VSM Sodba IV Kp 81575/2024

I. Pritožbi zagovornika obdolžene A. A. se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se

obdolženo A. A. (osebni podatki v sodbi sodišča prve stopnje)

iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku

oprosti obtožbe,

da je zlonamerno onemogočala, da bi se uresničila izvršljiva odločba glede mladoletne osebe na ta način, da v X od 28. 6. 2024 do 31. 8. 2024 ni omogočila stikov hčerke C. C. z očetom B. B. in sicer dne 28. 6. 2024, 29. 6. 2024, 5. 7. 2024, 6. 7. 2024, 12. 7. 2024, 13. 7. 2024, 19. 7. 2024, 20. 7. 2024, 26. 7. 2024, 27. 7. 2024, 2. 8. 2024, 3. 8. 2024, 9. 8. 2024, 10. 8. 2024, 16. 8. 2024, 17. 8. 2024, 23. 8. 2024, 24. 8. 2024, 30. 8. 2024 in 31. 8. 2024 na podlagi odločbe Okrožnega sodišča v Murski Soboti, opr. št. I N 208/2023 z dne 21. 11. 2023 iz razloga neplačevanja preživnine za mladoletno hčerko,

s čimer naj bi storila kaznivo dejanje odvzem mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena Kazenskega zakonika.

II. Po prvem odstavku 96. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena Zakona o kazenskem postopku obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, potrebni izdatki obdolženke ter potrebni izdatki in nagrada njenega zagovornika, proračun.

1Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sodbo I K 81575/2024 z dne 31. 3. 2025 obdolženo A. A. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja odvzem mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. in 58. členu KZ-1 ji je izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen tri mesece zapora, ter navedlo, da ne bo izrečena, če v preizkusni dobi enega leta, računajoč od pravnomočnosti sodbe, ne bo storila novega kaznivega dejanja. Na podlagi tretjega odstavka 190. člena KZ-1 je obdolženi še naložilo poseben pogoj, da oškodovanemu B. B. v prihodnje omogoči uresničitev izvršljive odločbe glede mladoletne osebe. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženko oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženke iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi (pravilno: spremeni) in obdolženo oprosti obtožbe, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Pritožba je utemeljena.

4Kršitev kazenskega zakona uveljavlja zagovornik z navedbami, da v opisu obdolženki očitanega kaznivega dejanja ni podana konkretizacija zakonskih znakov zlonamernega onemogočanja, da bi se uresničila izvršljiva odločba glede mladoletne osebe. Poudarja, da opis dejanja v izreku sodbe ne vsebuje navedbe nobenega dejanja, s katerim naj bi obdolženka onemogočala stike med hčerko C. C. in njenim očetom B. B., temveč le splošen (abstrakten) očitek, da naj ne bi omogočala stikov iz razloga neplačevanja preživnine. Zagovornik se ne strinja z razlago sodišča prve stopnje v točki 3 izpodbijane sodbe, da naj bi bil zakonski znak "onemogočanja" dovolj določno opredeljen že v zakonu, zaradi česar za opredelitev kaznivega dejanja zadostuje že sklicevanje na zakonski opis. Trdi, da bi moral biti zakonski znak onemogočanja v opisu dejanja vsebinsko napolnjen, saj bi le tak obdolženki zagotovil pravico do obrambe. Dodatno izpostavlja, da opis dejanja v izreku izpodbijane sodbe ne vsebuje niti konkretizacije zakonskega znaka "zlonamernosti", glede katerega se pri očitanem kaznivem dejanju zahteva poseben storilčev namen. V izreku izpodbijane sodbe je opisano zgolj, da obdolženka naj ne bi omogočila stikov hčerke z očetom B. B. iz razloga neplačevanja preživnine, kar pa po njegovem zatrjevanju ni zlonamerno, saj je takšno pogojevanje stikov usmerjeno v uresničevanje koristi otroka. Meni torej, da v obtožbi očitano dejanje obdolženki ni kaznivo, s čimer uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP.

5Opis kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, mora, poleg drugih obveznih podatkov, vselej vsebovati določen opis kaznivega dejanja, iz katerega izhajajo vsi njegovi zakonski znaki (prvi odstavek 269. člena ZKP). Pri tem ni dovolj, da so navedeni pravni pojmi (abstraktni del opisa), temveč mora biti abstraktni opis konkretiziran z dejstvi in okoliščinami, ki so spremljale storitev kaznivega dejanja in ki njegove zakonske znake kar najbolj natančno označijo. Opis mora tako vsebovati vsa odločilna dejstva, ki po objektivni in subjektivni plati konkretizirajo kaznivo dejanje, do te mere, da omogoča pravno vrednotenje oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja, s tem pa hkrati uresničevanje obdolženčeve pravice do obrambe.

6V obravnavani zadevi se obdolženki očita storitev kaznivega dejanja odvzem mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena KZ-1. To kaznivo dejanje stori, kdor protipravno odvzame mladoletno osebo roditelju, posvojitelju, skrbniku, zavodu ali osebi, ki ji je zaupana, ali jo zadržuje in preprečuje, da bi jo imel tisti, ki ima pravico do nje, ali kdor zlonamerno onemogoča, da bi se uresničila izvršljiva odločba glede mladoletne osebe. Kaznivo dejanje je mogoče izvršiti z izpolnitvijo treh alternativnih izvršitvenih oblik, ki pomenijo ravnanja storilca, s katerim je ogrožen razvoj mladoletne osebe, saj onemogoča, da bi za otrokovo varnost in vzgojo skrbele osebe, ki so do tega upravičene. Gre za ogrozitveno kaznivo dejanje, zadošča že abstraktna nevarnost v odnosu do varovane dobrine. Pri izvršitveni obliki zlonamernega onemogočanja uresničitve izvršljive odločbe, ki je predmet presoje v obravnavanem kazenskem postopku, torej morata biti izpolnjena tako zakonski znak "onemogočanja uresničitve izvršljive odločbe" kakor tudi zakonski znak, ki opredeljuje poseben storilčev namen do onemogočanja izvršitve izvršljive odločbe, torej "zlonamernost" onemogočanja.¹ Storilec torej zasleduje cilj, da se izvršljiva odločba ne uresniči. Oba omenjena zakonska znaka (kakor tudi opredelitev, da se izvršljiva odločba nanaša na mladoletno osebo in onemogočanje stikov), morata biti konkretizirana v opisu dejanja.

7Zagovornik navaja, da zakonski znak "zlonamernosti" v opisu dejanja ni konkretiziran. Nima prav. Iz opisa dejanja namreč izhaja, da obdolženka ni omogočila stikov hčerke C. C. z očetom B. B. iz razloga neplačevanja preživnine za mladoletno hčerko. Tak opis zlonamernosti je sicer res skop, vendar po presoji pritožbenega sodišča zadosten. V zadostni meri, brez potrebe po dodatni konkretizaciji, namreč povsem jasno kaže na podano zlonamernost obdolženke. Trditve zagovornika, da bi bil za konkretizacijo zlonamernosti potreben dodaten očitek, ki bi kazal na nepošten namen, ker, da je zahteva po plačevanju preživnine usmerjena v uresničevanje koristi otroka, izhaja pa tudi iz iste izvršljive odločbe glede mladoletne osebe, na podlagi katere so bili določeni tudi stiki mladoletne hčerke z B. B., niso pravilne. Zagovornik v tej zvezi nepravilno razlaga stališče Ustavnega sodišča RS iz zadev Up- 383/2011 z dne 18. 9. 2013 in Up-616/2015 z dne 20. 9. 2018 ter stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Ips 156/2016 z dne 18. 4. 2019, po katerem bi bilo lahko v izjemnih okoliščinah priznavanje absolutnosti izvršljivi odločbi v nasprotju z načelom največje koristi otroka² in nespoštovanje izvršljive odločbe ne bi štelo kot zlonamerno. Neutemeljeno ga namreč razume tako, da pogojevanje izvrševanja stikov na podlagi izvršljive odločbe z rednim plačilom preživnine, že pojmovno ne more konkretizirati zakonskega znaka "zlonamernosti". Pri tem namreč prezre, da je za obstoj objektivno opravičljivega razloga za nespoštovanje izvršljive odločbe po omenjeni sodni praksi, potreben obstoj izjemnih okoliščin, ki nakazujejo, da je izvršljiva odločba o stikih v nasprotju z otrokovo največjo koristjo. V konkretnem primeru pa te izjemne okoliščine niso podane, saj ni nobenih objektivnih okoliščin, ki bi kazale, da so stiki otroka z očetom v nasprotju z otrokovo koristjo.³ K temu je dodati, da je v korist otroka tudi plačevanje preživnine, a te koristi otroka obdolženka nikakor ni upravičena izvrševati na škodo stikov, določenih z izvršljivo odločbo, saj ima za ta namen zagotovljeno pravno pot, ki omogoča uresničevanje obeh omenjenih otrokovih koristi. Za primer neplačevanja preživnine je namreč predvidena izvršba in nadomestitev neplačane preživnine iz za to predvidenega sklada. Obdolžena tako pri preprečevanju stikov zaradi neplačevanja preživnine ni mogla uresničevati največje koristi otroka, temveč je ravnala z namenom, da se izvršljiva odločba o stikih ne uresniči. Brez dvoma je ravnala zlonamerno ter v škodo tako svoje mladoletne hčerke kakor tudi njenega očeta.

8Pritožbeno sodišče pa glede na zgoraj navedeno zakonsko dikcijo kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena KZ-1 pritrjuje zagovorniku, ko (ponovno, prvotno je že namreč v ugovoru pravne narave dne 30. 1. 2025) trdi, da dejanje, kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe, ne vsebuje konkretizacije zakonskega znaka "onemogočanja" oziroma, da izvršitveno ravnanje ni konkretizirano. Eden izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena KZ-1 je namreč, kot že navedeno, "onemogočanje", ki je v opisu konkretnega kaznivega dejanja v abstraktnem delu sicer naveden, vendar v nadaljevanju njegova konkretizacija povsem izostane. Iz opisa očitanega dejanja namreč v ničemer ni razvidno, na kakšen način naj bi obdolženka onemogočala stike C. C. z B. B. Navedeno je relevantno še toliko bolj, ker iz sodne poravnave I N 208/2023 z dne 21. 11. 2023, torej izvršljive sodne odločbe, ki naj bi jo obdolženka zlonamerno kršila izhaja, da se stiki B. B. z C. C. izvajajo tako, da jo oče prevzame na domu obdolženke v X, iz na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja pa izhaja, da B. B. na prevzem otroka v X obravnavane dni, zajete v izreku sodbe, sploh ni prihajal in torej ni izpolnil svojega dela obveznosti po izvršljivi sodni odločbi o stikih. Pritožbeno sodišče sicer ni prezrlo, da je onemogočanje stikov s strani obdolženke vsebinsko pojasnjeno v obrazložitvi izpodbijane sodbe (točka 9 obrazložitve), vendar bi te ključne okoliščine iz katerih izhaja, da do stikov C. C. z B. B. ni prišlo prav zaradi obdolženkinega ravnanja in na kak način je stike preprečevala, nujno morale biti navedene že v opisu dejanja v izreku sodbe. Dejstev in okoliščin, ki jih mora vsebovati izrek sodbe, namreč ni mogoče nadomestiti z razlogi sodbe. Nenazadnje pritožbeno sodišče izpostavlja, da je v opisu dejanja povsem izostala tudi starost C. C., ki bi vsebinsko izčrpala abstraktni zakonski znak "mladoletne osebe". Poleg umanjkanja konkretizacije zakonskega znaka "onemogočanja", je tako izostala tudi konkretizacija zakonskega znaka "mladoletne osebe".

9Glede na obrazloženo je zaključiti, da dejanje, kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe, ne vsebuje konkretizacije vseh zakonskih znakov obdolženki očitanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 190. člena KZ-1. Če v opisu dejanja manjka kateri izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja ali če ti zakonski znaki pri opisu očitanega dejanja niso konkretno navedeni, dejanje, ki se obdolžencu očita v izreku sodbe, ni kaznivo dejanje.⁴ Ker gre v obravnavani zadevi za tak primer, je z izpodbijano sodbo prekršen kazenski zakon v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP).

10Zaradi ugotovljene kršitve je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi zagovornika in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obdolženko na podlagi 1. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe (prvi odstavek 394. člena ZKP).

11Glede na oprostilno sodbo in na podlagi prvega odstavka 96. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP je pritožbeno sodišče odločilo, da stroški iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženke in potrebni izdatki in nagrada njenega zagovornika obremenjujejo proračun.

¹ Filipčič, K. in Novak, B. v: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, 2019, 2. knjiga, str. 249 in 252.
² Odločbi Ustavnega sodišča RS št. Up-383/2011 z dne 18. 9. 2013 in št. Up-616/2015 z dne 20. 9. 2018.
³ Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 200/2010 z dne 13. 1. 2011.
⁴ Čeh, M., v: Šepec, M. et al., Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, 2. knjiga, Lexpera, GV Založba, Ljubljana, 2023, str. 786-787.