UPRS Sodba I U 316/2025-14

Tožba se zavrne.

O izpodbijani odločbi

1Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka) in odločila, da z dnem izvršljivosti 1. točke izreka postane bivanje tožnika nezakonito (2. točka izreka). Določila mu je 10-dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter območje držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (3. točka izreka). Če tožnik v roku iz 3. točke izreka tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen v izvorno državo Kraljevino Maroko (4. točka izreka). Hkrati mu je določila tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, in sicer za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 3. točke izreka (4. točka izreka). O stroških postopka bo odločila v ločenem postopku (5. točka izreka).

2Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik prošnjo za mednarodno zaščito (v nadaljevanju Prošnja) vložil 10. 12. 2024. Svoje istovetnosti ni izkazal, izjavil je, da je svoje dokumente izgubil na ozemlju med Bosno in Hercegovino (v nadaljevanju (BiH) in Hrvaško. Ob vložitvi Prošnje je navedel, da: (1) je po narodnosti Arabec in muslimanske veroizpovedi, (2) vojaškega roka ni služil, ni član kakšne politične stranke ali organizacije, nikoli ni prestajal zaporne kazni, (3) je izvorno državo zapustil zaradi revščine in brezposelnosti ter zato, ker družina nima dohodkov. V Maroku ima starše, dva brata in tri sestre. Toženka je povzela vsebino osebnega razgovora, ki ga je s tožnikom opravila dne 16. 1. 2025. Takrat je izjavil, da je izvorno državo zapustil, ker želi finančno poskrbeti za primarno družino, da bo lahko dostojno živela. On je edini družinski član, ki dela. V Maroku je sprva kot gradbenik, kasneje pa kot frizer zaslužil med 10 in 20 EUR na dan, kar ni bilo dovolj. Predvideva, da bi zadoščalo 1.000 EUR na mesec.

3Toženka je Prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno. Ugotovila je, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi ekonomskih razlogov, s čemer po njeni oceni ni utemeljil priznanja ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Poudarila je, da se v tovrstnih postopkih ugotavlja in presoja ogroženost posameznika (prosilca) v izvorni državi zaradi preganjanja na podlagi enega izmed razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji¹ in ZMZ-1 (na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini). Iz tožnikovih izjav pa ni mogoče razbrati, da bi njegovo zatrjevano stisko povzročili tretji akterji (npr. država ali tamkajšnje gospodarske družbe). Toženka je ugotovila, da je tožnik v Maroku imel dostop do trga dela in za svoje delo prejemal plačilo. Ni navajal, da bi bili osebno proti njemu usmerjeni kakršnikoli (gospodarski) ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice. Zato ni mogoče reči, da so mu bile tam trajno in sistematično kršene človekove pravice, njegovih izjav pa ni mogoče povezati z zakonsko določenimi razlogi preganjanja. Navedel je, da je v ekonomski stiski zaradi prenizkih prihodkov, pri tem pa ni izkazal, da bi bil v bistveno slabšem položaju kot ostali prebivalci te države. Ker je izpostavil le splošno situacijo glede slabih življenjskih pogojev, po oceni toženke ni izkazal obstoja vzročne zveze med razlogi in dejanji preganjanja iz 27. člena ZMZ-1.

4Po oceni toženke ni izkazan niti objektivni niti subjektivni element preganjanja oziroma ni utemeljenega strahu pred ogroženostjo v izvorni državi. Ob hkratnem upoštevanju zgoraj predstavljenih okoliščin ter dejstva, da le-teh ni mogoče povezati z raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini, niti z razlogi resne škode, je tožnikove izjave, s katerimi je ta utemeljeval Prošnjo, toženka označila kot nerelevantne za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite po ZMZ-1.

5Ugotovila je tudi, da je Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav Kraljevino Maroko določila kot varno izvorno državo. Iz tožnikovih navedb ne izhaja, da bi v izvorni državi imel težave zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, poleg tega pa tudi ni izkazal utemeljenega tveganja za soočenje z resno škodo, zato po oceni toženke nima razlogov za občutek ogroženosti v svoji izvorni državi. Zaključila je, da ni mogoče zaslediti nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko zanj ne bi bila varna izvorna država.

Povzetek navedb strank

6Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo iz razlogov nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in vrne v ponoven postopek. Navaja, da iz Maroka ni odšel zato, da bi drugje živel lagodno, temveč, da bi preživel. V izvorni državi je živel v veliki družini, njegovo življenje je bilo težko, zaradi revščine je bil prisiljen opustiti šolanje in pričeti delati. Finančna situacija v družini se je zaradi sestrine bolezni poslabšala, saj je moral tožnik zanjo kupovati zdravila. Kot glava družine je delal noč in dan, vendar se je nato kljub temu ekonomsko stanje v družini tako poslabšalo, da si je moral denar za preživetje izposoditi od prijatelja. Navedel je še, da izvorna država ljudem v finančni stiski ne pomaga. Ob sklicevanju na svoje predhodne navedbe se tožnik ne strinja s tem, da je Maroko varna izvorna država.

7V pripravljalni vlogi tožnik ponavlja svoja stališča.

8Toženka je sodišču posredovala predmetni upravni spis. V odgovoru na tožbo se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe.

Sodna presoja

9V dokaznem postopku je sodišče pregledalo in prebralo listine sodnega spisa v prilogah A1-A2, B1, in listine upravnega spisa, ki se nanaša na to zadevo. Zaslišalo je tožnika.

10Tožba ni utemeljena.

11Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njeni razlogi, zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje v celoti sklicuje. V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja naslednje.

12S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa.² Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. do 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1.

13V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je tudi skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.³ Hkrati so državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito.⁴ Načelo nevračanja posamezniku namreč zagotavlja pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno.⁵ Tudi z vidika pravil dokaznega bremena ESČP v zvezi z 3. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP), ki po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ustreza 15.b členu (Kvalifikacijske) Direktive 2004/83/ES⁶ in zato ustreza tudi drugi alineji 28. člena ZMZ-1, velja, da je v načelu odgovornost prosilca, da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.⁷

14Ob upoštevanju navedenih izhodišč izpodbijana odločba v prvi vrsti temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, na podlagi katere se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

15Po presoji sodišča je toženka pravilno ocenila, da tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, izhaja, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, saj po končanih devetih letih šolanja po lastni oceni ni zaslužil dovolj za preživljanje primarne družine. Tudi na naroku je tožnik zaslišan potrdil, da je zapustil Maroko zaradi ekonomskih razlogov, v Sloveniji želi narediti kariero in si ustvariti družino. Sodišče pritrjuje oceni toženke, da z razlogom ekonomske narave ne more utemeljiti upravičenosti do mednarodne zaščite.

16Sodišče enako kot predhodno toženka ugotavlja, da tožnik ni zatrjeval, da bi imel utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Glede slabih ekonomskih razmer je Vrhovno sodišče že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.⁸

17Odločitev toženke temelji tudi na dodatni ugotovitvi, da tožnik prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada RS z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav⁹ uvrstila med varne izvorne države. Na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1 se prošnja šteje za očitno neutemeljeno, kadar prosilec prihaja iz varne izvorne države. Ne drži tožbena navedba, da je tožnik v upravnem postopku pojasnil, zakaj Maroko zanj ni varna država. Ko mu je toženka na osebnem razgovoru predočila, da šteje Maroko kot varno izvorno državo, temu ni nasprotoval. Tudi zaslišan na naroku ni utemeljil, zakaj se tam ni počutil varnega.

18Glede na ugotovljeno, sodišče sodi, da je izpodbijana odločba vsebinsko pravilna in na zakonu utemeljena, zato je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

¹ Ženevska konvencija o statusu beguncev z dne 28. julija 1951, spremenjena z Newyorškim protokolom z dne 31. januarja 1967 (v nadaljevanju Ženevska konvencija)
² Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve). Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku; v nadaljevanju ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče je sprejelo stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve).
³ Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26.
⁴ Ibidem, stran 798 v zvezi z opombo 27.
⁵ Glej 25. uvodno izjavo Procesne direktive. Prim. tudi odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14 (26. točka).
⁶ Sodba SEU v zadevi C-465/07 z dne 17. 2. 2009, Elgafaji, 28. točka obrazložitve.
⁷ Sodba ESČP v zadevi N.A. proti Združenemu kraljestvu, 111. točka obrazložitve.
⁸ Sodba Vrhovnega sodišča I Up 151/2016, 21. točka obrazložitve.
⁹ Ur. l. RS, št. 47/22