VSM Sodba IV Kp 58846/2021

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse.

1Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 58846/2021 z dne 9. 1. 2025 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo z določeno kaznijo pet mesecev zapora in preizkusno dobo treh let. Po prvem odstavku 73. člena KZ-1 je obdolžencu odvzelo nož, ki je bil zasežen. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, obdolženec pa je dolžan plačati potrebne izdatke oškodovanca ter nagrado in potrebne izdatke njegovega pooblaščenca. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je sodišče prve stopnje oškodovanca s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2Zoper sodbo je pritožbo vložil obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, napačne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžencu izreče oprostilno sodbo, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Uvodoma zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka zagovornik ne konkretizira, saj ne navedene, katere kršitve iz 371. člena ZKP uveljavlja, to pa ni razvidno niti iz vsebine pritožbe. Ker zatrjevane kršitve niso obrazložene in so brez podlage, jih pritožbeno sodišče ne more preizkusiti. Kršitve, na katere je v skladu s prvim odstavkom 383. člena ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo.

5Kršitev kazenskega zakona zagovornik uveljavlja z navedbami, da je protipravnost ravnanja pritožnika izključena zaradi silobrana, poleg tega pa je obdolženec že med pričanjem pojasnil, da je v trenutku, ko je udaril oškodovanca (kot posledico obrambe na napad s strani oškodovanca), doživel epileptični napad, s čimer smiselno uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona iz 2. odstavka 372. člena ZKP. V skladu s to točko gre za okoliščine, ki se nanašajo na storilčev subjektivni odnos do dejanja in izključujejo krivdo ali kaznivost (vprašanje naklepa/malomarnost, zavest o protipravnosti, (ne)prištevnost, silobran, skrajna sila, dejanska ali pravna zmota). Vendar to kršitev stori sodišče samo, če ugotovi obstoj okoliščin, ki izključujejo krivdo ali kaznivost, pri tem pa ne uporabi ustreznih določb KZ-1.¹ Bistvo kršitve kazenskega zakona po 2. točki 372. člena ZKP je tako samo v neuporabi ustreznih institutov iz materialnega zakona, ki izključujejo krivdo ali kaznivost. V obravnavanem primeru se je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe opredelilo do obdolženčevih navedb, da naj bi ravnal v silobranu, in tudi da je doživel epileptični napad. Pojasnilo je, da v obravnavanem primeru na podlagi izvedenih dokazov ni mogoče zaključiti, da bi bili podani elementi silobrana (točka 19 obrazložitev izpodbijane sodbe), kot tudi, da ni dokazano, da bi obdolženec v času obravnavanega dogodka doživel epileptični napad (točka 16 razlogov izpodbijane sodbe), posledično pa v točki 20 razlogov izpodbijane sodbe pojasnilo, zakaj ni imelo pomislekov v njegovo prištevnost. Zagovornik se s temi razlogi ne strinja in tako pritožbene navedbe v tej smeri po svoji vsebini predstavljajo zgolj pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa kršitev kazenskega zakona. Navedene kršitve kazenskega zakona pa ni mogoče uveljavljati kot posledico zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Kazenski zakon je kršen le, če sodišče ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju uporabi napačen zakon ali ga sploh ne uporabi, kar v obravnavani zadevi ni primer, pritožbeno sodišče pa ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti tovrstnih kršitev tudi ni ugotovilo.

6Neutemeljeno zagovornik graja dokazno oceno in dejanske zaključke sodišča prve stopnje. Pregled zadeve, razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb je pokazal, da je sodišče prve stopnje zagovor obdolženca ter izvedene dokaze pravilno ocenilo, dejansko stanje obravnavane zadeve pa ugotovilo pravilno in popolno, kar je v izpodbijani sodbi s tehtnimi in razumljivimi razlogi ustrezno obrazložilo. Pritožbeno sodišče zato razloge izpodbijane sodbe kot pravilne povzema, glede pritožbenih navedb pa dodaja naslednje:

7V bistvenem se zagovornik ne strinja z zaključki sodišča prve stopnje, kdo je prvi začel pretep. Vztraja, da je bil oškodovanec tisti, ki je prvi udaril obdolženca in meni, da je sodišče prve stopnje povsem nekritično in pristransko sledilo oškodovančevi izpovedbi. Res je, da v obravnavanem primeru, kljub obstoju videoposnetkov, ni nobenega objektivnega materialnega dokaza, iz katerega bi nedvoumno izhajalo, kdo je koga prvi udaril, vendar je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo oškodovančevi izpovedbi, da je bil obdolženec tisti, ki je prvi brez razloga udaril oškodovanca. Priče B. B., C. C., Č. Č. in D. D. so sicer obdolženca poskušale razbremeniti, ko so povedale, da so videle zgolj tisti del, ko je oškodovanec sedel na obdolžencu in udrihal po njem, ne pa prvega udarca. Vendar tega drugega dela dogajanja oškodovanec niti ni zanikal in je pojasnil, da se je pri tem branil zaradi predhodnega napada obdolženca, ko ga je ta brez razloga udaril v glavo. Res je bila njegova izpovedba v različnih fazah postopka v določeni meri neskladna, vendar se je oškodovanec, zaslišan na glavni obravnavi, do razhajanj v svoji izpovedbi jasno ter prepričljivo opredelil in podrobno razdelal potek dogodkov tega dne. Tako kljub razhajanju v njegovi izpovedbi oškodovancu ni mogoče avtomatično odreči verodostojnosti, ampak je potrebno njegovo izpovedbo oceniti skupaj z drugimi dokazi. Sicer pa gre pri tem le za manjša razhajanja, ki jim zagovornik daje preveliko težo, razlike v njegovi izpovedbi pa je moč pripisati tudi naravi dogodka, ki je bil za oškodovanca travmatičen. Navsezadnje je bila oškodovančeva izpovedba vendarle skladna glede preostalih bistvenih okoliščin primera, zlasti glede tega, kako je do incidenta sploh prišlo. Obdolženec je namreč ves čas zatrjeval smiselno enako, da je stal v notranjosti lokala ob vhodnih vratih, skozi katera je prišel obdolženec in ga vprašal, če je on redar, nato pa čez nekaj časa, brez kakršnegakoli opozorila, začutil udarce v predel glave, on pa je nato obdolženca potisnil proti lokalu v smeri točilnega pulta.

8Podlago za to, da je sodišče prve stopnje verjelo oškodovancu, pa je imelo tudi v izpovedbah zaslišanih policistov, oškodovančevi medicinski dokumentaciji, izpovedbah izvedencev ter izvedenskem mnenju, zlasti pa v pritožbeno problematiziranih videoposnetkih nadzornih kamer v lokalu, četudi iz njih ni vidno, kdo je zadal prvi udarec. Videoposnetek namreč po pravilnih razlogih sodišča prve stopnje kljub temu ne podpira obdolženčevega zagovora o poteku dogodkov kritičnega večera. Obdolženec je namreč pojasnjeval, da se je ob prihodu v lokal s prijateljem C. C. odpravil do točilnega pulta, kjer sta najprej popila pijačo, nato pa sta se odpravila ven na cigaret. Sodišče prve stopnje temu zagovoru utemeljeno ni poklonilo vere, saj iz videoposnetkov izhaja, da je od njegova prihoda v prostor, kjer je točilni pult, do trenutka, ko se je odpravil v smeri proti oškodovancu, minilo zgolj 34 sekund in tako je pritrditi sodišču prve stopnje, da v tako kratkem času obdolženec pijače ne bi mogel spiti, zaradi česar se njegov zagovor po pravilni sodišča prve stopnje pokaže kot neverodostojen. Po drugi strani pa ravno ta okoliščina, v kakšnem času se je obdolženec vrnil k oškodovancu, potrjuje oškodovančevo izpovedbo, da je nekaj sekund po tem, ko je obdolženec vstopil v lokal, prejel prve udarce s strani obdolženca. Obdolženčev zagovor v tem delu še dodatno ovrže izpovedba priče C. C., ki ni skladna z zagovorom obdolženca, da sta šla skupaj ven na cigaret, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Poleg tega po pravilnih razlogih prvostopenjskega sodišča tudi iz videoposnetka ne izhaja, da bi šla skupaj na cigaret (točka 10 obrazložitve izpodbijane sodbe). Prav tako se izsledki videoposnetkov dogajanja kritičnega dne ne skladajo z izpovedbama prič D. D. in Č. Č., ki sta kritične noči v lokalu opravljala delo natakarjev, zaradi česar sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo njunima izpovedbama tudi v delu, da dogajanja v prvem delu lokala, kjer se je nahajal oškodovanec, nista videla, za kar je v razlogih izpodbijane sodbe, ko je ocenjevalo njuno verodostojnost, navedlo tehtne in konkretne razloge, s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša (točki 11 in 12). Zagovornik zato zgolj s posplošenim zatrjevanjem, da navedeni priči dogajanja nista videli, in da začetek pretepa iz posnetka ni razviden, ne more prepričati, da obdolžencu očitki po obtožnem predlogu niso z gotovostjo dokazani.

9Neutemeljena so tudi nadaljnja pritožbena izvajanja, da sodba temelji zgolj na irelevantnih indicih, in sicer da je bil obdolženec je znan gost lokala, oškodovanec pa je bil na "tujem terenu" in je imel težave z nogo, lokal pa so natakarji očistili takoj po dogodku. To ne drži. Že zgoraj je bilo podrobno obrazloženo, zakaj oziroma na kakšni podlagi je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo oškodovancu, in ne obdolžencu ter pričam, ki so obdolženca poskušale razbremeniti. Izpovedbe vpletenih je namreč ocenjevalo v luči videoposnetkov nadzornih kamer, za katere je pravilno in utemeljeno pojasnilo, da ti zagovora in izpovedb razbremenjujočih prič ne podpirajo in jim zato ne more slediti, medtem ko se v povezavi z izvedenimi dokazi oškodovančeva izpovedba pokaže kot prepričljivejša. Sicer pa je v obravnavanem primeru potrebno upoštevati, da ni neposrednega in neodvisnega dokaza, iz katerega bi nedvoumno izhajalo, kdo je komu prvi zadal udarec, kot že obrazloženo, zato izpostavljeni indici predstavljajo pomembna kontrolna dejstva, na podlagi katerih je mogoče sklepati o obstoju pravno pomembnih dejstev. Zagovornik pri tem sicer polemizira, da če bi oškodovanec res imel težave z nogo, potem ne bi iz posnetka izhajalo, da je oškodovanec sedel na obdolžencu in udrihal po njem, vendar zagovornik temu daje preveliko težo. Na podlagi izvedenih dokazov s strani sodišča prve stopnje je bilo namreč pravilno ugotovljeno, da je bil obdolženec tisti, ki je prvi zadal udarec, oškodovanec pa je na ta napad (le) reagiral, četudi je imel težave nogo. Sodišče prve stopnje se je zato na zgoraj izpostavljene okoliščine utemeljeno oprlo, saj le dodatno utrjujejo zaključke prvostopenjskega sodišča in so vsi pritožbeni pomisleki zagovornika v tej smeri odveč.

10Zagovornik prav tako skuša vzbuditi dvom v dokazno oceno sodišča prve stopnje o načinu nastanka vbodne rane, ki jo je oškodovanec utrpel ob dogodku, z navedbami, da je izvedenec potrdil možnost, da je oškodovanec to poškodbo utrpel zaradi boksanja v nož. Četudi je izvedenec na glavni obravnavi dopustil to kot eno izmed možnosti za nastanek te poškodbe, pa je sodišče prve stopnje v nadaljevanju tehtno obrazložilo, da v obravnavanem primeru izvedeni dokazi ne podpirajo zagovornikove pritožbene teze, da je ta poškodba nastala z oškodovančevim boksanjem proti obdolžencu. Tako je sodišče prve stopnje glede načina nastanka poškodbe vbodne rane v točki 12 razlogov izpodbijane sodbe utemeljeno verjelo prepričljivejši izpovedbi oškodovanca, pri čemer je tudi iz videoposnetka razvidno, da obdolženec s pulta pobere nož in se zakadi v oškodovanca. Tako tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da je oškodovanec utrpel vbodno rano na levi podlahti na način in v okoliščinah, opisanih v izreku izpodbijane sodbe.

11Ker je sodišče prve stopnje tako na podlagi izvedenih dokazov utemeljeno zaključilo, da je bil obdolženec tisti, ki je kritičnega večera prvi udaril oškodovanca in tako začel pretep, je zato posledično utemeljeno izključilo, da je obdolženec ravnal v silobranu, kar je v razlogih izpodbijane sodbe, zlasti v točki 19, tudi ustrezno obrazložilo. Tako zagovornik s ponavljanjem, da se je obdolženec le branil pred napadom oškodovanca, ne more uspeti. Enako velja tudi glede pritožbenih zatrjevanj, da je oškodovanec v posledici obrambe na napad oškodovanca, doživel epileptični napad. Te navedbe je utemeljeno zavrnilo že sodišče prve stopnje, svoje argumente pa s tehtnimi in jasnimi razlogi navedlo v točkah 16 in 20 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče se s temi razlogi v celoti strinja in jim nima ničesar za dodati, saj jih pavšalna pritožbena zatrjevanja v smeri njegove (ne)prištevnosti, z ničemer ne omajejo.

12Zagovornik kazenske sankcije ne graja, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti, saj pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo vse okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije (49. člen KZ-1), in sicer je ugotovljenim olajševalnim in obteževalnim okoliščinam dalo ustrezno težo, na tej podlagi pa obdolžencu izreklo primerno kazensko sankcijo opozorilne narave, ki je ne gre spreminjati v njegovo korist.

13Po obrazloženem je tako zaključiti, da zagovornik s svojim pritožbenim izvajanjem podaja le lastno dokazno oceno izvedenih dokazov, kar ni vzdržen razlog za drugačno meritorno oceno. Ker v ostalem, glede odločilnih dejstev, ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo treba pritožbo, vloženo zoper prvostopenjski obsodilni izrek, kot neutemeljeno zavrniti (391. člen ZKP).

14Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, ki bi jo bil sicer dolžan plačati zaradi neuspešne pritožbe (prvi odstavek 98. člena ZKP v zvezi s prvim in četrtim odstavkom 95. člena ZKP).

¹ Prim.: sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 276/2006 z dne 17. 5. 2007 in tudi I Ips 41616/2021 z dne 8. 11. 2023