VSL Sklep I Ip 479/2025

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep v III. točki izreka spremeni tako, da se ugovoru dolžnika zoper sklep z dne 24. 2. 2024 o nadaljevanju izvršbe z novimi izvršilnimi sredstvi in predmeti izvršbe ugodi, sklep o nadaljevanju izvršbe z dne 24. 2. 2024 se razveljavi in se predlog za nadaljevanje z novimi sredstvi in predmeti zavrže.

V preostalem se pritožba zavrne in sklep v zavrnilnem delu I. točke, II., IV. in V. točki izreka, kolikor se slednja nanaša na dolžnika, potrdi.

II. Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo:

"I. Ugovoru dolžnika z dne 12. 6. 2013 zoper sklep o izvršbi opr. št. I 971/2023 z dne 30. 5. 2023 se delno ugodi in se sklep o izvršbi razveljavi (v podtočkah i., ii., iii. iv. in v. točk b. predloga za izvršbo, v delu, ki se nanaša na predlog izreka sklepa, ki je sestavni del sklepa o izvršbi) za zakonske zamudne obresti od (čistih) glavnic (obrokov kredita), ki so zapadle v plačilo do 4. 12. 2019 (pred 5. 12. 2019) in se v tem delu predlog za izvršbo zavrne, v tem delu razveljavijo opravljena izvršilna dejanja, v tem delu predlog za izvršbo zavrne ter izvršba v tem delu ustavi. V ostalem delu se ugovor kot neutemeljen zavrne.

II. Ugovor dolžnika z dne 28. 6. 2023 zoper dopolnilni sklep o izvršbi opr. št. I 971/2023 z dne 16. 6. 2023 se zavrne.

III. Ugovor dolžnika z dne 9. 5. 2023 zoper sklep opr. št. I 971/2023 z dne 24. 4. 2024 se zavrne.

IV. Dolžnik je dolžan upniku povrniti stroške odgovora na ugovor zoper sklep o izvršbi v višini 3.319,60 EUR v roku 8 dni od vročitve tega sklepa, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dneva zamude dalje do plačila.

V. Vsaka stranka nosi sama svoje stroške ugovornega postopka v zvezi z ugovorom dolžnika zoper dopolnilni sklep o izvršbi opr. št. I 971/2023 z dne 16. 6. 2023 in v zvezi z ugovorom dolžnika zoper sklep opr. št. I 971/2023 z dne 24. 4. 2024."

2Zoper zavrnilni del I. točke, II., III., IV. in tisti del V. točke izreka, ki se nanaša nanj, se po pooblaščencu pravočasno in obširno pritožuje dolžnik. Kot bistveno navaja, da vsebina Kreditne pogodbe in posledično pravna narava iz nje nastalih terjatev v konkretnem primeru vpliva na zapadlost terjatve upnika (20. a člen ZIZ). S Kreditno pogodbo je bilo v obravnavanem primeru dogovorjeno, da kreditojemalec, tj. dolžnik, svojo obveznost izpolnjuje obročno in da posamezni obroki dospevajo v plačilo postopoma oziroma v različnih časovnih obdobjih. Obroki posojila skladno z ustaljeno sodno prakso niso samostojne obveznosti, zaradi česar je neutemeljen zaključek naslovnega sodišča o zapadlosti posamičnih obrokov kredita. Pri obrokih posojila je namreč na več delov razdeljena ena sama obveznost. Iz navedenega tako sledi, da naslovno sodišče ob dolžnem preizkusu izvršljivosti po uradni dolžnosti ni upoštevalo pravne narave Kreditne pogodbe (zgoraj) in je v zvezi s tem v tč. 54 obrazložitve izpodbijanega sklepa materialnopravno povsem zmotno zaključilo, da je do uveljavitve odpoklicnega upravičenja že nastopila zapadlost sedmega, osmega, devetega in desetega obroka kredita in da je zaradi uveljavitve odpoklicnega upravičenja nastopila predčasna zapadlost preostalih štirih obrokov kredita, ki bi sicer skladno z določili Kreditne pogodbe zapadli v plačilo kasneje. Naslovno sodišče v izpodbijanem sklepu v zvezi z navedenim sprejema zaključek o tem, da je zastaralni rok za preostale štiri obroke kredita pričel teči z 11. 11. 2014, in sicer zaradi uveljavitve odpoklicnega upravičenja upnika. Naslovno sodišče pa pri tej ugotovitvi ni upoštevalo trditev upnika iz predloga za izvršbo, da je v pravni položaj upnika Banka A. po obravnavani Kreditni pogodbi že dne 18. 12. 2013 vstopil DUTB (tj. že pred uveljavitvijo odpoklicnega upravičenja). Izvršilno sodišče v izpodbijanem sklepu v zvezi z navedenim ugotavlja, da se je s predmetnimi vprašanji sodišče že ukvarjalo, in sicer v pravdnem postopku, v katerem je prišlo tudi do meritorne odločitve, ki je že pravnomočna. Zaradi navedenega tako izvršilnemu sodišču ni niti dovoljeno, da bi ta vprašanja (ponovno) reševalo, saj je vezano na sodno odločbo, ki jo je sprejelo drugo sodišče. Takšna razlogovanja so nepravilna, saj ni podane vezanosti izvršilnega sodišča na navedeno sodbo pravdnega sodišča, kar posebej velja za obrazložitveni del, pri čemer je potrebno poudariti, da je izvršilno sodišče vezano z načelom formalne legalitete na samo vsebino izvršilnega naslova, ne pa na odločitve drugih sodišč. V postopku, ki je pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani potekal pod opr. št. I P 2053/2014, je dolžnik postavil sledeče zahtevke: da ne obstoji izvršljivost notarskih zapisov sporazumov o zavarovanju terjatev za izvršbo na premičnine, licence in nepremičnine dolžnika; ničnost sporazumov o zavarovanju terjatev v delu, ki se nanašajo na zastavo določene opreme za telekomunikacijsko dejavnost, objekte gospodarske javne infrastrukture (telekomunikacijske vode, ki sestavljajo omrežje v K., L. in M.), nepremičnine in licence; neveljavnost vpisov zastavne pravice na premičninah v registru neposestnih zastavnih pravic na premičninah in hipotek na nepremičninah dolžnika. Iz navedenega torej sledi, da vprašanje potrjenosti in izvršljivosti Kreditne pogodbe ni predmet že pravnomočno razsojenih vprašanj sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. I P 2053/2014 z dne 8. 9. 2020 (glej zgoraj), kar je izrecno izpostavilo tudi Višje sodišče v Ljubljani v tč. 28 sklepa opr. št. I Cp 1194/2021 z dne 17. 3. 2022, in sicer z obrazložitvijo, da tožnik ni postavil tožbenega zahtevka za ugotovitev neizvršljivosti kreditne pogodbe, ampak tožbeni zahtevek za ugotovitev neizvršljivosti notarskih sporazumov o zavarovanju terjatev (po kreditni pogodbi) za izvršbo na zastavljene predmete izvršbe. Bistvena okoliščina, ki jo sodišče prve stopnje v tej zvezi v izpodbijanem sklepu spregleda, pa je dejstvo, da se na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I P 2053/2014 z dne 8. 9. 2020, ne more prav z ničemer utemeljiti izvršljivosti same Kreditne pogodbe. Iz omenjene sodbe ne moremo zaključiti, da je izvršljiva tudi Kreditna pogodba, kar jasno izhaja že iz same obrazložitve navedene sodbe (glej zgoraj). Razlikovati je treba med notarskim zapisom in sodnimi izvršilnimi naslovi. V tem delu je potrebno izrecno poudariti, da sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I P 2053/2014 ne predstavlja izvršilnega naslova v tem izvršilnem postopku in da izvršilno sodišče na vsebino slednje prav v ničemer ni vezano. Tožbeni zahtevek iz navedenega pravdnega postopka se namreč ni nanašal na presojanje izvršilnega naslova predmetnega izvršilnega postopka. Zato je izvršilno sodišče v takšnem primeru dolžno samo presojati ustreznost izvršilnega naslova in slednje tudi ustrezno obrazložiti. Do predpostavk, kot sta soglasje dolžnika z neposredno izvršljivostjo kot tudi obstoja in zapadlosti terjatve (glej zgoraj) se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Izpodbijani sklep sicer v tej zvezi (str. 12/33 obrazložitve) razloguje, da so vse fizične osebe, ki so zastopale posameznega pravnega prednika upnika, imele pooblastilo za sklepanje oziroma potrditev kreditne pogodbe v obliki notarskega zapisa in za sklepanje pravnih poslov o zavarovanju denarnih terjatev banke na podlagi določb SPZ in ZIZ. V zvezi z navedenim se dolžnik v celoti sklicuje na pravno mnenje dr. A. A. (v spisu), katerega ključen poudarek je v tem, da solemnizacija (potrditev) zasebne listine vsebuje tudi potrditev njenega podpisa oz. podpisa fizične (točno določene) osebe, ki je listino podpisala. Logična posledica je, da to lahko opravi le tista (fizična) oseba, ki je listino dejansko podpisala s svojim lastnoročnim podpisom. Vprašanje, ki je relevantno za konkretni primer, pa je prav solemnizacija s strani osebe, ki sama ni podpisnik zasebne listine, kar predpostavlja opravo dodatne izjave volje - naknadne odobritve (ratifikacije) vsebine zasebne listine. Predpostavka za takšno opravilo pa je obstoj ustreznega pooblastila. Kadar je stranko - pravno osebo - pri sestavi zasebne listine zastopal pooblaščenec, mora ista (fizična) oseba sodelovati tudi pri aktu solemnizacije po 49. členu ZN. Če pri aktu solemnizacije zasebne listine pravno osebo zastopa drug pooblaščenec, ta po naravi stvari potrditve podpisa (drugega pooblaščenca) ne more opraviti. To ne pomeni, da solemnizacija zasebne listine po 49. členu ZN sploh ni več mogoča, vendar bi morala stranka pri solemnizaciji zasebne listine po 49. členu ZN v takšnem primeru podati še izjavo o naknadni odobritvi vsebine zasebne listine (Ratihabierung, ratifikacija). Če pri potrditvi zasebne listine po 49. členu ZN stranko pravno osebo - zastopa nov pooblaščenec, pa mora za opravo tega akta - naknadne odobritve vsebine zasebne listine - imeti tudi ustrezno pooblastilo. Osebe, ki so bile dne 14. 5. 2007 pri notarju navzoče, niso imele pooblastila za potrditev Kreditne pogodbe v notarskem zapisu. Notarski zapis kot takšen je sicer bil podpisan, vendar sama Kreditna pogodba ni bila svojeročno podpisana s strani istih podpisnikov kot Kreditna pogodba vpričo notarja. Kreditna pogodba, povzeta v notarsko obliko (črtkano), je namreč nepodpisana. Kreditna pogodba torej ni potrjena v neposredno izvršljivem notarskem zapisu in posledično terjatev iz le-te ni ugotovljena z neposredno izvršljivim notarskim zapisom. Zastaranje, ki upniku odvzame pravico do uveljavljanja zahtevka oziroma dolžniku daje pravico, da zavrne izpolnitev, temelji na ideji, da dolžnikovi interesi prevladajo nad upnikovimi interesi, če upnik - čeprav bi to lahko storil - svojega zahtevka dlje časa ni uveljavljal. Na eni strani imamo pasivnega upnika, ki brez utemeljenih razlogov odlaša z uveljavljanjem zahtevka, na drugi strani pa dolžnika, ki po poteku daljšega časa tega ne pričakuje več in se zato težje brani. Zato pri ureditvi zastaranja ni odločilen le potek določenega časa, ampak je bistveno tudi to, da je v tem času upnik ostal pasiven po lastni izbiri. Dalje je v zvezi z ugovorom zastaranja potrebno opozoriti še ne relevantno sodno prakso glede načela vestnosti in poštenja, o čemer se je že opredelilo Vrhovno sodišče RS, in sicer gre za odločitev v zadevi pod opr. št. III Ips 38/2013. Temeljno sporočilo navedene odločitve Vrhovnega sodišča RS je v tem, da predstavlja načelo vestnosti in poštenja dopolnilo k nepopolni zakonski ali pogodbeni ureditvi obligacijskih razmerij - služi torej kot razlogovalna podlaga za več pravne kreativnosti pri premagovanju pogodbenih ali zakonskih omejitev in doktrinarnih ovir. Materialnopravno bistvo v obravnavani zadevi se nanaša na vprašanje podanosti (oziroma nepodanosti) predpostavk za nastop zastaranja terjatve, ki je predmet tega izvršilnega postopka in opredelitve do vprašanja, ali je bila upnikova očitna pasivnost pri uveljavljanju terjatve upravičena. Izpodbijani sklep pa se nasprotno navedenemu zavzema za pravne zaključke, ki merijo na to, da naj bi bile dolžnikove trditve o zastaranju prirejene interesom dolžnika. Dospelost terjatve je namreč včasih odvisna prav od aktivnosti upnika, npr. kadar je vezana na njegovo izstavitev računa, opomin, poziv, odpoklic kredita ali drugo podobno izjavo volje. Če upnik v takšnem položaju ostane pasiven in ne izkoristi možnosti terjati izpolnitev obveznosti, ne da bi za to imel upravičene razloge, potem že pred zapadlostjo terjatve nastopi enak položaj, kot ga sicer sankcionira zastaranje terjatve. Lahko bi rekli, da je zapadlost terjatve neupravičeno odložena. V takem položaju začne zato po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča zastaranje teči po preteku primernega roka, v katerem bi skrben upnik opravil dejanje, na katerega je vezana zapadlost obveznosti. Slednje potrjuje tudi teorija t.i. Obliegenheit. Drugače ni mogoče razlagati pravila iz prvega odstavka 336. člena OZ, saj slednje tudi gramatikalno ne navezuje pričetka teka zastaralnega roka izrecno na trenutek zapadlosti, temveč na trenutek upniške uveljavljivosti obligacije (dobesedno: ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev). Ugotovitve izpodbijanega sklepa, češ da je iz določil Kreditne pogodbe razvidno, da je imel upnik zgolj možnost, da v primeru uvedbe insolvenčnega postopka zoper dolžnika uveljavi enostransko odpoklicno upravičenje, se posledično izkažejo za materialnopravno povsem zmotne. V primerjavi s splošnimi korporacijskimi pravili je posebnost bančne regulacije večja stopnja konkretizacije obveznih ravnanj organov v zvezi z upravljanjem. Sklicuje se na Sklep o ocenjevanju izgub iz kreditnega tveganja bank in hranilnic. Navkljub zgoraj navedenemu upnik oziroma njegov pravni prednik z dolžnikom ni sklenil dogovora o restrukturiranju. Pravni prednik upnika pravice do predčasne odpovedi kredita ni uveljavil skladno z načelom vestnosti in poštenja, niti ni pristopil k restrukturiranju terjatev. Nasprotno, navkljub uvrstitvi finančnih sredstev v skupino D, upnik oziroma njegov pravni prednik terjatev niti ni prijavil v postopek prisilne poravnave nad dolžnikom, o čemer se je vrednostno izreklo tudi Ustavno sodišče RS v zadevi Up-280/16. Izjava o zapadlosti torej ni bila podana skladno z načelom vestnosti in poštenja oziroma z bančno specifičnimi dolžnostim. Obveznost ravnanja v skladu z načelom vestnosti in poštenja namreč vključuje prepoved zlorabe pravic. Uveljavljanje odpovedi z drugačnimi cilji, kot je zasledovanje kreditodajalčevega interesa po poplačilu konkretne terjatve, pomeni zlorabo te pravice, zato ni dovoljeno. Če bi ga zasledoval, bi odpoved Kreditne pogodbe podal najkasneje na dan začetka postopka prisilne poravnave nad dolžnikom, saj so takrat nastopili identični razlogi tistim, kot jih uveljavlja upnik v svoji odstopni izjavi z dne 17. 10. 2014. Kot navedeno že zgoraj, je bil nad dolžnikom dne 17. 9. 2010 vložen predlog za začetek stečajnega postopka in nato z dnem 13. 1. 2011 začet postopek prisilne poravnave, kar v celoti ustreza pogojem za predčasno odpoved Kreditne pogodbe. Pri tem se dodatno pojasnjuje, da je nastop oziroma začetek stečajnega postopka nad dolžnikom v letu 2014 z vložitvijo predloga povzročil ravno upnik in s tem domnevno vzpostavil pogodbeno dogovorjene pogoje za predčasno odpoved Kreditne pogodbe. Glede na ugovor proti vodenju postopka prisilne poravnave nad družbo B. o pozivu tej družbi, da zagotovi dolžniku dodatni kapital in subordiniran kredit v skupnem znesku 77.301.793 EUR, izhaja, da se je kreditodajalec (upnik) jasno zavedal, da je povračilo kredita resno ogroženo, že davno pred formalno podano odstopno izjavo (17. 10. 2014), ki posledično nima pravnih učinkov. Banka mora ves čas trajanja pravnega razmerja, ki je temelj nastanka izpostavljenosti, spremljati poslovanje dolžnika in kvaliteto zavarovanja finančnega sredstva oziroma prevzete obveznosti po zunajbilančnih postavkah in v tej zvezi sprejemati ustrezne in potrebne aktivnosti (kamor vsekakor sodi tudi predčasna odpoved kredita). Neutemeljena so tudi nadaljnja pravna naziranja naslovnega sodišča glede nerelevantnosti navedb dolžnika, da je potrebno šteti, da je vložitev predloga za izvršbo v izvršilni zadevi opr. št. In 87/2013 pomenila uveljavitev odstopnega upravičenja. Ker gre pri obrokih posojila za eno samo terjatev, lahko ugotovimo, da je v konkretnem primeru zapadlost upnikove terjatve nastopila najkasneje z dnem vložitve predloga za izvršbo upnika v izvršilni zadevi In 87/2023 naslovnega sodišča (15. 1. 2013). Skladno z ustaljeno sodno prakso se kot obvestilo o odstopu od Kreditne pogodbe šteje vložitev predloga za izvršbo, od tega trenutka dalje pa tečejo tudi zastaralni roki. Ker je bil torej izvršilni predlog v postopku pod opr. št. I 971/2023 vložen šele dne 20. 4. 2023, je potrebno šteti, da je bila izvršba pod opr. št. I 971/2023 vložena prepozno tj. po poteku 10-letnega zastaralnega roka od vložitve prvega (In 87/2013, dne 15. 1. 2013) predloga za izvršbo. Naslovno sodišče se tudi do teh ugovornih navedb dolžnika ni opredelilo. Kolikor upniku zakonsko pravilo daje možnost doseči zapadlost terjatve, je potrebno razlagati, da je pravna možnost terjati dolžnika (torej nastanek zahtevka) nastopila z dnem, ko je upnik pridobil takšno možnost. Ker je zastaralni rok ratione legis določen predvsem v korist dolžnika, je na upniku breme, da z dolžno skrbnostjo poskrbi za uveljavitev njegove terjatve, sicer bi bil izvotljen namen zastaranja kot kogentno določenega pravnega instituta, ki je namenjen zagotovitvi pravne varnosti in predvidljivosti udeležencev obligacijskega razmerja, sam tek zastaralnih rokov pa bi postal negotov. Kljub temu, da noben bančni predpis niti ne zapoveduje niti ne omejuje odpovedi kreditnih pogodb, je v njih nekaj elementov, ki posredno zadevajo uveljavljanje odpovedi, bodisi v pozitivnem smislu (kaj je treba delati) bodisi v negativnem (česa se ne sme). Dalje je potrebno izpostaviti, da je iz upnikovega predloga za izvršbo razvidno, da izvršbo predlaga zaradi izterjave terjatev, sestavljenih iz preostalih 8 zapadlih, še neplačanih obrokov glavnice po Kreditni pogodbi, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter pogodbenimi obrestmi. Za ta ugovor je relevanten 162. člen ZFPPIPP, ki ureja pretvorbo (konverzijo) občasnih denarnih in nedenarnih terjatev upnikov do insolvenčnega dolžnika, ki se z dnem začetka postopka prisilne poravnave ex lege pretvorijo v enkratne denarne terjatve. Po stališču sodne prakse se ta učinek nanaša tudi na obročna plačila (sodba VSC, opr. št. Cpg 43/2017). Aktualizacija terjatev pomeni tudi drugačen tek zastaralnega roka za enotno terjatev, v katero so se spremenile dotedanje občasne dajatve. Z dnem oklica o začetku postopka prisilne poravnave (to je dne 13. 1. 2011) je nastopila zapadlost vseh terjatev iz naslova Kreditne pogodbe, ki so se s tem dnem tudi spremenile v enkratno terjatev. Zato na začetek teka zastaranja ne more vplivati odpoved Kreditne pogodbe z dnem 17. 10. 2014, s katero je skušal upnik premakniti pričetek teka zastaranja na kasnejši datum. V celoti neutemeljene so tudi nadaljnje ugotovitve izpodbijanega sklepa, da je v konkretnem primeru zastaralni rok za izterjavo morebitnega nezavarovanega dela terjatve lahko začel teči šele z naslednjim dnem od izteka 9 letnega roka, ki je bil v prisilni poravnavi določen za prostovoljno plačilo terjatve, na katere učinkuje prisilna poravnava. V konkretnem primeru naj namreč določili 215. in 217. člena ZFPPIPP ne bi bili uporabni, saj gre za terjatev, ki že izhaja iz izvršilnega naslova. Ugotovitve naslovnega sodišča so v tem oziru pravno zgrešene zaradi omejenega soglasja k neposredni izvršljivosti. Ker torej v konkretnem primeru upnik ni vložil izvršbe oziroma tožbe še pred potekom roka za plačilo določenega v pravnomočno potrjeni prisilni poravnavi, je njegova terjatev že zastarala. Sklepno je v tem oziru potrebno opozoriti tudi na materialnopravno zmotnost izvajanja izpodbijanega sklepa v zvezi s tekom zastaralnih rokov v času Covida-19. Sklicevanje na pravno dobroto zadržanja zastaranja več kot 3 leta po koncu epidemije po prepričanju dolžnika predstavlja očiten primer zlorabe pravic, saj je podano v nasprotju z namenom samega zakona (ZZUSUDJZ). Sodna praksa, na katero se sklicuje izpodbijani sklep, za predmetni primer ni uporabna, saj iz le-te nesporno izhaja le vpliv na tek zastaralnega roka v primeru izteka zastaralnega roka v času Covida-19, kar pa ni predmetni primer. Iz pravnega standarda nepremagljivih ovir izhaja, da zgolj dejstvo obstoja epidemije nujno še ne zadošča za zadržanje zastaranja. Zaradi epidemije mora biti upniku uveljavitev terjatve nesorazmerno otežena. Vrhovno sodišče na revizijsko vprašanje odgovarja, da so bili v času od 12. 3. 2020 do 31. 5. 2020 izpolnjeni pogoji za uporabo 360. člena OZ zaradi epidemije Covid-19 in z namenom njenega obvladovanja izrečenih izrednih ukrepov. Iz izpodbijanega sklepa dalje sledi, da se v izvršilnem postopku, ki teče pod opr. št. In 87/2013, ne izterjuje ista terjatev (drugače povedano: ne izterjujejo se isti obroki kredita in pripadki, ki bi bili vezani na iste obroke kredita) kot v tem izvršilnem postopku. Upnik je torej svoje prednostno poplačilno upravičenje uveljavil že v okviru izvršilnega postopka, ki pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani poteka pod opr. št. In 87/2013 in ki se glasi na identične izvršilne vire, kot je naslovni izvršilni postopek in posledično predstavlja oviro za nov samostojen predlog za izvršbo. V razdelku III. predloga za izvršbo je upnik izvršbo predlagal v nasprotju z vsebino notarskih zapisov. Upoštevaje načelo stroge formalne legalitete posledično naslovno sodišče predlogu upnika v tem delu ne bi smelo ugoditi. Skladno z notarskimi zapisi je neposestna zastavna pravica ustanovljena izključno na objektih gospodarske javne infrastrukture, ki so v notarskih zapisih tudi taksativno navedeni in ne na telekomunikacijskem omrežju, kar kot izvršilno sredstvo predlaga upnik in kar je naslovno sodišče povzelo v vsebino izpodbijanega dopolnilnega sklepa o izvršbi. Da je skladno z notarskimi zapisi neposestna zastavna pravica ustanovljena izključno na objektih gospodarske javne infrastrukture, ki so v notarskih zapisih tudi taksativno navedeni, in ne na telekomunikacijskem omrežju, pa v celoti potrjuje tudi Višje sodišče v Ljubljani v sklepu opr. št. I Ip 1440/2023. Načelo formalne legalitete prepoveduje izvršilnemu sodišču, da v izvršilnem postopku spreminja vsebino izvršilnega naslova. Ravno navedeno pa se je pripetilo v konkretnem primeru, ko je naslovno sodišče izvršbo dovolilo na izvršilne vire (telekomunikacijsko omrežje), ki v izvršilnem naslovu niso navedeni kot izvršilni vir (kot izvršilni vir so navedeni le objekti gospodarske javne infrastrukture). Neutemeljeni so tudi nadaljnji zaključki izpodbijanega sklepa, češ da je v predmetnem primeru dolžnik soglašal z neposredno izvršljivostjo svoje celotne obveznosti po Kreditni pogodbi na vsem svojem premoženju, torej tudi na drugem svojem premoženju in ne zgolj na zastavljenem premoženju. V 5. točki je določeno izrecno soglasje za poplačilo terjatev (le) iz kupnine, dosežene s prodajo zastavljenih stvari. V 6. točki pa je zapisano izrecno soglasje dolžnika, da ima notarski zapis pravno naravo izvršilnega naslova glede vseh obveznosti, določenih v njem. Telekomunikacijska omrežja v predmetnem primeru niso zavarovana s pogodbeno zastavno pravico. Pravna posledica, če stvar, ki je predmet zastavne pravice, ni določena, je neveljavnost zastavne pravice. Opis zastavljene stvari je najpomembnejša sestavina sporazuma o ustanovitvi neposestne zastavne pravice in temelji na zahtevah, ki jih postavlja načelo stvarnopravne specialnosti. Razlikovati je treba med ustanovitvijo registrske neposestne zastavne pravice in ustanovitvijo navadne neposestne zastavne pravice. Če se ustanavlja registrska neposestna zastavna pravica, ima stvar svoj enolični identifikacijski znak. Zato navedba tega znaka v sporazumu zadostuje. Premičnine, na katerih ni mogoča registrska neposestna zastavna pravica, nimajo svojega enoličnega identifikacijskega znaka, zato je potreben njihov opis. V zvezi z navedenim tako dolžnik zatrjuje, da bi bilo za veljavno stvarnopravno razpolaganje, skladno z načelom specialnosti, v primeru zastave optičnega omrežja kot zbirne stvari v "opisu zastavljene premičnine" potrebno navesti optično omrežje, ki je predmet zastave in ne posamične njegove sestavine (telekomunikacijski vodi, jaški, kabelska kanalizacija), ki v tem primeru ne morejo biti samostojen predmet stvarnih pravic. Prof. dr. B. B. pojasni, da telekomunikacijsko omrežje sodi pod pojem skupnosti stvari in ne pod pojem zbirne stvari. Glede na to, da je telekomunikacijsko omrežje skupnost stvari in ne zbirna stvar, na telekomunikacijskem omrežju kot celoti ni mogoče ustanoviti neposestne zastavne pravice. Možna pa je zastavitev delov telekomunikacijskega omrežja kot opreme nepremičnin po katerih poteka. V takšnem primeru je treba v notarskem zapisu vnesti podatke o parcelnih številkah in katastrski občini, vseh zemljiških parcel, kjer ta oprema leži. Ti podatki oziroma številka objekta ali dela objekta predstavljajo namreč enolični identifikacijski znak opreme po 11. in 12. členu Uredbe. Stališče izpodbijanega sklepa, da lahko dolžnik glede na zaključen postopek prisilne poravnave nad dolžnikom uveljavlja terjatev iz kateregakoli premoženja dolžnika, je glede na pravilno razlago pravil materialnega prava v celoti napačno. Izvršilno sodišče je v tej zvezi tudi materialnopravno povsem napačno presodilo, da prima facie ni mogoče kar enostavno zaključiti, da bi z izvršbo na dolžnikovo premoženje - predmete izvršbe, kot izhajajo iz sklepa z dne 24. 4. 2024, prišlo do neenakopravnega obravnavanja upnika in ostalih dolžnikovih upnikov. Sklicuje se na odločbi Ustavnega sodišča št. Up-319/19 in Up-280/16, Up-350/16, Up- 745/16, Up-750/16, U-I-72/16, U-I-160/16 z dne 22. 3. 2017. Vprašanje, na katero daje odgovor pravilna razlaga tretjega odstavka 213. člena ZFPPIPP, je že rešeno iz strani sodne prakse najvišjega sodnega organa v državi. Če redno sodišče ne sledi jasni zavezujoči odločbi Ustavnega sodišča le zato, ker ga njegova odločitev argumentacijsko ne prepriča, pri čemer ne obrazloži ustreznih oziroma tehtnih ustavnopravnih razlogov za takšen odstop, krši obveznost spoštovanja odločb USRS in pomeni kršitev Ustave in EKČP ter neupoštevanje hierarhije funkcionalne pristojnosti, ki jo ima Ustavno sodišče v sistemu ustavne ureditve v državi. Priglasil je pritožbene stroške, a je njihovo priglasitev z nadaljnjo vlogo z dne 8. 4. 2025 umaknil.

3Upnik je odgovoril na pritožbo, ji nasprotoval in priglasil stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba je delno utemeljena, v preostalem pa ni utemeljena.

5V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje dovolilo izvršbo za terjatev in na zastavljena sredstva po izvršilnih naslovih iz predloga za izvršbo, tj. po neposredno izvršljivih notarskih zapisih notarja C. C. opr. št. SV 1051/07 z dne 14. 5. 2007, SV 1258/07 z dne 7. 6. 2007, SV 1355/07 z dne 18. 6. 2007, SV 69/09 z dne 14. 1. 2009 in SV 2244/09 z dne 16. 10. 2009.

6Višje sodišče uvodoma ne pritrjuje pritožbenim razlogom, da naj bi sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je do uveljavitve odpoklicnega upravičenja že nastopila zapadlost 7. do 10. obroka kredita, nato pa zaradi uveljavitve odpoklicnega upravičenja nastopila predčasna zapadlost preostalih štirih obrokov, ker obroki posojila niso samostojne obveznosti. Res obroki posojila predstavljajo del skupne obveznosti, vendar pa se je dolžnik z upnikom izrecno dogovoril za različne zapadlosti posameznih obrokov posojil, za upnikovo odpoklicno upravičenje in kot posledico le-tega za nastop predčasne zapadlosti. Sodišče prve stopnje tako ni napačno ugotovilo zapadlosti terjatve iz neposredno izvršljivih notarskih zapisov. Posledično je pravilen tudi zaključek o tem, da je zastaralni rok za preostale štiri obroke kredita pričel teči z 11. 11. 2014. Trditve, da naj bi v pravni položaj prvotnega upnika DUTB vstopil že pred uveljavitvijo odpoklicnega upravičenja, dolžnik v ugovoru ni podal, pri čemer ne navede nobenega opravičljivega razloga za to opustitev, ter gre za nedovoljeno pritožbeno novoto (prim. prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

7V zvezi s trditvami, da se je sodišče prve stopnje v svojih razlogih zgolj sklicevalo na sodbo pravdnega sodišča, ni pa samo presodilo izvršljivosti izvršilnih naslovov, višje sodišče ugotavlja, da je s tem pritrdilo razlogom navedene sodbe. Izvršilno sodišče je tako kot stranke sicer vezano na pravnomočne odločbe drugih sodišč (načelo pravne države), zlasti take, s katerimi dolžnik ne uspe izpodbiti izvršilnega naslova. Vezano je na njihove izreke, ne pa tudi na razloge, vendar navedeno ne pomeni, da izvršilno sodišče razlogom takšnih odločitev ne sme pritrditi. S tem, ko jim je pritrdilo, je tudi samo presojalo ustreznost izvršilnega naslova. Na tem mestu višje sodišče dodaja, da se je sodišče prve stopnje v zadostni meri opredelilo do dolžnikovih ugovornih navedb in da v sklepu niso izostali razlogi o odločilnih dejstvih. Povsem logično je tudi, da dolžnik ni postavil zahtevka za ugotovitev neizvršljivosti kreditne pogodbe, temveč notarskih zapisov sporazumov o zavarovanju terjatev. Ta trditev je sama po sebi umevna. Treba je razlikovati med obliko listine in pravnim poslom. Neposredno izvršljiv notarski zapis je javna listina, ni pogodba (prim. sklep VSL I Ip 1081/2019), postavi pa se lahko le vprašanje izvršljivosti neposredno izvršljivega notarskega zapisa in ne same pogodbe, vsebovane v njem.

8Neutemeljene so nadalje dolžnikove trditve v zvezi s solemnizacijo oziroma ratifikacijo notarskega zapisa, in sicer da solemnizacije zasebne listine (kreditne pogodbe) v notarskem zapisu ne more opraviti nobena druga oseba, kot je tista, ki je zasebno listino podpisala. Tako stroge zahteve ne vsebuje ne 43. ne 49. člen Zakona o notariatu. ZN v 43. členu določa le, da mora notarski zapis vsebovati podpise notarja, udeležencev pravnega posla, njihovih pooblaščencev, zapisnih prič in tolmačev; če so udeleženci pravnega posla pravne osebe, pa njihovo ime in sedež ter ime in priimek predstavnika ali pooblaščenca, nikjer pa ne prepoveduje, da notarski zapis za pravno osebo podpiše drug pooblaščenec, kot je podpisal zasebno listino, ki se v notarskem zapisu potrjuje. Ravno tako za tako dejanje zakon nikjer ne zahteva posebnega pooblastila (prejšnjega pooblaščenca ali same stranke?) ali izjave o naknadni odobritvi. Prav tako zakon nikjer ne zahteva, da je v notarsko obliko povzeta kreditna pogodba (črtkano) podpisana pod samo to povzeto kreditno pogodbo. Zadostuje, da je kreditna pogodba podpisana v svoji izvirni obliki, tj. obliki zasebne listine, ki je sestavni del notarskega zapisa, celoten notarski zapis kot listina pa je podpisan na koncu zapisa (pri čemer so vse strani v notarskem zapisu še posebej parafirane). Neutemeljene so dalje pritožbene trditve, da naj pooblaščenci strank ne bi imeli ustreznih pooblastil. Skladno z načelom stroge formalne legalitete je izvršilno sodišče vezano na celotno vsebino izvršilnega naslova, tj. notarskega zapisa, tudi na to, kdo je bil pooblaščenec stranke. Višje sodišče zgolj dodaja, da na priloženo pravno mnenje s strani dolžnika ni vezano.

9Kot v celoti neutemeljene višje sodišče presoja tudi pritožbene razloge o tem, da naj bi (glede na načelo vestnosti in poštenja) za začetek teka zastaralnega roka bilo treba upoštevati nekakšen primeren rok, v katerem bi skrben upnik opravil dejanje, na katerega je vezana zapadlost obveznosti. Ne glede na načela bančne skrbnosti sta se upnik in dolžnik v obravnavani zadevi dogovorila za zapadlost vsakega posameznega obroka posojila. Dolžnik je na vsako posamezno določeno zapadlost posameznega obroka izrecno pristal. Z upnikom se je tudi dogovoril, da ta sme (ne pa mora) v določenih primerih uresničiti odpoklicno upravičenje, ki bo sprožilo predčasno zapadlost do tedaj še ne - že glede na datume, izrecno določene v kreditni pogodbi - zapadlih obrokov. Dolžnik pa s svojimi navedbami uveljavlja, da bi upnik svoje odpoklicno upravičenje moral uresničiti celo že prej, kot ga je, da bi sodišče moralo upoštevati nek primeren datum, ko bi upnik to moral storiti in od takrat šteti začetek teka zastaralnega roka (na ta način pa bi v tej zadevi dolžnik uveljavil ugovor zastaranja). Višje sodišče poudarja, da upnik ni bil dolžan uresničiti odpoklicnega upravičenja. K temu ga ne zavezuje nobeno pogodbeno ali zakonsko določilo in tudi ne načela "bančne skrbnosti", o katerih dolžnik na široko a kot pravno nepomembno razpravlja. Upnik bi torej lahko tako z uveljavitvijo odpoklicnega upravičenja kot vložitvijo predloga za izvršbo čakal še naprej. Pač pa dolžnik s takšnimi pritožbenimi navedbami ravna contra factum proprium, v nasprotju z načelom pacta sund servanda in posledično prav on ravna v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. V tej zadevi gre za povsem drugačno situacijo kot za primere, ko je zapadlost terjatve odvisna od izstavitve računa, opomina ali poziva. Zapadlost posameznih obrokov kredita je bila namreč določena vnaprej in je bila dolžniku prav dobro znana. Tek zastaralnih rokov nikakor ni bil negotov in ne gre za nikakršno izvotlitev namena zastaranja. Dogovorjena je bila le možnost nastanka predčasne zapadlosti in ne gre za nikakršno neupravičeno odlaganje zapadlosti obveznosti. Zloraba pravice mora biti uveljavljana konkretno in stranka ne more enostavno navreči nekakšnih pavšalnih trditev o zlorabi pravic nasprotne stranke, v konkretnem primeru bi moral dolžnik pojasniti vsaj, kakšen naj bi bil drug cilj uveljavitve odpoklicnega upravičenja, kot zasledovanje upnikovega interesa po poplačilu terjatve, četudi bi se upnik res zavedal, da je poplačilo kredita ogroženo.

10Neutemeljene so trditve o tem, da je upnik s predlogom za izvršbo v zadevi In 87/2013, kjer je terjal prej zapadle obroke kredita, uveljavil odpoklicno opravičenje. Za takšno dolžnikovo stališče ne obstaja nikakršna ustaljena sodna praksa. Posledično za začetek teka zastaralnega roka tudi ni mogoče šteti datuma vložitve predloga za izvršbo v izvršilni zadevi In 87/2013.

11Višje sodišče tudi ne pritrjuje pritožbenim razlogom, da je za izterjevano terjatev relevanten 162. člen ZFPPIPP, in sicer ne glede na odločbo, ki jo dolžnik citira in na katero višje sodišče ni vezano. Določilo 162. člena ZFPPIPP se glasi, da se denarne in nedenarne terjatve upnikov do insolventnega dolžnika, katerih predmet so občasne dajatve, z začetkom postopka prisilne poravnave pretvorijo v enkratne denarne terjatve. Omenjeno določilo sodi v pododdelek "Pravne posledice začetka postopka prisilne poravnave za terjatve upnikov." Po splošnem pravilu, določenem v prvem odstavku 213. člena ZFPPIPP, potrjena prisilna poravnava ne učinkuje na zavarovane terjatve. Zato po splošnem pravilu, določenem v drugem odstavku 160. člena ZFPPIPP, tudi začetek postopka prisilne poravnave ne učinkuje na zavarovane terjatve¹ oziroma zanje ne nastopijo posledice, določene v tem pododdelku. V tej zadevi pa gre za izterjavo zavarovane terjatve. Posledično, ker ni šlo za aktualizacijo izterjevane terjatve, zastaralni rok tudi ni mogel začeti teči z dnevom oklica postopka prisilne poravnave. Stališče sodišča prve stopnje glede začetka teka zastaralnega roka glede "nezavarovanega dela" ne predstavlja nosilnega razloga za ugotovitev, da izterjevana terjatev ni zastarala, zato je pravno nepomembno, ali je to stališče pravilno ali ne.

12Za obravnavani primer tudi res ni uporabljiv ne 215. ne 217. člen ZFPPIPP. Upnikovo terjatev je v tej fazi postopka treba šteti kot zavarovano, saj do uresničitve vseh prednostnih poplačilnih pravic ni mogoče vedeti, ali bo z njimi v celoti poplačan ali ne. Posledično v tej fazi postopka ni mogoče šteti oziroma vnaprej ugotoviti, ali prisilna poravnava vpliva na upnikovo terjatev ali ne. Glede na navedeno 215. člena ZFPPIPP sodišče prve stopnje pri izdaji sklepa o izvršbi ni moglo uporabiti. 217. člen ZFPPIPP pa se logično nanaša na odločanje pravdnega sodišča, ki de facto odloča o terjatvi. Upnik v obravnavanem primeru že ima izvršilni naslov in v izvršilnem postopku ne gre za odločanje o terjatvi. Dolžnikova navezava na 217. člen ZFPPIPP v smislu zastaranja terjatve je zato nelogična.

13Tudi stališča sodišča prve stopnje glede zadržanja zastaranja v času Covida-19 niso zmotna in zadržanje ni nastopilo le v primerih, ko bi se iztekel zastaralni rok v času Covida-19. V ZZUSUDJZ so bili ukrepi v sodnih zadevah določeni v II. poglavju, tek rokov pa v 3. členu. Ta člen je v prvem odstavku določal, da roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom, ne tečejo, v drugem odstavku, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne, in v tretjem odstavku, da rok za vložitev ustavne pritožbe ne teče, slednje za obravnavano zadevo ni bistveno. Glede tolmačenja zadržanja oziroma prekinitve teka rokov po ZZUSUDJZ je najti deloma nasprotujočo si sodno prakso, od tega, da je sodišče tolmačilo, da so navedene določbe prekinile tek procesnih in materialnih prekluzivnih rokov, ne pa tudi zastaralnih rokov, do tega, da so bile sprejete odločitve, da zastaranje po tem zakonu ni teklo. Enotnega stališča tudi ni najti v pravni teoriji. V zadevi VSRS III Ips 19/2022 se je revizijsko sodišče ukvarjalo z zadržanjem subjektivnega zastaralnega roka v prvem valu epidemije. Dopustilo je revizijo glede vprašanja, ali so bili v obdobju od razglasitve nalezljive bolezni SARS-COV-2 (Covid-19) na območju Republike Slovenije dne 12. 3. 2020 do njenega preklica dne 31. 5. 2020 izpolnjeni pogoji za uporabo instituta zadržanja zastaranja na podlagi 359. in 360. člena OZ. V tej odločbi je revizijsko sodišče vprašanje omejilo na 360. člen OZ, ki določa, da zastaranje ne teče ves tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti. Revizijsko sodišče je pritrdilo sodišču druge stopnje, da v tem obdobju ni bilo razglašeno izredno stanje po 1. točki 359. člena OZ v povezavi z 92. členom Ustave RS, zato 359. člen OZ, ki taksativno našteva okoliščine zadržanja zastaranja, ni prišel v poštev. Revizijsko sodišče je presojalo preizkus pravilne uporabe 360. člena OZ kot generalne klavzule. V širšem pravnem okviru obravnavane določbe je revizijsko sodišče najprej obrazložilo, da določba 360. člena OZ v razmerju do 1. točke 359. člena OZ, kjer so navedene posamezne okoliščine, z generalno klavzulo ureja, kdaj zastaranje ne teče. Gre za tipično ustavno vdorno mesto v zakonodaji, ki sodišču omogoča, da z ustavnoskladnim zapolnjevanjem pravnega standarda nepremagljivih ovir varuje človekove pravice v sodnih postopkih. Nadalje se je opredelilo do odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) in do odločitev Ustavnega sodišča RS (US RS). Stališča obeh sodišč je združilo v tri skupine, in sicer, da je zastaranje neločljivo povezano z učinkovitostjo uveljavljenega pravnega sredstva, pravila zastaranja zahtevajo kontekstualni pristop, kar pomeni, da je pri njihovi razlagi treba upoštevati tako splošni kontekst kot tudi specifičnost okoliščin obravnavanega primera, ter da je pretoga razlaga pravil o zastaranju protiustavna. V domači pravni teoriji se nepremagljive ovire iz 360. člena OZ razlaga strogo, kot npr. naravne nesreče, vojna, karantena zaradi epidemije, upnikova nenadna huda bolezen, poškodba, itd. V odgovoru v ožjem smislu pa je revizijsko sodišče obrazložilo, da zgolj dejstvo obstoja epidemije nujno še ne zadošča za zadržanje zastaranja. Zaradi epidemije mora biti upnikova uveljavitev terjatve nesorazmerno otežena. Zahteva po presoji posebnih okoliščin od sodišča tudi ni terjala presoje konkretnosti in intenzivnosti posameznega, s pravico prizadetega povezanega interventnega ukrepa ali več njih skupaj, saj je pomembno dejstvo, da je vpliv epidemije in ukrepov, katerih namen je bil zagotavljanje javnega zdravstva in zagotavljanje funkcioniranja države, tudi sodišč, tehtal že zakonodajalec, ko je sprejel interventno ureditev, s katero je uredil tek procesnih in materialnopravnih prekluzivnih rokov. Po presoji VS RS je treba iste okoliščine prepoznati tudi za imetnike zastarljivih terjatev, saj je njihov položaj v bistvenem enak. Nadalje je obrazloženo, da je ZZUSUDJZ zadržal tek procesnih rokov, ki zaradi epidemije Covid-19 v tem času niso tekli, kot tudi tek vseh materialnopravnih prekluzivnih rokov za uveljavljanje pravic strank. Iz zakonodajnega gradiva ZZUSUDJZ izhaja, da zakonodajalec problematike zastaranja terjatev ni spregledal, zadržanja zastaralnih rokov pa v tem zakonu ni uredil, ker je štel, da takšna določba ni potrebna, in je ureditev zastaralnih rokov v primeru izrednih razmer urejena že v 360. členu OZ. Revizijsko sodišče je nadalje odgovorilo, da sta položaja imetnikov pravic, za katere veljajo materialni prekluzivni roki, in imetnikov pravic, za katere veljajo materialni zastaralni roki, v bistvenem enaka ter se ob razglasitvi epidemije Covid-19 v prvem valu v bistvenem nista razlikovala. Zato ni najti razumnega razloga za prekinitev oziroma zadržanje teka procesnih in materialnih prekluzivnih rokov, zastaralnih rokov pa ne (v prvem valu epidemije Covid-19). Kot izhaja iz navedene odločbe, v zadevi, ki jo je obravnavalo revizijsko sodišče, ni bilo zadostnih trditev v zvezi s konkretnimi nepremagljivimi ovirami, vendar je revizijsko sodišče ugotovilo, da so okoliščine, ki utemeljujejo uporabo generalne klavzule, nastopile že z razglasitvijo epidemije, zato tudi ni naložilo sodišču prve stopnje, da nepremagljive ovire ugotavlja v konkretnem primeru, ampak je zaključilo, da je bil zastaralni rok zadržan in da do zastaranja ni prišlo. Na revizijsko vprašanje je revizijsko sodišče podalo odgovor, da so bili v času od 12. 3. 2020 do 31. 5. 2020 izpolnjeni pogoji za uporabo 360. člena OZ zaradi epidemije Covid-19 in z namenom njenega obvladovanja izrečenih obveznih ukrepov. To je v tam obravnavanem konkretnem primeru pomenilo, da je bil zastaralni rok v tem času zadržan in se je skladno s pravilom iz 361. člena OZ podaljšal za čas trajanja nepremagljive ovire (povzeto po sklepu VSL II Cp 1295/2023).

14Zadržanje zastaranja v drugem valu epidemije je na civilnopravnem o področju obravnavalo Višje sodišče v Ljubljani v sodbi V Cpg 459/2022 z dne 19. 12. 2023, katere bistveno vsebine višje sodišče povzema spodaj. Drugi val epidemije Covid-19 je bil razglašen 19. 10. 2020 z Odlokom o razglasitvi epidemije nalezljive bolezni Covid-19 na območju RS z dne 18. 10. 2020 in je na podlagi več vmesnih odlokov trajal do 15. 6. 2021. Ne glede na navedeno pa ob tem, z razliko od dogajanja ob razglasitvi epidemije Covid-19 v okviru prvega vala, niso bili sprejeti ukrepi, ki bi bistveno oteževali uresničevanje pravice do sodnega varstva in bi lahko predstavljali nepremagljivo oviro v smislu 360. člena OZ. Sodišča so na podlagi odredb predsednika VSRS ob spoštovanju priporočil NIJZ za preprečevanje širjenja virusa Covid-19 poslovala normalno. Prav tako iz sprejetih odlokov o omejitvah gibanja in združevanja niso izhajale takšne omejitve, da bi predstavljale nepremagljive ovire in bi onemogočale učinkovito uresničevanje pravice do sodnega varstva. Omejitve so se namreč nanašale predvsem na omejitve števila ljudi, ki se lahko družijo, pri čemer je bila ta omejitev izrecno izvzeta za izvajanje in zagotavljanje izvajanja nalog države ter na omejitve prehodov med statističnimi regijami, pri čemer je bilo navkljub omejitvam dovoljeno prehajanje statističnih regij za potrebe dostopa do izvajanja nalog, povezanih z delovanjem pravosodnih in upravnih organov ter organov pregona. Prav tako so v tem času ob spoštovanju priporočil NIJZ za preprečevanje širjenja virusa Covid-19 lahko poslovale trgovine, svoje storitve je lahko opravljal storitveni sektor. Obratoval je tudi javni prevoz. Glede na pojasnjeno tako ob razglasitvi epidemije Covid-19 v okviru drugega, jesenskega vala še niso obstajali razlogi, ki bi utemeljevali uporabo določila 360. člena OZ. Tudi VSRS je v sklepu III Ips 19/2022 pojasnilo, da zgolj dejstvo obstoja epidemije nujno še ne zadošča za zadržanje zastaranja. To pa se je spremenilo, ko je bil 13. 11. 2020 sprejet Odlok o začasni prepovedi javnega prevoza, ki je začel veljati 16. 11. 2020 in je trajal do 23. 12. 2020. Prav ta odlok je ob predhodno že razglašeni epidemiji sprožil, da je predsednik VSRS 13. 11. 2020 izdal Odredbo o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni Covid-19 na območju Republike Slovenije (Odredba predsednika VSRS) ter da je Vlada RS 19. 11. 2020 na podlagi poleti 2020 noveliranega 83.a člena ZS na predlog predsednika VSRS sprejela Sklep o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom, ki je začel veljati in se uporabljati 20. 11. 2020. Z Odredbo predsednika VSRS je bilo odrejeno, da sodišča v nenujnih zadevah od 16. 11. 2020 odločajo in vročajo sodna pisanja, ne izvajajo pa narokov in ostalih dejanj, ki terjajo fizično prisotnost strank, ter da procesni roki v nenujnih zadevah in v zadevah, ki se v skladu s tretjim odstavkom te točke ne štejejo za nujne, v skladu s četrtim odstavkom 83. člena ZS, ne tečejo. Ukrepi po navedeni odredbi so prenehali veljati 31. 1. 2021 na podlagi Odredbe o posebnih ukrepih iz 83.a člena ZS zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni Covid-19 na območju Republike Slovenije z dne 28. 1. 2021, v kateri je bilo tudi določeno, da procesni roki začnejo ponovno teči s 1. 2. 2021. Dne 31. 1. 2021 je prenehala tudi veljavnost sklepov Vlade RS o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih. V tem času so bile na podlagi odlokov zaostreni pogoji združevanja in gibanja. Iz navedenega v predhodnih odstavkih izhaja, da je bilo v obdobju od 16. 11. 2020 do 31. 1. 2021 stanje primerljivo s stanjem med razglašenim prvim valom epidemije (od 16. 3. 2020 do 31. 5. 2020). V obeh obdobjih je bilo zaradi zagotavljanja javnega zdravja in preprečevanja širjenja okužb z virusom Covid-19 tudi bistveno omejeno gibanje in druženje ter zbiranje ljudi. Del tega obdobja je bil tudi prepovedan ves javni prevoz, kar je nedvomno oteževalo uveljavljanje sodnega varstva. Na podlagi odredbe predsednika VSRS niso tekli procesni roki v nenujnih zadevah, na podlagi sklepov Vlade RS pa materialnopravni prekluzivni roki. Te okoliščine je treba prepoznati kot pomembne tudi pri presoji obstoja razlogov za zadržanje zastaranja po 360. členu OZ. Kot je že bilo pojasnjeno, je položaj imetnika zastarane pravice in imetnika terjatve, za katero zakon določa prekluzivni rok, v bistvenem enak, saj je zastaranje zelo podobno prekluzijam. V nasprotnem primeru bi namreč bilo kršeno načelo enakosti, ki ga ureja 14. člen Ustave RS. Ker ni najti razumnega razloga, da bi bistveno drugače obravnavali instituta zastaranja in materialnih prekluzij, je tako treba zaključiti, da je bil v obdobju od 16. 11. 2020 do 31. 1. 2021 tek zastaralnih rokov zadržan na podlagi določila 360. člena OZ. Višje sodišče je pojasnilo, da je upoštevalo, da so okoliščine, ki utemeljujejo uporabo generalne klavzule, nastopile že 16. 11. 2020, ko so začeli veljati ukrepi, ki so bistveno onemogočili uveljavljanje pravice do sodnega varstva (prepoved javnega prevoza) in so povzročili sprejem sklepa vlade, na podlagi katerega so prenehali teči materialni prekluzivni roki. Višje sodišče je pri tehtanju pravice do sodnega varstva in pravice do pravne varnosti tudi v tem primeru dalo prednost pravici do sodnega varstva. Razglašena epidemija in upoštevni ukrepi, ki so vplivali na tek zastaralnega roka, so trajali tako kratek čas, da pravna varnost zaradi zadržanja zastaranja ne more biti prizadeta (povzeto po VSL Sklep II Cpg 205/2024). Navedenemu stališču v zadevi V Cpg 459/2022 se višje sodišče pridružuje tudi v obravnavanem primeru. Vlada je namreč izdala Sklep o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom. Na podlagi slednjega niso tekli materialni prekluzivni roki. Na podlagi Odredbe predsednika VSRS že prej niso tekli procesni roki. Skupno je to pomenilo, da je bilo stanje v drugem valu epidemije praktično enako kot med prvim valom, le da je to prej urejal poseben zakon, v drugem valu pa Odredba predsednika VSRS in Sklepi Vlade, izdani na podlagi šestega odstavka 83.a člena ZS. Navedeno pa narekuje zaključek, da je bil tek zastaralnega roka zadržan tudi v drugem valu epidemije med 16. 11. 2020 in 31. 1. 2021. Iz povedanega sledi, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno upoštevalo zadržanje zastaranja v obeh relevantnih obdobjih.

15V zvezi z uveljavljanjem, da naj bi upnik prednostno poplačilno upravičenje uveljavil že v okviru izvršilnega postopka In 87/2013, višje sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da to velja glede drugih obrokov kredita, kot se izterjujejo v tem postopku, zato posledično pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

16Tudi navedbe, da je neposestna zastavna pravica ustanovljena izključno na objektih gospodarske javne infrastrukture, ki so v notarskih zapisih taksativno navedeni, in ne na telekomunikacijskem omrežju, sodišče prve stopnje pa naj bi napačno dovolilo izvršbo na telekomunikacijsko omrežje, ki v izvršilnem naslovu ni navedeno kot "izvršilni vir", niso utemeljene. Sodišče je sklepu o izvršbi res uporabilo izraz telekomunikacijsko omrežje kot skupen izraz za telekomunikacijsko opremo, ki jo je upnik v predlogu za izvršbo, ki je skladno z ustaljeno sodno prakso del sklepa o izvršbi, obširno taksativno naštel. Pri tem se je sodišče prve stopnje v sklepu o izvršbi sklicevalo prav na podrobno navedbo premičnin v razdelku II. predloga za izvršbo. Premičnine so v predlogu za izvršbo navedene natanko tako, kot so navedene v notarskih zapisih, v katerih so bile zastavljene kot taksativno navedene. Višje sodišče tako ugotavlja, da je podana identiteta med premičninami, na katere je dovoljena izvršba in premičninami, ki so v notarskih zapisih navedene kot zastavljene. Načelo stroge formalne legalitete ni bilo kršeno.

17Višje sodišče tudi ne pritrjuje pritožbenim navedbam, da naj bi dolžnik v neposredno izvršljivih notarskih zapisih podal zgolj omejeno soglasje za poplačilo terjatve le iz kupnine, dosežene s prodajo zastavljenih stvari. Soglasja dolžnika, da ima notarski zapis pravno naravo izvršilnega naslova glede vseh obveznosti, določenih v njem, ni mogoče razlagati drugače, kot da gre za tako imenovano neomejeno soglasje za neposredno izvršljivost (prim. sklep VSL I Ip 4248/2015).

18Višje sodišče ne pritrjuje dolžnikovim navedbam, da optični kabli, kabelska kanalizacija in jaški z notarskim zapisom in posledično sklepom o izvršbi niso v zadostni meri opisani oziroma identificirani. Oprema telekomunikacijskega omrežja, je po presoji višjega sodišča v zadostni meri identificirana z navedbo (številnih) parcelnih številk, na katerih se nahaja, pri čemer so optični kabli opredeljeni tudi s številkami modelov, proizvajalci in dolžino, objekti gospodarske javne infrastrukture pri GURS pa so označeni z enoličnimi identifikacijskimi številkami objektov v sistemu zbirnega katastra javne infrastrukture. Več kot podani opisi zastavljenih premičnin se pri zastavi ne zahtevajo. Dolžnik si prihaja v nasprotje, ko trdi, da bi bila potrebna navedba optičnega omrežja, ki je predmet zastave, po drugi strani pa da na telekomunikacijskem omrežju kot celoti ni mogoče ustanoviti zastavne pravice.

19Višje sodišče ne pritrjuje dolžnikovim pritožbenim navedbam, da telekomunikacijsko omrežje ni zbirna stvar, na kateri kot na celoti ni možno ustanoviti zastavne pravice (to na zbirni stvari sicer je mogoče)², vendar pa to za obravnavano zadevo niti ni relevantno oziroma bistveno, saj omrežja niso bila zastavljena kot taka, ampak so bile zastavljene posamezne stvari (veliko število le-teh, naštetih tudi v sklepu o izvršbi). V neposredno izvršljivih notarskih zapisih so bile namreč naštete (vsaj določljive) posamezne premičnine, na katerih se ustanavlja neposestna zastavna pravica. Potencialnem kupcem morajo na ta način biti premičnine, ki so predmet izvršbe, tudi predstavljene ter bodo na ta način tudi vedeli, kaj kupujejo. Tudi, če bi šlo za skupnost stvari (universitat rerum, kot izhaja iz predloženega pravnega mnenja), ki je le miselni pojem ter zato ne more biti predmet stvarnih pravic, pa je to lahko posamezna stvar. Ravno na ta način, kot posamezne stvari, pa so bile v izvršilnih naslovih pravnim prednikom upnikov tudi zastavljene, kar je torej pravilno, v nasprotju s trditvijo dolžnika, ki trdi, da posamezna stvar ne more biti predmet stvarnih pravic.

20Po presoji višjega sodišča pa je pritožba utemeljena zoper III. točko izreka sklepa. Ustavno sodišče je v zadevi Up-319/19-12 presojalo stališče, da se ima zavarovana upnica v izvršbi pravico prisilno poplačati iz kateregakoli premoženja pritožnice, ki je pravnomočno zaključila prisilno poravnavo, in to v polnem obsegu. Sodišči sta s tem pritožnici po stališču Ustavnega sodišča preprečili doseganje samega smotra prisilne poravnave, to je učinka pravnomočno potrjene prisilne poravnave na vse navadne terjatve. Zahteva, naj zastavni upnik, ko po pravnomočno potrjeni prisilni poravnavi v izvršbi uveljavlja presumptivno zavarovano terjatev v polnem nominalnem obsegu, najprej poseže po zastavljenem premoženju, zagotavlja, da se prepreči preplačilo zavarovanega upnika in zagotovi učinkovanje prisilne poravnave na morebitni presežek podzavarovane terjatve. Po prodaji in poplačilu iz zastavljenega premoženja je jasno, da morebitni preostanek terjatve upnika ni zavarovana, pač pa navadna terjatev. Upnik lahko tedaj zahteva njegovo prisilno uveljavitev iz drugega premoženja dolžnika v deležih in rokih iz prisilne poravnave. S stališčem Višjega sodišča, da lahko sodišče dovoli opravo izvršbe tudi na premoženje, ki ni zastavljeno, in sicer v polnem obsegu, vse dokler zastavljeno premoženje ni prodano zaradi realizacije zastavne pravice, pa po presoji Ustavnega sodišča ni zagotovljeno polno učinkovanje potrjene prisilne poravnave na naknadno ugotovljeni "navadni" presežek terjatve nad vrednostjo zavarovanj. Takega stališča, ki ne postavi prav nikakršne razumno učinkovite varovalke, da ne bi prišlo do neupoštevanja pogojev prisilne poravnave, po presoji Ustavnega sodišča ne podpira nobena v pravni znanosti uveljavljena metoda razlage. Po presoji Ustavnega sodišča sicer ni izključeno, da se polni učinek potrjene prisilne poravnave na vse navadne terjatve lahko doseže še kako drugače, kot z zapovedjo upniku, naj realizira zavarovanje presumptivno zavarovane terjatve. Za odločitev Ustavnega sodišča pa je pomembno le, da stališča sodišč prve in druge stopnje v celoti zaobidejo določbi petega odstavka 20. člena in tretjega odstavka 213. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju in niso podprta z razlagalnimi argumenti, uveljavljenimi v pravu. Tako je tudi stališče Ustavnega sodišča iz 25. točke odločbe št. Up-280/16, Up-350/16, Up-745/16, Up-750/16, U-I-72/16, U-I-160/16 z dne 22. 3. 2017.

21Višje sodišče ne pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da prima facie ni mogoče kar enostavno zaključiti, da bi z izvršbo na dolžnikovo premoženje - predmete izvršbe kot izhajajo iz sklepa z dne 24. 4. 2024 - prišlo do neenakopravnega obravnavanja upnika in ostalih dolžnikovih upnikov. Zaradi navedenih ugotovitev in ker je po stališču sodišča prve stopnje tudi iz ustavne odločbe Up-319/19 z dne 15. 4. 2021 na podlagi razlagalnega pravila "argumentum a contrario" mogoče priti do zaključka, da je poseg na drugo premoženje dolžnika zaradi izterjave zavarovane terjatve dopusten, če s takim posegom ni ogrožen namen prisilne poravnave in če ne pride do neenakopravnega obravnavanje ločitvenega upnika in navadnih upnikov, je sodišče prve stopnje upnikovemu predlogu za dovolitev nadaljevanja že dovoljene izvršbe na nove predmete izvršbe (na katerih upnik predhodno ni imel pogodbeno ustanovljene zastavne oziroma ločitvene pravice, ki bi služila za zavarovanje plačila izterjevane terjatve) sledilo.

22Zgolj takšna, načelna argumentacija sodišča prve stopnje po presoji višjega sodišča ne zadosti zahtevi po podaji konkretnih ustavnopravnih razlogov za odstop od ustavnosodne prakse. Kot je višje sodišče že navedlo, je po njegovi presoji terjatev upnika treba primarno smatrati kot v dovoljšni meri zavarovano. V nasprotnem primeru tudi ne bi bilo mogoče šteti, da se terjatev na druga sredstva in predmete izvršbe lahko izterja v 100% obsegu. Upnik je v predlogu za nadaljevanje izvršbe sicer predlagal, da se iz novih sredstev in predmetov izvršbe izterja v omejenem obsegu, vendar mu sodišče prve stopnje ni sledilo, saj je ugotovilo, da v enem izvršilnem postopku ni možno izterjevati različnih zneskov iste terjatve. Navedeno sicer drži, vendar pa je sodišče prve stopnje s tem tudi dovolilo izvršbo na nova izvršilna sredstva in predmete preko upnikovega predloga, kar prav tako ni pravilno. Višje sodišče ocenjuje, da je bil upnikov predlog za nadaljevanje izvršbe na nova izvršilna sredstva in predmete pred unovčitvijo danih zavarovanj preuranjen. Upnik, ki ima v zavarovanje svoje terjatve zastavljenih več nepremičnin in zelo veliko premičnin predvidoma visokih vrednosti, bi bil postavljen v privilegiran položaj v primerjavi s preostalimi upniki, če bi mu sodišče naklonilo še nove prednostne poplačilne pravice pred unovčenjem že prejetih zavarovanj mimo določil ZFPPIPP. Ne glede na pretek roka za plačilo navadnih terjatev iz potrjene prisilne poravnave ni gotovo, da je dolžnik vse terjatve že poplačal in da je namen prisilne poravnave bil že gotovo dosežen - slednjega upnik z ničemer ne izkazuje. Glede na navedeno višje sodišče ocenjuje, da niso podani pogoji za odstop od ustavnosodne prakse in da v tej fazi postopka tudi ni mogoče najti prepričljivih ustavnopravnih razlogov, ki bi tak odstop utemeljili.

23Pritožbi je bilo po pojasnjenem treba delno ugoditi tako, da se sklep v III. točki izreka spremeni (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) tako, da se ugovoru dolžnika zoper sklep z dne 24. 2. 2024 o nadaljevanju izvršbe z novimi izvršilnimi sredstvi in predmeti izvršbe ugodi, sklep o nadaljevanju izvršbe z dne 24. 2. 2024 razveljavi in predlog za nadaljevanje z novimi sredstvi zavrže. V preostalem pa je višje sodišče neutemeljeno pritožbo, ker tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, zavrnilo in sklep v zavrnilnem delu I. točke, II., IV. in V. točki izreka, kolikor se slednja nanaša na dolžnika (vključno s stroški v zvezi z ugovorom dolžnika zoper sklep z dne 24. 4. 2024, saj z njim dolžnik kljub ugoditvi ni uspel vplivati na obseg terjatve, ki se v tej zadevi izterjuje), potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

24Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi na drugi stopnji in ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

¹ Dr. Nina Plavšak, E-paket Ins s komentarjem ZFPPIPP, komentar 160. člena ZFPPIPP, Portal Tax-FIn-Lex.
² SPZ je opredelil zbirno stvar kot več stvari, ki se po splošnem pojmovanju štejejo za eno stvar (21. člen SPZ). To pomeni, da zbirno stvar sestavlja več premičnih stvari, ki se po splošnem pojmovanju štejejo za eno stvar, torej stvar v stvarnopravnem pomenu (15. člen SPZ). Zbirna stvar je lahko predmet stvarnih pravic. Tako dr. Renato Vrenčur, E-paket Stvarno pravo z e-komentarjem SPZ, komentar 21. člena.