12. člen ZDOdv

Predlagateljica v vlogi, s katero je priglasila stransko intervencijo, ni z ničemer utemeljila svojega pravnega interesa za vstop v to pravdo. Navedla je le, da se v celoti sklicuje na predlog za stransko intervencijo, ki ga je podala toženka v odgovoru na tožbo, pri čemer je tovrstne trditve odgovora na tožbo mogoče upoštevati le v smislu instituta obvestitve drugega o pravdi (204. člen ZPP). Toženkino zatrjevanje, da gre v primeru financiranja študijske dejavnosti za porabo javnih proračunskih sredstev, da je pri izvrševanju proračuna treba spoštovati načelo učinkovitosti in gospodarnosti ter da bi neuspeh toženke pomenil izjemno velike finančne posledice za stransko intervenientko, je uveljavljanje kvečjemu ekonomskega interesa za vstop v pravdo, ki ne zadošča za dopustitev stranske intervencije. Sodišče lahko na podlagi prvega odstavka 200. člena ZPP brez izjave strank zavrne intervencijo, če ugotovi, da ni podan pravni interes.

Prvi odstavek 8. člena ZDOdv določa, da se stroški zastopanja državnega odvetništva v postopkih pred sodišči in drugimi organi obračunavajo po tarifi, ki ureja odvetniške storitve, kar pomeni, da je podana zakonska podlaga za uporabo Odvetniške tarife tudi za zastopanje Državnega odvetništva. Takšna ureditev ne posega v ustavno načelo enakosti.

Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo določbi drugega odstavka 12. člena ZDOdv, ker je presodilo, da je upoštevaje jezikovno razlago drugega odstavka 12. člena ZDOdv mogoče skleniti, da ta določa obvezno zastopanje po državnem odvetništvu samo v primeru prijave in uveljavljanja terjatev. Pritožbeno sodišče meni, da je treba glede termina uveljavljanje terjatve uporabiti namensko in zgodovinsko razlago ZDOdv.

Iz zakonskih določb ne izhaja, da terjatev za plačilo neplačanih prispevkov za zdravstveno varstvo preide z upnika Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije na davčni organ ali državno odvetništvo ali da navedena državna organa pridobita procesno legitimacijo za nastopanje v pravdi v zvezi s to terjatvijo. Tožeča stranka je tožbo za ugotovitev neobstoja prerekane terjatve pravilno vložila zoper Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki je upnik prerekane terjatve in posledično tudi tožena stranka v pravdnem postopku za ugotovitev neobstoja prerekane terjatve.

Pravica do popravka je primarno namenjena varstvu zasebnega interesa prizadetega posameznika, ki na ta način dobi enakovredno možnost (preko medijev), da zaščiti svoje osebnostne pravice (čast in dobro ime oziroma ugled, dostojanstvo). Hkrati je z njo varovan interes javnosti po uravnoteženi, celoviti in objektivni informiranosti. Prizadeti dobi možnost, da je slišan, javnost pa možnost, da sliši obe strani in si ustvari svoje mnenje. Po izrecni določbi 40. člena Ustave RS in določbah ZMed (prvi in tretji odstavek 26. člena in 31. člen ZMed) je pravica do popravka zagotovljena vsakomur, glede na svojo pravno naravo tudi pravnim osebam in v izjemnih primerih tudi državi. V krog naslovnikov so vključeni celo državni organi, ki praviloma nimajo pravne subjektivitete. Dejstvo, kdo in v čigavem imenu je podal predpravdno zahtevo za objavo popravka, na presojo aktivne legitimacije nima vpliva. Državni organi imajo zakonsko pooblastilo za neposredno komuniciranje z mediji po določenih - pooblaščenih odgovornih osebah in s tem za neposredno vlaganje zahteve za objavo popravka v predhodnem postopku v samem ZMed (prvi in tretji odstavek 45. člena ZMed). Četrti odstavek 26. člena ZMe

Oškodovanec, ki trdi, da mu je škoda nastala zaradi materialnopravno napačne odločbe pristojnega organa, pa te odločbe ne izpodbija z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi, ki so mu na voljo, s tem pretrga vzročno zvezo med morebitnim očitanim protipravnim ravnanjem in škodo. Glede na to, da je pooblastilo za zastopanje državne odvetnice podano v 12. členu ZDOdv, je zmotno pritožbeno zatrjevanje, da državna odvetnica, ki je v postopku zastopala toženko, za njeno zastopanje ni imela pooblastila in da bi jo moral za zastopanje toženke pooblastiti generalni državni odvetnik.

Zakon zastopniku javnega interesa izrecno podeljuje aktivno legitimacijo za vložitev tožbe v upravnem sporu, četudi ni bil stranka v postopku izdaje upravnega akta (prvi odstavek 28. člena ZUS-1). Drugače pa velja v primeru pritožbe. V skladu z določbo drugega odstavka 73. člena ZUS-1 imajo pravico do pritožbe zoper odločitev sodišča prve stopnje samo tiste osebe, ki so kot stranke sodelovale že v upravnem sporu na prvi stopnji. Citirana določba torej zastopniku javnega interesa ne priznava aktivne legitimacije za udeležbo v upravnem sporu šele v pritožbeni fazi. Posebnega položaja zastopnika javnega interesa za vložitev pritožbe namreč ureditev upravnega spora ne pozna. Za presojo, ali sporna ureditev (o takojšnjem zavrženju revizije zaradi nepredložitve obveznih prilog) posega v pravico do sodnega varstva (ali pomeni le način njenega uresničevanja), je torej odločilno, da neupoštevanje zakonske zahteve po predložitvi prilog povzroči zavrženje revizije kot izrednega pravnega sredstva, ki omogoča dostop do Vrhovnega sodišča. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-277/09-8 (13. točka obrazložitve) pojasnilo, da ima pravica do sodnega varstva glede dostopa do Vrhovnega sodi

V skladu s prvim odstavkom 12. člena ZDOdv, državno odvetništvo pred sodišči v Republiki Sloveniji zastopa državo in državne organe. Za zastopanje je državna odvetnica pooblaščena z zakonom, zato pooblastila za zastopanje ni potrebovala. Pritožnik se ne more sklicevati na neizvedbo dokazov, ki jih je predlagala toženka, saj dokazni predlog toženke ne vključuje tudi dokaznega predloga tožnika. Tožnik je samostojna pravdna stranka, na kateri je dokazno breme za njene trditve, zato se ne more zanašati na dokazne predloge nasprotne stranke, ki so v njeni dispoziciji in bi jih lahko tudi sam tožnik navedel. Glede na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča je odgovornost Republike Slovenije za nepravilno delo sodišča izključena, če oškodovanec ni izkoristil vseh pravnih sredstev, ki so mu bila na voljo. Oškodovanec, ki trdi, da mu je škoda nastala zaradi materialnopravno napačne odločitve sodišča, ki je ne izpodbija z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, ki so mu na voljo, s tem pretrga vzročno zvezo med morebitnim protipravnim ravnanjem in škodo. Stroškovnika (toženke) tožniku ni bilo treba pošiljati v izjavo, ker za to ni nobenega razloga. V prvem odstavku 163.

Pravilna navedba zakonitega zastopnika dolžnika v uvodu izpodbijanega sklepa se ne nanaša na izrek in obrazložitev, zato ne more biti podana pritožbeno zatrjevana absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ki je podana v primeru, če ima sklep v izvršilnem postopku pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sklepa nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sklepa ali če sklep sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju, kar pa ni podano v tem primeru. Da je o stroških pravdnega postopka odločeno šele po koncu postopka odpusta obveznosti, še ne pomeni, da gre za takrat pridobljeno - pravilno rečeno: novo nastalo premoženje. Odločitev o stroških pomeni le, da je bilo pravno razmerje o povrnitvi stroškov (kot stranki terjatvi) s sodbo pravnomočno razrešeno; tožnici/tukaj dolžnici je sodišče naložilo, da tam prisojene stroške plača (povrne) drugo tožencu. Ker torej drugo toženec s to terjatvijo ne bi mogel prosto razpolagati, saj glede nje v času trajanja postopka osebnega stečaja n

V skladu z določbo 4. točke četrtega odstavka 61. člena ZFPPIPP mora v primeru, če vsebuje prijava terjatve upnika določen zahtevek, da se terjatev ob razdelitvi plača kot prednostna, tudi osnovni seznam preizkušenih terjatev za terjatev tega upnika vsebovati podatek, da upnik uveljavlja terjatev kot prednostno. V konkretnem primeru je upnik v prijavi navedel, da terjatev uveljavlja kot prednostno. Zato bi moralo sodišče ugovoru ugoditi, upravitelj pa bi moral v končnem seznamu preizkušenih terjatev to pomanjkljivost odpraviti tako, da bi v polje "prednostnih terjatev" vnesel podatek iz prijave o zahtevku upnika, da se terjatev ob razdelitvi plača kot prednostna. Upoštevaje posebna pravila o napotitvi na pravdo, kadar je prerekana ločitvena pravica, ki je nastala na podlagi izvršilnega naslova, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje presoja navedbe upnika v prijavi ločitvene pravice, da je upnikova prednostna terjatev iz naslova prispevkov z zamudnimi obrestmi zavarovana z ločitveno pravico, na podlagi sklepa o davčni izvršbi na premičnine in rubežnega zapisnika.</p