VSK Sodba I Cp 169/2024

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožnici plačati znesek 10.804,00 EUR s pripadki ter ji povrniti stroške postopka.

2Zoper takšno odločitev je pravočasno pritožbo vložila tožnica. V pritožbi izpostavlja, da gre v konkretni zadevi za pogodbeno avtomobilsko kasko zavarovanje. S tem, ko po nesreči toženka ni obvestila policije, ter na ta način onemogočila opravo ogleda kraja dogodka, ugotavljanje relevantnih dejstev ter opravo preizkusa alkoholiziranosti, je kršila pogodbene obveznosti. O nastanku zavarovalnega primera je bila dolžna obvestiti policijo na podlagi 3. in 4. točke 30. člena Splošnih pogojev, ne glede na kategorijo prometne nesreče. Izguba zavarovalnih pravic pa je nastopila zaradi kršitve 3. in 5. alineje 4. točke prvega odstavka 7. člena Splošnih pogojev, po kateri zavarovanec izgubi zavarovalne pravice, če se izmakne možnosti ugotavljanja njegove stopnje alkoholiziranosti. Tožnica meni, da se šteje, da se je zavarovanec izmaknil možnosti ugotavljanja stopnje njegove alkoholiziranosti, če takoj po nesreči ni obvestil policije oziroma policiji ni omogočil ogleda kraja prometne nesreče. Način ugotavljanja alkoholiziranosti je bil v zavarovalni pogodbi vnaprej določen, pogodbena obveznost toženke je bila aktivno sodelovati pri izvedbi preiskave. Preiskavo bi lahko izvedle le strokovno usposobljene osebe takoj po nesreči. Zavarovalnica objektivno nima nobene druge možnosti za ugotavljanje alkoholiziranosti. Zato je zavarovancem naloženo, da morajo o nesreči obvestiti policijo. Tožnica se v zvezi s tem sklicuje na odločbe VS RS II Ips 179/2009, II Ips 21/2002 ter VSL II Cp 3462/2013. Priči nista sprejemljiv dokaz za ugotavljanje alkoholiziranosti. Sodišče je kršilo tudi pravilo o dokaznem bremenu, ko je zaključilo, da tožnica ni dokazala, da so podani pogoji za izključitev zavarovalnega kritja, saj je dokazno breme o tem na zavarovancu, ki naj dokaže, da je ravnal skladno s pogodbo.

3Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Gre za regresni zahtevek iz naslova škode, ki je nastala na vozilu Opel Corsa 1,3, reg. 0000, ob škodnem dogodku 19.3.2017. Tega dne je toženka v A. z vozilom zapeljala na levo stran cestišča in trčila v drevo. Nastala je premoženjska škoda. To škodo je tožnica izplačala lastniku poškodovanega vozila, družbi S. d.o.o. (leasingodajalec), na podlagi pogodbe o zavarovanju avtomobilskega kaska. Toženka je imela vozilo v zakupu kot leasingojemalka, bila je skleniteljica zavarovalne pogodbe in dejanska uporabnica vozila. Tožnica od nje kot sozavarovane osebe zahteva povrnitev škode, ki jo je izplačala lastniku vozila. Meni, da se je zaradi opustitve obvestila policije o nesreči vzpostavila domneva, da je toženka vozila pod vplivom alkohola in je posledično tožnici dolžna povrniti izplačano odškodnino skladno z drugim odstavkom 5. in drugim odstavkom 7. člena Splošnih pogojev. Sodišče je zahtevek zavrnilo. Odločitev je pravilna in jo pritožba neutemeljeno napada.

6Tožnica toženki neutemeljeno očita, da ni izpolnila svojih pogodbenih obveznosti s tem, ko o nesreči ni obvestila policije. Splošni pogoji AK-02/16, ki se uporabljajo v konkretni zadevi (v nadaljevanju Splošni pogoji) določajo, da mora po nastanku zavarovalnega primera zavarovanec o vseh primerih, ki so določeni z ustreznimi predpisi, predvsem pa o zavarovalnih primerih, nastalih zaradi prometne nesreče, takoj obvestiti policijo in navesti, katere stvari so bile uničene, poškodovane oziroma so izginile ob zavarovalnem primeru (3. točka 30. člena Splošnih pogojev). V obravnavani zadevi je v nesreči nastala samo premoženjska škoda, za katero dolžnost, da se o njej obvesti policijo, ni zakonsko ali kako drugače predpisana. Tudi iz Splošnih pogojev takšna dolžnost ni jasno razvidna. Ni povsem jasno, ali mora zavarovanec obvestiti policijo "o vseh primerih, ki so določeni z ustreznimi predpisi," iz česar bi sledilo, da mora obvestiti policijo le v primerih, ko tako določa zakon ali drug predpis, ali pa mora policijo obvestiti o vseh "zavarovalnih primerih, nastalih zaradi prometne nesreče", torej vedno, ko v prometni nesreči nastane zavarovalni primer.¹ Razlagati jo je treba v korist zavarovanca, torej toženke (83. člen Obligacijskega zakonika). Na podlagi takšne določbe od zavarovanca ni mogoče zahtevati, da o nesreči, v kateri je nastala le premoženjska škoda, obvesti policijo.

7Prav tako ne drži stališče tožnice, da se zaradi opustitve obvestila policije šteje, da se je toženka izmaknila preiskavi alkoholiziranosti in se je zato vzpostavila domneva, da je vozila pod vplivom alkohola. Izmikanje preiskavi je pravni standard, ki ga je treba presojati v vsakem konkretnem primeru posebej. Opustitev obvestila o nesreči sama po sebi še ne zadošča za zaključek, da se voznik izmika preiskavi. To stališče je v sodni praksi utrjeno že dlje časa in velja tudi za kasko zavarovanje.² V konkretni zadevi je tožnica zaključek, da se je toženka izmaknila preiskavi alkoholiziranosti, vezala izključno na to okoliščino. Drugih okoliščin, ki bi kazale, da se je toženka preizkusu alkoholiziranosti poskusila izmakniti (npr. kako, kje ali kdaj je prišlo do prometne nesreče), ni zatrjevala. Toženka je na drugi strani stališču tožnice konkretizirano nasprotovala in navedla razumne argumente, zakaj o nesreči ni obvestila policije (do nesreče je prišlo v nedeljo popoldan v Italiji, nastala je le premoženjska škoda na vozilu). Svoje trditve je podkrepila tudi s primernimi dokazi (lastnim zaslišanjem in zaslišanjem dveh prič) in sodišče ji je sledilo. Glede na navedeno je bil tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen.

8Ker pritožbeni razlogi niso podani in pritožbeno sodišče tudi uradoma upoštevnih kršitev ni zasledilo (350. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

¹ Prim. odločbo VS RS II Ips 71/2020, kjer se je Vrhovno sodišče ukvarjalo z razlago identične določbe Splošnih pogojev in presodilo, da gre za nejasnost, ki je ni mogoče odpraviti (niti z namensko razlago).
² Prim. odločbe VS RS II Ips 331/2013, II Ips 266/2018, II Ips 71/2020. Sodna praksa, na katero se sklicuje tožnica (zlasti II Ips 21/2002), je bila z zgoraj citiranimi novejšimi odločbami Vrhovnega sodišča presežena (glej zlasti II Ips 71/2020).