VSC Sodba I Cpg 17/2025

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo: (I.) da se zaradi delnega umika tožbe za znesek 1.640,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.4.2020 do 28.6.2023 in za znesek 358,40 zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.6.2021 do 28.6.2023 postopek delno ustavi, (II.) zavrnilo pa tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 1.628,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.6.2021 dalje do plačila.

2Prvostopno sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo vtoževanega zneska iz naslova porabe sredstev iz rezervnega sklad v višini 1.628,55 EUR. Ugotovilo je, da so specificirani stroški dejansko že bili plačani iz sredstev rezervnega sklada, ki je premoženje vseh etažnih lastnikov (119. člen SPZ). Tožena stranka ni dolžna poleg obveznega prispevka v rezervni sklad doplačevati še dodatne zneske v smislu nadomeščanja primanjkljaja. V takem primeru bi šlo za dvakratno zaračunavanje istih računov. Glede na navedeno, prvostopno sodišče ni našlo pravne podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku.

3Zoper prvostopno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka po pooblaščencu iz razloga napačne uporabe materialnega prava in procesnih kršitev (338. člena ZPP) in priglasila pritožbene stroške.

4Navedla je, da je odločitev prvostopnega sodišča materialnopravno zmotna. Da se sprememba načrta vzdrževanja stavbe ne uporablja v konkretnem primeru, ker stavba na ... ni večstanovanjska stavba, temveč poslovna stavba, kjer se določbe Stanovanjskega zakona ne uporabljajo, ampak zgolj določbe Stvarnopravnega zakonika. Stanovanjski zakon (SZ-1) nima določb o načrtu vzdrževanja, niti jih ni imel v času nastanka vtoževanih terjatev Zakon o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih. Pravilnik o merilih za določitev prispevka etažnega lastnika v rezervni sklad ne določa postopka za določitev višine vplačil v rezervni sklad. Sodišče ni pravilno ocenilo, da materialna podlaga za vplačilo višjega zneska v rezervni sklad ne obstoji.

Spregledalo je, da je tožena stranka del obveznosti iz tega naslova že poravnala, kar pomeni, da priznava pravno podlago za terjatev in ni substancirala svojih navedb, da tožeča stranka nima podlage za uveljavljanje vtoževanih terjatev. Prav tako tožena stranka v odgovoru na tožbo ni substancirala svojih navedb zakaj teh terjatev ni dolžna plačati, če jih je delno že poravnala pred pravdo. Iz navedb tožene stranke ni moč razbrati, da pravna podlaga ne obstoji, oziroma, da je tožena stranka ne priznava. Ni navajala, da ni pravne podlage za dodatno plačilo v rezervni sklad iz naslova nadomestila vzdrževalnih stroškov. Ob odsotnosti navedb, pritožnica izpostavlja, da po sistemu afirmativne litiskontestacije gre za priznanje dejanskih navedb tožeče stranke in bi sodišče moralo ugotoviti, da obstoji pravna podlaga za nadomestitev manjka v rezervni sklad.

Pritožnica izpodbija tudi ugotovitev sodišča, da bo zaradi manjka v rezervnem skladu zaradi porabe sredstev prišlo do dvojnega zaračunavanja, o katerem je govoril pooblaščenec tožene stranke. Očita, da je sodišče predrugačilo navedbe pooblaščenca tožene, ki je govoril o dvojnem zaračunavanju istih računov, ne pa o dvojnem zaračunavanju kot posledici plačila nadomestila manjka v rezervnem skladu, ki služi kritju stroškov v prihodnosti in je takšna razlaga nelogična in nerazumna. Opozarja, da tožena stranka ni ugovarjala niti potrebnosti izvedenih, vzdrževalnih del, niti temelju za obračun teh stroškov etažnim lastnikom. Izpoved pooblaščenca tožene stranke pa ne more nadomestiti manjkajoče trditvene podlage.

Navaja še, da bi moralo prvostopno sodišče ugoditi zahtevku tožeče stranke ob pravilni uporabi določb materialnega prava in procesnih določil ZPP, saj za nadomestilo manjka v rezervni sklad ni zakonskih ovir ne v Stvarnopravnem zakoniku (SPZ) in tudi ne v Pravilniku o merilih za določitev prispevka etažnega lastnika v rezervni sklad in je sodišče tožbeni zahtevek neutemeljeno zavrnilo. Predlaga razveljavitev prvostopne sodbe.

5Tožena stranka je v pravočasnem odgovoru na pritožbo navajala, da je predmetna pravda nepotrebna, saj je tožena stranka dokazala, da je poravnala vse mesečne akontacije rezervnega sklada. Tožeča stranka skuša toženi stranki naložiti plačilo iste storitve, ki je bila že plačana iz akontacij rezervnega sklada. Predlaga zavrnitev pritožbe. Stroškov ni priglasila.

6Pritožba ni utemeljena.

7Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi za gospodarski spor majhne vrednosti. Uporabljajo se določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, ki ureja postopek v gospodarskih sporih od 480 do 496. člena ZPP). Ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000 EUR, se uporabljajo določbe, ki urejajo postopek v sporih majhne vrednosti (od 442. do 458. člena ZPP). Zoper sodbo izdano v postopku v sporih majhne vrednosti, se je dovoljeno pritožiti zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ne povzema dejanskega stanja in dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča na tem mestu, ker so razvidne iz sodbe sodišča prve stopnje, se pa opredeljuje do bistvenih pritožbenih navedb.

8Pritožba izpodbija prvostopno sodbo v drugi točki izreka, kar je predmet pritožbenega preizkusa (350/I člen ZPP).

9Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje napačno uporabo materialnega prava. Prvostopno sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo glede na trditve, ki jih je tožeča stranka podala v svojih pripravljalnih vlogah in na katere je sodišče vezano pri odločanju o zahtevku (glej 14. točko obrazložitve prvostopne sodbe). Tožeča stranka v svojih trditvah ni zatrjevala, da je stavba na ... poslovna stavba. Tovrstne pritožbene navedbe so pritožbena novota v smislu 337. člena ZPP in so kot takšne pritožbeno neupoštevne, saj pritožnica ni pojasnila, zakaj teh svojih navedb ni mogla podati pravočasno pred sodiščem prve stopnje. Že glede na navedeno, so povsem neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da se za tovrstna razmerja ne uporabljajo določila Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1). So pa tudi neutemeljena. Obvezni rezervni sklad je v slovenski pravni red vnesel Stvarnopravni zakonik (SPZ), ki v 119. členu določa, da morajo etažni lastniki ustanoviti rezervni sklad za kritje bodočih stroškov rednega upravljanja, če ima nepremičnina več kot dva etažna lastnika in več kot osem enot. Stanovanjski zakon (SZ-1, ki je bil objavljen v Ur. l. RS, št. 69/03 in nasl.), ki kot poseben zakon ureja razmerja v večstanovanjskih stavbah in je s SPZ v običajnem odnosu splošnega in posebnega zakona, ima natančnejše določbe glede vplačil in uporabe teh sredstev (41. do 47. člen SZ-1). Navedene določbe so že bile v veljavi v času nastanka vtoževanih terjatev. Merila za določitev prispevka etažnega lastnika v rezervni sklad in najnižjo vrednost prispevka določi podzakonski predpis (3. odstavek 199. člena SPZ), kot je pravilno pojasnilo prvostopno sodišče v 14. točki obrazložitve. Za plačevanje višjega prispevka v rezervni sklad se lahko odločijo etažni lastniki, vendar mora biti njihova odločitev veljavno sprejeta v načrtu vzdrževanja večstanovanjske stavbe iz 26. člena SZ-1, etažni latniki pa se lahko tudi v pogodbi o medsebojnih razmerjih dogovorijo, da bodo v rezervni sklad vplačevali več od predpisanega najnižjega zneska (116. člen SPZ).¹ Tako se pokaže, da je prvostopno sodišče povsem pravilno uporabilo materialno pravo in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene.

10Del sredstev, ki jih je tožena stranka plačala niso predmet tega postopka in ta dejstva niso relevantna za odločitev. Pravne podlage v tožbenih navedbah ni navedla niti tožeča stranka, temveč jo je ugotovilo prvostopno sodišče. Zato se pritožba neutemeljeno sklicuje na nesubstancirane navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo, da ni zmogla substancirati zakaj ni dolžna plačati vtoževanega zneska. Da tožena stranka ni navajala, da ni podlage za vplačila v rezervni sklad iz naslova nadomestila stroškov, da bi se po sistemu afirmativne litiskontestacije morale šteti navedbe tožeče stranke za priznane in da izpoved pooblaščenca tožene stranke ne more nadomestiti manjkajoče trditvene podlage. S temi navedbami tožeča stranka uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravnega postopka, ki naj bi vplivala na zakonitost in pravilnost izdane sodne odločbe iz prvega odstavka 339. člena ZPP, kar pa v gospodarskih sporih majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog (458. člen ZPP).

11S pritožbenimi navedbami s katerimi pritožnica izpodbija ugotovitev sodišča, da bo zaradi manjka v rezervnem skladu zaradi porabe sredstev prišlo do dvojnega zaračunavanja:(-) da je prvostopno sodišče predrugačilo izpovedbo pooblaščenca tožene stranke, da ta ni govoril o dvojnem zaračunavanju kot posledici plačila nadomestila manjka v rezervnem skladu, (-) da ni jasno kako je prišlo do dvojnega zaračunavanja, saj so sredstva v rezervnem skladu v lasti etažnih lastnikov, (-) da nadomestitev manjka ne pomeni dvakratnega plačila iste storitve, temveč gre za denarno rezervo za bodoče porabe, pritožba uveljavlja pritožbeni razlog nepopolno oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki v gospodarskih sporih majhne vrednosti, prav tako ni dopusten pritožbeni razlog (458. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je namreč glede ugotovitve dejanskega stanja vezano na ugotovitve prvostopnega sodišča. Glede na ugotovljeno dejansko stanje in trditve pravdnih strank, je prvostopno sodišče materialno pravo pravilno uporabilo in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene.

12V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno. Zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločalo v skladu s prvim odstavkom 165. člena (prvim odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP). Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške.

14Tožena stranka, ki je na pritožbo odgovorila pa stroškov ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.

¹ dr. Anita Dolinšek, Izterjava sredstev rezervnega sklada