VSC Sodba PRp 118/2025

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 20,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

1Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedeno sodbo storilca spoznalo za odgovornega prekrška po 4. točki četrtega odstavka 105. člena Zakona o pravilnih cestnega prometa (ZprCP), ki ga je storil s tem, da je dne 2. 3. 2025 ob 00.32 uri vozil osebni avtomobil znamke Toyota, tip ..., registrske številke ..., v naselju Ljubno ob Savinji, iz smeri Ljubnega proti Smrekovcu, v neposredni bližini osnovne šole v naselju Ljubno ob Savinji, pri tem pa je vozil pod vplivom alkohola nad zakonsko dovoljeno mejo, saj je imel v organizmu najmanj 0,76 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. Kot glavno sankcijo mu je izreklo globo v višini 1.200,00 EUR ter stransko sankcijo 18 KT ter mu naložilo plačilo stroškov postopka. S sklepom PR 178/2025 z dne 25.4.2025, zoper katerega ni posebne pritožbe, pa je prvostopenjsko sodišče zavrnilo predlog storilca za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja.

2Zoper sodbo so se pritožili zagovorniki zaradi kršitve materialnih določb, bistvene kršitve določb postopka o prekršku in zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlagajo, da se pritožbi ugodi in se izpodbijano sodbo in sklep v celoti razveljavi ter ugodi obdolženčevemu predlogu za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja in s sodbo oprosti krivde obdolženca ter da se mu povrnejo stroški postopka.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v pritožbeno izpodbijanem delu in pri tem ugotovilo, da iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti izhaja, da se je obdolženec strinjal z rezultatom preizkusa alkoholiziranosti in ga je tudi podpisal. Sestava zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti je jasno in nedvoumno zakonsko predpisana, zato zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, ki ga sestavi uradna oseba v okviru uradnega postopka, predstavlja javno listino po 80. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), kot je pojasnilo že prvostopenjsko sodišče. Obdolženec je v zagovoru v zvezi z očitkom prekrška vožnje pod vplivom alkohola povedal, da prekršek obžaluje in da ne bo več pil ter da na postopek, ki so ga z njim opravili policisti, nima pripomb in da so mu rezultat preizkusa alkoholiziranosti tudi pokazali. To pomeni, da iz njegovega zagovora in navedb zagovornice po podanem zagovoru, kot tudi iz spisovnega gradiva ne izhaja, da bi obdolženec v zvezi z očitanim prekrškom podal kakršnekoli trditve o njegovi prištevnosti (ki se domneva), ali da bi ta bila ta tekom postopka kakorkoli vprašljiva. Iz prav nobenega dokaza namreč ne izhaja ničesar, kar bi vzbudilo dvom v njegovo prištevnost v času storitve prekrška, tudi na zaslišanju dne 24.4.2025 pa obdolženec ni imel pripomb na izveden postopek. Tako trditve zagovornikov v pritožbi, da je bil obdolženec močno opit in zato v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, zaradi česar ni mogel podati veljavne izjave, da se strinja z opravljenim preizkusom alkoholiziranost, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, saj v zvezi s temi navedbami v pritožbi ni z verjetnostjo izkazano, da jih obdolženec brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku na prvi stopnji. Pri tem velja poudariti, da je preizkus alkoholiziranosti pokazal prisotnost najmanj 0,76 mg alkohola na liter izdihanega zraka, kar ne pripelje do zaključka, da je bil storilec že tako močno opit, da se ne bi zavedal pomena svojih ravnanj. Pri tem pa je bil obdolženec tako v vabilu z dne 12.3.2025, kot tudi pred samo podajo zagovora poučen, da mora navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist do odločitve o prekršku, ker jih sicer pozneje v postopku ne bo mogel uveljavljati (četrti odstavek 114. člena ZP-1) in da je pri zaslišanju bila navzoča tudi zagovornica. Zaključki prvostopenjskega sodišča v točki IX izpodbijane sodbe o njegovi prištevnosti in ravnanju z direktnim naklepom so tako pravilni, drugačne pritožbene navedbe pa neutemeljene.

5Prav tako pa so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodba nerazumljiva, ker sodišče ne pojasni, na katere listine je oprlo svojo odločitev, saj je sodišče nedoločljivo navedlo, da je prebralo "ostale listine v spisu" in da obdolženec ni bil seznanjen z vsebino teh listin. Pri tem se zagovorniki sklicujejo na prakso Vrhovnega sodišča, da mora biti sodba obrazložena na način, da je razvidno, katerim dokazom je sodišče verjelo in katerim ni, česar sodba ne dosega. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje listine, na katere je oprlo odločitev, naštelo v točki III. Na katere listine je oprlo odločitev, je v nadaljevanju razvidno tudi iz same obrazložitve. Zato je pavšalno zatrjevanje, da obdolženec ni bil seznanjen z vsebino listin in da so le-te nedoločno navedene, povsem neosnovano. Vsekakor drži, da mora biti sodba obrazložena, vendar glede na to, da je obdolženec prekršek priznal in ga obžaloval, sodišče pa je upoštevalo tudi v sodbi navedene dokaze, nikakor ni moč pritrditi pritožbeni tezi, da sodišče ni obrazložilo, katerim dokazom verjame in katerim ne oz. da sodba ne dosega zadostnega standarda obrazloženosti odločbe.

6Zagovorniki v pritožbi, skladno s tretjim odstavkom 113.d člena ZP-1, izpodbijajo tudi sklep PR 178/2025 z dne 25.4.2025, s katerim se je predlog storilca za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja zavrnil. Navajajo namreč, da je sodišče napačno uporabilo materialne predpise, ki so namenjeni institutu odložitve prenehanja izvršitve veljavnosti vozniškega dovoljenja (202.d člen ZP-1) in ne institutu vrnitve začasno odvzetega vozniškega dovoljenja (113.d ZP-1). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na drugi odstavek 113.d člena ZP-1 in ugotovilo, da gre, ne glede na obdolženčevo obžalovanje prekrška, za osebo, ki je očitno nagnjena k ponavljanju prekrškov in to istovrstnih prekrškov vožnje pod vplivom alkohola, kar kaže na voznika, katerega osebnost in njegovo prejšnje življenje ter narava in pomen očitane kršitve vodijo k zaključku, da je za varnost cestnega prometa začasen odvzem vozniškega dovoljenja neizogibno potreben. Dodatno se je smiselno sklicevalo na četrti odstavek 202d člena ZP-1. Če namreč od dneva poteka preizkusne dobe, določene z zadnjim sklepom o odložitvi prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja še nista minili dve leti (kar velja tudi za konkretni primer), se tudi predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja zavrže, kar pomeni, da ta okoliščina po oceni zakonodajalca dodatno kaže na nevarnost storilca. Sodišče prve stopnje se tako ni oprlo na napačno pravno podlago, temveč je ustrezno presodilo osebnost obdolženca, njegovo prejšnje življenje in druge okoliščine. V vsakem primeru tudi sklicevanje na napačno pravno podlago samo po sebi ni razlog za razveljavitev (saj lahko pritožbeno sodišče morebitno napako sanira). Ob tem, ko je obdolženec že bil obravnavan za istovrstni prekršek, torej za vožnjo pod vplivom alkohola, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja ne bi bila v skladu z zagotavljanjem varnosti cestnega prometa.

7Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornikov obdolženca kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

8Obdolženec ni uspel z vloženo pritožbo, zato mora v skladu z določbo prvega odstavka člena 144 ZP-1 plačati sodno takso za pritožbo po tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v višini 20,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.