67. člen OZ

V primeru odstopa potrošnika od pogodbe o paketnem potovanju lahko organizator potovanja zahteva od potrošnika plačilo ustrezne in upravičene odstopnine. S pogodbo o paketnem potovanju se lahko določi razumne standardne odstopnine, pri čemer se upošteva preostali čas do začetka turističnega paketa ter pričakovane prihranke stroškov in prihodke iz nadomestne uporabe potovalnih storitev (prvi, drugi in tretji odstavek 57.f člena ZVPot oziroma 186. člen ZVPot-1). Namenu sklenjene pogodbe bi nasprotovalo takšno določilo splošnih pogojev, zaradi katerega bi ne mogel biti dosežen bistveni cilj same pogodbe.

Ara tako dokazuje, da je pogodba sklenjena, predstavlja inštrument utrditve izpolnitve pogodbene obveznosti in predstavlja delno izpolnitev pogodbene obveznosti. Tretji odstavek 64. člena OZ določa, da v kolikor ni dogovorjeno drugače ne more stranka, ki je dala aro odstopiti od pogodbe s tem, da pusti aro drugi stranki; prav tako ne more tega storiti druga stranka s tem, da vrne dvojno aro. Na podlagi slednjega je mogoče zaključiti, da je izbira sankcije, torej ali vrnitev dvojne are bodisi povrnitev škode na stranki, ki ni odgovorna za neizpolnitev pogodbe.

Odstopnina je denarni znesek, s plačilom katerega pogodbena stranka, v korist katere je bila ustanovljena pogodbena odstopna pravica, uresniči odstopno pravico in s tem povzroči razvezo osnovne pogodbe. Vendar se dogovor o ustanovitvi odstopne pravice ne domneva. Stranki se skladno s 67. členom OZ zanj lahko pogodbeno dogovorita. Odstopno pravico sporazumno – torej ob soglasju obeh strank, ustanovita s pravnim poslom.

Toženec je z enostransko izjavo upravičeno odstopil od pogodbe iz v pogodbi določenega razloga, še predno je pričel z izpolnjevanjem svojih pogodbenih obveznosti (plačilom kupnine), pri čemer je zadostovala tudi v nepisni obliki posredovana odstopna izjava (primerjaj tudi razloge sodišča druge stopnje na peti strani sodbe). Kolikor pa revident graja uporabo 67. člena OZ v sodbi sodišča druge stopnje, in pri tem zatrjuje tudi zmotno uporabo materialnega prava, pa je treba pripomniti, da se je sodišče druge stopnje pravilno v okviru materialnopravne presoje po uradni dolžnosti oprlo tudi na v poštev prihajajočo materialnopravno podlago in nadalje pravilno ni uporabilo tistega dela te določbe, ki omenja skesnino, upoštevaje, da v konkretnem primeru ni šlo za odstop na podlagi skesnine (oziroma odstopnine), temveč na podlagi med pravdnima strankama avtonomno dogovorjenega pogodbenega razloga - nekreditiranja s strani toženčeve banke (torej brez skesnine), kot podlage za pravno učinkovanje odstopne izjave (načelo prostega urejenja obligacijskih razmerij iz 3. člena OZ).

Odstopnina pomeni pravico do odstopa od pogodbe ob hkratnem plačilu določenega zneska nasprotni stranki, medtem ko je denarna kazen po 247. členu OZ sankcija zaradi neizpolnitve ali zamude izpolnitve pogodbe. Pogodbena kazen ne more biti dogovorjena za denarne obveznosti, medtem ko pa je možna za druge, nedenarne, dogovorjene vzporedno z denarno, obveznosti.

V konkretnem primeru je bila ara dana za utrditev pogodbene obveznosti strank, ki je bila kasnejša sklenitev glavne – prodajne pogodbe. Namen are je torej bil, da se še posebej zaznamuje, da je predpogodba sklenjena, dana pa je bila tudi kot zavarovanje, da bo predpogodba izpolnjena, da bo torej glavna – prodajna pogodba sklenjena, s čimer je bila dogovorjena tudi sankcija za primer neizpolnitve predpogodbe (nesklenitve prodajne pogodbe), v smislu prvega in drugega odstavka 65. člena OZ. Tožnica in prvi toženec pa sta hkrati ustanovila tudi odstopno pravico, saj je bila ob ari dogovorjena (tudi) pravica (brez razloga) odstopiti od pogodbe, in sicer v korist obeh pogodbenih strank – če odstopi prodajalec, mora vrniti dvojno aro, če odstopi kupec, ara ostane prodajalcu.

Predložena e-sporočila med tožnico in uslužbenko pravne službe toženke ne izkazujejo, da bi osebe, ki so v imenu toženke po zakonu ali pooblastilu upravičene izjaviti voljo, posredovale tožnici končno različico pogodbe, ki bi jo s podpisom in vrnitvijo toženki tožnica sprejela. Prepričljivejša je razlaga sodišča prve stopnje, da je različica s posebnim določilom, ki jo je tožnica poslala toženki, predstavljala ponudbo tožnice.