VSL Sodba I Cp 1422/2025

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki kot odgovorni urednici Televizije X. naložilo, da v naslednji oddaji Y., predvajani na Televiziji X., brez sprememb in dopolnitev, objavi popravek oddaje Y. z naslovom "Z.", objavljene dne 20. 2. 2025 na Televiziji X., z vsebino, ki je razvidna iz izreka sodbe (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da v roku 15 dni tožnici povrne pravdne stroške v znesku 180 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po poteku izpolnitvenega roka (II. točka izreka).

2Zoper sodbo vlaga pritožbo toženka in uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter kršitev ustavnih pravic. Kot bistveno navaja, da s sporno oddajo ni bilo poseženo v tožničine pravice in pravni interes. S strani voditeljice oddaje je bilo namreč jasno povedano, da tožnica v oddaji izpostavljene očitke zanika, tožnici pa je bila dana možnost, da se o vsebini oddaje izjavi in v njej sodeluje. Napačno je stališče, da je mogoče pod pojem obvestilo v smislu 26. člena Zakona o medijih (ZMed) uvrstiti celotno oddajo Y. Sodišče bi moralo zahtevek za objavo popravka zavrniti, saj je vsaj za del besedila popravka podan odklonitveni razlog. Večina zahteve za objavo popravka vsebuje le gola zanikanja, ki ne vsebujejo vsebinskih pojasnil in/ali nasprotnih dejstev ali okoliščin. Za izjave gostov v oddaji toženka ne odgovarja, ker voditeljica na njih ne more vplivati. Stališče tožnice, ki je vsebovano v zahtevi za objavo popravka, je bilo v oddaji slišano in upoštevano, čeprav se ni odzvala vabilu v oddajo in ni podala odziva, za katerega so prosili iz uredništva oddaje. Nepravilno je stališče, da so dokazi z zaslišanjem tožene stranke ter prič A. A., B. B. in C. C. nepotrebni. Glede opustitve zaslišanja priče D. D. sodišče ni navedlo nikakršnega razloga. Sodišče je z opustitvijo izvedbe dokazov in navedbe razlogov za njihovo zavrnitev odstopilo od ustaljene sodne prakse, kršilo metodološki napotek iz 8. člena ZPP in nepravilno ugotovilo dejansko stanje.

3Tožnica je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnica v postopku zahteva objavo popravka oddaje Y. z naslovom "Z.". Oddaja je bila 20. 2. 2025 objavljena na Televiziji X., katere odgovorna urednica je toženka.

6Pravica do izvedbe predlaganega dokaza kot element pravice do izjave ni absolutna. Sodišče sme zavrniti posamezne dokazne predloge strank, če je zavrnitev (ustavno) upravičena ter ustrezno obrazložena. Sodišče prve stopnje je na naroku 9. 6. 2025 stranki seznanilo, da je razlog za zavrnitev dokazov z zaslišanjem strank in (vseh) prič njihova nepotrebnost. V izpodbijanem sklepu je dodatno pojasnilo, da je dokaze z zaslišanjem toženke in prič A. A., B. B. in C. C. zavrnilo, ker je toženka odločilna dejstva dokazala že z listinskimi dokazi ali pa niso bila sporna. Pri tem je opredelilo, da glede na predmet obravnavanja relevantna dejstva predstavljajo (zgolj) vsebina oddaje, vsebina zahtevanega popravka in razlogi toženke za zavrnitev objave popravka, medtem ko dejstva o načinu poteka konkretne oddaje in njene priprave niso odločilna. V 21. točki obrazložitve je dodalo, da dejstvi, ali je bila tožnica povabljena k sodelovanju v oddaji in kakšen je način pripravljanja oddaje, pri presoji zahtevka za objavo popravka nista odločilni. Iz vseh navedenih pojasnil je razvidno, da gre pri izostanku navedbe priče D. D.¹ med pričami, katerih zaslišanje je sodišče zavrnilo, v resnici za spodrsljaj in ne vsebinsko prezrtje dokaza. Takšna pomota ne predstavlja posega v pravico stranke do izjave in ne utemeljuje očitka o storjeni procesni kršitvi.

7Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi vsebinskim razlogom za zavrnitev dokazov z zaslišanjem strank in prič. V skladu s prvim odstavkom 35. člena ZMed se obravnava o tožbi za objavo popravka omeji na obravnavanje in dokazovanje dejstev, od katerih je odvisna toženčeva dolžnost objave popravka. Potek in način priprave oddaje na dolžnost objave popravka ne vplivata, zato ugotavljanje teh dejstev ni bilo potrebno. Izjava voditeljice oddaje o tožničinem zanikanju očitkov in vsebina te izjave sta razvidni iz posnetka oddaje, zato zaslišanje strank in prič v tej smeri ni bilo potrebno. Dejstvo, da se je imela tožnica možnost udeležiti oddaje in se izjaviti o obravnavani temi, ni bilo prerekano in ga zato ni bilo treba dokazovati. Pri presoji, ali, na katerih mestih in zakaj naj bi bila zahteva za objavo popravka vsebinsko prazna, pa ne gre za ugotavljanje dejstev, temveč pravno oceno, ki je v domeni sodišča.

8Opredelitev posameznih dejstev kot pravno nepomembnih in posameznih dokazov kot nepotrebnih ne predstavlja kršitve metodološkega napotka iz 8. člena ZPP. Te sodišče tudi sicer ni moglo storiti, saj dokazne ocene v pravem pomenu besede niti ni napravilo, ker so bila pravno relevantna dejstva med strankama bodisi nesporna ali na prvi pogled razvidna iz predloženih listin in priloženega posnetka.

9Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno opredelilo pravno podlago spora ter ustrezno pojasnilo vsebino in namen pravice do objave popravka in njeno umeščenost v pravni red. Pritožbeno sodišče zato zakonske določbe in pravna izhodišča navaja le toliko, kolikor je potrebno za odgovor na pritožbene navedbe.

10Po prvem odstavku 26. člena ZMed ima vsakdo pravico od odgovornega urednika zahtevati, da brezplačno objavi njegov popravek objavljenega obvestila, s katerim sta bila prizadeta njegova pravica in interes. Z izrazom obvestilo je mišljena vsaka objava vsebine, s katero sta lahko prizadeta pravica ali interes posameznika, organizacije ali organa, ne glede na to, ali je bila vsebina objavljena v obliki vesti, komentarja oziroma v kakršni koli drugi obliki (tretji odstavek 26. člena ZMed).

11Sodišče prve stopnje s tem, ko je toženki naložilo objavo popravka (celotne) oddaje Y., ni preseglo zakonske opredelitve pojma obvestilo, zahtevani popravek zaradi tega tudi ni preširok. Res je, da je sporna oddaja združevala vnaprej pripravljene novinarske prispevke in posnetke pogovorov ter v živo potekajoč pogovor voditeljice z gosti. Vendar je šlo za tematsko povezane prispevke, ki so vsi obravnavali isto, vsebinsko zaokroženo temo. Sodišče prve stopnje je zato oddajo utemeljeno opredelilo kot (enotno) obvestilo, tožnica pa je popravek upravičeno naslovila kot popravek oddaje in ne kot popravek posameznega novinarskega prispevka oziroma izjave sodelujočega.

12Kot je razvidno iz citiranega zakonskega besedila in kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, ZMed daje pravico do objave popravka na vsako objavljeno obvestilo, s katerim sta bila prizadeta pravica ali interes osebe. Zvrst besedila in oblika (način) podajanja obvestila nista pomembni, prav tako ni pomembno, ali obvestilo poda novinar ali tretja oseba ter ali in v kakšni meri ima novinar možnost vplivati na vsebino obvestila. Tudi izjave tretje osebe (v konkretnem primeru izjave na posnetku pogovora in izjave gostov, dane v pogovoru (intervjuju) z voditeljico) lahko vsebujejo dejstvena sporočila in mnenja, s katerimi sta lahko prizadeta pravica in interes posameznika. Sledenje stališču toženke, da je treba pravico do objave popravka omejiti na obvestila, izrečena s strani novinarjev, bi omogočalo obid in s tem izvotlitev pravice do objave popravka.²

13Sodišče prve stopnje je natančno pojasnilo, zakaj in na kakšen način je bilo z vsebino oddaje poseženo v pravico in interes tožnice. Toženka ne izpodbija njegovih ugotovitev, da je bilo ravnanje tožnice tako s strani voditeljice in novinarke kot s strani gostov prikazano kot izrazito nekorektno, njihove navedbe pa so pri povprečnih gledalcih oddaje vzbudile najmanj dvom v poštenost, etičnost in zakonitost tožničinega delovanja. Očitki o jemanju podkupnin, sumljivem dogovarjanju, pritiskih na uslužbence državnih podjetij in sodelovanju v spopadu kriminalnih družb pri državnih poslih posegajo v osebnostne pravice in premoženjske interese vsake osebe; za odvetnike, ki so zavezani še k višji stopnji zakonitosti, etičnosti in poštenosti delovanja, to velja toliko bolj. Dejstvo, da je bila tožnici dana možnost udeležbe v oddaji in da je voditeljica glede določenih (ne pa vseh) očitkov gledalce seznanila s tožničinim zanikanjem, teže posega v njene pravice in interese bistveno ne ublaži, še manj izniči.

14Enako kot v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi v pritožbenem postopku srž spora ostaja (ne)obstoj odklonitvenega razloga iz druge alineje prvega odstavka 31. člena ZMed. Ta je podan, če zahtevani popravek v ničemer ne zanika navedb v obvestilu in se v njem tudi ne navaja oziroma prikazuje drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi bi prizadeti spodbijal ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjeval navedbe v objavljenem besedilu.

15Sodišče prve stopnje je korektno povzelo v sodni praksi uveljavljena izhodišča za presojo navedenega odklonitvenega razloga. Pritožbeno sodišče dodaja še stališče (naj)novejše sodne prakse: "Popravek ne sme biti vsebinsko prazen, pavšalen in neargumentiran. Dialog med objavljenim prispevkom in popravkom, ki je namenjen javnosti, mora biti ustrezno vsebinski. Golo zanikanje namreč ne prispeva k argumentirani razpravi. S praznim, pavšalnim zanikanjem se javna razprava niti ne začne, še manj uravnovesi ali dopolnjuje. Zato je v sodni praksi prevladujoča razlaga, da mora biti zanikanje dejstev v popravku argumentirano in podprto z nasprotnimi dejstvi. Vendar pa prispevek, ki ne temelji na visoko konkretiziranih in natančnih podatkih, ne zahteva konkretnejšega prikaza nasprotnih dejstev. Izhodiščno pravilo je, da se na nekonkretizirane navedbe in na navedbe, ki pomenijo le golo, pavšalno zatrjevanje dejstev, ni mogoče odzvati drugače kot na enak način, tj. le z golim zanikanjem takih navedb."³

16Toženka obstoj odklonitvenega razloga utemeljuje z dvema argumentoma: 1) popravek vsebuje le golo zanikanje, brez prikaza nasprotnih dejstev, ki bi pripomogla k vzpostavitvi vsebinskega dialoga med prispevkom in popravkom, ter 2) celotno vsebinsko sporočilo zahtevanega popravka je bilo že predstavljeno v oddaji s tem, ko je voditeljica gledalcem predočila, da tožnica (določene) obtožbe zanika.

17Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da prvi odstavek zahtevanega popravka ne vsebuje le zanikanja nekaterih očitkov s predvajanih posnetkov pogovora med E. E. in F. F.,⁴ temveč tudi prikaz nasprotnih okoliščin, s katerimi tožnica zanikanje utemeljuje. Takšen prikaz predstavlja besedilo: "E. E. mi je grozil in me izsiljeval preko oseb, ki me poznajo in sicer, da bo prenehal s škodljivimi in neresničnimi napadi name, če mu uredim posel na G.-u." S tem, ko je tožnica pojasnila izvor domnevno neresničnih obtožb ter motiv za domnevno neutemeljeno diskreditacijo, je gledalcem omogočila, da ponovno ovrednotijo izrečene obtožbe ter si ustvarijo bolj informiran vtis o njihovi resničnosti. Na ta način je vzpostavila vsebinski dialog z relevantnim delom obvestila, predstavila svojo plat zgodbe in prispevala h kvalitetnejši obravnavi izpostavljenih vprašanj v javnosti.

18Enako velja za njeno pojasnilo v drugem odstavku zahtevanega popravka, da v oddaji izpostavljene "spremembe v zemljiški knjigi v korist F. F. niso v nikakršni vzročni zvezi z lažno zatrjevanim uničenjem domnevnih detektivskih posnetkov, ampak so posledica moje osebne odločitve". S to izjavo je tožnica bistveno dopolnila zanikanje očitkov o navodilu F. F., da v zameno za prepis posesti uniči domnevno obremenilne dokaze, saj je predstavila alternativni, z domnevnimi dokazi nepovezan razlog za prenos lastninske pravice.

19Toženka niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi ni ugovarjala ustreznosti tretjega odstavka popravka, ki se nanaša na domnevne vplive tožnice na odločitve G., d. d. Pritožbeno sodišče se zato v tem delu sklicuje na pravilne in popolne razloge sodišča prve stopnje. To je tudi pravilno upoštevalo, da v določenih primerih vsebini popravka ustreza golo zanikanje obvestila, pri čemer toženka obrazloženo ne ugovarja njegovi ugotovitvi, da sta v četrtem (zadnjem) odstavku popravka navedena izjava in njeno zanikanje prav takšen primer.

20Toženka neutemeljeno vztraja, da je bilo v popravku vsebovano sporočilo v oddaji že slišano. V sporočilu voditeljice, da tožnica očitke zanika, namreč ni zaobjeta celotna sporočilna vrednost zahtevanega popravka.⁵ Prvič zato, ker je bilo vanj vključeno tožničino zanikanje le dela očitkov, in drugič zato, ker ne vsebuje nikakršnega nadaljnjega pojasnila tožnice. Tožnica je sporočilo voditeljice ustrezno upoštevala in popravka že zanikanih dejstev (v pretežnem delu) ni zahtevala.

21Toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajala, da je bila tožnica pred oddajo seznanjena z vsem gradivom, ki je bilo predvajano v oddaji, in se je imela možnost o njem izjaviti.⁶ Njene trditve o tem, s čim je bila tožnica seznanjena in na kakšen način se je odzvala, so bile tudi sicer nejasne, saj je po eni strani trdila, da se tožnica na njen poziv h komentarju ni odzvala, na drugi strani pa, da je bilo gledalcem korektno preneseno njeno zanikanje obtožb. Toženka nadalje ni trdila, da je tožnica vedela, kdo bodo gosti oddaje, zaradi česar ni mogla niti okvirno predvideti, kaj bodo sodelujoči povedali. Glede na navedeno je tožnica do seznanitve z vsebino oddaje smela pričakovati, da bo tematika predstavljena na način, ki ne bo posegal v njene pravice in interese, ko se je seznanila, da se njeno pričakovanje ni uresničilo, pa se je smela na to odzvati. Samo zato, ker ni sprejela povabila za nastopanje v oddaji, ji te pravice ni mogoče odreči. To velja toliko bolj, ker ji potek oddaje v živo in njen format nista zagotavljala, da bo lahko s sodelovanjem v njej svojo plat zgodbe predstavila argumentirano, informirano, nemoteno in premišljeno ter na ta način polno uresničila upravičenja, ki jih vključuje pravica do objave popravka. Ne gre za vprašanje korektnosti ali nekorektnosti voditeljice, resničnosti ali neresničnosti izjav, temveč za izvrševanje ustavno zagotovljene pravice.

22Sodišče prve stopnje je v 20. točki obrazložitve sicer mimogrede, vendar utemeljeno zaznalo, da zakonska opredelitev popravka in predvideni odklonitveni razlogi upravičenca omejujejo z dveh, nasprotujočih si vidikov. Po eni strani mu nalagajo obrazloženost, vsebinski dialog z obvestilom in argumentirano razpravo, po drugi strani mu prepovedujejo preseganje (ne nujno enoznačno določljive) sporočilne vrednosti obvestila, pretirano dolžino, nesorazmernost, slogovno neustreznost (žaljivost). Iskanje prave mere ni vedno lahka naloga. V konkretnem primeru, ko je imela tožnica eno od osrednjih vlog v skoraj uro trajajoči, dinamični oddaji, v kateri so bili nanjo s strani različnih oseb naslovljeni številni, raznovrstni in hudi očitki, to velja toliko bolj. Drobnjakarsko osredotočanje na posamezne besede in besedne zveze, za kakršnega se zavzema toženka, bi tako že v metodološkem pristopu rušilo ravnotežje med pravico do objave popravka (40. člen Ustave) na eni ter pravico do svobode izražanja (39. člen Ustave) in svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave) na drugi strani ter tehtnico nesorazmerno nagnilo v korist slednjih.⁷ Za uravnoteženje teh pravic v konkretnem primeru zadostuje že groba primerjava vsebine in trajanja obvestila ter vsebine in dolžine popravka, ki nedvomno pokaže, da se je tožnica na oddajo odzvala upravičeno, spoštljivo, korektno in odmerjeno.

23Pritožbene navedbe torej niso utemeljene, izpodbijana sodba ni obremenjena s procesnimi kršitvami in je pravno pravilna. Višje sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

24Ker toženka s pritožbo ni uspela, tožnica pa z odgovorom na pritožbo ni bistveno pripomogla k lažjemu in hitrejšemu reševanju pritožbe, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP).

¹ Ta je bila predlagana v zvezi z načinom poteka konkretne oddaje in dejstva, da je v njej navedla, da tožnica obravnavane očitke zanika.
² Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 36/2011 z dne 26. 5. 2011 ter Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 672/2020 z dne 24. 4. 2020, II Cp 2453/2015 z dne 18. 9. 2015 in II Cp 1228/2016 z dne 4. 5. 2016.
³ Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 60/2024 z dne 3. 12. 2024, tč. 9.
⁴ Da ni nikoli posredovala za pridobivanje kakršnega koli posla na G., d. d. in posledično ni prejela nobenih daril in podkupnine; da gospoda H. H. zasebno ne pozna in ni z njim nikoli poslovno sodelovala; da ni nikoli od nikogar dobila 1,3 milijona evrov; da F. F. ni prinesla 300 tisoč EUR v gotovini.
⁵ Voditeljica je v oddaji gledalcem predočila, da tožnica "zanika kakršno koli neposredno povezavo z H. H. - pravi, da ga sploh ne pozna, kaj šele, da bi zanjo kupoval Rolex ure ali jo gostil na svoji jahti. H. H. enako zanika, da bi I. I. osebno poznal, nikoli ji ni kupil ne ure, ne avta, ni bila na njegovi jahti, prav tako se nikoli ni z njo dogovarjal za kakršna koli dela. Pravi, da mu posel z G.-om predstavlja le dva odstotka skupnega prometa. H. H. ima še svoj hotel, restavracijo, bencinski servis, parkirišče".
⁶ Navajala je le, da ji je bila še pred oddajo dana možnost izjaviti se glede obravnavane tematike. V pritožbi pa trdi, da ji je bila dana možnost izjaviti se o vsebini oddaje, pri čemer spet ne opredeli konkretno, s čim je bila tožnica seznanjena.
⁷ Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 23/2025 z dne 21. 5. 2025.