranki še dolžno plačevati igralnino. Če pravica do uporabe igrišč preneha biti vezana na pogodbeno razmerje s toženo stranko, ni razloga, zaradi katerega bi se takšna obveznost še naprej plačevala. Ni logično utemeljenega razloga zaradi katerega bi društvo v primeru prevzema igrišč od tožeče stranke sploh še vztrajalo v najemnem razmerju, saj bi to pomenilo, da kot lastnik ali imetnik pravice uporabe, ki jo je pridobil v razmerju do tožeče stranke, še naprej plačuje najemnino toženi stranki, ki na igriščih nima nobene pravice. Tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza, ne vmesne sodbe P 853/2017, na katero se sklicuje, ne zapisnika pravdnega postopka P 58/2020, s katerim bi verjetno izkazovala zatrjevana konkretna ravnanja tožene stranke. Ta okoliščina dodatno utemeljuje zaključek, da tožeča stranka ni z verjetnostjo izkazala subjektivnega pogoja nevarnosti, ampak so zatrjevana ravnanja tožene stranke izkazana na ravni trditev.

2Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka po pooblaščeni odvetniški pisarni iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da zapisnik naroka P 58/2020 z dne 22. 2. 2024 res ni bil predložen, ampak bi jo moralo sodišče pozvati k temu, saj je izpadel po očitni pomoti. Tožeča stranka se nanj izrecno sklicuje in takšne pomanjkljivosti se rešujejo s pozivom sodišča, saj ni dvoma, da obstoji zapisnik z navedeno vsebino, celo istega sodišča. Iz dejstva, da bi se tožena stranka odpovedala najemnemu razmerju z društvom, kar izhaja iz zapisnika, izhaja namera zakonitega zastopnika društva in tožene stranke, ki služijo, da se sredstva prerazporejajo v izogib plačilu tožeči stranki. Iz opisanega izhaja okoliščina, da je imel zakoniti zastopnik obeh subjektov, tako tožene stranke kot društva, namen, da se z izročitvijo teniških igrišč društvu prekine najemno razmerje med toženo stranko kot dotedanjim najemnikom in novim lastnikom igrišč društvom. S tem bi tožena stranka izgubila možnost trženja igrišč, kar je za družbo pomenilo pomemben vir prihodkov. Takšna odločitev je z gospodarskega vidika nerazumna in neracionalna. Odpoved stalnemu donosnemu viru prihodkov brez nadomestne koristi dokazuje, da je bilo v ozadju izključno zasledovanje interesa, da se premoženje in prihodki obdržijo pri društvu in izmaknejo z dosega upnikov tožene stranke.

3Pritožba ni utemeljena.

4Tožeča stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da bi jo moralo pozvati k predložitvi zapisnika z naroka z dne 22. 2. 2024 v zadevi P 58/2020, ker naj bi izpadel po (njeni) pomoti in da je kršilo pravico do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V predlogu za izdajo začasne odredbe je navedla, da tožena stranka namenoma ne izterja od društva zapadlih obveznosti, da dovoljuje, da sredstva ostajajo pri društvu, da je zakoniti zastopnik (tožene stranke in društva - ista oseba) na naroku izpovedal, da je tožena stranka zaračunavala društvu letno igralnino od leta 2009 dalje v mesečnem znesku 2.000,00 EUR in DDV, da jo je društvo poravnavalo, z izjemo zadnjega obdobja, ko naj bi plačevalo z zmožnostmi in da to izhaja iz postopka pred naslovnim sodiščem P 58/2020, natančneje iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 22. 2. 2024, (listna št. 58 spisa). Ne v besedilu ne v povzetku dokazov ni zapisala, da prilaga zapisnik z naroka oziroma da naj ga sodišče pridobi samo, če ga ne bi mogla izročiti. Prvi odstavek 226. člena ZPP določa, da mora stranka sama predložiti listino, na katero se sklicuje v dokaz svojih navedb. Predlaganje dokazov je v prvi vrsti naloga strank in ni razloga, da tožeča stranka ni predložila tega dokaza sodišču prve stopnje.¹ Iz literature izhaja, da bodo posledice strankine opustitve v tem, da sodišče dokaza s to listino ne bo izvedlo. Če bo listina edino dokazno sredstvo, potem zatrjevano dejstvo ne bo dokazano, posledica pa bo odločitev po pravilih o dokaznem bremenu.² Predlog ni bil nepopoln, da bi sodišče pozivalo tožečo stranko, kajti vseboval je trditve in druge dokaze. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da tožeča stranka ni dokazala sporne izjave zakonitega zastopnika tožene stranke, ki je hkrati zastopnik društva (13. točka obrazložitve sklepa). Ni izkazala očitka toženi stranki, da zaradi povezave ne izterjuje terjatev do društva.

5Pritožbi priložen zapisnik z naroka z dne 22. 2. 2024 v zadevi P 58/2020 je neupoštevna novota, ker upnik ni pojasnil zakaj ga ni mogel pravočasno predložiti pred sodiščem prve stopnje (četrti odstavek 286. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

6Posledično, ker tožeča stranka ni dokazala sporne izpovedbe zakonitega zastopnika, v tem konkretnem primeru niso pravno pomembne nadaljnje pritožbene navedbe: (-) da dolžnik ne izterjuje svojih evidentno obstoječih terjatev do društva, (-) da gre za subjekta, ki ju vodi ista oseba, (-) da se to ne sme obravnavati kot nevtralna poslovna odločitev, (-) da ima v konkretnem primeru to enak učinek kot zmanjševanje premoženja, (-) da gre za preprečevanje pridobivanja premoženja, ki bi mu pripadalo in s tem za namerno pasivnost dolžnika s ciljem, da se premoženje ne poveča in ne pride v dosego upnika, (-) da dolžnik s tem, ko se odpoveduje aktivnemu uveljavljanju terjatev, aktivno ustvarja stanje, v katerem njegovo premoženje stagnira ali izginja, čeprav bi ga lahko ohranil ali povečal, (-) da gre za ravnanje z enakim ekonomskim učinkom kot neposredno zmanjševanje premoženja, (-) da dolžnik ohranja takšno ravnanje kljub temu, da so njegove terjatve do društva realno utemeljene, priznane v postopkih in evidentirane v bilancah.

7Drži, kar navaja tožeča stranka, da v petem odstavku točke III predloga, na tretji strani, ni podala trditev o možnosti, da bi tožena stranka poplačala zapadle in neplačane terjatve iz naslova igralnin na način, da društvo unovči teniška igrišča ali prenese lastništvo na toženo stranko, kot je napačno zapisalo sodišče prve stopnje, temveč jih je podala v četrtem odstavku na četrti strani predloga. Vendar to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.

8Nadalje tožeča stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje: (-) bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma 8. točki istega odstavka, (-) da je mimo njenih navedb napravilo nejasne, napačne zaključke, (-) da se je v postopku zavarovanja sklicevala na vse svoje vloge in je v dopolnitvi tožbe navedla, da je izročila teniška igrišča in priložila dokazila, (-) da obstoji nasprotje o odločilnih dejstvih, ali so bila igrišča že izročena med tem kar sodišče navaja v razlogih sklepa in listino - primopredajnem zapisniku z dne 9. 7. 2024, (-) da sodišče ni upoštevalo teh navedb in ni prebralo listin. S primopredajnim zapisnikom z dne 9. 7. 2024 ni bil opravljen prenos teniških igrišč od tožeče stranke na društvo, temveč od tožene stranke na tožečo stranko, najemodajalca ob prenehanju najemne pogodbe (priloga A59). To niti ni pravno pomembno glede na nadaljnjo presojo sodišča prve stopnje, da je društvo postalo lastnik in posestnik teniških igrišč na podlagi sodbe P 853/2017.

9Tožeča stranka pavšalno očita sodišču protispisno ugotovitev in kršitev pravice do izjave. Obrazlaga v čem je (teoretično) vsebina pravice do izjave, kot izhaja iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, vendar v tem primeru ne gre kršitev te pravice.

10Prav tako tožeča stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da bi jo moralo pozvati k predložitvi sodbe P 853/2017, da gre za sodniško samovoljo, da je podana očitna napačnost sodne odločbe, da je v njej protislovna razlaga in ni oprta na razumne pravne argumente, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Pojasnjuje (ponovno teoretično) kdaj je sodna odločba na prvi pogled očitno napačna, a v konkretnem primeru to ne drži. Za sodišče prve stopnje ni bilo odločilno, da tožeča stranka ni predložila sodbe P 853/2017, temveč, da je zaradi (nesporne) spremembe lastništva prav na podlagi te sodbe prenehala obveznost društva plačevati toženi stranki (15. točka obrazložitve sklepa).

11Tožeča stranka neutemeljeno navaja: (-) da iz dejstva, da bi se tožena stranka odpovedala najemnemu razmerju z društvom, izhajajo namere zakonitega zastopnika društva in tožene stranke, da se sredstva prerazporejajo v izogib plačilu tožeči stranki, (-) da iz tega izhaja okoliščina, da je imel zakoniti zastopnik subjektov namen, da se z izročitvijo teniških igrišč društvu prekine najemno razmerje med toženo stranko in novim lastnikom igrišč društvom, (-) da bi s tem tožena stranka izgubila možnost trženja igrišč, (-) da je takšna odločitev nerazumna in neracionalna z gospodarskega vidika, (-) da to potrjuje obstoj subjektivne nevarnosti, (-) da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo in zmotno ugotovilo dejansko stanje, (-) da kolikor zakoniti zastopnik najemodajalca in najemnika ne bi bila ista oseba, bi bilo razumno in normalno, da se ohrani najemno razmerje po menjavi lastnika, (-) da kolikor obstoji ekonomski interes tožene stranke po najemnem razmerju, ta obstoji tudi po menjavi lastništva, (-) da če se je toženi stranki splačalo tržiti igrišča, ko je bila lastnik tožeča stranka, se bi ji splačalo tržiti, četudi je lastnik društvo. Sodišče prve stopnje je dejansko sledilo trditvam tožeče stranke, da je na podlagi sodbe P 853/2017 društvo postalo lastnik in posestnik teniških igrišč, ki jih je prej imela tožena stranka v najemu od tožeče stranke, zato to ni bil sporno. Pravilno je razlogovalo, da v primeru odločitve sodišča, da morajo biti teniška igrišča, za uporabo katerih društvo plačuje igralnino toženi stranki, izročena društvu, ni razloga, zaradi katerega bi bilo še dolžno plačevati toženi stranki igralnino, da če pravica do uporabe igrišč preneha biti vezana na pogodbeno razmerje s toženo stranko, ni razloga, zaradi katerega bi se takšna obveznost plačevala še naprej, da ni logično utemeljenega razloga, zaradi katerega bi društvo v primeru prevzema igrišč od tožeče stranke sploh še vztrajalo v najemnem razmerju, saj bi to pomenilo, da kot lastnik ali imetnik pravice uporabe, ki jo je pridobil v razmerju do tožeče stranke, še naprej plačuje najemnino toženi stranki, ki na igriščih nima nobene pravice. Pravilno je zaključilo, da ob upoštevanju logičnega sklepanja ni jasno kako naj bi to utemeljevalo zaključek, da tožena stranka odsvaja, skriva oziroma na drugačen način razpolaga s premoženjem (15. točka obrazložitve sklepa). Ekonomsko bolj logično je, da lastnik in posestnik stvari ne plačuje nikomur za njeno uporabo. Posledično niso pravno pomembne nadaljnje pritožbene navedbe glede prenosa in izročitve igrišč.

12Pavšalen je očitek v zaključku pritožbe, da sodišče ni upoštevalo temeljnega napotka iz 8. člena ZPP, da dokazne ocene ni opravilo vestno, skrbno in analitično - sintetično, da dokazna ocena ni celovita, ampak enostranska, iztrgana iz konteksta in ne temelji na razumnem vrednotenju vseh dokazov skupaj.

13Sodišče prve stopnje je zavrnilo še trditve tožeče stranke, da je verjetno izkazana nevarnost zaradi odsvojitve nepremičnine, katere lastnik je bila v preteklosti tožena stranka, da je od 21. 12. 2024 dalje lastnik zakoniti zastopnik tožene stranke (18. točka obrazložitve sklepa). V pritožbi navaja, da še ni uspela pridobiti prodajne pogodbe, da zato v zvezi s tem ne podaja nadaljnjih trditev niti ne izpodbija odločitve prvostopenjskega sodišča. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 270. člena ZIZ.

14V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

15Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo, ker še ni znan končni uspeh strank (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

¹ Sodba VS RS II Ips 231/2003.
² J. Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, založba Uradni list RS GV Založba, Ljubljana 2005, 2006, stran 427.