VSC Sklep Cp 125/2025

I. Pritožbi se ugodi in se sklep v izpodbijanih I., II., III. in V. točki izreka razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Oris zadeve

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje (i.) ugotovilo, da je toženka posegla v mirno posest tožnikov na nepremičnini ID znak ..., s tem ko je v mesecu novembru 2022, kar sta tožnika ugotovila dne 23. 12. 2022, na garaži, ki stoji na navedeni nepremičnini, spremenila kodo sprejemnika daljinskega upravljalnika garažnih vrat, s tem pa tožnikoma onemogočila dostop v garažo (I. točka izreka), (ii.) toženki naložilo, da v roku 8 dni nastavi kodo sprejemnika daljinskega upravljalnika garažnih vrat na prejšnjo kodo ali pa tožnikoma daljinski upravljalnik garažnih vrat uskladi z novo kodo sprejemnika oziroma jima izroči izvod daljinskega upravljalnika, ki bo odpiral garažna vrata, ter da se v bodoče vzdrži podobnih ravnanj (II. točka izreka), (iii.) ji prepovedalo v bodoče posegati v posest tožnikov na levem delu garaže, ki stoji na tej nepremičnini (III. točka izreka), (iv.) zavrnilo presežek tožbenega zahtevka (IV. točka izreka) in (v.) toženki naložilo plačilo pravdnih stroškov (V. točka izreka).

2Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku z uporabo določb Stvarnopravnega zakonika (SPZ) o posesti in njenem sodnem varstvu (od 24. člena do 36. člena SPZ) presodilo, (i.) da je tožba pravočasna (12. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), (ii.) da sta imela tožnika do spornega motilnega ravnanja posest levega dela garaže (15. in 19. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), ter (iii.) da je toženka motila njuno posest, s tem da je spremenila kodo daljinskega upravljalca za odpiranje garažnih vrat in jima zaradi tega preprečila vstop v garažo (20. in 22. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa).

Povzetek pritožbenih navedb in navedb iz odgovora na pritožbo

3Toženka izpodbija ugodilni del sklepa (I., II., III. in V. točko izreka) in v obširni pritožbi izpodbija prav vse elemente presoje sodišče prve stopnje. V delu, ki se nanaša na vprašanje pravočasnosti tožbe, uveljavlja pomanjkanje trditvene podlage, neobrazloženost dokazne ocene, poseg v njeno pravico do izjave (ker naj bi se sodišče prve stopnje oprlo na izpoved tožnice o nezatrjevanih dejstvih), zmotno ugotovitev dejanskega stanja in kršitev metodološkega napotka iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pri dokazni oceni izvedenih dokazov. Zatrjuje, da izpodbijane odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Uveljavlja še zmotno uporabo materialnega prava pri uporabi določbe o materialnem prekluzivnem roku za sodno uveljavljanje varstva posesti.

Pritožba nadalje izpodbija presojo sodišča prve stopnje glede obstoja ekonomskega interesa za sodno varstvo. Poleg tega je po njenem stališču sodišče z izpodbijano odločitvijo toženko izključilo iz posesti garaže, čeprav tožnika sploh nista zatrjevala svoje izključne posesti na njej. V zvezi s tem uveljavlja še več drugih pritožbenih razlogov.

Toženka v pritožbi nadalje kritizira odločitev sodišča prve stopnje o dopustitvi spremembe tožbe in v zvezi s tem uveljavlja relativno postopkovno kršitev zaradi napačne uporabe določb 185. člena ZPP. Uveljavlja, da je zahtevek, postavljen s spremembo tožbe, prepozen. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da takšen zahtevek ni prepozen zato, ker s spremembo tožbe tožnika ne zahtevata drugačnega oziroma bistveno večjega varstva posesti.

V zaključku toženka izpodbija dokazno oceno o posesti tožnikov na levem delu garaže ter uveljavlja poseg v njeno pravico do izjave, ker je sodišče prve stopnje glede njene trditve, da tožnika na garaži pred zatrjevanim motenjem nista imela posesti, zavrnilo njen dokazni predlog za ogled na kraju samem. V pritožbi navaja, da bi toženka s tem dokaznim predlogom dokazala, da je imela izključno posest garaže, ker v njej ni prostora za parkiranje avtomobila tožnikov in ker so bile v njej le njene stvari, vendar ji je sodišče prve stopnje dokazovanje teh dejstev z zavrnitvijo tega dokaznega predloga preprečilo.

4Tožnika sta v odgovoru na pritožbo pritožbenim navedbam obrazloženo nasprotovala.

Presoja pritožbenih navedb

5Pritožba je utemeljena.

O kršitvi določb postopka zaradi zavrnitve toženkinega dokaznega predloga za ogled na kraju samem

6V sodni in ustavnosodni praksi je povsem ustaljeno stališče, da pravica do izjave, ki je sestavni del ustavnega procesnega jamstva do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS), stranki v postopku dokazovanja daje pravico, da predlaga dokaze, sodeluje v dokaznem postopku in se izreče do rezultatov dokazovanja. Ta pravica na drugi strani sodišču nalaga, da s strani stranke predlagane dokaze tudi izvede, če se nanašajo na pravno relevantna dejstva. Vendar ta strankina pravica ni absolutna. Izvedbo posameznega dokaza lahko sodišče zavrne, če za to obstojijo razumni in ustavno dopustni razlogi, ki jih mora sodišče razgrniti v dokaznem sklepu (drugi odstavek 287. člena ZPP) oziroma najkasneje v obrazložitvi odločbe (tretji odstavek 287. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 363. člena ZPP).¹ Glede razlogov za zavrnitev dokazov, ki so razumni in ustavno dopustni, se je izoblikovala obširna sodna in ustavnosodna praksa. Če sodišče zavrnitve dokaznega predloga ne obrazloži ali ga zavrne z nedopustnimi razlogi, krši strankino pravico do izjave oziroma ji onemogoči obravnavanje pred sodiščem, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7Toženka je s predlogom za ogled garaže na kraju samem dokazovala svojo trditev, da je imela na garaži izključno posest, in obenem izpodbijala trditev tožnikov, da sta imela na levem delu garaže (so)posest skupaj s toženko. V pravdah zaradi motenja posesti gre brez dvoma za eno od pravno odločilnih dejstev. V pritožbi toženka uveljavlja, da ji je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo tega dokaznega predloga onemogočilo dokazovanje teh dejstev in s tem poseglo v njeno pravico do izjave.

Sodišče prve stopnje je ta dokazni predlog zavrnilo s pojasnilom, da je "nepotreben glede na predložene fotografije, izpovedbe pravdnih strank in ostale izvedene dokaze", da njegova izvedba "tudi ne bi v ničemer pripomogla k ugotovitvi dejstev, odločilnih za razsojo" ter bi "nasprotovala načelu ekonomičnosti postopka".

8Toženkin dokazni predlog po ogledu na kraju samem je sodišče prve stopnje, upoštevajoč vsebino zgoraj povzetih razlogov, označilo za nepotrebnega.

Nepotrebnost tega dokaznega predloga je vezalo na dokazno oceno ostalih izvedenih dokazov, ki sta jih predlagali obe pravdni stranki - torej na to, da toženka z že izvedenimi dokazi svojih trditev glede posesti garaže ni uspela dokazati. Iz celote razlogov sodišča prve stopnje izhaja njegovo sklepanje, da izvedba tega ne dokaza ne bi mogla spremeniti siceršnjega neuspeha toženke pri dokazovanju svojih trditev z že izvedenimi ostalimi dokazi. Razlogi, ki jih je za zavrnitev dokaznega predlaga navedlo sodišče prve stopnje, tako dejansko predstavljajo vnaprejšnjo dokazno oceno zavrnjenega dokaznega predloga. Takšen razlog je po ustaljeni sodni in ustavnosodni praksi nedopusten.²

9Prav tako za zavrnitev tega dokaznega predloga ni dopustno pojasnilo sodišča prve stopnje, da izvedba tega dokaza že v izhodišču ne bi mogla prispevati k ugotovitvi pravno odločilnih dejstev o izključni posesti toženke. Če je imelo pri tem v mislih, da gre za neprimeren dokaz za dokazovanje teh dejstev, pritožbeno sodišče s tem ne soglaša. Ogled na kraju samem je lahko primerno dokazno sredstvo njihovo dokazovanje. Da bi bile podane okoliščine, zaradi katerih bi bila izvedba ogleda za ugotovitev teh dejstev neprimerna (npr. obsežna sprememba stanja na terenu, ki onemogoča ugotovitev dejstev o stanju na kraju samem v času zatrjevanega motenja), sodišče v izpodbijanem sklepu ni ugotovilo.

10Pritožbeno sodišče zato pritrjuje pritožbeni navedbi, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je z nedopustnimi razlogi zavrnilo toženkin predlog za ogled na kraju samem, toženki onemogočilo obravnavanje pred sodiščem, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

O pravočasnosti tožbe drugega tožnika

11Toženka uveljavlja, da izpodbijani sklep glede pravočasnosti tožbe drugega tožnika nima razlogov (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), s čimer pritožbeno sodišče ne soglaša.

Sodišče prve stopnje je v dokazni oceni pojasnilo, da je drugi tožnik potrdil tožbene navedbe in da je "sledilo prepričljivi in povsem življenjski razlagi tožnikov" o tem, da sta za motenje posesti izvedela dne 23. 12. 2022 (12. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Takšni razlogi se povsem očitno nanašajo na pravočasnost tožbe drugega tožnika, zato ne drži, da izpodbijanega sklepa zaradi pomanjkanja razlogov v tem delu ni mogoče preizkusiti.

12Pač pa toženka v pritožbi utemeljeno graja dokazno oceno izpovedi drugega tožnika glede tega, kdaj je izvedel za motenje posesti, na podlagi česar je sodišče presojalo pravočasnost njegove tožbe. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijanem sklepu v dokazni oceni obrazloženo opredelilo zgolj do izpovedi prve tožnice, kdaj in na kakšen način je ugotovila, da je prišlo do spremembe posestnega stanja, glede drugega tožnika pa navedlo le, da je takšne navedbe potrdil. Toženka v pritožbi utemeljeno opozarja, da drugi tožnik o tem, kdaj je ugotovil, da je prišlo do spremembe posestnega stanja, v svoji izpovedi ni konkretno izpovedal ničesar, s čimer je v tem delu pritožba uspela izpodbiti dokazno oceno in s tem uveljaviti zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki je bilo podlaga za presojo pravočasnosti tožbe drugega tožnika.

Končna odločitev o pritožbi

13Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zgoraj ugotovljenih kršitev ne more odpraviti sámo na pritožbeni obravnavi (prvi odstavek 354. člena ZPP in prvi odstavek 355. člena ZPP).

Ugotovljena kršitev glede dejanskega stanja se nanaša na zatrjevana (in izpodbijana) dejstva o pravočasnosti tožbe drugega tožnika, zato njena odprava terja ponovitev dokazov, ki sta jih glede tega predlagali obe stranki (zaslišanje tožnikov, toženke in listinskih dokazov).

Odprava procesne kršitve, ki jo je sodišče prve stopnje zagrešilo z navedbo nedopustnih razlogov za neizvedbo ogleda na kraju samem, prav tako terja ponovitev vseh s strani sodišča prve stopnje izvedenih dokazov, s katerimi sta stranki dokazovali (in izpodbijali) obstoj (so)posesti tožnikov na garaži. Vprašanje (ne)dovolitve izvedbe dokaza namreč sodi v sfero dejanskega stanja.³ V ta okvir poleg zaslišanja strank (s čimer stranki sicer dokazujeta in izpodbijata tudi dejstva o pravočasnosti tožbe drugega tožnika) spadajo še vse predlagane (in pred sodiščem prve stopnje že zaslišane) priče ter vse predložene listine. Nadalje odprava te kršitve (poleg ponovitve personalnih dokazov) terja bodisi izvedbo ogleda kraju samem bodisi obrazložitev zavrnitve tega dokaznega predloga z ustavnimi dopustnimi razlogi. Za presojo nujnosti izvedbe dokaza z ogledom na kraju samem je treba poleg tega predhodno opraviti še materialno procesno vodstvo glede trenutnega dejanskega stanja na terenu, kjer naj se po predlogu opravi ogled, kar bo šele omogočilo sklepanje, ali je izvedba tega dokaza primerna za ugotovitev dejstev v času zatrjevanega motilnega ravnanja ali ne.

14Drugače rečeno, odprava ugotovljenih kršitev dejanskega in procesnega značaja zahteva ugotovitev dveh skupin med seboj zaokroženih dejstev, od katerih dejstva iz prve skupine vodijo do presoje glede pravočasnosti tožbe drugega tožnika, dejstva iz druge skupine pa do zaključka o obstoju (so)posesti obeh tožnikov. To od pritožbenega sodišča terja najprej opravo materialnega procesnega vodstva nato pa še ponovno izvedbo prav vseh personalnih in listinskih dokazov ter bodisi izvedbo ogleda na kraju samem bodisi navedbo dopustnih razlogov za njegovo zavrnitev. Če bi sodišče druge stopnje na pritožbeni obravnavi sámo opravljalo materialno procesno vodstvo, nato ugotavljalo takšen obseg dejstev ter izvedlo vse že izvedene (in morebiti še neizveden dokaz z ogledom) dokaze, ne bi zgolj dopolnjevalo dokaznega postopka zaradi ugotovljenih kršitev dejanske in procesne narave, pač pa bi dejansko na drugi stopnji sámo izvedlo celotni dokazni postopek in ugotavljalo večino med strankama vseh spornih dejstev, s čimer bi po presoji pritožbenega sodišča nesorazmerno poseglo v pravico obeh strank do pritožbe.

15Pritožbeno sodišče je iz nanizanih razlogov izpodbijani sklep v v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

16Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku odpravi ugotovljene kršitve v zgoraj nakazani smeri. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbenemu sodišču posledično ni bilo treba opredeljevati. Sodišče prve stopnje naj bo pri dokazni oceni o (ne)obstoju med strankama spornih dejstev še posebej pozorno, da bo dokazna ocena celovita in bo vključevala oceno vseh dokazov, ki jih je glede določenega spornega dejstva sodišče izvedlo, pri tem pa mora upoštevati, da na aktivni strani nastopata dva tožnika.

O stroških pritožbenega postopka

17Odločitev o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP:

¹ Odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 433/2011, II Ips 267/2018 in II Ips 329/2017.
² Odločba Ustavnega sodišča RS Up-720/00, odločba Višjega sodišča v Ljubljani
³ Odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 329/2017.