VSL Sklep III Cp 1420/2025

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje naložilo tožnikoma, da v 15 dneh (I.) Republiki Sloveniji povrneta 3.378,36 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno plačilo in (II.) A. A. 6.261,79 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno plačilo.

2Pritožbo sta vložila tako tožnika osebno kot tudi njun pooblaščenec, ki uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge ter predlaga spremembo sklepa in zavrnitev predloga tožene stranke za povrnitev stroškov, podredno, razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ker gre za enotno pravno sredstvo - eno samo pritožbo, bo v nadaljevanju govor o pritožbi in ne o dveh pritožbah. Pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje tudi odgovorjeno.

3Na pritožbo sta odgovorila oba toženca, ki pritrjujeta izpodbijanemu sklepu in predlagata zavrnitev pritožbe.

4Tožnika laično navajata, da jima je Republika Slovenija ponudila v poravnavo poleg že plačanega zneska 226.254,58 EUR in v izvršbi odtegnjenih 231.105,03 EUR še 620.000 EUR, skupno torej 1.077.359,61 EUR. Poravnalni ponudbi bi morala slediti tudi sodišče, saj neposredno učinkuje na vse sodne odločitve. Izpodbijani sklep je z opisano zavezo prve toženke v nasprotju.

5Sodba sodišča prve stopnje III P 159/2022 z dne 13. 2. 2024 je bila v pretežnem delu potrjena s sodbo II Cp 1142/2024 z dne 25. 3. 2025. Delno je bila spremenjena le v II. točki, a je tudi bistven del te ostal nespremenjen, saj se je sprememba nanašala le na rok plačila stroškov. Tako je bilo pravnomočno odločeno, da sta dolžna tožnika povrniti toženi stranki pravdne stroške. Zato so brezpredmetne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na samo obveznost povrnitve stroškov, saj je bilo o tem že pravnomočno odločeno. Z izpodbijanim sklepom je odločeno le še o višini stroškov, ki sta jih dolžna tožnika povrniti. Iz istega razloga je neutemeljena pritožbena navedba pooblaščenca tožnikov, ki pravi, da mora stranka povrnitev stroškov zahtevati do konca glavne obravnave in da za zahtevo za povrnitev stroškov ne zadošča že vložitev stroškovnika. Ker toženca nista izrecno zahtevali povrnitve stroškov, sodišče ne bi smelo izdati sklepa o stroških. Tudi pri tej pritožbeni navedbi gre za trditev, ki se nanaša na temelj povrnitve stroškov, torej na sklep, ki je vsebovan v sodbi z dne 13. 2. 2024, katere II. točka nalaga tožnikoma povrnitev pravdnih stroškov. Kot rečeno, izpodbijani sklep pomeni le še odmero stroškov.

6Pritožba nadalje izpostavlja, da temelj državnemu odvetništvu ni 137. člen Ustave RS, kot odvetništvu. Državno odvetništvo RS državo zastopa po zakonu (12. člen Zakona o državnem odvetništvu,¹ v nadaljevanju: ZDOdv), sredstva za njegovo delo pa zagotavlja proračun Republike Slovenije (drugi odstavek 8. člena ZDOdv), torej državljani iz davkov. Zato ni utemeljenega razloga, da Državno odvetništvo za zastopanje pred sodišči, potem, ko je že financirano iz državnega proračuna, istim davkoplačevalcem še enkrat zaračunava svoje storitve. Državni odvetnik in odvetnik nista v enakem položaju, da bi zanju veljala enaka Odvetniška tarifa,² ki poleg plačila stroškov odvetniku daje tudi pravico do nagrade. Pri tem se pritožba sklicuje tudi na načelo enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS). Odvetniška tarifa je bila sprejeta na podlagi 137. člena Ustave RS, Zakona o odvetništvu³ in Statuta odvetniške zbornice, zato po prepričanju pooblaščenca tožnikov velja le za odvetnike, ne pa tudi za državne odvetnike. Ker državni odvetnik ni odvetnik, ampak je samostojen državni organ, določba 151. člena ZPP ne more biti podlaga za prisojo stroškov po odvetniški tarifi.

7Tako izraženi pomisleki niso utemeljeni, saj prvi odstavek 8. člena ZDOdv določa, da se stroški zastopanja državnega odvetništva v postopkih pred sodišči in drugimi organi obračunavajo po tarifi, ki ureja odvetniške storitve, kar pomeni, da je podana zakonska podlaga za uporabo Odvetniške tarife tudi za zastopanje Državnega odvetništva. Takšna ureditev ne posega v ustavno načelo enakosti. O neenakosti bi namreč lahko govorili v primeru, ko posamezniku, ki ne bi uspel v pravdi z Republiko Slovenijo, ne bi bilo treba plačati stroškov, če pa bi bil neuspešen v pravdi z nekom, ki bi ga zastopal odvetnik, pa bi nagrado za zastopanje moral plačati. Dejstvo, da država zagotavlja sredstvva za delo Državnega odvetništva iz proračuna, ne pomeni, da bi moralo biti pravdanje z državo brezplačno, saj bi ravno to pomenilo neenako obravnavanje: če namreč v proračun prispevajo vsi davkoplačevalci, pa stroškov Republiki Sloveniji v primeru neuspeha v pravdi ne bi bilo treba plačati le nekaterim davkoplačevalcem. Vsa ta pojasnila kažejo, da je ureditev ZDOdv, da se za zastopanje Državnega odvetništva uporablja določbe Odvetniške tarife, povsem pravilna in tudi ustavno skladna.

8Odmera pravdnih stroškov pomeni uporabo materialnega prava, zato je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti preverilo tudi pravilnost priznanih stroškov, pri tem pa je ugotovilo, da so odmerjeni pravilno, kar pomeni, da je pravilno uporabljeno materialno pravo.

9Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker ni kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, se pritožba zavrne in sklep potrdi (353. člena ZPP).

10Tožnika s pritožbo nista uspela, zato sama krijeta svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP), enako svoje pritožbene stroške krijeta toženca, saj odgovora na pritožbo nista prispevala k odločitvi o pritožbi in stroški zato niso bili potrebni za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ Uradni list RS, št. 23/2017.
² Uradni list RS, št. 2/2015 s spremembami.
³ Uradni list RS, št. 18/1993, s spremembami.