VSL Sodba I Cp 848/2025

I. Pritožba se zavrne in se vmesna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek prvega tožnika (v nadaljevanju: tožnik) po temelju utemeljen v višini 90 %, 10 % pa je k nastanku škode prispeval sam (I. točka izreka). Odločitev o stroških postopka je pridržalo za končno odločitev (II. točka izreka).

2Tožena stranka (v nadaljevanju: toženci) izpodbija vmesno sodbo v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP¹. Predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano vmesno sodbo v celoti razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Trdijo, da je vmesna sodba pomanjkljiva in nima razlogov o odločilnih dejstvih in se je ne da preizkusiti. Dejansko stanje je napačno ugotovljeno in posledično napačno uporabljeno materialno pravo. Vzročne zveze med protipravnim ravnanjem tožencev in padcem ni, saj bi tožnik svoj padec lahko preprečil, če bi hodil z ustrezno skrbnostjo.

3Na pritožbo je odgovoril tožnik in predlagal, da jo kot neutemeljeno zavrne ter priglasil stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Očitana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih in je povsem razumljiva. Tožniki s tem, ko sodbi očitajo, da je pomanjkljiva in nepreverljiva, svojih pavšalnih trditev z ničemer ne pojasnijo niti ne konkretizirajo, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da tožniki s tem grajajo predvsem ugotovljeno dejansko stanje, ki pa je po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno in popolno ugotovljeno.

6Sodišče prve stopnje je vsa odločilna dejstva pravilno ugotovilo in opravilo skrbno oceno dokazov. Pri presoji izvedenih dokazov upoštevalo metodološki napotek iz 8. člena ZPP, ki sodišču nalaga, da o tem, katera dejstva štejejo za dokazana, odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Dokazna ocena je jasna, racionalna, preverljiva in prepričljiva ter je pavšalni očitki in ponavljanje razlogov, na katere je sodišče prve stopnje že odgovorilo, v ničemer ne omajejo.

7Pritožbene navedbe, da je prvostopenjsko sodišče nekritično sprejelo trditve tožnika, da naj bi bila vrvica napeljana tako, da je ni bilo mogoče opaziti, ne držijo. Z navedbami glede specifik vrvice in okoliščin njene postavitve, ki naj bi jih sodišče prve stopnje prav tako zmotno ugotovilo oziroma ne upoštevalo, tožniki neutemeljeno prepričujejo, da vrvica ni bila glavni vzrok padca in da vzročna zveza ni podana in dokazana. Sodišče prve stopnje je zanesljivo ugotovilo, da je bilo ob dogodku že temno, osvetlitve ni bilo, vrvica je bila napeljana približno 20 do 30 centimetrov od tal ter bila debela okoli pol centimetra, kar je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo na podlagi predloženega videoposnetka. Pri tem je utemeljeno zavrnilo trditev tožencev, da do padca lahko pride le, če se vrvica ne strga, glede na predloženi videoposnetek pa izpovedi tožencev o tem, da je bila vrvica speljana čisto pri tleh in se zato ob njo ni bilo moč spotakniti, ni moglo šteti za resnične. Tudi pritožbena graja, da sodišče prve stopnje ni dovolj podrobno obravnavalo drugih potencialnih vzrokov, ki bi lahko prispevali k padcu in ni pojasnilo, zakaj jih zavrača, ni utemeljena. Toženci so navajali, da bi do padca tožnika lahko prišlo zaradi kakšnih drugih ovir, ki bi bile nastavljene na stopnicah, vendar teh svojih trditev v postopku niso uspeli dokazati.

8Nadalje je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje za omilitev ugotovljene stopnje nevarnosti (in s tem protipravnosti), ki jo predstavlja obravnavana postavitev vrvice, s sklicevanjem na dejstvo, da "v nobenem trenutku ni bilo mišljeno, da bi vrvica predstavljala nevarnost za kogarkoli, še manj, da bi povzročila padec in poškodbe". Sodišče prve stopnje je navedeno pojasnilo tožencev sprejelo, vendar pa ta lahkomiselnost tožencev tudi po oceni pritožbenega sodišča ne pomeni, da njihovo ravnanje ni bilo protipravno.

9Toženci tudi z drobnjakarskim prikazovanjem, kje točno je bila napeta vrvica "čez stopnice" ali "koncu stopnic" in da tožnik pri tem ni mogel pasti "po stopnicah", ne morejo uspeti. Toženci so po spornem dogodku vrvico postavili nazaj. Napeljana je bila nad zadnjim delom stopnišča (19. točko obrazložitve). Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov (8. točko obrazložitve) v obširni dokazni oceni jasno in prepričljivo ugotovilo, da je do zatrjevanega padca tožnika dejansko prišlo. Tožnik se je v vrvico zapletel in padel. Poškodba tožnika je zadostno izkazana in element obstoja škode je zanesljivo podan.

10Na 11. strani obrazložitve (25. in 26. točka obrazložitve) je sodišče prve stopnje tudi prepričljivo pojasnilo, na kateri podlagi vzpostavlja temelj odgovornosti tožencev za zatrjevano škodo. Glede na trditve tožnika je pravilno izhajalo iz materialnopravne določbe 186. člena OZ² o splošni odgovornosti več oseb za isto škodo, ki določa, da kadar ni dvoma, da je škodo povzročila neka izmed dveh ali več določenih oseb, ki so na neki način med seboj povezane, ni pa mogoče ugotoviti, katera od njih jo je povzročila, odgovarjajo te osebe solidarno. Na podlagi ovrednotene verjetnosti, da je vrvico napeljal (vsaj) eden izmed tožencev in opravljene prepričljive dokazne ocene, ki temelji na izpovedi tožnika, delu izpovedi drugega tožnika, izpovedi prvega toženca in videoposnetku, pravilno ugotovilo obstoj pogojev za uporabo tega instituta. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje tudi zanesljivo izhaja medsebojna povezanost tožencev tako preko sorodstvenih vezi kakor v skupnem nastopanju nasproti tožnikoma v medsebojnih sporih. Sodišče prve stopnje je navedeno zakonsko določbo pravilno uporabilo in na njeni podlagi, ob upoštevanju dejstva, da v dokaznem postopku ni bilo mogoče povsem brez dvoma ugotoviti, kdo vse od toženih strank je pri tem sodeloval, tudi pravilno ugotovilo solidarno odgovornost vseh tožencev. Vsi pomisleki, izraženi v pritožbi v zvezi s tem, so zato neutemeljeni.

11Toženci tudi zgolj z vztrajanjem o nedokazanosti vzročne zveze ne morejo omajati izčrpne in prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje o tem, da je vzročna povezanost med protipravnim ravnanjem in tožnikovo škodo podana. Sodišče prve stopnje je zanesljivo ugotovilo, da je protipravno ravnanje (postavitev vrvice) moč pripisati tožencem, ki so skupno delovali in da je zaradi tega njihovega ravnanja tožnik utrpel škodo.

12Brezpredmetni so tudi ponovni poskusi tožencev, s katerimi si prizadevajo za prevalitev odgovornosti na tožnika, s sklicevanjem na njegovo vlogo pri domnevnem padcu in pomanjkanju njegove skrbnosti, saj je vse relevantne okoliščine zadevnega dogodka obravnavalo in v celoti, podrobno, prepričljivo in pravilno, že presojalo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je izčrpno ovrednotilo in utemeljilo protipravnost ravnanja tožencev in podanost vzročne povezanosti. Tudi po oceni pritožbenega sodišča ni dvoma, da tako postavljena ovira, ne glede na namen, kateremu naj bi služila, predstavlja nevarnost za nastanek resne poškodbe. Na samo osvetlitev pa bi morali biti ob namestitvi vrvice pozorni že toženci. Sodišče prve stopnje je ustrezno odgovorilo na neutemeljeno naziranje tožencev za razbremenitev odgovornosti. V zvezi s pritožbeno navedbo, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati še vpliv ustrezne skrbnosti tožnika na verjetnost nastanka škodnega dogodka, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje to vsekakor storilo, ko je skladno s 171. členom OZ presojalo in tehtalo tudi soprispevek tožnika in je zato treba tudi ta očitek kot neutemeljen zavrniti.

13Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi sprejetim dejanskim zaključkom in materialnemu sklepu sodišča prve stopnje o podani krivdni odškodninski odgovornosti tožencev. Ukrep tožencev za varovanje posesti z napenjanjem vrvice je neustrezen in nesorazmeren in tudi ne nujen. Za varovanje svojih interesov oziroma za zaščito svojih pravic imajo toženci na voljo ustrezne postopke. S ponujenimi lastnimi dokaznimi zaključki in vrednotenjem toženci zaključka sodišča prve stopnje o njihovi krivdni odgovornosti ne morejo izpodbiti. Pri tem tudi s ponovnim sklicevanjem na izvrševanje dovoljene samopomoči v okviru varstva lastninske pravice in sicer, da je bila postavitev vrvice izvedena izključno z namenom fizične označitve meje med parcelama ne morejo uspeti. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ne gre za dopustno samopomoč, saj pogoji, ki jih predvideva SPZ³, niso izpolnjeni.

14Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo. Očitanih procesnih kršitev ni zagrešilo. Ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane vmesne sodbe tudi ni ugotovilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in vmesno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. v zvezi s 164. člena ZPP.

¹ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.
² Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.
³ Stvarnopravni zakonik,Uradni list RS, št. 87/2002, s kasnejšimi spremembami.