UPRS Sodba III U 163/2021-14

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Koper, št. 214-736/2013-58 z dne 11. 2. 2021, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Izpodbijana odločba

1Upravna enota Koper (v nadaljevanju: prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo, navedeno v izreku te sodbe, zavrnila tožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje in odločila še, da stroškov v tem postopku ni bilo.

2V obrazložitvi odločbe prvostopenjski organ pojasnjuje, da je tožnik podal obravnavano prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca na podlagi določb Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: ZUSDDD). V njej je navedel, da je imel od 24. 7. 1986 do 26. 2. 1992 prijavljeno stalno prebivališče v Ljubljani, ... Po odvzemu oziroma pridržanju potne listine se je vrnil na Kosovo. Med letoma 2007 in 2008 pa se je za leto dni vrnil v Republiko Slovenijo (v nadaljevanju: RS). Prvostopenjski organ našteje prošnji priložene listine in priče, katerih zaslišanje je predlagal tožnik. Navaja, da je z vpogledom v uradne evidence ugotovil, da je imel A. A. (pravilno: tožnik) ... 1990 prijavljeno stalno prebivališče na zgoraj navedenem naslovu v Ljubljani do dne 26. 2. 1992, ko mu je prijava prebivališča v uradni evidenci prenehala na podlagi določb osamosvojitvenega Zakona o tujcih. Tožnik je imel izdano dovoljenje za začasno prebivanje v obdobju od 16. 2. 2006 do 19. 12. 2010. V evidenco Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju: ZPIZ) Slovenije je bil kot samozaposlena oseba prijavljen od 21. 8. 2006 naprej. Iz poslovnega registra RS je razvidno, da je bil subjekt B., s.p. izbrisan 27. 2. 2012. Na zaprosilo za podatke sta Postaja mejne policije Dragonja in Generalna policijska uprava prvostopenjskemu organu odgovorili, da so se želeni podatki hranili le pet let in jih zato ne morejo posredovati.

3Nato prvostopenjski organ opisuje nadaljnji potek postopka. Povzema, kaj je tožnik povedal na razgovoru, opravljenem na Veleposlaništvu RS v Prištini dne 31. 1. 2014, in kaj so izpovedale priče, katerih zaslišanje je predlagal, to so A. A., B. B., C. C. in Č. Č. Prvostopenjski organ je na podlagi izvedenih dokazov menil, da tožnik ni izkazal, da je 23. 12. 1990 dejansko prebival v RS. Kot navaja, izjavi A. A. ni pripisal večje teže, ker sta s tožnikom tedaj živela več kot 100 km narazen, njuna srečanja so bila občasna, zato priča o dejanskem življenju tožnika težko sodi. Iz izjav ostalih prič izhaja, da so tožnika spoznale po letu 1993, njihove izjave se niso ujemale, tožnika so tudi sicer srečevale priložnostno. Tožnik je bil o navedenem seznanjen z dopisom z dne 16. 5. 2014, na katerega se je odzval z vlogo z dne 25. 7. 2014, v kateri se ni strinjal z zaključki organa. Opozoril je, da so njegove izjave neustrezno zapisane oziroma povzete, ter izpostavil, da se v RS po tem, ko je 20. 5. 1993 odšel na obisk k sorodniku v Rovinj, ni mogel več vrniti, saj so mu dokumente odvzeli in ga deportirali na Kosovo. Vseskozi si je prizadeval vrniti v RS, ker je imel tu zajamčeno delo. Pričam, predvsem bratrancu A. A. postavljena vprašanja so bila pavšalna. Predlagal je svoje ponovno zaslišanje in ponovno zaslišanje A. A. ter zaslišanje priče D. D. Po pozivu, naj prošnjo dopolni z listinskimi dokazi o dejanskem prebivanju v RS od 23. 12. 1990, je ponovno predložil potrdilo Upravne enote (v nadaljevanju: UE) Ljubljana z dne 23. 8. 2006 o stalnem prebivališču od 1986 do 1992, fotokopijo prve strani delovne knjižice, izdane leta 1986 v Ljubljani (brez vpisane delovne dobe), ter potrdilo PMP Sečovlje iz leta 1993 o pridržani potni listini. Nato prvostopenjski organ povzema, kaj je tožnik povedal, ko je bil 28. 10. 2016 spet zaslišan na Veleposlaništvu RS na Kosovu, in pojasni, da je bil namesto D. D., ki se je odselil v tujino, na tožnikov predlog kot priča zaslišan E. E. Prvostopenjski organ povzema, kaj izhaja iz izjave E. E., podane 7. 2. 2020 pri UE Ljubljana, ter navede, da so bile izjave tožnika preveč skope in je bil ta zato 23. 6. 2020 ponovno zaslišan na Veleposlaništvu RS na Kosovu ter kaj je tedaj povedal.

4V nadaljevanju prvostopenjski organ navaja, da je bilo treba, ker je imel tožnik 23. 12. 1990 prijavljeno stalno prebivališče v RS, v skladu s 1. členom ZUSDDD ugotoviti njegovo dejansko življenje v RS od tega dne naprej. Ob sklicevanju na 140. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) poudarja, da je dokazno breme na stranki, ter zaključuje, da tožnikova prošnja ni utemeljena. Tožnik je imel 23. 12. 1990 prijavljen naslov stalnega prebivališča v RS, dne 26. 2. 1992 pa so zanj začele veljati določbe Zakona o tujcih. Iz fotokopije delovne knjižice, ki jo je izdala Skupščina občine Ljubljana Šiška, izhaja, da je imel tedaj osebno izkaznico, izdano 5. 3. 1980 v ..., zato prvostopenjski organ ugotavlja, da je bil tožnik 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ. Kot navaja, na podlagi izvedenih dokazov ugotavlja, da je tožnik v nekem obdobju dejansko prebival in delal v RS, čeprav o tem dokazov v uradnih evidencah ni. Iz dokumenta ZPIZ Slovenije z dne 16. 4. 2013 izhaja, da je bil tožnik prijavljen v socialna zavarovanja od 21. 8. 2006 naprej. Navedbo o njegovem dejanskem prebivanju v Sloveniji pred letom 1990 je potrdil tudi E. E. Iz izjave tožnika z dne 23. 6. 2020 pa izhaja, da na dan plebiscita 23. 12. 1990 v RS ni prebival, prav tako ne kasneje. Junija 1990 je odšel v Švico na delo ter se oktobra istega leta vrnil v Ljubljano za kratek čas do treh tednov in nato odšel na Kosovo, kjer je decembra sklenil zakonsko zvezo. Po vrnitvi iz Švice v Sloveniji ni več delal. Iz naštetih okoliščin po mnenju prvostopenjskega organa izhaja, da tožnik tu že od junija 1990 dejansko ni več prebival, saj v Sloveniji ni bil prisoten, prav tako od takrat ni izkazal nikakršne povezanosti z RS. Prebivanje v dolžini nekaj tednov po vrnitvi iz Švice še ne predstavlja dejanskega bivanja v Sloveniji. Tožnik se sklicuje na delovno knjižico, izdano v Ljubljani v letu 1985, pri čemer je predložil le njeno biografsko stran, ne pa dokazila, da je tu v letu 1990 opravljal delo oziroma da je bila RS središče njegovih življenjskih interesov. V Sloveniji ni prebival niti kasneje, po vrnitvi iz Švice, saj si je konec leta 1990 na Kosovu ustvaril družino. Tožnikove navedbe, da se marca 1991 ni mogel vrniti v Slovenijo in da sem ni mogel pripeljati žene, organ ne sprejema, saj takrat na ozemlju nekdanje SFRJ še niso divjali oboroženi spopadi, ki bi onemogočali potovanje. Tudi ko se je kasneje vračal v Slovenijo, je bilo njegovo prebivanje kratkotrajno, povezano z obiski na potovanju v Nemčijo in iz nje. Glede izpovedb prič A. A., B. B., C. C. in Č. Č. prvostopenjski organ pripomni, da nasprotujejo tožnikovim izjavam, zato jim ni pripisal večje teže. Meni, da je tožnik z izjavo z dne 23. 6. 2020 popolnoma razjasnil dejansko stanje, zato je kot nepotrebno zavrnil ponovno zaslišanje A. A., saj njegova izjava ne bi mogla spremeniti izjave tožnika, da na dan plebiscita v Sloveniji ni prebival. Kot zaključi prvostopenjski organ, ker tožnik 23. 12. 1990 dejansko ni prebival v RS v smislu fizične prisotnosti, prav tako RS ni bila središče njegovih življenjskih interesov, pogoj iz 1. člena ZUSDDD ni izpolnjen, zato je obravnavano prošnjo zavrnil.

Odločba drugostopenjskega organa

5Tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo je Ministrstvo za notranje zadeve z odločbo, št. 2140-9/2021/2 (123-05) z dne 13. 7. 2021, zavrnilo.

6Drugostopenjski organ v svoji obrazložitvi navaja, da je prvostopenjski organ zavrnil tožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi 1. člena ZUSDDD, ker je imel tožnik na dan 23. 12. 1990 v RS prijavljeno stalno prebivališče, vendar od tega dne dalje v RS ni dejansko neprekinjeno živel. ZUSDDD v prvem odstavku 1. člena določa, da se tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel 23. 12. 1990 v RS prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne dalje v RS tudi dejansko živi, oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v RS in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določbe Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 64/09 - uradno prečiščeno besedilo) na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu. V drugem odstavku 1. člena ZUSDDD nadalje določa, da če se po tem zakonu dovoljenje za stalno prebivanje izda tujcu, ki mu je dne 26. 2. 1992 oziroma dne, ko so zanj začele veljati določbe Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I, 44/97, 50/98 - odločba US in 14/99 - odločba US), v RS v registru stalnega prebivalstva prenehala prijava stalnega prebivališča (v nadaljnjem besedilu: izbris iz registra stalnega prebivalstva), se šteje, da je imel tujec v RS dovoljenje za stalno prebivanje in prijavljeno stalno prebivališče, na naslovu, na katerem je bil prijavljen ob izbrisu iz registra stalnega prebivalstva, tudi v času od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje, o čemer se tujcu hkrati z dovoljenjem za stalno prebivanje po uradni dolžnosti izda posebna odločba. Prvostopenjski organ je z vpogledom v uradno evidenco - register stalnega prebivalstva ugotovil, da je imel tožnik na dan 23. 12. 1990 v RS prijavljeno stalno prebivališče na naslovu ..., Ljubljana. Ugotovil je tudi, da je bil tožnik na dan 25. 6. 1991 državljan ene od drugih republik nekdanje SFRJ. Glede na navedeno je v skladu z določbo prvega odstavka 1. člena ZUSDDD ugotavljal tožnikovo dejansko življenje v RS od 23. 12. 1990 dalje. V zvezi s tem drugostopenjski organ povzema obrazložitev izpodbijane odločbe in navaja, da je prvostopenjski organ zaključil, da tožnik 23. 12. 1990 dejansko ni prebival v RS, saj ni izkazal upravičenega razloga odsotnosti, zaradi česar ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v RS od 23. 12. 1990 dalje, ki se s prvim odstavkom 1. člena ZUSDDD zahteva za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, zato je bila prošnja zavrnjena. Nato drugostopenjski organ povzame vsebino pritožbe in zaključuje, da ni utemeljena, ker je bil postopek njene izdaje pravilen ter je prvostopenjska odločitev pravilna in utemeljena v določbi prvega odstavka 1. člena ZUSDDD.

7Kot pojasnjuje drugostopenjski organ, ZUSDDD v prvem odstavku 1. člena ureja izdajo dovoljenja za stalno prebivanje za dve kategoriji tujcev, ki so bili na dan 25. 6. 1991 državljani drugih republik nekdanje SFRJ, in sicer lahko po ZUSDDD dovoljenje za stalno prebivanje pridobijo tujci, ki so bili na dan 25. 6. 1991 državljani drugih republik nekdanje SFRJ in so imeli na dan 23. 12. 1990 v RS prijavljeno stalno prebivališče pod pogojem, da v RS od 23. 12. 1990 dejansko živijo, ter tujci, ki so bili na dan 25. 6. 1991 državljani drugih republik nekdanje SFRJ in so na dan 25. 6. 1991 prebivali v RS pod pogojem, da v RS od 25. 6. 1991 dalje tudi dejansko neprekinjeno živijo. ZUSDDD torej za določene tujce predpisuje drugačne, olajšane pogoje, kot so bili za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje določeni z Zakonom o tujcih oziroma so določeni z Zakonom o tujcih (v nadaljevanju: ZTuj-2), veljavnim v času izdaje izpodbijane odločbe. Prvostopenjski organ je na podlagi podatkov registra stalnega prebivalstva ter fotokopije tožnikove delovne knjižice pravilno ugotovil, da tožnik spada v prvo kategorijo tujcev iz prvega odstavka 1. člena ZUSDDD. Na podlagi podatkov iz registra stalnega prebivalstva je ugotovil tudi, da je tožniku dne 26. 2. 1992, ko so zanj začele veljati določbe Zakona o tujcih, v RS prenehala prijava stalnega prebivališča na naslovu Ljubljana, ... Glede na navedeno bi skladno s prvim odstavkom 1. člena ZUSDDD za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje moral izpolnjevati pogoj dejanskega življenja v RS od 23. 12. 1990 dalje. Drugostopenjski organ po pregledu spisovne dokumentacije ponovno povzema razloge izpodbijane odločbe ter navaja, da tožnik ni predložil listinskih dokazil, ki bi izkazovala enega od razlogov za upravičeno odsotnost iz RS, zato pogoj dejanskega življenja izpolnjen. Kot nadaljuje, tožnik ni izkazal, da bi ga vojne razmere ovirale, da bi se po tem, ko je prostovoljno zapustil RS junija 1990 in odšel na delo v Švico ter se oktobra 1990 vrnil v RS, kjer je ostal dva do tri tedne, potem pa se je 15. 12. 1990 vrnil na Kosovo, kjer je prebival do leta 1992 in si tudi uredil družino, vrnil v RS. Marca 1992 se je vrnil v RS, ostal mesec dni, potem pa odpotoval v Nemčijo, kjer je ostal šest mesecev, ko se je preko RS ponovno vrnil na Kosovo. Po mnenju drugostopenjskega organ tožnikova odsotnost iz RS ni posledica enega od razlogov iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD. Tožnik pogoja dejanskega življenja v RS od 23. 12. 1990 dalje ne izpolnjuje, ker ni dokazal, da je njegova odsotnost iz RS upravičena. Poleg navedenega je pravilna ugotovitev, da na dan 23. 12. 1990 ni živel v RS, kar potrjuje njegova izjava, da je 15. 12. 1990 odšel na Kosovo, kjer se je poročil. V skladu s prvim odstavkom 1. člena ZUSDDD pa je pogoj za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tudi to, da je tujec na dan 23. 12. 1990 oziroma od tega dne dalje v RS dejansko živel.

Tožba

8Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo v upravnem sporu. V njej pojasnjuje, da je imel stalno bivališče v Sloveniji od 24. 7. 1986 dalje do 26. 2. 1992, ko je bil nezakonito izbrisan iz registra stalnih prebivalcev RS. Za izbris je izvedel kasneje, ko mu je Postaja mejne policije Sečovlje dne 20. 5. 1993 odvzela potni list - tožnik je namreč imel potni list RS št. S ... Zaradi opisanega nezakonitega postopanja je sprožil obravnavani postopek za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, vendar je bila njegova prošnja zavrnjena, prav tako tudi njegova pritožba zoper takšno odločitev. Pri tem se sklicuje na izpodbijano in drugostopenjsko odločbo oziroma celotni upravni spis zadeve ter v dokaznem smislu izpostavlja potrdilo, št. ... z dne 23. 8. 2006, o svojem stalnem prebivališču na naslovu ..., Ljubljana, potrdilo Občinskega sodišča v Prizrenu z dne 26. 2. 1992, ki izkazuje, da je tedaj še bival v Ljubljani, in potrdilo o odvzemu potne listine RS z dne 20. 5. 1993. Iz navedenih dokazov nedvomno izhaja, da je imel stalno bivanje v SR Sloveniji in nato RS, 26. 2. 1992 pa je bil nezakonito izbrisan iz evidence stalnega prebivalstva RS. Tedaj je tudi dejansko živel v RS. Navaja še, da se, ker je bil nezakonito izbrisan po Zakonu o tujcih, po tretjem odstavku 1. člena ZUSDDD šteje, da je imel stalno bivališče na naslovu, na katerem je bil prijavljen ob izbrisu, tudi do izdaje odločbe - pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje ter se mu izda na prošnjo posebna odločba. Glede na navedeno je treba odločiti, da ima stalno bivališče - dovoljenje za stalno prebivanje od 26. 2. 1992 dalje na naslovu ..., Ljubljana. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in da se ugotovi, da ima tožnik dovoljenje za stalno prebivanje v RS na naslovu ..., Ljubljana, podrejeno pa, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi. Zahteva tudi, da mu toženka povrne stroške tega postopka v roku 8 dni od izdaje sodbe, sicer pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Odgovor toženke na tožbo in nadaljnji potek upravnega spora

9Toženka, ki je sodišču predložila upravne spise zadeve, v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in povzema njene razloge. Navaja, da je prvostopenjski organ glede na določbo prvega odstavka 1. člena, upoštevaje tudi določbo 1.č člena ZUSDDD, tožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje zaradi neizpolnjevanja pogoja dejanskega življenja v RS od 23. 12. 1990 dalje zavrnil. Drugostopenjski organ pa je obrazložil, zakaj je odločitev prvostopenjskega organa pravilna. Pri teh navedbah toženka vztraja in predlaga, da se tožba zavrne.

Presoja sodišča

K I. točki izreka:

10Tožba je utemeljena.

11Predmet sodne presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, s katero je prvostopenjski organ zavrnil tožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi določb ZUSDDD.

12Sodišče glede na tožbene ugovore in na drugi strani razloge, s katerimi sta odločitev utemeljila prvostopenjski in nato ob odločanju o pritožbi še drugostopenjski organ, ugotavlja, da so ti razlogi v bistvenem pomanjkljivi in da na njihovi podlagi ni mogoče zaključiti, da so bila pri upravnem odločanju spoštovana predpisana pravila postopka in da je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo, posledično pa tudi ne, da je bilo pravilno in popolnoma ugotovljeno dejansko stanje.

13V postopku, kot je obravnavani, mora upravni organ upoštevati določbe ZUP, ki predpisujejo, kako mora biti obrazložena odločba. Prvi odstavek 214. člena ZUP določa, da obrazložitev odločbe obsega: 1. razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; 2. ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; 3. razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; 4. navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; 5. razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in 6. razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku stranke. V skladu s prvim odstavkom 254. člena ZUP se določbe tega zakona, ki se nanašajo na odločbo, smiselno uporabljajo tudi za odločbo o pritožbi, pri čemer je v drugem odstavku istega člena ZUP določeno še, da se morajo v obrazložitvi odločbe druge stopnje presoditi vse pritožbene navedbe; le če je že prvostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločbe pravilno presodil navedbe, ki se uveljavljajo v pritožbi, se lahko drugostopenjski organ sklicuje na razloge iz prvostopenjske odločbe. Iz citiranih zakonskih določb izhaja tudi zahteva (ki ima ustavnopravno podlago v pravici iz 22. člena Ustave Republike Slovenije), da se mora upravni organ v odločbi obrazloženo opredeliti do vseh navedb, ugovorov in dokazov stranke, ki niso očitno nerelevantni za odločitev. Z zakonom skladna obrazložitev upravne odločbe, ki vsebuje tudi konkretno opredelitev do navedb in dokazov, ki jih je stranka podala v upravnem postopku, namreč tej omogoča, da lahko učinkovito (s konkretiziranimi, obrazloženimi nasprotnimi argumenti) uveljavlja sodno varstvo zoper upravno odločbo, sodišču pa, da preizkusi njeno pravilnost in zakonitost.

14Zgornje zakonske zahteve v obravnavanem primeru niso bile spoštovane. Kot ugotavlja sodišče, je prvostopenjski organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe opisal potek postopka, povzel vsebino posameznih listin in drugih izvedenih dokazov ter navedel svoje zaključke, ni pa pojasnil pravne podlage, na kateri je napravil te zaključke. V izpodbijani odločbi je zgolj omenil 1. člen ZUSDDD, ni pa navedel v tem členu vsebovanih in drugih za obravnavani primer relevantnih zakonskih določb. Drugostopenjski organ je razloge izpodbijane odločbe ob odločanju o tožnikovi pritožbi dopolnil tako, da je citiral in obrazlagal vsebino prvega odstavka 1. člena ZUSDDD, ki določa, da se tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel 23. 12. 1990 v RS prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne dalje v RS tudi dejansko živi, oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v RS in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določbe ZTuj na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu. Citiral je tudi določbo drugega odstavka 1. člena ZUSDDD, ki se (tako kot določba tretjega odstavka tega člena, na katero se tožnik sklicuje v tožbi) nanaša na tujce, ki jim je dne 26. 2. 1992 oziroma dne, ko so zanje začele veljati določbe tam navedenega Zakona o tujcih, v RS v registru stalnega prebivalstva prenehala prijava stalnega prebivališča (gre za t.i. izbris iz registra stalnega prebivalstva, ki je bil, kot izhaja iz navedb strank, izvršen tudi v primeru tožnika), ni pa pojasnil njenega pomena za obravnavani primer, čeprav so šle že pritožbene navedbe tudi v to smer. Vendar to ni bilo ključno za odločitev sodišča. Ključno je, da ne prvostopenjski in niti drugostopenjski organ ni navedel in pojasnil vsebine določb 1.č člena ZUSDDD, ki urejajo prav pojem dejanskega življenja v RS in (v tretjem odstavku) tudi (razloge za tisto) upravičeno odsotnost tujca iz RS, ki ne pomeni prekinitve dejanskega življenja v RS. Kakšne zakonske določbe so bile uporabljene pri zaključku, da tožnikova odsotnost iz RS ni bila upravičena in da pogoj dejanskega življenja ni izpolnjen, oziroma kakšna je sploh vsebina za odločitev relevantnih zakonskih določb, torej niti iz drugostopenjske odločbe ni razvidno. Zato tudi ni razvidno, na podlagi kakšnih pravnih določb sta upravna organa presodila v postopku podane tožnikove navedbe in ugovore ter predlagane oziroma izvedene dokaze.

15Glede na navedeno izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti (kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, v zvezi z 2. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1) ter zaključiti, da je bilo v zadevi pravilno uporabljeno materialno pravo, posledično pa tudi ne, da je bilo pravilno in popolnoma ugotovljeno dejansko stanje. Zato je sodišče na podlagi določb 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo v ponovni postopek prvostopenjskemu organu, v katerem bo moral upoštevati stališča iz te sodbe (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). To pomeni, da bo moral o tožnikovi prošnji ponovno odločiti in izdano odločbo obrazložiti, kot to zahteva prvi odstavek 214. člena ZUP.

16Zaradi ponovnega postopka sodišče pojasnjuje, da se določbe drugega in tretjega odstavka 1. člena ZUSDDD nanašajo (šele) na situacijo, ko se izbrisanemu tujcu izda dovoljenje po tem zakonu ali po Zakonu o tujcih (Uradni list RS, št. 64/09 - uradno prečiščeno besedilo). To pomeni, da za obravnavani primer ostaja bistvena presoja pogoja dejanskega življenja tožnika v RS od 23. 12. 1990 dalje. Pri ugotavljanju dejanskega življenja tujca v RS (na dan 23. 12. 1990 in dalje) pa je treba izhajati iz določb ZUSDDD, ki urejajo pojem dejanskega življenja in tudi institut upravičene odsotnosti. Upravni organ mora torej na tej pravni podlagi presoditi navedbe tožnika, predlagane ter izvedene dokaze in v tej zvezi podane tožnikove ugovore ter vse to v odločbi obrazložiti. Pri tem je treba upoštevati, da vnaprejšnja dokazna ocena neizvedenega dokaza načeloma ni dopustna. Glede na to, da je prvostopenjski organ tožnika v postopku posebej pozival k predložitvi listinskih dokazov in da tudi drugostopenjski organ omenja, da tožnik takšnih dokazov ni predložil, sodišče izpostavlja, da se je tožnik že v upravnem postopku na prvi stopnji in nato še v pritožbi izrecno skliceval tudi na potrdilo sodišča v Prizrenu z dne 26. 2. 1992, iz katerega da izhaja, da je tedaj živel v Ljubljani, vendar se niti prvo- niti drugostopenjski organ do vsebine in pomena te listine konkretno nista opredelila. Zato bo to moral prvostopenjski organ storiti v ponovnem postopku. Ob tem pa sodišče pojasnjuje še, da listinski dokazi nimajo večje formalne dokazne moči kot drugi dokazi, pač pa je treba vse dokaze presoditi, kot to izhaja iz 10. člena ZUP, po katerem se o tem, katera dejstva je šteti za dokazana, odloči na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj.

17Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov zadeve očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, ker ugotovitve postopka po povedanem zanesljive podlage za to ne dajejo (prvi odstavek 65. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

18Odločitev o stroških postopka ima temelj v tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem se v primeru, ko je s tožbo uspel, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Na tej podlagi je tožnik ob upoštevanju, da ga je v postopku zastopal odvetnik in da je bila zadeva rešena brez glavne obravnave, upravičen do pavšalnega zneska povračila stroškov v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Ta pavšalni znesek zajema vse stroške sodnega postopka na prvi stopnji, razen sodnih taks. Toženka ga mora tožniku plačati v roku 15 dni od vročitve te sodbe (313. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), po poteku tega roka do plačila tečejo od navedenega zneska tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).

19Za tožbo plačano sodno takso pa bo tožniku vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1, ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).