113.d člen ZP-1

V obravnavani zadevi je prvostopenjsko sodišče enkrat že odločalo o obdolženčevem predlogu za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja, in sicer s sklepom z dne 26.6.2025 in njegov predlog zavrnilo ter obdolžencu podalo pravilen pravni pouk po tretjem odst. 113.d člena ZP-1 (da torej zoper sklep ni dovoljena posebna pritožba). Obdolženec pa je dne 7.7.2025 ponovno vložil nov predlog za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja, o katerem je prvostopenjsko sodišče odločilo z izpodbijanim sklepom z dne 11.7.2025 in predlog zavrglo, saj je bilo o njem že odločeno, pri tem pa zapisalo napačni pravni pouk, da je zoper izpodbijani sklep dovoljena pritožba. Ker tudi v tem primeru, torej v primeru zavrženja predloga obdolženca za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja tretji odst. 113. člena ZP-1 izrecno ne omogoča posebne pritožbe, temveč se lahko tak sklep izpodbija samo v pritožbi zoper sodbo o obdolžilnem predlogu, če je ta pravnomočna, pa v pritožbi zoper sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, tudi izpodbijanega sklepa o zavrženju predloga ni mogoče izpodbijati s samostojno pritožbo. Zato je obdolženčeva pritožba zoper sklep z dne 24.07.20

Iz prav nobenega dokaza ne izhaja ničesar, kar bi vzbudilo dvom v obdolženčevo prištevnost v času storitve prekrška, tudi na zaslišanju dne 24.4.2025 pa obdolženec ni imel pripomb na izveden postopek. Tako trditve zagovornikov v pritožbi, da je bil obdolženec močno opit in zato v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, zaradi česar ni mogel podati veljavne izjave, da se strinja z opravljenim preizkusom alkoholiziranost, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, saj v zvezi s temi navedbami v pritožbi ni z verjetnostjo izkazano, da jih obdolženec brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku na prvi stopnji. Pritožbeno sodišče ugotavlja tudi, da se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na drugi odstavek 113.d člena ZP-1 in ugotovilo, da gre, ne glede na obdolženčevo obžalovanje prekrška, za osebo, ki je očitno nagnjena k ponavljanju prekrškov in to istovrstnih prekrškov vožnje pod vplivom alkohola, kar kaže na voznika, katerega osebnost in njegovo prejšnje življenje ter narava in pomen očitane kršitve vodijo k zaključku, da je za varnost cestnega prometa začasen odvzem vozniškega dovoljenja neizogibno potreben.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da gre, ne glede na obdolženkino obžalovanje prekrška, za osebo, ki je očitno nagnjena k ponavljanju prekrškov in to istovrstnih prekrškov vožnje pod vplivom alkohola, (celo v času, ko še ni potekla preizkusna doba po sklepu EPVD 657/2023 z dne 20. 9. 2023, s katerim ji je bila odložena izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja), kar kaže na voznico, katere osebnost in njeno prejšnje življenje ter narava in pomen očitane kršitve vodijo k zaključku, da je za varnost cestnega prometa začasen odvzem vozniškega dovoljenja neogibno potreben. Zato tudi s pritožbenim izpostavljanjem potrebe po vozniškem dovoljenju zaradi preživljanja sebe in hčere, pritožnica ne more biti uspešna, saj je ob tako ugotovljenih dejstvih sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je za varnost ljudi in premoženja pred ogrožanjem v cestnem prometu začasen odvzem vozniškega dovoljenja neizogibno potreben oziroma da vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja obdolženki ne bi bila v skladu z zagotavljanjem varnosti cestnega prometa.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da gre, ne glede na obdolženčevo obžalovanje prekrška, za osebo, ki je očitno nagnjena k ponavljanju prekrškov in to istovrstnih prekrškov vožnje pod vplivom alkohola, kar kaže na voznika, katerega osebnost in njegovo prejšnje življenje ter narava in pomen očitane kršitve vodijo k zaključku, da je za varnost cestnega prometa začasen odvzem vozniškega dovoljenja neizogibno potreben.

Iz določb 113. d člena ter 202. č člena ZP-1 namreč ne izhaja, da bi moralo vštetje časa trajanja začasne prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije izhajati iz izreka sklepa, s katerim se izreče prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije, temveč je to stvar izvršitve tega ukrepa, za kar je pristojna upravna enota.

Iz določb 113.d člena ter 202.č člena ZP-1 ne izhaja, da bi moralo o vštetju časa trajanja začasne prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije sodišče odločiti v izreku sklepa, s katerim se izreče prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije, temveč je to stvar izvršitve, za kar bo poskrbela pristojna upravna enota.

Po izvršitvi sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja storilec ne more več predlagati vrnitve začasno odvzetega vozniškega dovoljenja. Rok za vložitev predloga za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja je materialen rok.

Namen začasnega odvzema vozniškega dovoljenja v skladu s 113.a členom ZP-1 je zaščita drugih udeležencev cestnega prometa in zagotovitev varnosti s tem, da se vsi nevarni vozniki kot neposredni udeleženci cestnega prometa odstranijo. Izhajajoč iz tega temeljnega namena zato tudi ni mogoče razlikovati med vozniki imetniki vozniških dovoljenj, izdanimi v Republiki Sloveniji, in tujimi vozniškimi dovoljenji. Tako kot se v skladu z osmim odstavkom 22. člena ZP-1 vozniku, ki je imetnik tujega vozniškega dovoljenja, izreče prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije za dobo enega leta in ne sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja v skladu s tretjim odstavkom 22. člena ZP-1, bo analogno mogoča le začasna prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije oziroma bo začasni odvzem tujega vozniškega dovoljenja mogoče izvršiti le kot začasno prepoved uporabe le tega.

Obdolženka je predlogu za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja tako, kot ji nalaga zakon, sicer priložila tudi zdravniško spričevalo z dne 25. 5. 2020, iz katerega izhaja, da je obdolženka telesno in duševno sicer zmožna za voznika motornih vozil in, da pooblaščeni izvajalec zdravstvene dejavnosti predlaga njeno udeležbo v edukacijski delavnici. Zato ni dvoma, da je obdolženka prvi pogoj, ki je procesna predpostavka za vsebinsko obravnavo začasno odvzetega vozniškega dovoljenja, tudi izpolnila. Kot pritožba sama pravilno povzema, pa to ni edini pogoj, da se obdolžencu vrne začasno odvzeto vozniško dovoljenje. Za presojo, ali je takšen predlog utemeljen, mora sodišče skrbno pretehtati tudi vse okoliščine, ki se nanašajo na osebnost obdolženca, njegovo prejšnje življenje in vse druge okoliščine, ki pokažejo, da začasen odvzem vozniškega dovoljenja ni neizogibno potreben in nujen za varnost cestnega prometa.

Namen začasnega odvzema vozniškega dovoljenja v skladu z določbo 113.a člena ZP-1 je torej zaščita drugih udeležencev cestnega prometa in zagotovitev varnosti s tem, da se vsi nevarni vozniki kot neposredni udeleženci cestnega prometa, odstranijo. Izhajajoč iz tega temeljnega namena, zato ni mogoče razlikovati med vozniki imetniki vozniških dovoljenj, izdanimi v Republiki Sloveniji in tujimi vozniškimi dovoljenji.

Zaključek o odgovornosti obdolženca za očitani mu prekršek zato po oceni pritožbenega sodišča ni mogoč zgolj na podlagi obdolženčevega priznanja prekrška, saj priznanje v zagovoru ni jasno, ker so navajanja obdolženega v zagovoru medsebojno protislovna, zato bi bilo potrebno za prepričljivo odločitev o odgovornosti obdolženega izvesti še druge dokaze.

Razlogov za razlikovanje med storilci, ki imajo veljavno vozniško dovoljenje, izdano v Republiki Sloveniji in med tistimi, ki imajo tuje vozniško dovoljenje, 113.a člen ZP-1 ne podpira.

Ker je bila storilcu s sodbo pravnomočno izrečena stranska sankcija 18 kazenskih točk, bi moralo sodišče odločanje o predlogu storilca za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja odstopiti sodišču, ki je bilo pristojno za izdajo sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja.

V zvezi z izdajo izpodbijanega sklepa je sodišče ravnalo nepremišljeno, saj je ta sklep izdalo, ne da bi vedelo, kdaj je obdolženec prejel sodbo istega sodišča, kar je ključno za ustrezen pravni pouk na navedenem sklepu. Skladno z določbo tretjega odstavka 113.d člena ZP-1 zoper sklep, s katerim se predlog za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja zavrže ali zavrne, je dovoljena pritožba samo skupaj s pritožbo zoper sodbo o obdolžilnem predlogu, če pa je ta pravnomočna, pa s pritožbo zoper sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja. V času izdaje sklepa sodišča prve stopnje z dne 6. 2. 2019 sodba istega sodišča z dne 28. 1. 2019 še ni bila pravnomočna, temveč je to postala dva dni po tem, ko je sodišče izdalo izpodbijani sklep 6. 2. 2019, kar pomeni, da je le-to formalno pravno sicer podalo pravi pravni pouk, da zoper ta sklep ni posebne pritožbe in se lahko izpodbija v pritožbi zoper sodbo o obdolžilnem predlogu, vendar pa je na tak način dejansko obdolžencu to preprečilo, saj je obdolženec ta sklep sodišča prve stopnje prejel 11. 2. 2019, kar pomeni tri dni po pravnomočnosti navedene sodbe. V teh okoliščinah bi sodišče prve stopnje moralo počakati in se prep

Temeljni pogoj za začasni odvzem vozniškega dovoljenja je utemeljen sum, da je obdolženec storil prekršek, za katerega je predpisana stranska sankcija kazenskih točk v številu, zaradi katerega se izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Pri odločanju o predlogu za začasen odvzem vozniškega dovoljenja sodišče tako ne presoja, ali predstavlja udeležba obdolženca v cestnem prometu nevarnost za cestni promet oziroma ali je začasni odvzem vozniškega dovoljenja potreben zaradi zagotovitve varnosti drugih udeležencev cestnega prometa. To okoliščino lahko sodišče upošteva šele v postopku odločanja o predlogu za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja.

Sodišče mora po ustaljeni sodni praksi izvesti le dokaz, ki je materialnopravno ali procesnopravno relevanten; pritožba ne vzbudi dvoma, da bi bil dokaz pravno relevanten, saj niti ne navede, kje je bil sopotnik v času, ko mu je policist odredil preizkus alkoholiziranosti oziroma ko se je izvajal postopek za prepoznavo znakov in simptomov in kje je bil, ko je policist obdolžencu odredil, obdolženec pa odklonil, strokovni pregled. Posplošenih pritožbenih navedb in citatov zakonskih določb (tipiziranih pritožbenih navedb), ki nimajo povezave s konkretno odločitvijo, ni mogoče upoštevati.

Glede na obdolženčevo ponavljanje istovrstnih prekrškov je sodišče utemeljeno zavrnilo predlog za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja. Pri odmeri globe se ne upošteva le premoženjskih razmer obdolženca, ampak vse olajševalne in obteževalne okoliščine.

Določba o vštevanju časa, za katerega je bilo začasno odvzeto vozniško dovoljenje oziroma prepovedana vožnja, v izrečeno sankcijo prepovedi vožnje motornega vozila določene vrste ali kategorije ali v čas, v katerem lahko ponovno pridobi vozniško dovoljenje, se uporabi, tudi če začasni odvzem ni bil izrečen zaradi istega prekrška kot sankcija.

Ker je obdolženec pritožbo zoper sodbo vložil prepozno in je tako sodba o obdolžilnem predlogu postala pravnomočna 16.2.2012, sklepa, s katerim je bil zavrnjen obdolženčev predlog za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja in ga je sodišče prve stopnje izdalo 1.3.2012, ni mogoče izpodbijati s samostojno pritožbo, zato je obdolženčeva pritožba zoper sklep z dne 1.3.2012 (kljub napačnemu pravnemu pouku prvostopenjskega sodišča) nedovoljena.