VSL Sodba II Cp 1123/2024

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje

- v točki II izreka spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku, ki se glasi:

"V zapuščino po pokojnem A. A., ..., ne sodi 1/2 traktorja znamke Same Delfino 35 4 RM, registrska številka ... z identifikacijsko številko:... in 1/2 osebnega avta znamke Volkswagen golf 1.9 TDI, z identifikacijsko številko: ..., z datumom prve registracije ... 2007. "

- in v točki III tako, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške postopka pred sodiščem prve in druge stopnje.

Kratek oris zadeve in poteka postopka

1Spor izvira iz zapuščinskega postopka po pokojnem A. A., to je pokojnem možu prve tožnice ter očetu drugega tožnika in toženca. Tožnika sta bila s sklepom zapuščinskega sodišča D 229/217 z dne 23. 6. 2022 napotena na pravdo zaradi spornega obsega zapuščine. S tožbo, ki je bila vložena 22. 9. 2022, sta zahtevala ugotovitev, da dve vozili (gre za traktor in osebni avto) ne sodita v zapuščino pokojnega A. A.; v teku postopka pa sta z vlogo z dne 3. 3. 2024 uveljavljala še podredni tožbeni zahtevek, s katerim sta zahtevala ugotovitev, da v zapuščino ne spada 1/2 obeh vozil. Primarni zahtevek sta utemeljevala na trditvah, da sta bili obe vozili preko komisijske prodaje prodani prvi tožnici, podredni zahtevek pa na trditvah, da sta vozili skupno premoženje zapustnika in prve tožnice, na katerem prvi tožnici pripada 1/2.

2Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tako primarni kot podredni zahtevek ter tožnikoma naložilo, da tožencu povrneta stroške postopka v znesku 2.616,86 EUR s pripadki. Primarni zahtevek je zavrnilo, ker je ugotovilo, da do sklenitve pravno veljavnega posla ni prišlo; podrednega pa zato, ker po presoji sodišča prve stopnje tožnica ni dokazala, da gre za skupno premoženje.

Pritožbene navedbe

3Zoper odločitev se pritožujeta tožnika. Izpodbijata odločitev v točki II in III izreka. Menita, da je odločitev o zavrnitvi podrednega zahtevka nepravilna. Navajata, da ni bilo sporno, da sta bili vozili odplačno pridobljeni v času zakonske zveze zapustnika in prve tožnice, sklenjene leta 1959. Traktor je bil kupljen v letu 1994, avto pa leta 2008. Napačen je po njunem mnenju tudi zaključek sodišča, da tožnica ni dokazala, da sta vozili skupno premoženje. Nobena od strank ni trdila, da bi zapustnik sam ustvaril premoženje, ki je predmet te pravde. Oporekata dokazni oceni: izpovedba tožnice je vzeta iz konteksta, saj se nanaša na toženčevo izpovedbo, da je bil denar njegov. Izjava ni pomenila, da je imel zapustnik svoj denar. To je tudi logično, saj sta od leta 1959 naprej skupaj ustvarjala in delala. Od kje bi imel zapustnik svoj denar, sodišče ne pojasni. Ker sta po zakonu deleža na skupnem premoženju zakoncev enaka, v zapuščino ne spada polovica obeh vozil. Nepravilna je tudi odločitev o stroških, saj iz obrazložitve ni razvidno, kateri stroški so bili priznani, nepravilna pa je tudi zato, ker bi moralo sodišče ob ugoditvi podrednemu zahtevku odločiti, da je toženec dolžan tožnikoma poravnati vse stroške postopka.

4Toženec je na pritožbo odgovoril. Navaja, da sodišče ne bi smelo ugoditi podrednemu zahtevku, vse dokler ne bi tožeča stranka poravnala sodne takse. Po njunem mnenju je podredni zahtevek preuranjen in bi ga moralo sodišče zavreči. Zapuščinski postopek bi se moral najprej nadaljevati, tožnika bi imela nato možnost zahtevati izločitev 1/2 obeh vozil, toženec pa izjaviti, ali zahtevek priznava ali ne. Opozarja še, da so dedne izjave nepreklicne in jih tožnika ne moreta več spreminjati. Tožnika sta priznala veljavnost oporoke. Glede na njeno vsebino (zapustnik je celotno premoženje zapustil svojemu sinu B. B.) tožnici iz zapuščinskega premoženja ne gre ničesar in te svoje izjave ne more spremeniti in ne more več uspešno uveljavljati, da ji pripada 1/2 na obeh vozilih. Priglaša stroške.

Presoja pritožbenega sodišča

5Pritožba je utemeljena.

6Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je odločitev o zavrnitvi primarnega zahtevka pravnomočna, saj s pritožbo ni izpodbijana. Ker se podredni zahtevek, in s tem izpodbijana odločitev, ki je predmet pritožbenega preizkusa, deloma prekriva s primarno postavljenim zahtevkom, pa dodaja, da pri podrednem zahtevku ne gre za zahtevek, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno (res iudicata). Oprt je namreč na drugačno dejansko in pravno podlago kot primarni.

7V nadaljevanju bo pritožbeno sodišče najprej obravnavalo ugovore toženca iz odgovora na pritožbo, nato pa še pritožbene navedbe obeh tožnikov.

a) glede ugovorov toženca

8Plačilo sodne takse za naknadno postavljen podredni zahtevek je praviloma res procesna predpostavka za izvedbo postopka (glej 8. čl. ZST-1¹ in 105a čl. ZPP²), a toženec spregleda, da je bila tožnici z odločbo Okrožnega sodišča v Krškem Bpp 581/2022 z dne 7. 12. 2022 dodeljena redna brezplačna pravna pomoč, oproščena pa je bila tudi plačila vseh stroškov postopka. Za tak primer pa ZST-1 v 3. odst. 10. čl. določa taksno oprostitev že na podlagi zakona. Tožnica zato takse za naknadno postavljen podredni zahtevek ni bila dolžna plačati.³

9Neutemeljen je tudi pomislek toženca, da je naknadno postavljen podredni zahtevek preuranjen. Tako stališče v določbah ZPP (3. odst. 182. čl. ZPP in 1. odst. 184. čl. ZPP) nima podlage. Tožnika sta se zato lahko sama odločila, ali bosta zahtevek na drugačni dejanski in pravni podlagi (ob izpolnjevanju pogojev, ki jih za to predpisuje ZPP) uveljavljala že v okviru tega postopka ali pa kasneje z novo tožbo. Tožencu s tem ni tudi ni bilo onemogočeno, da zahtevek prizna, saj bi to lahko storil tudi v okviru te pravde.

10Dejstvo, da je tožnica v zapuščinskem postopku priznala veljavnost zapustnikove oporoke, po kateri zapustnikovo premoženje deduje sin B. B., nima nobenega vpliva na (ne)utemeljenost podrednega zahtevka. Toženec namreč nepravilno enači nepreklicno dedno izjavo o odpovedi ali o sprejemu dediščine (138. čl. ZD⁴) z izjavo o priznanju veljavnosti oporoke; spregleda pa tudi to, da se oporoka nanaša le na premoženje zapustnika, ne pa na premoženje, ki to ni. Nobene ovire zato ni, da dedič veljavnost oporoke prizna ter sočasno trdi, da del premoženja ni last zapustnika.

b) glede pritožbenih očitkov tožnikov

11Tožnika v pritožbi trdita, da med strankami ni bilo sporno, da sta bili obe vozili pridobljeni v času zakonske zveze tožnice in pok. zapustnika, in sicer odplačno iz skupnih sredstev iz dela, in bi moralo sodišče zato podrednemu zahtevku ugoditi. Pritožbeno sodišče jima pritrjuje.

12Kot izhaja iz podatkov spisa, toženec zatrjevanim dejstvom, na katera sta tožnika oprla podredno postavljeni zahtevek, res ni obrazloženo ugovarjal in se zato ob upoštevanju 1. in 2. odst. 214. čl. ZPP štejejo za priznana. Sodišče prve stopnje bi jih bilo dolžno vključiti v podlago sodbe, ne da bi pred tem z izvedbo dokazov preverjalo njihovo resničnost.⁵ Drugačno ravnanje pomeni zanikanje pravice stranke, da (posredno) razpolaga z zahtevkom.⁶ Pritožbeno sodišče je ugotovljeno nepravilnost saniralo samo tako, da je pri presoji utemeljenosti pritožbe ta dejstva upoštevalo.⁷

13Osnovna pogoja za nastanek skupnega premoženja tako po DZ⁸ kot po prej veljavnem ZZZDR⁹ sta dva: obstoj (zakonske ali zunajzakonske) zveze in pridobitev premoženja z delom. Skupno premoženje nastane originarno, po sili zakona (glej 67. čl. DZ in 2. odst. 51. čl. ZZZDR). Šteje se, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta., da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju (1. odst. 74. čl. DZ in 1. odst. 59. čl. ZZZDR).

14V obravnavanem primeru ni bilo sporno, da sta bila tožnica in pok. A. A. zakonca; da sta zakonsko zvezo sklenila v letu 1959 in da je ta trajala vse do smrti A. A. Neprerekano je ostalo tudi dejstvo, da sta bili obe vozili kupljeni s skupnimi sredstvi iz dela v času trajanja te zveze. Na podlagi zgoraj povzetih določb DZ in ZZZDR je zato mogoč le sklep, da sta obe vozili skupno premoženje bivših zakoncev. Ker nobena od strank ni ugovarjala niti domnevi, da sta deleža bivših zakoncev na skupnem premoženju enaka, tožnika utemeljeno uveljavljata ugotovitev, da 1/2 obeh vozil ne sodi v zapuščinsko premoženje pok. A. A.

15Pritožba je glede na obrazloženo utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je zato ugodilo in na podlagi 354. čl. ZPP sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je podrednemu zahtevku ugodilo.

16Ker je odločitev sodišča prve stopnje spremenilo, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. odst. 165. čl. ZPP odločilo še o stroških celotnega postopka. Ker tožnika v postopku nista uspela s primarnim zahtevkom, uspela pa sta s podrednim, je njun uspeh polovičen. Ker so tudi stroški povezani z obravnavo enega in drugega zahtevka približno enaki,¹⁰ je na podlagi 2. odst. 154. čl. ZPP odločilo, da stranki nosita vsaka svoje stroške (celotnega) postopka.

¹ Zakon o sodnih taksah.
² Zakon o pravdnem postopku.
³ To je bil tudi razlog, da je bil plačilni nalog, poslan tožnici, naknadno razveljavljen (glej sklep z dne 21. 5. 2024 (list. št. 103).
⁴ Zakon o dedovanju.
⁵ Sodišče lahko dokazovanje takšnega dejstva odredi le, če misli, da ga je stranka priznala oziroma ga ni prerekala z namenom, da bi razpolagala z zahtevkom, s katerim ne more razpolagati (1. odst. 214. čl. ZPP).
⁶ Glej J. Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, druga knjiga, str. 365.
⁷ To je lahko storilo na seji, saj s tem ni poseglo v pravico strank do izjave (III Ips 18/2011).
⁸ Družinski zakonik.
⁹ Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.
¹⁰ Pred sodiščem prve stopnje nastali stroški so sicer v večjem delu povezani s primarnim zahtevkom, a so po drugi strani pritožbeni stroški povezani le s podrednim zahtevkom.