VSL Sodba II Cp 874/2024

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnik je dolžan v roku 15 dni drugi toženki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.023,88 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo sklenilo, da se postopek ustavi za znesek 900 EUR s pripadki (I. točka izreka) in razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od toženk zahteval solidarno plačilo odškodnine v znesku 87.899,51 EUR in plačilo mesečne rente v znesku 432,90 EUR za obdobje od 1. 4. 2021 dalje, oboje z zakonskimi zamudnimi obresti (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik toženkama dolžan povrniti pravdne stroške (III. točka izreka).

2Zoper II. in III. točko izreka se pritožuje tožnik in uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Kot bistveno navaja, da je sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče v povzetku dokaznega sklepa listine opredelilo le z označbo in številko priloge spisa, zaradi takšnega ravnanja pa se sodbe ne da preizkusiti. Nadalje je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena v zvezi z 236.a členom ZPP, saj je pri odločitvi upoštevalo tudi pisni izjavi prič A. A. in B. B., čeprav nista bili pridobljeni skladno z zakonskimi določbami. Sodba je obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka tudi zato, ker sodišče ni že na naroku 6. 12. 2024 navedlo razlogov za zavrnitev dokazov z zaslišanjem prič C. C., D. C. in E. E. ter postavitvijo sodnih izvedencev gradbene stroke in gradbeništva ter varstva pri delu. Tudi sicer je napačno stališče sodišča, da so ti dokazi nepotrebni.

Tožnik zaradi narave strokovne napake glede odškodninskega dela prvotnega zahtevka v tem pravdnem postopku res ne more izpodbijati dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v izvorni pravdi, vendar v nasprotju s stališčem sodišča lahko podaja nove trditve o revizijskih razlogih in dokazuje, da bi ob pravilni vložitvi revizije z njo verjetno uspel. Sodišče ni pravilno povzelo v izvornem postopku ugotovljenega dejanskega stanja. To velja toliko bolj, ker je zavrnilo dokazne predloge, s katerimi je tožnik dokazoval dogajanje pred nezgodo in odsotnost reševalca v trajanju vsaj 25 do 30 minut. Sodišče tožniku glede pomanjkljivega nadzora ob bazenu neutemeljeno očita širitev trditvene podlage, saj gre v resnici za vprašanje pravilne uporabe Pravilnika o ukrepih za varstvo pred utopitvami na kopališčih (v nadaljevanju Pravilnik) in s tem uporabo materialnega prava. Tožnik vztraja, da je sodišče v prvotnem postopku prekoračilo trditveno podlago tožene stranke. Ta namreč ni podala ugovora, da je reševalec v času nezgode odpravljal vzroke, ki bi lahko privedli do nastanka nevarnosti za obiskovalce in iz tega razloga ni bil prisoten ob zunanjem bazenu. Reševalec je v času nezgode dejansko opravljal naloge čistilke, kar je v nasprotju s 6. členom Pravilnika. Sodišče napačno pritrjuje pritožbenemu sodišču v prvotni pravdi, da prisotnost reševalca ob bazenu ne bi preprečila škodnega dogodka. Spregleda namreč, da je tožnik pred uporabo naftnega bazena v večjem bazenu dvajset minut plaval pod vodo in se potapljal. Če bi reševalec v tem času samo enkrat prišel do zunanjega bazena, bi tožnika opozoril, tožnik bi s plavanjem pod vodo prenehal in do škodnega dogodka ne bi prišlo. Nepravilne so tudi ugotovitve predhodnih sodišč v zvezi z odprtino v ograji in prisotnostjo opozorilnih tabel. Ker ob bazenu ni bilo prepovednih tabel, upravitelj bazena pa ni poskrbel, da bi bila ograja brezhibna in bi onemogočala dostop na bazen, je podana vzročna zveza med temi opustitvami in nastalo škodo. Napačna je ugotovitev, da ni podana objektivna odgovornost upravitelja bazena. Podvodne klopi so predstavljale nevarno stvar, saj niso bile osvetljene ali označene, ob bazenu pa tudi ni bilo nameščenih opozorilnih tabel o prepovedanem plavanju pod vodo. Nepravilno je sklicevanje sodišča na teorijo o adekvatni vzročnosti, saj sta opustitev vzdrževanja lesene ograje in odsotnost reševalca z območja zunanjega bazena vsaka zase zadosten razlog za nastanek škodnega dogodka. Sodišče je nepravilno ugotovilo, da je primarni vzrok za tožnikovo poškodbo njegovo zavestno kršenje prepovedi. Tožniku prepoved plavanja pod vodo na konkretnem bazenu ni bila in ni mogla biti znana. Glavni razlog za nastanek škode je odsotnost reševalca.

Pritožnik vztraja, da mu prva toženka ni povedala, da je treba pred vložitvijo pritožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) izčrpati vsa domača pravna sredstva, drugačna ugotovitev sodišča je napačna.

Sodišče je napačno povzelo navedbe prve toženke, da je tožnik skočil na glavo, pri tem pa o tem dejstvu niti ni izvedlo predlaganih dokazov. Alkohol v primarni pravdi ni bil naveden in ugotovljen kot razlog za zavrnitev zahtevka za plačilo odškodnine. Sodišče je ugotovilo, da sta se tožnik in tožena stranka v primarni pravdi dogovorila oziroma sporazumela o njegovem 10 % soprispevku iz naslova alkoholiziranosti. Vendar pa sodišče o teh okoliščinah ni zaslišalo tožnika, zato je dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno, kršena je tudi tožnikova pravica do kontradiktornega obravnavanja. Tožnik je v primarni pravdi pristal na podpis sporazuma, ker ga je v to prepričala in mu predlagala prva toženka, pri čemer mu ni povedala, da je lahko določena količina alkohola razlog za izključitev obveznosti zavarovalnice iz naslova nezgodnega zavarovanja. Iz predloženega strokovnega mnenja prim. asist. F. F. izhaja, da pri tako nizki koncentraciji alkohola, kot je bila prisotna pri tožniku, alkohol ni imel nobenega vpliva na tožnikovo obnašanje. Sodišče ni upoštevalo, da je bila po relevantnih splošnih pogojih izključena odgovornost zavarovalnice le, če je imel zavarovanec več kot 1 ‰ alkohola v krvi. Ne drži ugotovitev sodišča, da tožnik ni z ničemer izkazal, da mu pripada kakršenkoli nadaljnji procent trajne invalidnosti za poškodbo hrbtenice. Tožnik je v tožbi navedel, da točka 84 Tabele invalidnosti za takšno vrsto poškodbe določa celo 90 % invalidnost, sam pa je zahteval priznanje 40 % invalidnosti. Sodišče napačno ugotavlja, da tožnik ni dokazal, da njegova rehabilitacija ni bila uspešna. Tožnik ima trajne posledice v obliki spastične tetrapareze in mravljinčenja v obeh rokah in nogah. To potrjuje tudi ugotovitev sodišča, da je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in lahko v okviru svojega poklica opravlja le štiriurni delovnik z omejitvami.

3Pritožba je bila vročena toženkama. Druga toženka je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje s tem, ko je dokazne listine v povzetku dokaznega sklepa opredelilo (samo) s črkovno in številčno označbo prilog, pod katerimi se listine nahajajo v spisu, ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in onemogočilo preizkusa sodbe. Iz spisa je namreč razvidno, katere so te listine, sodišče pa je vse za odločitev pomembne listine v nadaljevanju sodbe dokazno ocenilo in jih ob tem tudi določno opredelilo.¹

6Pritožnik sodišču prve stopnje utemeljeno očita kršitev 236.a člena ZPP v zvezi s pridobitvijo pisnih izjav prič A. A. in B. B. Ne sicer zato, ker sta priči izjavi predložili samoiniciativno, temveč zato, ker je prva toženka na naroku 6. 12. 2023 dokazni predlog z zaslišanjem prič umaknila. Predložitev pisne izjave priče prestavlja le način izvajanja dokaza s pričami. Če predloga za izvedbo takšnega dokaza (več) ni, sodišče ne sme izvesti dokaza z vpogledom v pričino pisno izjavo. Tudi če se je izjava prve toženke na naroku 6. 12. 2023 nanašala le na neposredno zaslišanje prič in ne na celotni dokazni predlog, ravnanje sodišča prve stopnje ni sledilo zahtevam iz 236.a člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč navedbe tožnika na naroku 13. 10. 2023 štelo za zahtevo za neposredno zaslišanje prič, nato pa je tega opustilo zgolj na podlagi izjave prve toženke. Opisane kršitve pa niso vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe. Priči sta bili predlagani in sta svoji izjavi podali v zvezi z dokazovanjem obstoja pojasnila prve toženke tožniku, da mora pred vložitvijo pritožbe na ESČP izčrpati vsa domača pravna sredstva, tudi ustavno pritožbo. To dejstvo je za odločitev nepomembno, saj je tožnik izrecno izjavil, da odškodninskega zahtevka ne utemeljuje z opustitvijo vložitve ustavne pritožbe in razlogov zanjo.

7Iz zakona ne izhaja izrecna zahteva, kdaj je sodišče dolžno obrazložiti dokazni sklep: že tedaj, ko ga izreče, ali šele v obrazložitvi sodbe. Če tega ne stori ob izreku dokaznega sklepa, temveč šele v sodbi, ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, vendar pa ravnanje sodišča vpliva na rok, do katerega je stranka dolžna grajati opustitev izvedbe dokazov. Dokler sodišče ne izda popolnega (tj. obrazloženega) dokaznega sklepa, od stranke namreč ni upravičeno zahtevati, da graja njegovo pravilnost.² Dejstvo, da je sodišče prve stopnje dokazni sklep obrazložilo šele v sodbi, tako ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka, utemeljuje pa ugotovitev o pravočasnosti pritožbene graje razlogov za zavrnitev posameznih dokazov.

8Pravica do izvedbe predlaganega dokaza kot element pravice do izjave ni absolutna. Sodišče sme zavrniti posamezne dokazne predloge strank, če je zavrnitev (ustavno) upravičena ter ustrezno obrazložena. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pojasnilo, zakaj je zavrnilo dokaze, ki jih tožnik izpostavlja v pritožbi - zaslišanje prič C. C., D. C. in E. E. ter postavitev izvedencev gradbene stroke in gradbeništva ter varstva pri delu. Pritožbeno sodišče se strinja, da so bili ti dokazi nepotrebni. Sodišče prve stopnje je tako pravilno pojasnilo, da je glede odškodninskega dela zahtevka vezano na dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v izvorni pravdi in ga zato ni dolžno niti upravičeno ugotavljati znova, medtem ko za odločitev o zahtevku za plačilo zavarovalnine potek škodnega dogodka in morebitne opustitve I., d. o. o., niso pravno pomembni.

9Iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je prva toženka kot odvetnica tožnika zastopala v postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju P 923/2012 (v nadaljevanju izvorni postopek). Prva toženka je imela v relevantnem obdobju svojo poklicno odgovornost zavarovano pri drugi toženki.

10V postopku P 923/2012 je tožnik zoper Zavarovalnico J., d. d., uveljavljal zahtevek za plačilo odškodnine in zahtevek za plačilo zavarovalnine, oboje v povezavi z dogodkom z dne 10. 12. 2009, ko se je med uporabo zunanjega bazena Hotela K. v I. v ... telesno poškodoval. Bazen je takrat upravljala družba I., d. o. o., ki je imela odgovornost zavarovano pri Zavarovalnici J., d. d. Tožnik je imel s to zavarovalnico sklenjeni dve zavarovalni pogodbi, ki sta vključevali nezgodno zavarovanje.

11Zahtevek tožnika za plačilo odškodnine je bil z odločbo Okrožnega sodišča v Celju P 923/2012 z dne 25. 4. 2017 v zvezi z odločbo Višjega sodišča v Celju Cp 400/2017 z dne 22. 2. 2018 pravnomočno zavrnjen. O zahtevku za plačilo zavarovalnine ni bilo odločeno.

12V pritožbenem postopku ni več spora o tem, da je prva toženka pri zastopanju tožnika v navedeni pravdni zadevi storila naslednji strokovni napaki: 1) glede odškodnine je namesto direktne revizije vložila predlog za dopustitev revizije, ki je bil zaradi nedopustnosti zavržen in 2) glede zavarovalnine je pri spremembi tožbe ta del zahtevka pomotoma izpustila iz tožbenega predloga (petita), zato sodišče o njem ni odločalo.

13V pritožbenem postopku pa ostaja sporno, ali sta se navedeni strokovni napaki negativno odrazili v premoženjskem položaju tožnika; torej, ali bi tožnik v primeru strokovno neoporečnega ravnanja prve toženke z zahtevkoma za plačilo odškodnine in/ali zavarovalnine uspel.

Glede odškodninskega dela zahtevka

14Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in pojasnilo, da je upoštevajoč naravo strokovne napake (napačna vložitev revizije kot izrednega pravnega sredstva) glede odškodninskega dela zahtevka vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v izvornem postopku. V skladu z določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP, ki je veljala v času napačne vložitve revizije, te namreč ni bilo mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje preveriti v izvornem postopku ugotovljena dejstva in v ta namen izvesti predlagane dokaze, so zato neutemeljene.

15Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da je smel v okviru v izvornem postopku ugotovljenega dejanskega stanja v obravnavanem postopku neomejeno navajati revizijske razloge in navesti tudi tiste, ki so v predlogu za dopustitev revizije morda izostali. Temu je sledilo tudi sodišče prve stopnje in vsebinsko obravnavalo vse navedbe tožnika, ki predstavljajo dopusten revizijski razlog. Opozorilo, s katerim tožnik polemizira v pritožbi, se nanaša na obravnavo očitkov, ki morda niso navedeni v trditveni podlagi, temveč le v priloženih dokaznih listinah. Ob navedbah pritožnika, da je v trditvah povzel vse navedbe iz vloženih pravnih sredstev in dodal še nove, relevantnost tega opozorila in z njim povezanega pritožbenega očitka izzveni.

16Pritožnik skuša skozi očitek, da sodišče prve stopnje ni pravilno povzelo v izvornem postopku ugotovljenega dejanskega stanja, tega v resnici spremeniti. V izvornem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik pred vstopom v manjši (naftni) bazen dvajset minut plaval sem in tja v zunanjem bazenu, nato pa je še pet do deset minut sedel v manjšem bazenu, preden je znova vstopil v zunanji bazen in se ob tem oziroma neposredno za tem poškodoval. Takšen potek dogodka je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje v obravnavanem postopku. Pravilno pa ni upoštevalo nadaljnjih navedb tožnika, da se je v zunanjem bazenu potapljal in plaval pod vodo ter na ta način kršil kopališki red, saj te presegajo v izvornem postopku ugotovljena dejstva. Ne glede na navedeno pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tudi ob takšnem dejanskem stanju pravni zaključki ne bi bili nič drugačni, kar bo podrobneje opredeljeno v nadaljevanju.

17Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da sodbi, izdani v izvornem postopku, nista obremenjeni z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Obe sodišči sta se obširno opredelili do vseh pravno pomembnih tožnikovih navedb; tudi če tega nista storili izrecno, je njun odgovor mogoče jasno razbrati iz ostalih ugotovitev. Pritožbeno sodišče je pritrdilo sodišču prve stopnje glede naziranja, da je reševalec v času nezgode odpravljal vzroke, ki bi lahko privedli do nastanka nevarnosti za plavalce. Na ta način je smiselno zavrnilo tako pritožbeni očitek o prekoračeni trditveni podlagi kot navedbe tožnika, da je reševalec namesto nalog, ki mu jih nalaga Pravilnik, opravljal dela čistilke. S tem je zahtevanemu standardu obrazloženosti zadostilo. Tožnik tudi v tem postopku vztraja pri navedbah o prekoračeni trditveni podlagi v izvorni pravdi in s tem sodiščema očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi ta očitek je neutemeljen. Sodišči sta namreč na podlagi ugotovljene aktivnosti reševalca v času nezgode tega pravno okvalificirali skladno z določbami Pravilnika. Njuna morebitna zmotna presoja bi lahko pomenila (v nadaljevanju obravnavano) zmotno uporabo materialnega prava, ne utemeljuje pa očitka o storjeni procesni kršitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno odgovorilo tudi na očitek o storjeni relativno bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Pritožbeno sodišče temu dodaja, da ni naloga revizijskega sodišča, da ob takšnem očitku ponavlja vse dokaze, na katere sta se oprli sodišči prve in druge stopnje, temveč je dolžnost stranke, da določno opredeli, ocena katerih dokazov je izostala. Temu bremenu pritožnik niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbenem postopku ne zadosti.

18Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da s sklicevanjem na zapisnik o inšpekcijskem ukrepu, ki je priloga izvedenskega mnenja F. F., ter navedbami o dveh opazovalnih mestih in seznamu petih reševalcev z licenco tožnik širi trditveno podlago iz izvornega postopka. Ker se tožnik v izvorni pravdi na ta dokaz in v njem vsebovane ugotovitve ni skliceval pred sodiščema prve in druge stopnje, jih tudi revizijsko sodišče ne bi upoštevalo. Gre za dejansko vprašanje in ne vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

19Pritožnik v pritožbi vztraja, da sta sodišči v izvornem postopku zmotno uporabili Pravilnik, ko sta ugotovili, da nenavzočnost reševalca ob zunanjem bazenu v času tožnikovega kopanja ne predstavlja kršitve dolžnostnega ravnanja. Sodišči sta takšen zaključek oprli na izvedensko mnenje izvedenca G. G. o zahtevanem številu reševalcev v tovrstnem kopališču in ugotovitev, da je reševalec v času nezgode opravljal dela, ki jih predvideva Pravilnik. Pritožnik dvoma v pravilnost teh stališč ne uspe vzbuditi.

20Kot (še) pomembnejši razlog za zavrnitev tožnikovih očitkov glede nenavzočnosti reševalca pa sta sodišči v izvornem postopku opredelili neobstoj vzročne zveze med odsotnostjo reševalca in škodnim dogodkom. Takšen materialnopravni zaključek sta utemeljili z naslednjimi dejstvi: 1) tožnikova aktivnost, ki je privedla do poškodbe (ne glede na to, ali je bil to tožnikov skok v vodo in hkratna poškodba hrbtenice ali pa spust v bazen, podvodno plavanje in trk z glavo v podvodno klop za sedenje ob robu bazena), je bila nenadna, trajala je le nekaj sekund; 2) pred to aktivnostjo je tožnik pet do deset minut sedel v manjšem, naftnem bazenu in se pogovarjal z ženo in hčerjo, še pred tem pa je dvajset minut v večjem bazenu plaval sem in tja; 3) med takšno aktivnostjo reševalec ne bi imel razloga za ukrepanje in 4) tožnik je v preteklih štirih dneh, kljub zavedanju, da sta plavanje pod vodo in skakanje na glavo v bazen prepovedana, na takšen način uporabljal bazen tudi v neposredni prisotnosti reševalca, je pa s kršitvami prenehal, ko ga je reševalec na to opozoril.

21Na podlagi navedenih dejstev se pritožbeno sodišče (v vlogi revizijskega sodišča) strinja z materialnopravno oceno vseh treh predhodnih sodišč, da med nenavzočnostjo reševalca in tožniku nastalo škodo ni podane vzročne zveze. Tožnik z opisom svojih kršitev kopališkega reda pred vstopom v naftni bazen sicer spreminja ugotovljeno dejansko stanje iz izvornega postopka, zato revizijsko sodišče teh navedb v reviziji ne bi upoštevalo in na njih ne bi moglo opreti svoje materialnopravne presoje, vendar pritožbeno sodišče zaradi odstranitve vsakih dvomov odgovarja tudi na te pritožbene navedbe.

22Tožnik vzročno zvezo med nenavzočnostjo reševalca in nezgodo utemeljuje s trditvami, da bi v primeru opozorila reševalca na kršitev kopališkega reda s kršitvami prenehal in do škodnega dogodka ne bi prišlo. Sklicuje se na ugotovitev, da je tako ravnal tudi v predhodnih dneh. Vendar pa tožnik v svojih navedbah zanemari nadaljnji del ugotovitev, tj. da je kljub opozorilom reševalcev in seznanjenosti s kopališkim redom s kršitvami vedno znova ponovno pričel. Opozorilo reševalca je tako tožnika od kršitev odvrnilo le hipno, za kratek čas. Glede na to, da je tožnik pred nezgodo pet do deset minut sedel v bazenu in se mirno pogovarjal ter reševalec za kakršnekoli ukrepe in opozorila ne bi imel podlage, ter glede na tožnikovo vztrajno in ponavljajoče se kršenje znanih mu pravil kopališkega reda tudi morebitno opozorilo reševalca pred vstopom v naftni bazen tožnika ne bi odvrnilo od nenadnega skoka v vodo oziroma podvodnega plavanja ter na ta način preprečilo škode. Kot je prav tako pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pa odrasel uporabnik termalnega bazena ne more upravičeno pričakovati, da bo reševalec dežural ob njem ter ga sproti in na zalogo ščitil pred negativnimi posledicami lastnega zavestno protipredpisnega, neodgovornega in tveganega ravnanja.

23Pravno pravilna je tudi ugotovitev sodišč v izvorni pravdi in sodišča prve stopnje v tej pravdi, da upravitelj bazena ni mogel predvideti, da bo tožnik za vstop v bazen namesto označenega in osvetljenega vhoda z dezinfekcijskim bazenčkom ter tlakovane poti uporabil nekaj metrov oddaljeno neoznačeno, neosvetljeno in z grmovjem obraslo 30 do 40 cm široko odprtino v ograji ter travnato pohodno površino. Šele predvidljivost takšnega ravnanja pa bi upravitelju narekovala postavitev opozorilnih tabel tudi ob odprtino oziroma bazen. Pritožnik pri izpostavljanju iz konteksta iztrgane izjave izvedenca F. F., da bi morala ograja preprečevati fizični dostop do kopališča, zanemari številne druge ugotovitve izvedencev in sodišč, na katerih temelji zavzeto pravno stališče. Kot bistvene pritožbeno sodišče izpostavlja naslednje: 1) bazenski kompleks, vključno z ureditvijo glavnega vhoda in namestitvijo opozorilnih tabel, je bil urejen in ograjen v skladu s predpisi; 2) namen konkretne ograje ni bila fizična preprečitev nasilnih vhodov, temveč je šlo za namensko omejitev površine v lasti različnih upraviteljev oziroma vizualno opozorilo, da tukaj vstop ni pravilen; 3) kljub prekinitvi ograje povprečni opazovalec ni mogel sklepati, da odprtina v leseni ograji predstavlja uradni vhod v bazenski kompleks. Tožnik v pritožbi znova izpostavlja, da je upravitelj po dogodku ob bazen namestil dodatne table, vendar so mu že predhodna sodišča pravilno pojasnila, da to dejstvo še ne pomeni, da ureditev kopališča v času nesreče ni bila skladna s predpisi. Še pomembnejša pa je neizpodbijana ugotovitev sodišč v izvorni pravdi, da ob tem, ko tožnik v predhodnih dneh ni upošteval znanih mu izrecnih prepovedi skakanja v vodo in plavanja pod vodo, in ob tem, ko je šel neposredno pred vstopom v bazen mimo osvetljenega glavnega vhoda in dobro vidnih opozorilnih tabel ter jih po lastni izpovedi ni opazil, tudi nameščene table ob odprtini v ograji ali bazenu ne bi preprečile njegovega tveganega ravnanja, ki je vodilo v nastanek škode.

24Tako sodišči v izvornem postopku kot sodišče prve stopnje v tem postopku sta pritožniku obširno pojasnili, zakaj konkretni bazen in podvodna klop ne predstavljata nevarne stvari in zakaj uporaba tega bazena ne predstavlja nevarne dejavnosti. Bistvo teh pojasnil je v tem, da objektivno odgovornost utemeljujejo le stvari in dejavnosti, ki so tako nevarne, da jih kljub zadostni skrbnosti, previdnosti in upoštevanju varnostnih navodil ni mogoče nadzorovati in ne odvrniti škode, ki iz njih izvira, pri čemer mora biti verjetnost nastanka (relativno velike) škode neobičajno povečana. Merilo za presojo nevarnosti je tako abstrakten primer, pri katerem je vse opravljeno tako, kot je treba, pa iz takšne, sicer koristne dejavnosti ali stvari vseeno izvira povečana nevarnost za nastanek škodne posledice. V primerih, ko stvar postane nevarna zaradi določenih okoliščin, ki jih gre pripisati opustitvi skrbnosti ali varstvenih pravil imetnika, se za podlago vzame (zgolj) krivdna odgovornost. Tožnik v pritožbi ne navaja, da sta podvodna klop in bazen nevarna sama zase, temveč nevarnost utemeljuje z domnevnimi opustitvami in kršitvami upravitelja bazena. Slednje bi lahko utemeljile le njegovo krivdno, ne pa tudi objektivne odgovornosti.

25Praviloma na nastanek škode vpliva več okoliščin - naravnih vzrokov. Vsi vzroki, ki so v naravnem smislu (so)prispevali k nastanku škode, pa niso pravno pomembni. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je v sodni praksi in teoriji najbolj sprejeta teorija adekvatne vzročnosti, po kateri se izmed več okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode, za pravno pomemben vzrok šteje samo tista, ki po življenjskih izkušnjah običajno, ob rednem teku stvari, pripelje do enake posledice.³ Pritožbeno sodišče pritrjuje pravnemu naziranju sodišča prve stopnje, da odsotnost reševalca in odprtina v ograji, čeprav je morda katera od njiju v naravnem smislu (so)prispevala k nastanku škode, nista pravno pomembna vzroka nastanka škode, temveč je to izključno ravnanje tožnika. Tožnik skuša z navedbami, da mu prepoved plavanja pod vodo in skakanja v bazen na konkretnem bazenu ni bila in ni mogla biti znana, predrugačiti v izvornem postopku ugotovljeno dejansko stanje. Sodišči sta namreč v njem ravno nasprotno ugotovili, da se je zavedal, da je podvodno plavanje (in skakanje v bazen) prepovedano in da je vedel oziroma imel možnost vedeti, da je plavanje pod vodo (in skakanje v bazen) prepovedano tudi v zunanjem bazenu (59. in 64. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje) ter da je neposredno pred vstopom v bazen šel mimo vidnih opozorilnih tabel in se imel možnost z njimi seznaniti (12. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Ob nadaljnjih ugotovitvah sodišč, da je tožnik tudi v predhodnih dneh kršil izrecne in znane mu prepovedi pri uporabi kopališč in se kljub opozorilom reševalcev vedno znova vračal h kršitvam, se tudi pritožbeno sodišče strinja, da je edini pravno pomemben vzrok nastale mu škode njegovo zavestno kršenje kopališkega reda in pravil vstopanja v bazenske komplekse ter nepredvidljivo in tvegano ravnanje. Tako grobih kršitev kopališkega reda in lahkomiselne opustitve skrbi za lastno varnost upravitelj bazena ni bil dolžan predvideti niti jih z razumnimi ukrepi ni mogel preprečiti.

26Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da tožnik ni verjetno izkazal, da bi v primeru pravilno vložene revizije z njo uspel. Posledično tožnik ni izkazal, da mu je zaradi strokovne napake toženke v obliki napačno vložene revizije nastala škoda.

Glede nevložitve ustavne pritožbe

27Ker je tožnik izrecno navedel, da v zvezi s seznanitvijo s sklepom o zavrženju predloga za dopustitev revizije in opustitvijo vložitve ustavne pritožbe ne uveljavlja odškodninske odgovornosti prve toženke, se je sodišče prve stopnje s temi vprašanji ukvarjalo po nepotrebnem. Posledično so nepomembne tudi pritožbene navedbe, s katerimi pritožnik graja v zvezi s temi očitki sprejete ugotovitve. Pritožbeno sodišče se zato do njih ne opredeljuje.

Glede zavarovalnine

28Ker zaradi strokovne napake prve toženke o zahtevku za plačilo zavarovalnine v postopku Okrožnega sodišča v Celju P 923/2012 ni bilo odločeno, je bilo sodišče prve stopnje pri ugotavljanju, ali bi tožnik s tem delom zahtevka uspel, v vlogi prvostopenjskega sodišča. To pomeni, da za razliko od odškodninskega dela zahtevka ni bilo vezano na dejansko stanje, kakršnega sta ugotovili sodišči v izvornem postopku.

29Sodišče prve stopnje je pri presoji zahtevka za plačilo zavarovalnine izhajalo iz pravilnega materialnopravnega stališča, da je v tem delu tožnik od Zavarovalnice J., d. d., zahteval izpolnitev pogodbene obveznosti in je zato za utemeljenost zahtevka relevantna vsebina med njima sklenjenih pogodb o zavarovanju, katerih del so tudi splošni pogoji in tabeli invalidnosti.⁴ Že to stališče utemeljuje pravilnost nadaljnje ugotovitve sodišča prve stopnje, da za odločitev ni pomembno, kakšno stopnjo invalidnosti je tožniku priznala druga zavarovalnica. Zavarovalnica J., d. d., je bila dolžna izpolniti pogodbeno obveznost, h kakršni se je na podlagi sklenjenih pogodb zavezala sama, in ne obveznosti, h kakršni se je na podlagi druge pogodbe zavezala druga zavarovalnica.

30Vprašanje, ali je do poškodbe prišlo ob plavanju pod vodo ali ob skoku na glavo, je za utemeljenost zahtevka za plačilo zavarovalnine nepomembno, zato sodišče utemeljeno ni izvajalo dokazov za ugotovitev natančnega mehanizma poškodbe.

31Res je, da sodišči v izvornem postopku nista ugotavljali tožnikove alkoholiziranosti v času nezgode. To je posledica dejstva, da je bil zahtevek za plačilo odškodnine zavrnjen že na drugi podlagi in da soprispevek tožnika k nastanku škode zaradi uživanja alkohola med strankama ni bil sporen. Ker torej tožnikova alkoholiziranost ni bila predmet presoje v izvornem postopku in ker sodišče prve stopnje glede zahtevka za plačilo zavarovalnine ni vezano na ugotovljeno dejansko stanje, je glede tega zahtevka smelo ugotavljati, ali je bil tožnik v času nezgode pod vplivom alkohola. V nasprotju s pritožbenimi navedbami se sodišče prve stopnje pri iskanju odgovora prvenstveno ni oprlo na sporazum o priznanju 10 % soprispevka, temveč na številne druge listine v spisu, ki zanesljivo in objektivno izkazujejo, da je tožnik pred nesrečo zaužil znatno količino alkohola. Gre za neposredno po nesreči dane izjave tožnikovih družinskih članov in reševalcev, opravljene laboratorijske preiskave v bolnišnici in strokovno mnenje prim. asist. F. F. z dne 2. 4. 2013. Ob takšnih dokazih se okoliščine sklenitve sporazuma o priznanju krivde in razlogi zanjo izkažejo za nepomembne, zato sodišče o njih ni bilo dolžno izvajati dokazov.

32Ne držijo navedbe tožnika, da je po relevantnih splošnih pogojih obveznost zavarovalnice izključena le v primeru, če je imel zavarovanec ob nezgodi v krvi več kot 1 ‰ alkohola. Iz 9. člena Splošnih pogojev izhaja, da so izključene vse obveznosti zavarovalnice za nezgode, ki nastanejo zaradi delovanja alkohola na zavarovanca ob nezgodi, se pa šteje, da je nezgoda nastala zaradi delovanja alkohola na zavarovanca, če je imel ob nezgodi več kot 0,48 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka (1 ‰ alkohola v krvi). Tožnik ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je dokazno breme za izpodbitje vzročne zveze med alkoholiziranostjo in nezgodo na njem. Tega dokaznega bremena ni zmogel. Skliceval se je sicer na strokovno mnenje prim. asist. F. F., vendar je ob tem spregledal dvoje. Prvič, da pred postopkom pridobljeno strokovno mnenje nima narave izvedenskega mnenja, temveč gre za navedbe stranke, in drugič, da je navedena strokovnjakinja ugotovila različne možne stopnje alkoholiziranosti in le pri najnižji je ugotovila tudi, da ta ne bi vplivala na tožnikovo vedenje. Obe okoliščini sta od tožnika terjali, da vzročno zvezo med alkoholiziranostjo in nastalim zavarovalnim primerom izpodbije z ustreznim izvedenskim mnenjem, ki ga v postopku ni predlagal, v zvezi s tem pa v pritožbi na sodišče prve stopnje ne naslavlja nikakršnega očitka.

33Zavarovalnica J., d. d., je tožniku priznala 18 % stopnjo invalidnosti za poškodbo hrbtenice po (identičnih) točkah 84 Tabel invalidnosti (poškodba hrbtenice s trajno okvaro hrbteničnega mozga (tetrapareza, tripareza) z ohranjeno kontrolo defekacije in uriniranja), pri čemer je upoštevala posebne pogoje, ki določajo, da se v primeru uspešne rehabilitacije zavarovancu prizna do 20 % trajne invalidnosti. Toženki sta trdili, da je zavarovalnica svojo pogodbeno obveznost s tem izpolnila in se pri tem sklicevali na ustno mnenje prof. dr. H. H. Na tožniku je bilo zato dokazno breme, da dokaže višjo stopnjo omejitve splošne delovne sposobnosti oziroma višjo, 40 % stopnjo invalidnosti. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da tožnik tudi tega bremena ni zmogel.

34Tožnik se je v dokaz dodatne 22 % invalidnosti pred sodiščem prve stopnje skliceval zlasti na izplačilo druge zavarovalnice, ki, kot rečeno, ni pravno pomembno. V pritožbi dodatno opozarja, da se skladno s Tabelama invalidnosti za poškodbo po točki 84 prizna do 90 % stopnja invalidnosti. Vendar pa ob tem zanemari, da so tako stopnja delovne omejitve in procent invalidnosti kot uspešnost rehabilitacije strokovna vprašanja, ki terjajo znanje medicinske stroke. Tožnik v pritožbi ne nasprotuje zavrnitvi dokaza z izvedencem medicinske stroke in ne trdi, da je bil ta dokaz predlagan tudi v zvezi z dokazovanjem stopnje invalidnosti. Takšna izrecna izjava bi bila toliko bolj potrebna, ker je v izvornem postopku dokazovanje višje stopnje invalidnosti z izvedencem vezal na utemeljenost odškodninskega dela zahtevka, ki je bil tudi tokrat zavrnjen. Zgolj zaradi popolnosti odgovora na pritožbene navedbe pritožbeno sodišče dodaja, da se (laično) strinja s sodiščem prve stopnje, da listine v spisu izkazujejo uspešno rehabilitacijo tožnika, saj ta brez težav hodi in je še vedno delovno zmožen. Dejstvo, da je njegova delovna zmožnost okrnjena, samo po sebi ne pomeni, da rehabilitacija ni bila uspešna. Če tožnik ne bi imel nobenih trajnih posledic, mu namreč ne bi bila priznana nikakršna stopnja invalidnosti.

35Nazadnje pritožbeno sodišče opozarja še na zadnji razlog za zavrnitev tega dela zahtevka, ki mu tožnik v pritožbi ne nasprotuje. Pritožnik tako ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da se je v okviru izvornega postopka strinjal, da v primeru zavrnitve odškodninskega zahtevka ne bo vztrajal pri zahtevku za plačilo zavarovalnine, saj se je zavedal tveganosti zahtevka in se ni želel izpostavljati nepotrebnim stroškom izvedenskega mnenja. Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine je bil pravnomočno zavrnjen, tožnik ni navajal, da bi kadarkoli odstopil od prvotne namere. Nadalje tožnik ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da bi lahko tudi po tem, ko je izvedel, da sodišče ni odločilo o zahtevku za plačilo zavarovalnine, to še vedno zahteval z vložitvijo samostojne tožbe (bodisi po prvi toženki bodisi kako drugače). Tožnik bi torej zatrjevano škodo lahko odvrnil. Dejstvo, da tega ni storil, potrjuje pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da se je strinjal, da tega zahtevka ne bo uveljavljal. Čim je tako, pa je v nastanek zatrjevane škode, ki jo sedaj vtožuje od toženk, privolil. Privolitev oškodovanca v škodo izključuje protipravnost ravnanja in škode, s tem pa tudi odškodninsko odgovornost povzročitelja škode.

36Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da tožnik ni verjetno izkazal, da bi v izvornem postopku s tožbenim zahtevkom za plačilo zavarovalnine, če bi bil ta postavljen, uspel. Tožnik zato tudi zaradi druge strokovne napake prve toženke ni utrpel škode.

37Ker je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, je pravilno odločilo, da je dolžan tožnik toženkama povrniti potrebne stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

38Ker pritožbene navedbe torej niso utemeljene, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

39Tožnik s pritožbo ni uspel, zato svoje stroške pritožbenega postopka nosi sam, hkrati pa mora drugi toženki povrniti njene stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Za potrebne stroške druge toženke pritožbeno sodišče šteje 1.375 točk za sestavo odgovora na pritožbo in 1 % oziroma 2 % materialnih stroškov (23,75 točk), kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) in povišano za 22 % DDV znaša 1.023,88 EUR. Tožnik mora priznani znesek stroškov drugi toženki povrniti z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

¹ Primerjaj odločbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1504/2015 z dne 17. 2. 2016 in II Cp 606/2022 z dne 17. 5. 2022.
² Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 216/2017 z dne 15. 3. 2018.
³ Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 220/2018 z dne 20. 6. 2019.
⁴ Gre za Polico za naložbeno življenjsko zavarovanje št. 001 s Splošnimi pogoji za nezgodno zavarovanje oseb PG-NE/06-11 in Tabelo invalidnosti za določanje trajne izgube splošne delovne sposobnosti zaradi nezgode PG-NE-tinv-pk/06-11 ter Polico za življenjsko zavarovanje št. 002 s Splošnimi pogoji za nezgodno zavarovanje oseb in Tabelo invalidnosti za določanje trajne izgube splošne delovne sposobnosti zaradi nezgode PG-NE-tinv/00-1.