VSL Sodba I Cp 745/2024

I. Pritožbi se zavrneta in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tretja in četrta toženka krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom ugotovilo, da ima tožnica dedno pravico po pokojnem A. A. (I. tč. izreka), zavrglo tožbo v delu, ki se je nanašala na ugotovitev dalj časa trajajoče življenjske skupnosti, skupnega gospodinjstva in neobstoj razlogov za neveljavnost zakonske zveze (II. tč. izreka), in odločilo, da so toženci dolžni tožnici povrniti njene pravdne stroške (III. tč. izreka). Sodba temelji na presoji, da je med tožnico in pokojnim obstajala dalj časa trajajoča življenjska skupnost z vsemi značilnosti zakonske zveze. Začela se je ta zveza leta 2017 in je trajala približno tri leta, vse do pokojnikove smrti.

2Zoper navedeno odločbo se vsaka posebej pritožujeta tretja in četrta toženka, vsebinsko gledano obe zoper I. in III. tč. izreka.¹ Predlagata spremembo izpodbijanega dela, tako da se tožbeni zahtevek zavrne, oziroma razveljavitev izpodbijanega dela in vračilo zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Tretja toženka uveljavlja pritožbene razloge iz 1. in 2. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku². Zatrjuje bistvene kršitve določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vidi jih v naslednjih opustitvah sodišča prve stopnje: (i) opustitev opredelitev do zapisnika zapuščinskega sodišča, čigar vsebina je v nasprotju s trditvami tožnice v tem postopku; (ii) opustitev opredelitve do tega, da pokojnik novega leta 2018 ni preživel s tožnico, da je pokojnika k zdravniku januarja 2020 peljala B. A., in da je bil 4. 3. 2020 v času inšpekcijskega nadzora pokojnik v X. Tretja toženka opozarja na "nasprotja" oziroma "zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja". V bistvenem gre za naslednje: (i) nasprotje, med razlogi sodbe in TV intervjujem, v katerem je pokojnik tožnico imenoval ljubo prijateljico in navedel, da živi s hčerjo ; (ii) protispisna je ugotovitev, da tožnica za svojo skrb za pokojnika ni zahtevala ničesar, ko pa zahteva dedni delež in je razpolagala s pokojnikovo kupnino. Priče tožnice so bile po njenem naučene, priče tožencev pa je sodišče nepravilno ocenilo kot manj verodostojne, in obširno pojasnjuje, zakaj. Neutemeljeno sodišče ni pripisalo dovoljšnje dokazne vrednosti fotografijam o tem, da je pokojnik v času zveze s tožnico preživel skoraj teden pri D. D., ki je štela, da je z njim v zvezi. Tožnica po oceni tretje toženke ni zmogla dokaznega bremena o obstoju ekonomske skupnosti (sama je v zapuščinskem postopku priznala ločene finance, prenizek dokazni standard je opiranje na račune o nakupih hrane in le tehnično plačilo preživnine) in notornosti. Tretja toženka argumentira, zakaj med tožnico in pokojnim ni bilo življenjske in ekonomske skupnosti niti pokojnikovega tovrstnega namena (sicer bi se njuni načrti udejanjili in ne bi ohranjal zelo intenzivnih stikov z bivšimi partnerkami, kar naj bi sodišče spregledalo). Po njenem mnenju so bili zametki resne zveze med tožnico in pokojnikom vzpostavljeni šele aprila 2020 in je zato trajala premalo časa, da bi ji bilo mogoče priznati pravne posledice.

4Četrta toženka ima podobne argumente in z njimi utemeljuje vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP ter kršitev ustavnih procesnih jamstev. Odločitev se ji zdi v nasprotju s sodno prakso, ne strinja se z dokazno oceno in sodišču prve stopnje očita kršitev 8. člena ZPP. Poudarja, da pokojnik tožnice ni dojemal kot partnerke, temveč kot eno izmed mnogih prijateljic, s katerimi je bil v intimnem neekskluzivnem razmerju. Če bi jo videl kot partnerko, je v intervjuju ne bi imenoval prijateljica in ne bi poudaril, da živi s hčerko v X. (da je na bolnišničnem obrazcu tožnica poimenovana kot njegova žena, naj bi pomenilo, da si sodišče prihaja v nasprotje). Šlo naj bi med njima za tipično situacijo, ko si posamezniki v zrelih letih zgolj najdejo "družbo". S sklepom o obstoju zunajzakonske skupnosti polemizira med drugim takole: (i) dejstvo, da je pokojnik kuhal za tožnico, ni dovolj; (ii) pokojnik je imel prijavljeno prebivališče drugje (ni jasno, od kod sodišču sklepanje, da je razlog za to stroškovna učinkovitost); (iii) ni prišlo do prelivanja premoženjskih kategorij. Pojasnjuje, da je tožnica s prenovo spalnice vlagala v lastno nepremičnino; da občasno skupno kupovanje hrane ne dokazuje, kdo je nakupe financiral; da si stroškov nista delila, marveč je vse plačevala tožnica, ker pokojnik ni živel pri njej. V utemeljitvi sodišča o obstoju skupnih financ, in ugotoviti, da je tožnica plačala preživnino pokojnikovi hčeri, ki ji je to vrnil v gotovini, naj bi bilo logično nasprotje. Obrazloženo nasprotuje dokaznim spoznanjem sodišča o neverodsotojnosti izpovedi priče D. D. in o nepomembnosti pokojnikovega druženja z njo. O izpovedih prič, ki so jih predlagali toženci, je sodišče po njeno naredilo vnaprejšnjo dokazno oceno, ker jih je zgolj zaradi njihove bližine s toženci štelo za neverodostojne. Priče tožnice naj ne bi imele vpogleda v dejanski odnos med tožnico in pokojnim, dokazno naj ne bi bilo podprto, da je bila selitev pokojnika in tožnice v Benečijo "pred vrati". Sodišče naj bi narobe zapisalo, da je C. A. očeta večkrat obiskala pri tožnici, izpoved njene matere o tem je izkrivilo, zaključki sodišča v zvezi s tem se ne skladajo niti z izpovedmi prič tožnice.

5Četrta toženka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem pritrjuje pritožbi tretje toženke. Niti tožnica niti preostali toženci odgovora na pritožbo niso vložili.

6Pritožbi nista utemeljeni.

7Tožnica s tožbo zahteva ugotovitev svoje zakonite dedne pravice po pokojnem A. A., zatrjujoč, da je z njim živela v zunajzakonski skupnosti. Toženci so pokojnikovi štirje otroci. Bistvo spora je osredinjeno na vprašanje, ali ima osebna vez med tožnico in pokojnim kakovost zunajzakonske skupnosti in ima tožnica potemtakem dedno pravico (4.a in 11. člen Zakona o dedovanju³ v zvezi s prvim odstavkom 4. člena Družinskega zakonika⁴). Sodišče prve stopnje je, potem ko je med drugim zaslišalo pravdni stranki (od tega so toženci štirje) in 16 prič, nanj odgovorilo pritrdilno.

8V sodni praksi je trdno zasidrano, da morajo biti za pravno priznanje zunajzakonske skupnosti kumulativno izpolnjeni trije pogoji: (1) med partnerjema mora obstajati dalj časa trajajoča življenjska skupnost in ne sme biti okoliščin, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna; (2) življenjska skupnost mora biti po vsebini enaka življenjski skupnosti, ki obstaja med zakoncema, zadovoljevati mora - po njuni svobodni volji - čustvene, moralne in materialne potrebe partnerjev; (3) opazna mora biti navzven in zato izpolnjevati nekatere za okolico vidne pogoje, kot so skupno bivanje, skupno gospodinjstvo oziroma ekonomska skupnost.⁵

9Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje:

- tožnica in pokojnik sta leta 2017 začela s skupnim življenjem v hiši tožnice v Y., pokojnik pa je zaradi skrbi za hčer (=tretjo toženko) in poznih glasbenih nastopov občasno prespal v X. oziroma v Z.;

- skupaj sta kupovala življenjske potrebščine, pokojnik je doma kuhal, medtem ko je bila ona v službi, skrbela sta za tožničine vnuke, skupaj obdelovala vrt in skrbela za pse, pri njiju je večkrat prespala tudi pokojnikova najmlajša hči (tretja toženka);

- ker je pokojni živel pri tožnici, sta od tam z enim avtom prihajala na srečanja s prijatelji in na pokojnikove glasbene nastope, v njeni hiši je imel pokojni svoje stvari (oblačila, obutev, instrumente);

- poleg skupnega gospodinjstva sta imela skupne finance: tožnica je pokojniku kupila glasbene instrumente, plačala nakupe za skupno gospodinjstvo in predmete za prenovo spalnice ter v imenu pokojnika njegovi hčeri - tretji toženki nakazovala preživnino;

- pokojnik je tožnico videl kot življenjsko partnerko, drug drugega sta tako predstavljala navzven;

- drug drugemu sta pomagala in imela iste cilje, načrtovala sta skupno življenje v Benečiji, hotela sta se poročiti;

- pokojni je resno zbolel in tožnica je bila pooblaščena oseba za informacije o poteku njegovega bolnišničnega zdravljenja, v obrazcu je bila navedena kot "žena";

- njun odnos je bil ljubeč, nikakor zgolj prijateljski, tudi zato, ker je po odpustu iz bolnišnice (13. 4. 2020) za hudo bolnega tožnika skrbela tožnica doma v Y. vse do njegove smrti (... 8. 2020), za kar se je odločila sama in ni zahtevala ničesar v zameno, po smrti je organizirala pogreb;

- pokojnik ni nikoli živel z D. D., le občasno sta se obiskovala.

10Na podlagi opisanih dejstev je sodišče prve stopnje presodilo, da je bila vez med tožnico in pokojnim zunajzakonska skupnost: daljše časovno obdobje sta živela skupaj, skupaj sta skrbela za gospodinjstvo, opravljala hišna opravila, imela skupne finance oziroma ekonomsko skupnost, njuna skupnost je bila notorna in je temeljila na vzajemni čustveni navezanosti.

11Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh za odločitev pravno pomembnih navedb strank. To je storilo tako, da je njegovo odločitev in argumentacijo zanjo mogoče preizkusiti. Očitki o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato niso utemeljeni.

12Sodišče se res ni izrecno opredelilo do vsebine zapisnika zapuščinskega sodišča, a s tem ni (bistveno) kršilo pravil pravdnega postopka. Ni zakonska in še manj ustavnopravna dolžnost sodišča izrecno odgovoriti na vsak argument stranke. Nosilnih tez tožencev - ena teh je (ne)obstoj skupnega gospodinjstva - sodišče namreč ni prezrlo. Do njih se je opredelilo in implicite je iz njegove argumentacije jasno, da vsebina tožničine izjave v zapuščinskem postopku ni pravno odločilna, ker je v bistvenem uglašena s tožničinim izvajanjem v tem postopku. Tam je namreč tožnica izjavila, da je z zapustnikom živela štiri leta pred smrtjo, a ne ves čas. V pričujočem postopku je trdila (in izpovedovala) v bistvenem enako in sodišče se je do tega ustrezno opredelilo v 19. tč. obrazložitve. Prav tako je tožnica, smiselno enako kot v tem postopku, na zapuščinski obravnavi povedala, da je pokojnik plačeval račune v X., ona pa v Y., delila sta si stroške za hrano, od aprila 2020 dalje pa je vse plačevala sama. Razkorak med enim in drugim je le v tožničini uporabi pojma gospodinjstvo. Tožnica je namreč v zapuščinskem postopku navedla, da je imel pokojnik v X. svoje gospodinjstvo, v okviru katerega je skrbel za hčer. Terminu "lastno gospodinjstvo", ki ga uporabi laik, ni mogoče pripisovati pomena, ki ga ima izraz na pravnem področju, še manj pravne odločilnosti v tej pravdi. Da se je pokojni pogosto vračal v X. zaradi skrbi za mlado odraslo hčer, ki mu je bila kot mladoletna zaupana v varstvo in vzgojo, je sodišče prve stopnje upoštevalo in to okoliščino pravilno materialnopravno ovrednotilo (19. tč. obrazložitve).

13Sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka niti z oceno, da priče, ki so jih predlagali toženci, niso bile zanesljive. V 18. in 28. tč. obrazložitve je razgrnilo močne argumente za svojo racionalno kritično oceno. Posebej natančno je to obrazložilo glede priče E. E. Razlog za ovrženje verodostojnosti teh dokazov ni bilo samo po sebi sorodstveno razmerje med nekaterimi izmed prič in toženci, kot skušata prikazati pritožbi. V temeljito, vsestransko, dokaznopravno vzorno analizo pritožbeno sodišče v nobenem pogledu ne dvomi. Bistvene kršitve določb postopka ni niti pri povzemanju izpovedi priče B. A. Ta je res izpovedala, da je tretjo toženko k očetu vozila po njegovi operaciji, a iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da je sodišče njeno izpoved povzelo narobe. Zapisalo je namreč le, da je priča tretjo toženko na Gorenjsko dostikrat peljala tudi sama, teh voženj pa časovno ni opredelilo.

14Ni domnevnega nasprotja med razlogi izpodbijane odločbe in TV intervjujem (kjer je pokojni tožnico poimenoval "draga prijateljica") oziroma nekonsistentnosti razlogov v zvezi s poimenovanjem tožnice (v bolnišničnem obrazcu je bila namreč navedena kot pokojnikova žena). Ni samo po sebi bistveno, kako je pokojnik tožnico (ob dveh priložnostih) imenoval. Bistvena je vsebina njunega razmerja in o njej se je sodišče prve stopnje vsestransko izreklo. Jasno in življenjsko logično je obrazložilo, da je retorika v intervjujih bolj neformalna in da je pokojnik tožnico imenoval z nevtralnejšim izrazom "draga prijateljica" najverjetneje tudi iz obzirnosti do svoje mlade hčere (tretje toženke), ki skupnosti ni sprejemala z navdušenjem (33. tč. obrazložitve izpodbijane odločbe). Dejstvo, da je pokojnik tožnico poimenoval "draga prijateljica" in ne partnerica, je treba razlagati še z izkustveno podprtim razumevanjem, da laične stranke načeloma ne uporabljajo pravnih izrazov, temveč pogovorni jezik, kjer se o partnerju pogosto govori le v primeru sklenitve formalne zveze.⁶

15Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o neupoštevanju fotografij, zaslišanja priče D. D. in vsebine njenega razmerja s pokojnikom. Mogoče je, kot je zapisalo sodišče prve stopnje, da pokojnik tožnici ni bil zvest. Toda to nima nujno vpliva na obstoj zunajzakonske skupnosti, kakor pravilno pojasnjuje prvostopenjsko sodišče. Priča D. D. je sama izpovedala, da pokojnik pri njej ni nikoli živel, zato z njo zagotovo ni bil v zunajzakonski skupnosti in ne v romantični zvezi primerljive intenzivnosti, kot skuša prikazati pritožba. Fotografije, tudi če so bile zares posnete leta 2018, na pravilnost tega zaključka ne vplivajo, zato sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, ko se do vsebine fotografij ni podrobneje opredeljevalo.

16Utemeljeni niso niti očitki o opustitvi odgovorov na naslednje: da pokojnik novega leta 2018 ni preživel s tožnico, da je pokojnika k zdravniku januarja 2020 peljala B. A. in da je bil pokojnik v času inšpekcijskega nadzora 4. 3. 2020 v X. ter mu je bila tam vročen inšpekcijska odločba. Gre za nepomembne drobce in zaradi njihove minornosti sodišču nanje ni bilo treba posebej oziroma izrecno odgovarjati. Splošno je nanje odgovorjeno z utemeljitvijo obstoja notranjega čustvenega razmerja med tožnico in pokojnikom ter njunega skupnega bivanja (ki ga je tožnik občasno, ker je tam živela njegova mlada hči, udejanjal v X.).

17Prav tako v sodbi ni t. i. protispisnosti iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Protispisnost je napaka tehnične narave, pri kateri gre za napačen postopek prenosa tistega, kar je zapisano na listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov, v obrazložitev sodbe. Če zatrjevano protislovje ni posledica postopka prenosa podatkov iz spisa v sodbo, temveč je rezultat sodnikovega sklepanja, ne gre za protispisnost, ampak za zmotno dokazno oceno.⁷ Pritožnici s sklicevanjem na protispisnost sodišču prve stopnje večidel očitata prav zmotno dokazno oceno. Glede neutemeljenosti teh očitkov se je pritožbeno sodišče deloma že opredelilo v okviru odgovorov na očitane kršitve določb postopka, na preostale odgovarja v nadaljevanju.

18Okoliščina, da sodišče dokazov ne razlaga enako kot stranka, ne pomeni bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Kršitev 8. člena ZPP se zgodi, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene. Ko torej ni vestna, skrbna in analitično sintetična, ne pa tudi, če za pritožnika ni vsebinsko prepričljiva.⁸

19Pritožbi cepita posamezne ugotovitve sodišča. Na vsako izmed njih gledata izolirano in poskušata vzbuditi dvom v njeno dokaznopravno sprejemljivost (na primer: "skupen nakup hrane ne dokazuje, kdo je ta nakup financiral"). Podobno zatem storita še s svojo kritiko materialnopravnega vrednotenja ugotovitev, do katerih se je v dokaznem postopku dokopalo sodišče (v smislu: "dejstvo, da je pokojni kuhal za tožnico, še ne pomeni, da je šlo med njima za življenjsko skupnost"). Toda sodišče je tako dokaznopravno kot materialnopravno opravilo celovito in vsestransko presojo. O dokazanosti posameznega pravno pomembnega dejstva ni sklepalo togo in izolirano, temveč je, kot mu narekuje dokazno pravno, posamezne dokazane drobce stkalo v izkustveno in logično koherentno celoto. Na enak način je dokazana dejstva pravno vrednotilo. Tako, da je upoštevalo vse konkretne okoliščine odnosa tožnice s pokojnikom, med njimi tega, da sta bila ob zasnutju svoje skupnosti v poznih srednjih letih in sta že imela vsak svoj dom ter da je pokojni skrbel za svojo mlado odraslo hčer, ki pokojnikovi zvezi s tožnico ni bila naklonjena.

20Pri svoji oceni sodišče prve stopnje ni le nekritično sledilo vnaprej naučenim pričam tožnice, kot trdita toženki. Dejstvo, da so znale suvereno povedati, kdaj približno sta se tožnica in pokojnik spoznala, a priori ne pomeni, da so pričale po navodilih tožnice. Sploh, ko imamo pred očmi, da so pred zaslišanji večinoma že dale pisne izjave in so torej o preteklih dogodkih že pred zaslišanjem morale natančno razmisliti. Tudi to, da so tri izmed prič uporabile isti izraz, vzorno obrazložene dokazne ocene ne spodkoplje. Posebej je ne spodkoplje, ker je sodišče zaslišalo kar devet prič, ki so v različnih delih smiselno potrdile tožničine trditve. Izpovedi prič, ki jih je predlagala tožnica, so bile v bistvenih okoliščinah skladne, a ne tako identične, da bi se sodišču vzbudil sum v njihovo prirejenost. Sodišče je njihova pričanja ocenilo za (bolj) prepričljiva predvsem zato, ker so pogosteje zaznavale interakcije med tožnico in pokojnikom ter so skupaj preživeli več časa (28. tč. obrazložitve).

21Polemika tožencev z ugotovitvijo o obstoju notranjega čustvenega razmerja prav tako ni utemeljena. Zunajzakonske skupnosti se res ne sme mešati s prijateljstvom oziroma dalj časa trajajočim razmerjem intimne narave. In predvsem pri starejših osebah, ki so si že prej ustvarili družine, je treba biti zmerno zadržan.⁹ Kljub temu pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je dokazni postopek pripeljal do zanesljivega spoznanja o volji in želji partnerjev za trajno vzajemno čustveno, socialno in ekonomsko sožitje. Večino časa sta živela skupaj (za čas, ko nista, so bili opravičljivi razlogi), skupaj sta hodila v trgovino, na pokojnikove koncerte, se skupaj družila s prijatelji, skrbela za gospodinjstvo in občasno za tožničine vnuke, pokojnik je imel v tožničini hiši svoje osebne predmete, na lokacije koncerta ali srečanja s prijatelji sta se pripeljala skupaj, skupaj sta sprehajala pse. Tožnica je zanj skrbela vse do smrti in ga med težko boleznijo predano negovala, nato pa poskrbela za njegov pogreb. Ocena o obstoju zunajzakonske skupnosti torej ne temelji zgolj na ugotovitvi, da je pokojnik tožnici kuhal, kot smiselno izhaja iz pritožb. Oprta je tudi na medsebojna SMS sporočila, ki neposredno in objektivno ilustrirajo njun odnos. Da nista imela prijavljenega bivališča na istem naslovu, ni pomembna okoliščina za ugotavljanje obstoja zunajzakonske skupnosti.¹⁰ Glede na pojasnjeno je neutemeljeno pritožbeno polemiziranje, da je bila tesna zveza med tožnico in pokojnikom vzpostavljena šele aprila 2020.¹¹

22Čeprav nista ustvarila nekega skupnega premoženja (kar je glede na njuno starost in dejstvo, da sta že imela vsak svoje stanovanje, razmeroma logično in pričakovano), je do določenega prelivanja premoženja med njima le prišlo. Svoja denarna sredstva sta namenjala plačilu skupnih potreb, tožnica je pokojniku kupila instrumente, ki jih je potreboval za svoje glasbeno udejstvovanje. Prav to je ena od okoliščin, ki ločuje partnerja kot družinskega člana od zgolj prijatelja. Da je določen del financ ločen in namenjen le potrebam enega partnerja, je običajno tudi pri zakoncih.¹² Podobno okoliščina, da imata partnerja ločen denar vsak za svojo nepremičnino, ni ovira za ekonomsko skupnost, če imata skupen denar za gospodinjstvo.¹³ Pritožbeno sodišče se torej ne strinja, da tožnica ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena o ekonomski skupnosti, oziroma da je sodišče tu uporabilo prenizek dokazni standard. Ugotovitev o tem torej ni oprlo le na račun za hrano - oprlo jih je tudi na račun o nakupu glasbenih instrumentov, ki jih je tožnica kupila leta 2018, torej pred pokojnikovo operacijo, in na to, da je tožnica leta 2020 tretji toženki nakazovala preživnino s svojega bančnega računa. Četudi je pokojnik tožnici denar, ker sam ni imel NLB klika, dajal (vračal) v gotovini (kar je izpovedala tretja toženka), je sodišče finančno dinamiko sprejemljivo ovrednotilo kot skupno upravljanje in zaupanje v finančnem poslovanju (24. tč. obrazložitve izpodbijane odločbe).

23Neutemeljeno pritožbi izpodbijata tudi ugotovitev, da je bil odnos tožnice do pokojnika ljubeč, ker za svojo skrb ni zahtevala ničesar. Temu nasprotne ugovore tožencev (da je tožnica koristoljubno zase porabila pokojnikovo kupnino) je sodišče prve stopnje popolnoma in prepričljivo zavrnilo kot dokazno nepodprte (in je verjelo tožnici, da je denar porabila za nakup smole za pokojnika in njegov pogreb). Pritožbi se s temi razlogi vsebinsko ne soočita.

24Zato pritožbi nista utemeljeni. Sodišče druge stopnje tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbi zavrnilo in izpodbijani del odločbe sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

25Tretja in četrta toženka s svojima pritožbama nista uspeli, zato sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Četrta toženka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker je bil ta za postopek nepotreben (prvi odstavek 155. člena ZPP). V njem je le pritrdila pritožbi tretje toženke, s čimer ni prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča.

¹ Četrta toženka izrecno navaja, da se pritožuje zoper sodbo v celoti, pri čemer je sodba po vsebini le I. točka izreka. Ker pritožba zoper sodbo absorbira tudi pritožbo zoper sklep o stroških, pritožbeno sodišče šteje, da se tudi četrta toženka pritožuje (zgolj) zoper I. in III. tč. izreka.
² Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP.
³ Ur. l. SRS, št. 15/76 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZD.
⁴ Ur. l. RS, št. 15/17 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju DZ.
⁵ Na primer judikati VSRS II Ips 264/2010 z dne 19. 12. 2013, II Ips 361/2017 z dne 5. 4. 2018, II Ips 4/2018 z dne 26. 4. 2018 in številni drugi.
⁶ VSL sodba II Cp 1469/2024 z dne 12. 11. 2024.
⁷ J. Zobec v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2009, 3. knjiga, str. 313.
⁸ VSRS sodba VIII Ips 13/2008 z dne 16. 11. 2009, VSRS sodba in sklep II Ips 745/2007 z dne 11. 6. 2009, VSRS sodba in sklep II Ips 185/2006 z dne 28. 2. 2008.
⁹ VSRS sodba II Ips 106/2006 z dne 17. 4. 2008, VSL sodba II Cp 1469/2024 z dne 12. 11. 2024.
¹⁰ VSL sodba II Cp 36/2023 z dne 2. 2. 2023.
¹¹ Zato ne more roditi uspeha sklicevanje na judikat VSL sodba I Cp 1427/2019 z dne 25. 8. 2020, ki vsebuje osamljeno stališče.
¹² VSRS sklep II Ips 104/2003 z dne 5. 2. 2004.
¹³ VSRS sklep II Ips 104/2003 z dne 5. 2. 2004.