VSL Sklep II Cp 1321/2024

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Toženec mora tožnici povrniti 186,66 EUR stroškov pritožbenega postopka v 8 dneh od vročitve te sodbe, če bo s plačilom zamudil, pa še zakonske zamudne obresti od naslednjega dne dalje, do plačila.

1Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da mora toženec tožnici v 8 dneh plačati 474,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 10. 2022, in 611,72 EUR pravdnih stroškov, z obrestmi v primeru zamude. Gre za znesek še neplačanih stroškov zaradi odpovedi pogodbe o paketnem potovanju v X. v oktobru 2022. Sodišče je presodilo, da ima tožnica na podlagi splošnih pogojev, ki so del pogodbe, pravico do poplačila 50 % vrednosti celotnega aranžmaja, ker je toženec pogodbo odpovedal manj kot 29 dni pred predvidenim odhodom.

2Toženec se zoper sodbo pritožuje zaradi kršitev pravil postopka in materialnega prava, predlaga njeno spremembo v smeri zavrnitve zahtevka ali pa razveljavitev in novo sojenje, opredeljuje pa tudi pritožbene stroške. Meni, da odpoved pogodbe ne ustreza razlogu za izrek pogodbene kazni; poudarja, da je od posla odstopil isti dan, kot ga je sklenil, zato gre za nesorazmerno sankcijo in izkoriščanje šibkejše stranke. Splošni pogoji favorizirajo ponudnika in so v nasprotju z moralo, zato nični. Gre za oderuške pogoje. Sodišče jih je uporabilo preveč togo, ni upoštevalo omenjenih okoliščin. Splošni pogoji bi morali biti vezani na dejanske stroške, ne pa da gre za kazen. O vsem tem naj sodišče ne bi navedlo nobenih razlogov, sklene pritožnik.

3Tožnica je na pritožbo odgovorila ter predlagala njeno zavrnitev, opredelila pa je tudi svoje pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče v tem sporu majhne vrednosti ni storilo nobene relevantne kršitve določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP); sodba ima razloge o odločilnih dejstvih. Materialno pravo, konkretno določbe Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot oz. ZVPot-1), Obligacijskega zakonika (OZ) in pogodbe med strankama je sodišče tudi pravilno uporabilo.

6Med strankama bodisi niso sporna bodisi so zanesljivo ugotovljena (pritožbeno neizpodbijana in tudi sicer neizpodbojna, glej 1. odst. 458. čl. ZPP) naslednja dejstva, ki so pomembna za obravnavani primer:

7Pravdni stranki sta 6. 10. 2022 sklenili pogodbo o paketnem potovanju v X. med 28. 10. in 31. 10. 2022, po ponujenem potovalnem programu tožnice, del pogodbe pa so bili tudi njeni splošni pogoji, ki jih je toženec prejel. Ti so v XI. čl. določali, da v primeru potnikovega odstopa od pogodbe v času, krajšem od 29 dni pred predvidenim začetkom potovanja, potnik plača 50 % cene potovanja. To je skupaj znašalo 1.474,14 EUR. Toženec je 6. 10. 2022 v dopoldanskih urah vplačal akontacijo v višini 1000 EUR, katere prejem je tožnica potrdila. Istega dne v popoldanskem času je toženec tožnici sporočil, da odpoveduje potovanje, ker je njegov pogoj, da potuje skupaj s prijatelji. Tožnica mu je odgovorila, da ga v tem primeru v skladu s splošnimi pogoji bremenijo stroški v višini 50 % cene potovanja. Naslednjega dne, 7. 10. 2022, je toženec potovanje dokončno odpovedal ter zahteval vračilo vplačanega zneska.

8Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo; Udeleženci v obligacijskem razmerju so dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev (9. čl. OZ). Upnik je zato upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi (1. odst. 239. čl. OZ).

9Pravilno so uporabljene tudi določbe specialnega predpisa - Zakona o varstvu potrošnikov (v času sklepanja pogodbe ZVPot, sedaj enako ZVPot-1), ki določajo, da lahko potrošnik kadar koli pred začetkom turističnega paketa odstopi od pogodbe o paketnem potovanju. V primeru odstopa potrošnika od pogodbe o paketnem potovanju lahko organizator potovanja zahteva od potrošnika plačilo ustrezne in upravičene odstopnine. S pogodbo o paketnem potovanju se lahko določi razumne standardne odstopnine, pri čemer se upošteva preostali čas do začetka turističnega paketa ter pričakovane prihranke stroškov in prihodke iz nadomestne uporabe potovalnih storitev (1., 2. in 3. odst. 57 f čl. ZVPot oz. 186. čl. ZVPot-1).

10Splošni pogoji, ki zavezujejo enako kot pogodba (120. čl. OZ) so za tožnikov primer odstopa od pogodbe določali 50 % kritje stroškov odpovedanega potovanja. Sodišče prve stopnje pravilno ni presodilo, da bi bili ti splošni pogoji nični (oz. da bi bili nični v relevantnem delu). Glede na 1. odst. 121. čl. OZ so nična tista določila splošnih pogojev, ki nasprotujejo samemu namenu sklenjene pogodbe ali dobrim poslovnim običajem, torej morali. Nemoralnosti določb o plačilu odstopnine pač ni mogoče očitati, saj nima nikakršne prepoznavne povezave z moralo, še posebej ker je odstopniba celo zakonsko posebej predvidena. Nasprotovali bi torej lahko kvečjemu lahko samemu namenu sklenjene pogodbe. Namenu sklenjene pogodbe bi nasprotovalo takšno določilo splošnih pogojev, zaradi katerega bi ne mogel biti dosežen bistveni cilj same pogodbe. To pa je tisti cilj, ki ga pogodbena stranka praviloma želi doseči pogodbo in je za pogodbo značilen. Takšnih lastnosti predmetnim splošnim pogojem tožnice ni mogoče pripisati, saj je očitno, da je obveznost povračila dela stroškov v primeru odstopa namenjena odvračanju potnika od odpovedi potovanja, torej utrjuje osnovni namen pogodbe, ki je potovanje; kasneje ko si potnik premisli, višji odstotek stroškov ga bremeni, kar je z vidika načrtovanja stroškov rezervacij prevoza, namestitve, idr. potovalne agencije tudi logično ter običajno. V tem je upoštevana sorazmernost, na katero se sklicuje pritožba. Razumno je, da je višina deleža stroškov, ki jih mora v primeru odpovedi potovanja plačati potnik, odvisna od časa, ki ostane med odpovedjo in predvidenim odhodom oz. začetkom potovanja, ne pa od časa med vplačilom (sklenitvijo pogodbe) in spremembo volje potnika (odpovedjo).

11Motiv za toženčev odstop od pogodbe ni pravno pomemben. Želja, da potuje skupaj s prijatelji (ki se je bila izjalovila), ne more vplivati na medsebojne pravice in obveznosti pogodbenih strank, saj ni bila vključena v pogodbo.

12Pritožba se moti, ko govori o pogodbeni kazni in se zavzema za njeno znižanje. Za pogodbeno kazen gre, če se upnik in dolžnik dogovorita, da bo dolžnik plačal upniku določen denarni znesek ali mu preskrbel kakšno drugo premoženjsko korist, če ne izpolni svoje obveznosti ali če zamudi z njeno izpolnitvijo (1. odst. 247. čl. OZ). Splošni pogoji torej niso določali pogodbene kazni, in tudi dejstva primera se ne prilegajo njeni zakonski opredelitvi, pač pa je šlo za odstopnino. To opredeljuje OZ v 1. odst. 67. kot skesnino¹ in že citirana določila ZVPot (glej zgoraj).

13Tudi ne gre za oderuško pogodbo (niti za oderuške splošne pogoje). Oderuška pogodba je res nična, toda za takšen primer gre, če kdo izkoristi stisko ali težko premoženjsko stanje drugega, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost in si izgovori zase ali za koga tretjega korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali storil ali se zavezal dati ali storiti drugemu (1. odst. 119. čl. OZ). O navedenih okoliščinah ni bilo pred sodiščem prve stopnje nobenega govora.

14Pritožba torej ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je na podlagi 353. čl. ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo, po kateri mora toženec plačati še neplačano razliko do 50 % ugotovljene celotne cene odpovedanega potovanja, za zahtevanimi obrestmi in stroški.

15Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 154. in 1. odst. 165. člena ZPP. Ker toženec ni uspel s pritožbo, mora nositi svoje lastne stroške pritožbenega postopka. Tožnici mora povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Glede na tarif. št. 22/1 ZOdvT mora povrniti 150 EUR kot strošek za sestavitev odgovora na pritožbo, 2 % (3 EUR) materialnih stroškov in DDV od vsote prej navedenih zneskov, kar skupaj znaša 186,66 EUR. Ta znesek mora plačati v 8 dneh od vročitve te sodbe. Če tega ne bo storil, bo moral plačati zakonske zamudne obresti (1. odst. 378. in 1. odst. 299. čl. OZ).

¹ Pogodbeni stranki se lahko dogovorita, da ima bodisi ena bodisi vsaka od njiju pravico odstopiti od pogodbe, če da odstopnino.