VSL Sodba I Cp 989/2024

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča in drugotožena stranka krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je Pogodba o ustanovitvi služnosti z dne 14. 12. 2018, sklenjena med prvo in drugotoženo stranko (prvo in drugo toženko), neveljavna ter prvi in drugi toženki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke (tožnika) v znesku 1.030 EUR.

2Zoper sodbo se pritožuje druga toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da se tožba zavrže, podredno, da se tožbeni zahtevek zavrne oziroma, da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

Navaja, da tožnik ni izkazal pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, saj bi moral tožiti na neobstoj pravnega razmerja, prav tako ima za varstvo svojih pravic na voljo tudi dajatveno tožbo.

Sodišče prve stopnje je protispisno ugotovilo, da med pravdnima strankama ni sporno, da je bila s pogodbo ustanovljena stvarna in osebna služnost, saj je prva toženka s podpisom pogodbe zgolj priznala že obstoječo služnost. Ker 231. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) omogoča ustanovitev osebne služnosti na lastnem solastniškem deležu, ta člen omogoča tudi potrditev že obstoječe služnosti brez soglasja ostalih solastnikov nepremičnine.

Odločitev sodišča prve stopnje nasprotuje načelu afirmacije pogodbe. Kljub izvedenskemu mnenju, ki ugotavlja, da solastniški delež prve toženke zadostuje za manj kot dve parkirni mesti, bi pogodba lahko ostala v veljavi zmanjšana na le eno parkirno mesto (namesto treh) ter na časovno obdobje 30 let (namesto za nedoločen čas). Ker je sodišče prve stopnje v zvezi z temi ugotovitvami pavšalno sledilo izvedenskemu mnenju, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je napačno odmerilo čas potreben za priposestvovanje stvarne služnosti, prav tako ni ugotavljalo obstoja dobre vere, ki izhaja iz kupoprodajne pogodbe z dne 15. 11. 2002 in pogodbe o ustanovitvi služnosti z dne 20. 6. 2007. Tožnik je bil z izvrševanjem služnosti seznanjen in tej ni nasprotoval, zato so izpolnjeni vsi pogoji za priposestvovanje predmetne služnosti.

3Tožnik v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev s stroškovno posledico.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnik in prva toženka sta solastnika nepremičnine št. 740/5, k. o. ... (v nadaljevanju: nepremičnina) v velikosti 500 m2 - tožnik do 4883/5000, prva toženka pa do 117/5000. Dne 14. 12. 2018 sta prva in druga toženka sklenili Pogodbo o ustanovitvi služnosti (v nadaljevanju: sporna pogodba). Iz II. točke sporne pogodbe izhaja, da je prva toženka, zaradi dobrovernega, neprekinjenega in nemotenega izvajanja služnosti od leta 2002 dalje (priposestvovanje), v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine ID znak 000-2299-15 priznala neodplačno ter za nedoločen čas ustanovljeno služnost vožnje z osebnimi in dostavnimi vozili po nepremičnini ter parkiranja največ treh vozil na delu te nepremičnine, ki predstavlja dvorišče. Iz III. točke sporne pogodbe pa izhaja, da je prva toženka iz istih razlogov in v primeru, ko vknjižba stvarne služnosti ne bi bila mogoča, drugi toženki priznala neodplačno in za nedoločen čas ustanovljeno osebno služnost - užitek v isti vsebini. Tožnik je vložil tožbo zaradi ugotovitve neveljavnosti sporne pogodbe. Trdi, da je prva toženka, kot manjšinska lastnica nepremičnine, obe služnosti ustanovila brez njegovega soglasja in vednosti.

6Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 26. 5. 2022 najprej zavrglo tožbo tožnika zaradi pomanjkanja pravnega interesa. Pritožbeno sodišče je to odločitev s sklepom I Cp 1539/2022 z dne 17. 11. 2022 razveljavilo in zadevo vrnilo v nov postopek. Ob tem je izpostavilo, da je stališče sodišča prve stopnje o pomanjkanju pravnega interesa napačno ter da tožniku možnost vložitve tožbe po 99. členu SPZ ne odvzema pravnega interesa za uveljavljanje ničnosti pogodbe, še posebej ob upoštevanju negotovosti, ki ji je tožnik izpostavljen zaradi vsebine sporne pogodbe ter dogovorjenega obsega služnosti, ki je vpisana v zemljiški knjigi. V novem postopku je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ugotovilo neveljavnost sporne pogodbe, ker je del, ki se nanaša na ustanovitev stvarne in osebne služnosti, v nasprotju s prisilnimi predpisi (določbami SPZ).

7Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da se je do vprašanja pravnega interesa že opredelilo v prej citiranem sklepu, in sicer v točkah 6. do 8. obrazložitve. Pritožbeno sodišče se sklicuje na svoje predhodne zaključke in na vnovične in vsebinsko identične pritožbene navedbe nima dodati ničesar novega.

8Očitana bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (očitek protispisnosti) v zvezi z ugotovljenimi nespornimi dejstvi ni podana. Sodišče prve stopnje je bilo res nenatančno pri uvodnem navajanju nespornih dejstev, saj gre v delu uvodnega dela že za materialnopravni zaključek glede vsebine pogodbe. V nadaljevanju pa se je do spornega dejstva (priznanja priposestvovane služnosti), glede katerega je podan očitek pritožnika, jasno opredelilo v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

9Pritožbene navedbe glede izpolnjenosti pogojev za priposestvovanje so nerelevantne. Spor v predmetni pravdi se ne nanaša na ugotovitev obstoja služnosti na podlagi priposestvovanja, ampak na ugotovitev neveljavnosti sporne pogodbe, s katero sta toženki želeli ustanoviti stvarno oziroma osebno služnost. Pritožbeno polemiziranje o tem, da sta toženki s sporno pogodbo želeli zgolj potrditi oziroma priznati stanje, ki se v naravi izvršuje že od leta 2002, tega zaključka ne more omajati. V kolikor pritožnica meni, da je služnost priposestvovala, ima možnost vložiti tožbo na ugotovitev obstoja stvarne služnosti. Tej se ne more izogniti s sklenitvijo pogodbe o priznanju priposestvovanja z zgolj enim solastnikom služeče nepremičnine. Kljub jasno izraženi kavzi takšne pogodbe, ki korenini v prepričanju, da je druga toženka služnost v pogodbeno opredeljeni vsebini že priposestvovala, gre v svojem bistvu še vedno za pravnoposlovno ustanovitev stvarne služnosti, za katero se skladno s petim odstavkom 67. člena SPZ zahteva soglasje vseh solastnikov služeče stvari. Povedano drugače, če se za pogodbeno ustanovitev stvarne služnosti zahteva soglasje vseh solastnikov služeče stvari, je enako soglasje potrebno tudi za pogodbo, s katero se želi priznati obstoj stvarne služnosti zaradi (domnevnega) priposestvovanja, v kolikor želijo stranke na podlagi takšnega pravnega posla izvesti vpis stvarne služnosti v zemljiško knjigo.

10Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, se obveznost pridobitve soglasja solastnikov pri sklenitvi pravnega posla, s katerim se ustanavlja služnost, razlikuje glede na to, ali gre za ustanovitev osebne ali stvarne služnosti. V primeru ustanovitve stvarne služnosti na solastni stvari je potrebno soglasje vseh solastnikov, medtem ko je posamezni solastnik upravičen ustanoviti služnost užitka oziroma rabe neodvisno od volje preostalih solastnikov, v mejah svojega solastniškega deleža.

11Skladno z navedenim ni dvoma, da je sporna pogodba nična v II. delu, ki se nanaša na ustanovitev stvarne služnosti, saj soglasja k ustanovitvi služnosti nista podala oba solastnika nepremičnine. Nadalje ni dvoma, da je prva toženka ustanovila služnost užitka¹ izven meja svoje solastninske pravice. Po mnenju izvedenca solastninski delež prve toženke zadostuje za manj kot dve parkirni mesti in ne tri, kot je navedeno v sporni pogodbi. Prav tako se osebna služnosti v korist pravne osebe lahko ustanovi za največ 30 let in ne za nedoločen čas, kot izhaja iz sporne pogodbe. Pri tem so vsebinsko prazne in nejasne pritožbene navedbe glede pavšalnega upoštevanja izvedenskega mnenja, saj pritožnica v pritožbi niti ne pojasni, česa točno sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Na podlagi tako skromnih pritožbenih navedb preizkus pravilnosti odločitve v tem delu ni mogoč, očitek absolutno bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pa je neutemeljen.

12Pritožbeno zavzemanje, da se sporna pogodba v skladu z načelom afirmacije pogodbe ohrani v veljavi glede ustanovitve osebne služnosti² za del, ki ustreza solastninskemu deležu prve toženke ter za obdobje 30 let, ni utemeljeno. Pri presoji tega vprašanja je treba upoštevati tudi kavzo pogodbe, ki predstavlja glavni namen oziroma razlog za sklenitev pogodbe.³ Ta je jasno razvidna že iz same vsebine sporne pogodbe, kjer sta toženki (tam sopogodbenika) navedli, da je razlog ustanovitve obeh služnosti ta, da sta le-ti že pridobljeni na podlagi priposestvovanja, slednje pa poudarja tudi pritožba.⁴ Poleg tega je prva toženka na pripravljalnem naroku navedla, da se je s sklenitvijo sporne pogodbe želela izogniti tožbi na ugotovitev obstoja služnosti na podlagi priposestvovanja (list št. 116). Pri tem je odločilno, da priposestvovanje po SPZ⁵ ni več pravni naslov za pridobitev osebne služnosti. Kavza, katere namen je obiti prisilne predpise SPZ in s tem izigrati tožnika kot solastnika, pa je nedopustna ter v nasprotju z moralnimi načeli in že sama po sebi utemeljuje izrek sporne pogodbe za nično.⁶ V kolikor pritožnica meni, da je stvarno (in ne osebno) služnost priposestvovala, naj sproži za to predpisan postopek, v katerem bo tožnik kot solastnik imel možnost sodelovati. Če pa želita toženki skleniti pravni posel o ustanovitvi osebne (in ne stvarne) služnosti, to lahko storita brez sodelovanja drugega solastnika, s pogodbo, ki temelji na dopustni podlagi in v mejah solastniškega deleža prve toženke.

13Ob tako razgrnjeni pravni podlagi pritožbeno sodišče zaključuje, da je izrek sporne pogodbe za neveljavno materialnopravno pravilen. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14Pritožnica s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni bil potreben, saj v ničemer ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča. Posledično je pritožbeno sodišče na podlagi 154. in 155. člena ZPP odločilo, da tožnik in druga toženka krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

¹ Toženki v sporni pogodbi navajata, da ustanavljata služnost užitka, vendar gre po vsebini za ustanovitev služnosti rabe, za katero pa se smiselno uporabljajo določbe SPZ, ki urejajo užitek (prvi odstavek 246. člena SPZ).
² Kot rečeno, ustanovitev stvarne služnosti brez soglasja vseh solastnikov ni mogoča, zato sporne pogodbe v tem delu ni mogoče podvreči načelu afirmacije pogodbe in jo ohraniti v veljavi.
³ Nina Plavšak, v: dr. Miha Juhart, dr. Nina Plavšak (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, 1. knjiga, stran 320 in naslednje.
⁴ Gl. recimo II. točko pritožbe, kjer pritožnik navaja: Tudi sicer velja poudariti, da sporna pogodba predstavlja zgolj pogodbo, s katero je prvo tožena stranka drugo toženi stranki priznala že obstoječo služnost. Navedeno izhaja tudi iz II. in III. točke pogodbe..."
⁵ Gl. VSL sodba I Cp 3046/2013,VSL sklep II Cp 2613/2012,VSL Sodba II Cp 893/2019.
⁶ Prav tako do uveljavitve SPZ še niso bili izpolnjeni pogoji za pridobitev osebne služnosti s priposestvovanjem. Skladno s prvim odstavkom 266. člena SPZ ostanejo stvarne pravice, pridobljene pred uveljavitvijo SPZ, v veljavi z vsebino, kot jo določa ta zakon. To velja tudi za stvarne pravice, ki so bile do uveljavitve SPZ pridobljene na pravnih temeljih, ki jih SPZ ne pozna več (torej tudi za priposestvovanje osebnih služnosti). Glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo SPZ, zakon v 269. členu SPZ določa, da se upoštevajo določbe SPZ. To pomeni, da priposestvovalna doba od 31. 12. 2002 lahko teče le za tiste stvarne pravice, ki jih je mogoče priposestvovati tudi po določbah SPZ. Ker SPZ določb o priposestvovanju osebnih služnosti nima, navedenega pravnega določila ni mogoče uporabiti v primerih, kadar se pogoji za pridobitev osebne služnosti s priposestvovanjem še niso izpolnili do dneva uveljavitve SPZ (1. 1. 2003).