1. člen SZ-1

Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje napačno uporabo materialnega prava. Prvostopno sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo glede na trditve, ki jih je tožeča stranka podala v svojih pripravljalnih vlogah in na katere je sodišče vezano pri odločanju o zahtevku (glej 14. točko obrazložitve prvostopne sodbe). Tožeča stranka v svojih trditvah ni zatrjevala, da je stavba na ... poslovna stavba. Tovrstne pritožbene navedbe so pritožbena novota v smislu 337. člena ZPP in so kot takšne pritožbeno neupoštevne, saj pritožnica ni pojasnila, zakaj teh svojih navedb ni mogla podati pravočasno pred sodiščem prve stopnje. Že glede na navedeno, so povsem neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da se za tovrstna razmerja ne uporabljajo določila Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1). So pa tudi neutemeljena. Obvezni rezervni sklad je v slovenski pravni red vnesel Stvarnopravni zakonik (SPZ), ki v 119. členu določa, da morajo etažni lastniki ustanoviti rezervni sklad za kritje bodočih stroškov rednega upravljanja, če ima nepremičnina več kot dva etažna lastnika in več kot osem enot. Stanovanjski zakon (SZ-1, ki je bil objavljen v Ur. l. RS, št. 69/03 in nasl.), ki kot posebe

V predmetni stavbi so tudi poslovni prostori, več kot polovica površine pa je namenjena stanovanjem (oskrbovana stanovanja in dom starejših občanov). Zaključek sodišča prve stopnje, da gre po SZ-1 za stanovanjsko-poslovno stavbo, je zato pravilen. Ob takšni ugotovitvi so materialnopravna podlaga plačila stroškov upravljanja, vzdrževanja in obratovanja določbe SZ-1. Vzdrževalni stroški so tudi glede na dikcijo prvega odstavka 30. člena SZ-1 podvrženi avtonomiji volje, saj je zakonodajalec pustil možnost, da se glede delitve teh stroškov etažni lastniki dogovorijo s pogodbo o medsebojnih razmerjih.

Etažni lastniki so odgovorni za plačilo vseh stroškov upravljanja ter drugih stroškov, ki izvirajo iz večstanovanjske stavbe, v skladu s svojimi solastniškimi deleži, če pogodba o medsebojnih razmerjih ne določa drugače (prvi odstavek 30. člena SZ-1), česar pa pritožnica ne zatrjuje. Po logiki, ki jo ponuja pritožnica, bi tudi za strešno sanacijo večstanovanjske stavbe nosili stroške le tisti lastniki na najvišjih nadstropjih, ki jim streha zamaka, ne pa tudi tisti v nižjih nadstropjih, ki zaradi tega nimajo neposredne škode (ali koristi), kar je seveda življenjsko nevzdržno.

Tožniki utemeljeno navajajo, da sodišče zmotno enači odpoved pogodbe z razvezo pogodbe. Tožniki so svoj zahtevek oprli na trditev, da je bila sporna pogodba razvezana v skladu z določbo tretjega odstavka 6. člena najemne pogodbe, v kateri sta se stranki dogovorili, da se pogodba, če najemnina ni plačana najkasneje do 15. dne v mesecu za tekoči mesec, razveže z iztekom meseca, za katerega najemnina ni plačana, da je čas je bistveni element tega določila, dokaz veljavnosti razveznega pogoja pa je izpis iz Banke najemodajalca in da v citiranem času ni bilo priliva od najemnika. Kljub morebitni zamudi s plačilom najemnine bi lahko stranki s sklenitvijo ustreznega aneksa ali ustnega dogovora obdržali najemno pogodbo v veljavi. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje trditve tožnikov o uporabi stanovanja s strani drugega toženca ni štelo za odločilne in ni ugotavljalo odločilnih dejstev glede vtoževanega tožbenega zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve zoper drugega toženca, zato je treba sodbo sodišča prve stopnje glede njega razveljaviti in v tem obsegu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Za poseg v pravico do zasebne lastnine gre, če mora lastnik nepremičnine, vrnjene mu v last ob denacionalizaciji, trpeti najemno razmerje, sklenjeno za nedoločen čas in za neprofitno najemnino z vnukinjo pokojne imetnice stanovanjske pravice. Neustaven položaj je posledica zakonske ureditve, po kateri vselej, tudi v primerih, kakršen je obravnavani, ko je denacionalizacijski zavezanec kot najemodajalec (in tedaj še lastnik) sklenil najemno razmerje za neprofitno najemnino, velja, da sprememba lastnika stanovanja ne vpliva na obstoječa najemna razmerja ter da zato vsakokratni pridobitelj lastninske pravice na stanovanju vstopi v pravni položaj najemodajalca (107. člen ZS-1). Zakonodajalec je torej spregledal določene vidike posebnega položaja denacionalizacijskih upravičencev, ki v last dobijo vrnjeno z najemno pogodbo obremenjeno nepremičnino. Po oceni Vrhovnega sodišča bi tožnica svojo ustavno pravico do zasebne lastnine lahko zavarovala tako, da bi zahtevala sklenitev najemne pogodbe za tržno najemnino. Ker pa ji veljavna zakonska ureditev dopušča zgolj možnost vstopa v obstoječe najemno razmerje (107. člen SZ-1 izjemne predvideva), bi bila taka protiustavnost (protiustavna pr

Za upravnika je lahko postavljen eden od etažnih lastnikov. Obveznost preneha z združitvijo le, če je pri (določeni) obveznosti ista oseba upnik in dolžnik. Toda v tej zadevi so upnik za izpolnitev obveznosti po pogodbi o upravljanju etažni lastniki. Obveznosti upravnika so praviloma nedeljive in večinoma storitve, medtem ko so obveznosti etažnih lastnikov praviloma nedeljive in denarne. Morala je sistem vrednot, zavračanje nasprotnih predlogov pri sklenitvi pogodbe pa z moralo nima nobene povezave. Ne navsezadnje se veliko število pogodb sklene kot formularne pogodbe brez vsakih pogajanj (120. člen OZ).

Ni naloga sodišča, da po spisu samo od sebe išče navedbe stranke, ki jih je nemara dala – ali pa tudi ne – v teku prvostopenjskega postopka. Pritožba mora navesti pritožbene razloge. To so razmisleki, ki naj bi utemeljevali nepravilnost odločitve. Če niso konkretni, ni mogoče niti govoriti o pritožbenih razlogih (3. točka 335. člena ZPP). Konkretni pa postanejo šele, če stranka določno navede, katere neupoštevane trditve so bile dane in v kateri vlogi. Drugi razlog, ki je neodvisen od prvega, pa je sama nezadostnost okoliščin, ki jih navaja pritožba, če se predpostavlja, da so sploh bile dane pravočasno. Stranki sta odložili pravico tožene stranke zahtevati izpolnitev obveznosti za 5 let. Odložili sta zapadlost terjatve (299. člen OZ) tako, da sta določili rok. To pa je bilo dopustno, saj 299. člen OZ to izrecno predvideva kot dopustno. Pritožnica mora navesti povsem konkretno, katera bistvena kršitev določb pravdnega postopka je bila podana in zakaj bi lahko kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Če tega ne stori, se prvostopenjsko sodišče z njenimi navedbami ne ukvarja, razen v okviru drugega odstavka 350. člena ZPP.

Izkazovanje pravice graditi v obravnavanem postopku ni predhodno vprašanje, ampak vprašanje izpolnitve enega od pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja. Po SZ-1 je merilo za opredelitev stavbe kot eno-, dvo- ali večstanovanjske stavbe število stanovanjskih enot, medtem ko je merilo za določitev stavbe kot stanovanjsko-poslovne površina, ki mora biti v pretežni meri (več kot polovica) namenjena stanovanjem. Pojem stanovanjsko-poslovne stavbe zato ne izključuje, da se ista stavba obenem šteje kot večstanovanjska. V primeru spreminjanja namembnosti stanovanja v poslovno dejavnost, če gre za stanovanjsko-poslovno stavbo, ni mogoče izključiti, da ne bi spreminjanje uporabe prostorov za bivanje v uporabo za poslovni namen − enako kot pri spremembi namembnosti prvega stanovanja v do tedaj izključno stanovanjskem objektu − imelo za posledico poslabšanja dotedanjih bivalnih pogojev.