VSM Sodba in sklep I Cpg 196/2017

Dopolnitev pritožbe prvega tožnika se zavrže.

in

Pritožbi tožene stranke se ugodi in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu (točka II in III izreka) in v stroškovnem izreku (točka V izreka) spremeni tako, da sedaj glasi:

"Tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni nerazdelno plačati prvemu tožniku 589.518,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 29. 10. 2010 do plačila in drugemu tožniku 276.601,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 29. 10. 2010 do plačila, se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 459.521,09 EUR v roku 15 dni od izdaje sodbe sodišča druge stopnje, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila."

Pritožba tožeče stranke se zavrne in v izpodbijanem zavrnilnem delu (točka IV izreka) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 214.944,20 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta toženi stranki dolžni nerazdelno plačati prvi tožeči stranki znesek 589.518,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 29. 10. 2010 do plačila in drugi tožeči stranki znesek 276.601,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 29. 10. 2010 do plačila (II in III točka izreka). V preostalem delu, v katerem prva tožeča stranka zahteva odškodnino nad prisojenim zneskom 589.518,30 EUR do uveljavljanih 11,316.270,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 11. 11. 2008 do plačila, in v katerem druga tožeča stranka zahteva odškodnino nad prisojenim zneskom 276.601,60 EUR do uveljavljanih 12,683.729,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 11. 11. 2008 dalje do plačila ter v delu, v katerem prva tožeča stranka zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 589.518,30 EUR za čas od 11. 11. 2008 do 28. 10. 2010, in v katerem druga tožeča stranka zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 276.601,60 EUR za čas od 11. 11. 2008 do 28. 10. 2010, je tožbeni zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka). Odločilo je še, da sta tožeči stranki dolžni povrniti toženima strankama stroške postopka v znesku 356.120,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po preteku 15-dnevnega roka za izpolnitev obveznosti do plačila, vse v 15-dneh pod izvršbo (V. točka izreka).

2Proti tej sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki.

3Tožeča stranka (v nadaljevanju tudi tožnika ali prvi in drugi tožnik) vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava - določil Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o popolni odškodnini in o obsegu odškodnine pri neposlovni odškodninski odgovornosti, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja o višini tožeči stranki nastale škode in posledično nepravilnih ekonomskih naziranj in razlogovanj o znesku navadne škode in zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) - zaradi nasprotovanja dokazni oceni, nasprotja med razlogi in zaključki sodbe (oziroma neobstoja razlogov) in dokazi v spisu.

Tožeča stranka meni, da so glede zneska oziroma obsega nastale materialne škode tožeči stranki zaradi protipravnih ravnanj tožene stranke zaključki sodišča prve stopnje nepravilni in neskladni z logiko ekonomskega poslovanja. Sodišče prve stopnje je pri določitvi zneska odškodnine tožeči stranki pri izračunu višine odškodnine nepravilno zajelo zgolj dodatne pridobitve delnic in je pri izračunu zneska odškodnine izhajalo iz razlike med nakupno ceno, ki sta jo prvi in drugi tožnik kot kupca plačala predhodnim prodajalcem dodatno pridobljenih delnic v obdobju med 20. 6. in 5. 7. 2008, in med prodajno ceno, dogovorjeno med prvim in drugim tožnikom kot prodajalcema, in S.-om, kot kupcem za te dodatno pridobljene delnice. Takšen izračun zneska odškodnine pa ni materialnopravno pravilen in v skladu s pravili OZ. Tožeča stranka izpostavlja, da je temeljno načelo odškodninskega prava načelo popolne odškodnine, konkretizirano v 169. členu OZ. Po načelu popolnosti odškodnine je oškodovanca treba postaviti v položaj, v kakršnem bi bil, če škodnega dogodka ne bi bilo. Če škodnega dogodka, zakrivljenega s strani toženih strank ne bi bilo, bi tožnika prodajo paketa 87.565 delnic PGSG izpeljala in bi skupaj prejela denarno odmeno v znesku 24,000.000,00 EUR. Torej bi v svoji premoženjski sferi oziroma v aktivi imeli denarni znesek (kupnino) 24,000.000,00 EUR. Tako bi prvostopno sodišče moralo ugoditi tožbenemu zahtevku v skladu z načelom popolne odškodnine v celoti. Ali je oškodovana stranka upravičena do izgubljenega dobička ali navadne škode, je materialnopravno vprašanje, o katerem se ob podani trditveni in dokazni podlagi pravno izjasni sodišče. Tožeči stranki se je s škodnim dogodkom preprečilo, da bi odprodala celotni kontrolni paket delnic PGSG za kupnino 24,000.000,00 EUR in slednji znesek predstavlja realno premoženjsko škodo. Na tem mestu tožeča stranka izpostavlja, da se po sodni praksi navadna škoda pogosto kaže kot izguba zaslužka za nazaj in je prvostopno sodišče v obravnavanem primeru spregledalo, da bi zaslužek tožeče stranke bil 24,000.000,00 EUR.

Obseg s strani prvostopnega sodišča ugotovljene dejanske škode tožeče stranke ni v skladu z ustaljeno sodno prakso. Tako iz sodbe VS RS II Ips 235/2011 izhaja, da navadne škode ne predstavlja zgolj izguba določene vrednosti premoženja, pač pa tudi prenehanje pričakovane koristi. Pričakovana korist tožečih strank je v obravnavanem primeru znašala znesek dogovorjene kupnine 24,000.000,00 EUR. V zvezi z obsegom škode teorija in sodna praksa (sodba VS RS II Ips 252/2012) priznavata tako pozitivni kot negativni pogodbeni interes. Pozitivni pogodbeni interes predstavlja odškodnino za škodo, ki jo ima oškodovana stranka, tako da mora kriva stranka v premoženjskem smislu z odškodnino zagotoviti tak položaj poštene nasprotne stranke, v katerem bi se le-ta nahajala, če škodnega dogodka ne bi bilo. Tožeča stranka je namreč izkazala, da bi po normalnem teku stvari prejela dogovorjeno kupnino 24,000.000,00 EUR. Pozitivni pogodbeni interes pa tolmači kot odškodnino zaradi nedoseženih pričakovanj - v obravnavanem sporu je pričakovanje strank bilo enako dogovorjeni kupnini 24,000.000,00 EUR.

Po prepričanju tožeče stranke pa tudi ne gre slediti stališču, da sta bili slednji dolžni zmanjševati nastalo jima škodo. Dejstvo je, da tožeča stranka ni bila v nobenem poslovnem razmerju s toženo stranko in gre odškodninsko odgovornost toženih strank presojati po pravilih o neposlovni odškodninski odgovornosti. Za tovrstno odgovornost kot podlago zahtevka tožeče stranke se je prvostopno sodišče opredelilo le v razmerju do druge tožene stranke, medtem ko je odškodninsko odgovornost prve tožene stranke, po prepričanju tožeče stranke nepravilno, utemeljilo na poslovni odškodninski odgovornosti in za tožečo stranko, predvsem do druge tožene stranke, ni veljala dolžnost zmanjševanja škode, tako da glede na pravilo popolne odškodnine ni dopustno upoštevati kasnejših ponudb za odkup s strani J.K., ki pa je zaslišan na naroku 13. 10. 2016 izpovedal, da je samo posodil ime, da je dejanski ponudnik bil drugi toženec, N.H. Tožeča stranka predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku za plačilo skupnega zneska 24,000.000,00 EUR v celoti ugodi s stroškovno posledico v korist tožeče stranke. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje s prepustitvijo stroškovne odločitve končni odločbi. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Prvi tožnik je dne 30. 1. 2017 vložil dopolnitev pritožbe. V tej se z uveljavljanjem vseh zakonskih pritožbenih razlogov zavzema za spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5Tožena stranka v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam kot neutemeljenim, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe v izpodbijanem delu, vse pa s stroškovno posledico v korist tožene stranke.

6Tožena stranka (v nadaljevanju tudi toženca ali prvi in drugi toženec) sodbo izpodbija v obsodilnem delu (točki II in III izreka), glede stroškovnega izreka pa v delu, v katerem sodišče toženi stranki ni priznalo dodatnih 57.332,50 EUR pravdnih stroškov. Z uveljavljanjem vseh zakonskih pritožbenih razlogov se zavzema za spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne s stroškovno posledico v korist toženi stranki, podrejeno predlaga razveljavitev v izpodbijanem obsodilnem delu ter vrnitev zadeve sodišču v tem obsegu v novo sojenje.

V pritožbi navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita ter krši ustavne in konvencijske pravice tožene stranke. Nepravilnost in nezakonitost odločitve sodišča o glavni stvari je posledica številnih kršitev oziroma napak sodišča. Tako sodišče glede škode in odškodnine pri odmeri le-te ni upoštevalo ugotovljenega dejstva, da bi tožeča stranka ugotovljeno škodo še eno leto po njenem nastanku lahko zmanjšala oziroma izničila. Sodišče je zmotno ugotovilo obstoj navadne škode in je tožnikoma priznalo odškodnino za nekaj (izgubljeni zaslužek), kar po slovenskem pravu ni pravno priznana škoda. Sodišče je obstoj te škode ugotavljalo mimo trditvene podlage tožeče stranke, hkrati jo je ugotavljalo napačno in je upoštevalo napačno vrednost delnic v lasti tožeče stranke. Sodišče bi namreč moralo upoštevati, da bi tožeča stranka lahko bila upravičena zahtevati kvečjemu odškodnino za škodo, nastalo zaradi pogajanj (negativni pogodbeni interes). V zvezi z vzročno zvezo je sodišče napačno ugotovilo, da je ravnanje tožencev povzročilo škodo zaradi izgubljenega posla, saj posla sploh še ni bilo. Sodišče bi na podlagi izvedenih dokazov moralo ugotoviti, da potencialnega ruskega kupca od nadaljevanja pogajanj niso odvračala ravnanja tožencev, temveč drugi razlogi (razlogi na strani tožnikov). Sodišče je napačno ugotovilo, da je bil neobstoj zastavnih pravic na delnicah pogoj za sklenitev posla in ni upoštevalo, da ne glede na zastavne pravice niso bili izpolnjeni pogoji za sklenitev posla. Glede nedopustnosti je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo v zvezi z vprašanjem, kdaj nastane obveznost izbrisa zastavne pravice na delnicah. Sodišče je napačno ugotovilo, da sta tožnika s pridobitvijo delnic avtomatično pridobila tudi zastaviteljev zahtevek (terjatev) na izbris zastavnih pravic. Prav tako je napačno ugotovilo, da sta tožnika preko družbe MP DKS zahtevala izbris zastavnih pravic. V zvezi s krivdo bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, da tožencema ni mogoče očitati niti malomarnosti še manj pa naklepa v zvezi z zatrjevano škodo. Glede odgovornosti N.H. za povrnitev škode je sodišče prve stopnje materialnopravno napačno presodilo, da N.H. kot direktor prvega toženca solidarno z njim odgovarja za škodo, ki naj bi jo utrpela tožeča stranka. Glede soprispevka tožnikov k nastanku škode pa bi sodišče moralo ugotoviti, da sta tožnika s svojimi opustitvami odločilno prispevala k nastanku celotne zatrjevane škode in da sta zanjo v celoti odgovorna.

Nekatere nepravilnosti in nezakonitosti v izpodbijani sodbi so med drugim posledica nepravilnih stališč pritožbenega sodišča iz sklepa Višjega sodišča v Kopru, na katera je tožena stranka opozorila v svoji osmi pripravljalni vlogi. Tožena stranka ponavlja tudi nekatere navedbe iz prve pritožbe tožene stranke z dne 13. 10. 2015, saj je sodišče v novem postopku storilo določene napake in kršitve, ki jih je storilo že v prvem postopku, pritožbeno sodišče pa se v sklepu Višjega sodišča v Kopru do njih bodisi ni opredelilo bodisi se je do njih opredelilo napačno. Tožena stranka še navaja, da se sodišče prve stopnje glede več odločilnih pravnih in dejanskih vprašanj ni opredelilo do bistvenih navedb in dokazov tožene stranke, s čemer je kršilo pravico tožene stranke do izjave (kontradiktornosti).

Delno napačna je tudi odločitev sodišča o stroških, saj sodišče toženi stranki iz nepojasnjenega razloga ni priznalo priglašene nagrade v znesku 57.332,50 EUR z DDV za postopek z rednim pravnim sredstvom, v katerem je tožena stranka vložila odgovor na pritožbo tožeče stranke. Sodišče bi te stroške prav tako moralo upoštevati, saj je tožena stranka z odgovorom na pritožbo uresničevala svojo ustavno zagotovljeno pravico do izjave iz člena 22 Ustave Republike Slovenije. Sodišče ni obrazložilo, zakaj teh stroškov ni priznalo, zato odločitve o stroških v tem delu ni mogoče preizkusiti. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

7Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke nasprotuje pritožbenim navedbam kot neutemeljenim in predlaga zavrnitev pritožbe.

8Pritožba tožene stranke je utemeljena.

9Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

10Dopolnitev pritožbe prvega tožnika je prepozna.

Obrazložitev k odločitvi o zavrženju dopolnitve pritožbe:

11Prvega tožnika v obravnavani zadevi zastopata dva pooblaščenca, odvetnica J.V. in odvetnik V.B. ZPP v drugem odstavku 137. člena določa, da če ima stranka več zakonitih zastopnikov ali pooblaščencev, zadostuje, da se pisanje vroči enemu izmed njih. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pravilno izpostavlja ustaljeno stališče sodne prakse, da začne rok za vložitev pravnega sredstva teči od vročitve odločbe prvemu izmed njih in ne šele od poznejše vročitve tistemu, ki mu je bila vročena zadnjemu (tako sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 664/2009 in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 887/2008). Ker je v predmetni zadevi bila izpodbijana sodba vročena pooblaščenki, odvetnici J.V., dne 12. 1. 2017 in se je 15-dnevni zakonski pritožbeni rok iztekel 27. 1. 2017, je dopolnitev pritožbe, vložena po pooblaščencu, odvetniku V.B. dne 30. 1. 2017, prepozna. Zato jo je sodišče druge stopnje, ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje, kot prepozno zavrglo (prvi odstavek 346. v zvezi z drugim odstavkom 343. člena ZPP).

Obrazložitev k sodbi:

12V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje enkrat že odločilo in s sodbo II Pg 1849/2010 z dne 28. 9. 2015 delno ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je bilo toženi stranki naloženo nerazdelno plačati prvemu tožniku J.Z. odškodnino v znesku 6,419.695,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 29. 10. 2010 do plačila, drugemu tožniku, družbi E d.o.o. pa znesek 2,980.942,00 EUR, prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 29. 10. 2010 do plačila. V preostalem delu do s strani prvega tožnika uveljavljanih 11,316.270,41 EUR in do s strani drugega tožnika uveljavljanih 12,683.729,39 EUR ter za zakonske zamudne obresti, ki sta jih tožnika uveljavljala od prisojenih zneskov za čas od 11. 11. 2008 do 28. 10. 2010, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, pri čemer je Višje sodišče v Kopru s sklepom Cpg 440/2015 z dne 10. 3. 2015 obema pritožbama ugodilo, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v novo sojenje.

13V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje) ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

14Višje sodišče v Mariboru je ob obravnavi pritožb obeh pravdnih strank na seji pritožbenega senata dne 12. 10. 2017 sklenilo, da je za pravilno ugotovitev dejanskega stanja in posledično pravilno uporabo materialnega prava potrebno ponoviti pred sodiščem prve stopnje izvedene dokaze, zato je v skladu s 347. členom ZPP razpisalo obravnavo pred sodiščem druge stopnje. V skladu s šestim odstavkom 347. člena ZPP je senat tudi odločil, da se predmetna zadeva dodeli v odločanje sodnici posameznici. Dne 21. 11. 2017 je bila tako opravljena pritožbena obravnava, na kateri je sodišče druge stopnje ponovilo vse pred sodiščem prve stopnje izvedene dokaze.

15V obravnavanem gospodarskem sporu tožeča stranka zoper toženo stranko uveljavlja odškodninsko terjatev, ker zaradi zatrjevanega protipravnega ravnanja tožene stranke, ki po plačilu terjatve, zavarovane z zastavno pravico, ni podala nalogov za izbris zastavnih pravic na delnicah družbe P.G. d.d., katerih imetnik je v letu 2008 zaradi nadaljnje preprodaje teh delnic postala tožeča stranka, v posledici takšnega ravnanja pa tožeča stranka ni mogla izkoristiti dobre poslovne priložnosti za odprodajo delnic ruskemu partnerju v znesku 24,000.000,00 EUR in odškodnino v tej višini uveljavlja kot utrpelo premoženjsko škodo. Tožena stranka tožbenemu zahtevku nasprotuje z zanikanjem obstoja vseh elementov odškodninskega delikta.

16Iz dejanskih podatkov obravnavane zadeve izhaja:

- da sta v letu 2008 prvi in drugi tožnik in nekateri drugi delničarji družbe P.G. d.d. (J.K., S d.o.o. in T.S.) preko finančne in investicijske družbe A. iskale potencialnega investitorja, kateremu bi vsi navedeni delničarji odprodali delnice družbe P.G. d.d. (v nadaljevanju delnice PGSG), katerih imetniki so bili;

- največje zanimanje za nakup delnic je izrazila ruska investicijska družba S., ki je bila zainteresirana za nakup paketa 87.565 delnic oziroma za nakup kontrolnega deleža v družbi P.G. d.d.;

- da je dne 6. 5. 2008 prišlo do podpisa Memuranduma sastanka vezanu uz prodaju dionica društva P.G. d.d. (v nadaljevanju Memorandum), po katerem je ruski kupec za paket delnic, ki bi dosegle 50,354 % osnovnega kapitala družbe P.G. d.d., bil pripravljen plačati kupnino v znesku 24,000.000,00 EUR;

- da je bil pred pogajanji z ruskim kupcem prvi tožnik imetnik 1.581 delnic družbe P.G. d.d., drugi tožnik pa imetnik 28.281 delnic, tekom pogajanj pa sta tožnika od preostalih delničarjev (J.K., S. d.o.o. in T. SA) odkupila delnice P.G. d.d. ter sta bila po dodatni pridobitvi delnic skupaj imetnika 90.685 delnic, kar je predstavljalo 52,15 % delež v osnovnem kapitalu družbe P.G. d.d.;

- da je od 38.058 delnic, ki jih je prvi tožnik pridobil od družbe S. d.o.o. in J.K., bilo 15.220 delnic obremenjenih z zastavno pravico prvega toženca;

- da so bile terjatve, zavarovane z zastavno pravico na delnicah, poplačane 23. 6. 2008, vendar prvi toženec ni podal naloga za izbris zastavnih pravic, zaradi česar je tožeča stranka dne 3. 10. 2008 vložila tožbo zaradi izbrisa zastavnih pravic, do izbrisa pa je prišlo šele po vložitvi tožbe in sicer dne 11. 11. 2008;

- da do sklenitve posla z ruskim kupcem ni prišlo, ker je slednji odstopil od pogajanj, kar je bilo naznanjeno z Odstopom od Memurandoma z dne 8. 9. 2008.

17Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje temelji na naslednjih ugotovitvah:

- da je bilo v obravnavani zadevi bistveno, da so se pogajanja za sklenitev pogodbe za nakup kontrolnega deleža v družbi P.G. d.d. med tožnikoma kot prodajalcema in rusko investicijsko družbo S., ki so se začela v začetku leta 2008, dne 8. 9. 2008 s posredovanjem Odstopa od Memurandoma sestanka z dne 8. 9. 2008 ustavila, ker naj ne bi bili izpolnjeni pogoji, ki so bili dogovorjeni za sklenitev pogodbe za nakup delnic in sicer, ker delnice niso bile proste vseh bremen. Sodišče je ugotovilo, da je bil pogoj, da se sklene pogodba za nakup kontrolnega deleža v družbi P.G. d.d. ta, da tožeči stranki pridobita več kot 50 % delež delnic, ki se bodo prodale ruskemu investitorju, razen tega pa tudi, da bodo delnice neobremenjene z zastavnimi pravicami;

- da opustitev pravočasnega izbrisa zastavnih pravic na določenem številu delnic, kar je bila obveznost prvega toženca na podlagi pogodbeno ustanovljene zastavne pravice, po tem ko je bil kredit, za katerega je bilo zavarovanje ustanovljeno, poplačan, predstavlja nedopustno ravnanje tožencev;

- prvi toženec kot zastavni upnik je imel pogodbeno obveznost podati pri KDD izbrisni nalog za izbris zastavnih pravic na delnicah na podlagi kreditne pogodbe z J.K., ta obveznost prvega toženca do J.K. pa se je z odkupom delnic prenesla na novega imetnika J.Z. Tožena stranka oziroma zakoniti zastopnik prvega toženca in drugi toženec, N.H., je bil dolžan ravnati kot dober gospodarstvenik v gospodarskem prometu in po poplačilu kredita zastavne pravice na delnicah takoj sprostiti. Sodišče je zaključilo, da je tožena stranka namenoma zadrževala izbris zastavnih pravic do vložitve tožbe v novembru 2008, glede na to, da je obvestilo o poplačilu kredita prejela dne 27. 6. 2008;

- da je vpisana zastavna pravica na delnicah utemeljeno odvračala ruskega investitorja od nakupa kontrolnega deleža delnic družbe P.G. d.d. Ker drugi toženec kot direktor prvega toženca ni dovolil prokuristu le-tega, B.Š., da pošlje izbrisne naloge tožeči stranki, je ruski kupec dne 8. 9. 2008 odstopil od pogodbe, s čemer je podana vzročna zveza med ravnanjem toženih strank in nesklenitvijo prodaje kontrolnega paketa delnic družbe P.G. d.d.;

- sodišče je ugotovilo, da je ruski investitor imel resen namen skleniti kupoprodajno pogodbo s tožečima strankama in sicer za znesek 24,000.000,00 EUR;

- sodišče ni dvomilo, da je ruski kupec odstopil od nadaljnjih pogajanj in da do sklenitve posla ni prišlo, ker delnice niso bile proste vseh bremen;

- da spremenjena prevzemna zakonodaja ni mogla biti razlog za odstop od pogodbe, saj je prišlo do odstopa od Memoranduma šele septembra 2008;

- sodišče je zaključilo, da so ostale nedokazane trditve tožene stranke, da so bili vzroki za propad posla drugje in ne v ravnanju tožene stranke in formalni vpisanosti zastavnih pravic;

- da odgovornosti drugega toženca, N.H., ki je bil hkrati direktor zastavnega upnika P.H. d.o.o., torej prvega toženca, ni mogoče omejiti zgolj na znesek vrednosti 2.055 delnic, ker je bil drugi toženec direktor prvega toženca, ki je zadrževal izdajo izbrisnih nalogov za izbris zastavnih pravic na delu delnic, ker je tožeči stranki propadel celotni posel prav zaradi ravnanja tožencev;

- odgovornost drugega toženca pa je podana tudi na podlagi 147. člena OZ, saj B.Š. kot prokuristu prvega toženca ni dovolil podati izbrisnega naloga za izbris zastavnih pravic. Sodišče je zaključilo, da sta prvi toženec kot zastavni upnik in njegov direktor, drugi toženec, namenoma zadrževala izbris zastavnih pravic z razlogom, da ruski investitor odstopi od sklenitve pogodbe za nakup kontrolnega deleža družbe P.G. d.d., zaradi česar je podana njuna solidarna odgovornost za nastalo škodo;

- da tožečima strankama ni mogoče očitati kakršnegakoli soprispevka v zvezi z opominjanjem tožene stranke za izbris zastavnih pravic;

- da ne držijo trditve tožene stranke, da slednja ni vedela in tudi ni mogla vedeti za domnevni posel z ruskim kupcem, zaradi česar se ne more sklicevati na nepredvidljivost nastale škode, hkrati pa sodišče ocenjuje, da je ravnanje tožencev, ko po poplačilu kredita nista sprostili zastavljenih delnic, oceniti vsaj kot ravnanje s hudo malomarnostjo, torej ravnanje v nasprotju s standardom dobrega gospodarstvenika, če ne že namerno oziroma naklepno ravnanje. V takem primeru pa niti ne pride v poštev določba o predvidljivosti škode v trenutku kršitve pogodbe;

- ker sta lastnika vseh delnic, ki so bile navedene v Memurandomu z dne 6. 5. 2008, postala prvi in drugi tožnik že v času pogajanj, se škoda nanaša na celotni paket delnic in ne samo na delnice, katerih lastnika sta bila predhodno prvi in drugi tožnik;

- ker tožeči stranki za presojo odškodnine zaradi izgubljenega dobička v smislu 168. člena OZ nista postavili zadostnih trditev, je sodišče tožbeni zahtevek obravnavalo le iz vidika zahtevane odškodnine za navadno škodo, in sicer kot izgubljen dohodek oziroma zaslužek. Hkrati je sodišče obrazložilo, da je tožbeni zahtevek iz naslova izgubljenega dobička tudi neutemeljen. Presodilo je, da tožeči stranki s sklenitvijo morebitne prodajne pogodbe z ruskim investitorjem nista mogli pričakovati dobička. Slednjega bi lahko pričakovali le, če bi izkazali, da je bila vrednost delnice ob prodaji manjša od 274,08 EUR, pri čemer je iz overjenega prevoda izvlečka Cenilnega poročila družbe P.G. d.d. z dne 31. 3. 2009 (v nadaljevanju Cenilno poročilo - dokaz B24), razvidno, da je vrednost delnic na dan 31. 12. 2008 bila ocenjena na 390,00 do 400,00 EUR. Cena delnice je bila torej višja od cene, po kateri bi tožnika delnice prodala ruskemu kupcu;

- da je tožeča stranka kasneje imela možnost, da svoje delnice proda vsaj za cca. 5,000,000,00 EUR, če ne za 10,000.000,00 EUR in s tem zmanjša škodo, ki je nastala zaradi propadlega ruskega posla. Tožeči stranki tako delnic, ki so bile prvotno kupljene z namenom nadaljnje prodaje ruskemu kupcu, nista prodali naprej in je zato pri ugotavljanju škode tožeče stranke treba upoštevati tudi to okoliščino. Zato škode ne more predstavljati niti kupnina, ki bi jo tožnika iztržila, če bi paket delnic lahko prodala ruskemu investitorju, niti znesek, ki sta ga tožnika plačala, da sta kupila dodatne delnice z namenom, da bi pridobila kontrolni paket za ruskega kupca;

- tožnika sta upravičena le do povračila škode za izgubljeni zaslužek, ki predstavlja razliko med vrednostjo, po kateri sta kupila dodatne delnice in vrednostjo, po kateri bi lahko te dodatne delnice prodala ruskemu kupcu po ceni 274,08 EUR, kolikor je bilo za delnico dogovorjeno z ruskim investitorjem.

18Sodišče druge stopnje po presoji izpostavljenih zaključkov prvostopnega sodišča ugotavlja, da je odločitev, ki jo je slednje sprejelo, materialnopravno zmotna. Po stališču sodišča druge stopnje tožeča stranka namreč ni izkazala vseh elementov odškodninskega delikta, zaradi česar je njen odškodninski zahtevek neutemeljen. Trditvena podlaga tožbe in zanjo ponujeni dokazi namreč po presoji sodišča druge stopnje ne omogočajo zaključka, da je tožeči stranki zaradi zatrjevanega nedopustnega ravnanja tožene stranke nastala pravno priznana škoda oziroma le-te tožeča stranka ni dokazala.

19Odškodninska odgovornost je vrsta obligacijskega razmerja, katerega vsebina je obveznost odgovorne osebe povrniti oškodovancu škodo, za katero odgovarja, in pravica oškodovanca zahtevati od odgovorne osebe povrnitev te škode. Da bi odškodninska odgovornost nastala, morajo nastopiti določena pravna dejstva, na nastop katerih pravo veže obveznost povrniti povzročeno škodo. Ta pravna dejstva se označujejo s pojmom predpostavke odškodninske odgovornosti. Škoda oziroma pravno priznana škoda je ena od predpostavk odškodninske odgovornosti. Odškodninska odgovornost obstaja samo, če je protipravnost, ki izvira iz sfere odgovorne osebe, v sferi oškodovanca povzročila škodo. Pri tem za obstoj odškodninske odgovornosti ne zadošča, da je protipravnost, ki izvira sfere odgovorne osebe, v sferi oškodovanca povzročila katerokoli obliko škode v najširšem pomenu. Da bi nastala odškodninska odgovornost, mora namreč protipravnost povzročiti tisto obliko škode, ki je pravno priznana. Če protipravnost, ki izvira iz sfere odgovorne osebe, v sferi druge osebe ne povzroči nobene od oblik pravno priznane škode, ena od predpostavk odškodninske odgovornosti ni izpolnjena, zato odškodninska obveznost ne nastane.

20Premoženjska škoda v najširšem pomenu je vsak poseg v premoženjskopravno sfero drugega. Premoženjskopravna sfera vsakega pravnega subjekta je začrtana s premoženjskimi pravicami, katerih imetnik je ta subjekt. V običajni pogovorni rabi s pojmom premoženje določenega subjekta pogosto označujemo stvari, katerih lastnik je ta subjekt, in morda še denarno dobroimetje (bodisi v obliki denarne gotovine bodisi v obliki dobroimetja pri banki) tega subjekta. Vendar pa pojem premoženje v pravnem pomenu ne obsega samo stvari (lastninske pravice na stvari), temveč tudi druge premoženjske pravice. Premoženjska pravica je vsaka pravica, ki ima objektivno določljivo ekonomsko vrednost, torej katere vrednost je mogoče izraziti v denarju. Med premoženjske pravice v opisanem pomenu spadajo: 1. stvarne pravice (lastninska pravica, stvarne pravice na tuji stvari oziroma na tuji premoženjski pravici), 2. obligacijske pravice (terjatve, oblikovalne pravice in obligacijske pravice na tuji stvari oziroma na tuji premoženjski pravici), 3. korporacijske pravice (delnice oziroma poslovni deleži), 4. vrednostni papirji in 5. pravice intelektualne lastnine (avtorska pravica in pravice industrijske lastnine).

21Premoženjska škoda v najširšem pomenu je zato vsaka kršitev premoženjske pravice drugega. Po 132. členu OZ je pravno priznana premoženjska škoda samo tista kršitev pravice drugega, ki povzroči še nadaljnjo posledico, in sicer bodisi zmanjšanje premoženja oškodovanca (navadna škoda) bodisi preprečitev povečanja premoženja oškodovanca (izgubljeni dobiček).

22Kot je bilo že obrazloženo, je sodišče prve stopnje presodilo, da tožeča stranka za presojo odškodnine zaradi izgubljenega dobička v smislu 168. člena OZ ni postavila sklepčnega tožbenega zahtevka, saj za tovrstno obliko škode ni podala ustreznih trditev, hkrati pa je sodišče prve stopnje še obrazložilo, da pa je tudi sicer tožbeni zahtevek iz naslova izgubljenega dobička neutemeljen. Tožeča stranka tovrstnih zaključkov in presoje sodišča prve stopnje v pritožbi ne izpodbija, saj sodbo izpodbija le glede ugotovitve prvostopnega sodišča o višini utemeljenega zahtevka za navadno škodo. Predmet pritožbene presoje je tako zgolj odločitev o prisoji odškodnine za navadno škodo.

23Tožeča stranka je v tožbi v zvezi s škodo zatrjevala, da ji je zaradi ravnanja tožene stranke in nerealizacije posla nastala premoženjska škoda, in sicer prvemu tožniku 11,000.000,00 EUR, saj je takšen znesek po posojilnih pogodbah plačal M.P. d.o.o. za pridobitev delnic, drugemu tožniku pa je nastala škoda v višini 5,107.700,00 EUR. V smeri zatrjevanega nastanka škode je tožeča stranka v tožbi še navajala, da zahteva povrnitev tiste škode, ki ji je nastala zaradi dodatnega kupovanja delnic, ker da so delnice, ki sta jih dodatno pridobili, zanju brez vrednosti. Iz tožbenih navedb še izhaja, da tožeča stranka ni več imela možnosti prodati delnic, ker noben potencialni lastnik ne bi želel imeti delnic, kjer bi se dobički preko transfernih cen prenašali na družbo P.D. d.o.o. v lasti drugega toženca in njegovih družinskih članov. Tožeča stranka v tožbi glede uveljavljanja škode zaključuje, da zaenkrat zahteva povrnitev samo tiste škode, ki ji je nastala zaradi dodatnega kupovanja delnic, ter si pridržuje pravico, da zahteva povrnitev izgubljenega dobička tudi iz naslova neizvedene prodaje delnic, ki jih je posedovala že prej.

24Tožena stranka je v odgovoru na tožbo (kar izpostavlja tudi sedaj v pritožbi) utemeljeno opozorila na notranjo kontradiktornost in nejasnost navedb tožnikov o škodi, ki jo uveljavljata s tožbo. S prvo pripravljalno vlogo je tožeča stranka tožbeni zahtevek povečala. V smeri obrazložitve povečanja zahtevka je navajala, da je s tožbo zahtevala povrnitev samo tiste škode, ki ji je nastala zaradi dodatnega kupovanja delnic, ter da si je pridržala pravico, da zahteva povrnitev izgubljenega dobička tudi iz naslova neizvedene prodaje delnic, ki jih je posedovala že prej. S to vlogo je obstoječi zahtevek povečala in zahtevala povrnitev celotnega zneska, ki bi ga pridobila, če bi tožena stranka pravočasno sprostila zastavno pravico na delnicah, to je znesek 24,000.000,00 EUR, toliko, kolikor bi prejeli od ruskega kupca. Tožeča stranka, kljub večkratnim, obrazloženim zatrjevanjem tožene stranke o neizkazanosti nastanka pravno priznane škode, dodatnih pravno relevantnih dejstev o nastali ji škodi v nadaljevanju postopka ni zatrjevala.

25Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je na podlagi trditev, ki jih je tožeča stranka podala, tožbeni zahtevek lahko obravnavalo le iz vidika zahtevane odškodnine za navadno škodo, in sicer kot izgubljeni dohodek oziroma zaslužek. Presodilo je, da sta tožnika upravičena le do povračila škode za izgubljeni zaslužek, ki predstavlja razliko med vrednostjo, po kateri sta kupila dodatne delnice, in vrednostjo, po kateri bi lahko te dodatne delnice prodala ruskemu kupcu po ceni 274,08 EUR, kakor je bilo za delnico dogovorjeno z ruskim kupcem.

Obrazložitev k pritožbi tožene stranke:

26Tožena stranka v pritožbi utemeljeno uveljavlja:

- da je sodišče zmotno ugotovilo obstoj navadne škode;

- da je sodišče obstoj navadne škode ugotavljalo mimo trditvene podlage tožnikov;

- da je sodišče navadno škodo ugotavljalo napačno in je upoštevalo napačno vrednost delnic v lasti tožnikov;

- da bi tožnika ugotovljeno škodo še eno leto po njenem nastanku lahko zmanjšala za 10,000.000,00 EUR oziroma jo v celoti izničila.

27V skladu z zakonsko definicijo (132. člen OZ) je navadno škodo opredeliti kot zmanjšanje premoženja. Glede na zgoraj podan povzetek tožbenih trditev tožnikov o nastali jima škodi in smiselnem razumevanju ponujene trditvene podlage sodišče druge stopnje načeloma pritrjuje stališču tožene stranke, da sta tožnika ves čas postopka zatrjevala le škodo zaradi neuresničene poslovne priložnosti, ki naj bi povzročila preprečitev povečanja njunih prihodkov, torej škodo zaradi izgubljenega dobička. Vendar pa je po presoji sodišča druge stopnje mogoče ponujeno trditveno podlago razumevati tudi v smeri zatrjevanja navadne škode. Dejstva, ki sta jih za to obliko škode ponudila tožnika, so sicer zelo skopa, vendar za sklepčnost tožbenega zahtevka zadostna. Ni namreč mogoče povsem zanemariti trditev tožnikov, da so delnice, ki sta jih tožnika pridobila z namenom nadaljnje prodaje, po propadu posla bile zanju praviloma brez vrednosti, ter da tožnika nista imela več možnosti delnic prodati, kar je mogoče razumevati tako, da sta tožnika štela, da se je za znesek kupnine za pridobljene delnice njuno premoženje zmanjšalo. Vendar zgolj tako ponujen minimum trditev o nastali škodi ne zadostuje za ugotovitev obstoja in višine škode kot posledice zatrjevanega škodljivega ravnanja tožene stranke, pri čemer je na tožeči stranki dokazno breme za ugotovitev, da je zatrjevana škoda nastala in da je nastala v višini, kot je uveljavljana. Takšnega trditvenega in dokaznega bremena pa po presoji sodišča druge stopnje tožeča stranka v tem postopku ni zmogla.

28Sodišče druge stopnje pritrjuje toženi stranki, da je stališče sodišča, da je izgubljeni dohodek oziroma zaslužek, ki sta ga zatrjevala tožnika, mogoče opredeliti kot navadno škodo, materialnopravno zmotno. Navadna škoda je zmanjšanje premoženja, medtem ko je izgubo dohodka oziroma zaslužka mogoče obravnavati le v okviru preprečitve povečanja premoženja, torej v okviru izgubljenega dobička, a le upoštevaje tudi stroške, ki bi v zvezi z izgubljenim dohodkom oziroma zaslužkom nastali.

29Tudi če bi razliko med vrednostjo, po kateri sta tožnika kupila dodatne delnice, in vrednostjo, po kateri bi lahko te dodatne delnice prodala ruskemu kupcu po ceni 274,08 EUR, kolikor je bilo za delnico dogovorjeno z ruskim kupcem, in kar je sodišče prve stopnje opredelilo kot škodo za izgubljeni zaslužek, opredelili kot navadno škodo, sodišče prve stopnje ni obrazložilo, kako se je ta razlika oziroma izgubljeni zaslužek odrazila v premoženjski sferi tožeče stranke oziroma v čem se kaže zmanjšanje premoženja. Dejstvo je namreč, da sta bila tožnika imetnika delnic, ki so bile ocenjene, kot je to razvidno iz Cenilnega poročila na dan 31. 12. 2008 na 390,00 EUR do 400,00 EUR, torej več, kot je za delnico ponujal ruski kupec. V tem pogledu se je premoženjski položaj tožnikov z dodatnim nakupom delnic celo izboljšal, zaradi česar se razlika v kupnini ne more odraziti kot zmanjšanje premoženja.

30Pri tem ni zanemariti obrazložitve sodišča prve stopnje v točki 91 izpodbijane sodbe, kjer je pritrdilo toženi stranki, da bi morala tožeča stranka dokazati, da bi se njeno premoženje, če bi delnice prodala ruskemu kupcu, sploh povečalo, pri čemer bi morala dokazati obstoj pozitivne razlike med višino premoženja, če škodnega dogodka ne bi bilo, in višino premoženja, kakršno je bilo na dan 11. 11. 2008, ko naj bi ji nastala celotna škoda; dokazati bi torej morala obstoj pozitivne razlike med kupnino, ki bi jo v primeru izvedbe posla prejela od ruskega kupca, in vrednostjo delnic, ki bi jih izročila v zameno za to kupnino, a jih je obdržala na dan 11. 11. 2009. Glede na takšno, pravilno stališče sodišča prve stopnje, ni mogoče razumeti, kaj je sodišče prve stopnje vodilo k odločitvi o prisoji odškodnine za izgubljeni zaslužek, saj zanjo ni ponudilo neke razumne argumentacije v smeri zmanjšanja premoženja tožnikov.

31Ne zgolj materialno, temveč tudi procesno napačno pa je bilo ravnanje sodišča tudi pri odločitvi, da sta tožnika upravičena do povračila škode za izgubljeni zaslužek, ki predstavlja razliko med vrednostjo, po kateri sta kupila dodatne delnice in vrednostjo, po kateri bi lahko te dodatne delnice prodala ruskemu kupcu po ceni 274,08 EUR, kolikor je bilo za delnico dogovorjeno z ruskim investitorjem. Kot utemeljeno opozarja tožena stranka, je sodišče s tem, ko je ugotavljalo obstoj navadne škode, odločalo mimo trditvene podlage tožnikov. Tožnika trditev o obstoju in višini škode na način, kot je škodo ugotavljalo in ugotovilo sodišče prve stopnje, namreč sploh nista postavila. Ker je sodišče prve stopnje svojo odločitev glede obstoja in višine škode oprlo pravzaprav izključno na nezatrjevana dejstva in s tem prekoračilo meje razpravnega načela, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je odločilno vplivala na pravilnost in zakonitost izdane sodbe.

32Za ugotovitev in presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine iz naslova navadne škode bi morala tožeča stranka zatrjevati in dokazati, da delnice, katerih imetnik je bila, potem ko se je posel z ruskim kupcem izjalovil, niso predstavljale premoženjskega ekvivalenta kupnini, ki sta jo za nakup dodatnih delnic morala plačati tožnika, oziroma da delnic po zatrjevanem škodnem dejanju nista mogla odsvojiti.

33Dejstvo je namreč, da sta tožnika delnice, ki sta jih dodatno kupila zaradi nadaljnje prodaje, ta pa se ni zgodila, obdržala. Ker v pojem premoženja med drugim spadajo tudi korporacijske pravice (delnice oziroma poslovni delež) in vrednostni papirji, so te delnice vrednostno predstavljale del premoženjske mase tožnikov. Te kot premoženjske pravice imajo namreč objektivno določljivo ekonomsko vrednost, to je vrednost, ki jo je mogoče izraziti v denarju. Z vidika ugotavljanja, ali se je premoženje tožnikov zaradi zatrjevanega nedopustnega ravnanja tožene stranke zmanjšalo, kar je edino relevantno za ugotovitev obstoja navadne škode, je nepomembno, kakšni motivi so vodili tožnika k dodatnemu nakupu delnic, prav tako je nepomembno subjektivno vrednotenje delnic (zatrjevanje, da za tožnika zaradi izjalovljenega posla delnice niso imele nobene vrednosti). Za ugotavljanje, ali je škodno ravnanje predstavljalo poseg v premoženjsko sfero oškodovanca na ta način, da se je njegovo premoženje v relevantnem času zmanjšalo, je odločilnega pomena ocena vrednosti premoženja iz naslova imetništva delnic, to je njihova objektivna ekonomska vrednost.

34Sodišče prve stopnje je obrazložilo (točka 93 obrazložitve izpodbijane sodbe), da iz Cenilnega poročila z dne 31. 3. 2009 (dokaz B24), ugotovitvam katerega v zvezi z vrednostjo delnice tožeča stranka ni ugovarjala, izhaja, da je vrednost delnice na dan 31. 12. 2008 bila ocenjena na 390,00 EUR do 400,00 EUR. Ustrezno takšni vrednosti delnice in glede na dejstvo, da sta tožnika kupila delnice po bistveno nižji ceni, je mogoč le zaključek, da se z dodatnim nakupom delnic premoženje tožnikov ni zmanjšalo, pač pa vrednostno celo povečalo, oziroma da se je dejstvo, da ni prišlo do sklenitve posla z ruskim kupcem, pozitivno odrazilo v premoženjski sferi tožnikov.

35Ob izostanku vsakršnih trditev tožnikov, da se je vrednost delnic, ki so bile predmet dodatnega nakupa, v času od nakupa le-teh do odstopa ruskega kupca od pogajanj, objektivno zmanjšala, in tudi nista ponudila trditev, da cena delnice po Cenilnem poročilu ni bila ustrezna, ni mogoče zaključiti drugače kot z ugotovitvijo, da so delnice, ki sta jih tožnika po propadu posla z ruskim kupcem obdržala, predstavljale (vsaj) vrednostni ekvivalent v premoženjski sferi tožnikov v razmerju do kupnine, ki sta jo za nakup dodatnih delnic plačala, oziroma se je premoženje tožnikov glede na obrazloženo vrednostno pravzaprav celo povečalo.

36Tožnika tudi nista dokazala, da delnic, potem ko do posla z ruskim kupcem ni prišlo, nista mogla odsvojiti. V tem pogledu tudi ne zatrjujeta, da sta delnice neuspešno ponujala v prodajo. Prav nasprotno, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je obstajal interes po nakupu njunih delnic. Sodišče prve stopnje je v točkah 99 do 102 obrazložitve izpodbijane sodbe obširno in dokazno podprto obrazložilo, da je bil J.K. resen ponudnik za odkup delnic tožeče stranke. Sodišče druge stopnje tej obrazložitvi in razlogom sodišča prve stopnje kot pravilnim pritrjuje in jih povzema. V zvezi s pritožbenim uveljavljanjem tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje napačno štelo ponudbo J.K. za resno, sodišče druge stopnje dodaja, da dejstvo, da naj bi J.K. posodil zgolj ime in da je bil dejanski ponudnik drugi toženec, ni odločilno. Pomembno je le dejstvo, da je interes za odkup delnic obstajal, oziroma da sta tožnika imela možnost, da bi delnice odsvojila. Sicer pa je bilo trditveno in dokazno breme, da delnic nista mogla odsvojiti, na tožeči stranki, pa dejstev v smeri neuspešnih poskusov prodaje tožnika nista ne zatrjevala ne dokazovala.

37Vse obrazloženo zato sodišču druge stopnje daje podlago za zaključek, da dodatni nakup delnic, kljub izjalovljenemu namenu njihove nadaljnje prodaje, za katerega naj bi bila po trditvah tožnikov odgovorna toženca, v premoženjski sferi tožnikov ni povzročil zmanjšanja premoženja. Ker torej protipravnost, ki naj bi izvirala iz sfere tožene stranke, ni povzročila škode (zmanjšanja premoženja kot navadne škode), ena od predpostavk odškodninske odgovornosti ni izpolnjena, zato odškodninska obveznost tožencev ni nastala. Za obstoj odškodninske obveznosti morajo biti kumulativno izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Ob ugotovitvi, da tožeča stranka ni dokazala obstoja pravno priznane škode, se sodišče druge stopnje v presojo obstoja drugih elementov odškodninskega delikta ni spuščalo, zato posledično odpade tudi potreba po presoji pritožbenih navedb, ki zadevajo ugotovitev obstoja drugih predpostavk odškodninske odgovornosti.

38Ustrezno obrazloženemu je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke ugodilo in v izpodbijanem obsodilnem delu sodbo sodišča prve stopnje spremenilo z odločitvijo o zavrnitvi tožbenega zahtevka (355. člen ZPP), s stroškovno posledico v korist tožene stranke, kot bo obrazloženo v nadaljevanju te sodbe.

Obrazložitev k pritožbi tožeče stranke:

39Obrazložitev sodišča druge stopnje, ki je podana v zvezi s pritožbo tožene stranke, predstavlja hkrati tudi obrazložitev k pritožbi tožeče stranke in s katero sodišče druge stopnje zavrača pritožbene navedbe tožeče stranke v smislu že obrazloženega kot neutemeljene.

40Medtem ko tožeča stranka v pritožbi sicer pravilno citira materialnopravno določbo OZ o načelu popolne odškodnine po 169. členu OZ, pa popolnoma zanemarja dejstvo, da sta tožnika razpolagala z delnicami, ki so vrednostno, kot je bilo že obrazloženo, predstavljale ne samo ekvivalent kupnini, ki sta jo za delnice plačala tožnika, pač pa so aktivo premoženjske mase tožnikov vrednostno celo povečale. Vrednosti premoženja v delnicah, katerih imetnika sta bila tožnika, pri ugotavljanju obstoja in višine navadne škode, ki se mora nujno odražati v zmanjšanju premoženja, ni mogoče enostavno zanemariti, kot si to neuspešno prizadeva tožeča stranka.

41Tožnika v pritožbi neutemeljeno vztrajata pri tem, da naj bi škodo, ki naj bi jo utrpela, predstavljala izguba kupnine v višini 24,000.000,00 EUR zaradi neprodaje delnic ruskemu kupcu. Njuna tovrstna navajanja predstavljajo zatrjevanje izgube prihodka, ki naj bi ga tožnika s prodajo delnic ustvarila. Tako izgubljen prihodek, kot je bilo doslej že obrazloženo, ne predstavlja navadne škode, saj ne odraža zmanjšanja premoženja, za presojo, ali predstavlja znesek 24,000.000,00 EUR utemeljen zahtevek za povrnitev škode iz naslova izgubljenega dobička, pa je tako že sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da tožnika nista postavila sklepčnega tožbenega zahtevka.

42Tožnika v pritožbi navajata dejstva glede nadaljnjega dogajanja pri P.G.-u v primeru, da bi se pogajanja z ruskim kupcem uspešno realizirala, hkrati pa navajata dejstva tudi v zvezi s poslovanjem P.G.-a in razmerji med drugim tožencem, družbo P.D. in drugimi družbami drugega toženca ter poslovno politiko le-teh. Tovrstna dejstva za presojo obstoja in višine pravno priznane škode niso relevantna, zato nimajo narave pravno odločilnih dejstev, zaradi česar se sodišče druge stopnje v tej sodbi do njih ne opredeljuje. Sodišče druge stopnje v zvezi s tem le dodaja, da je že obrazložilo, da namen, ki sta ga tožnika zasledovala pri nakupu dodatnih delnic, nima vpliva na presojo, da se z dodatnim nakupom delnic tožnikoma, kot je bilo že obrazloženo, premoženjsko stanje ni spremenilo tako, da bi se njuno premoženje zmanjšalo.

43Tožnika v pritožbi izpostavljata sodbo VS RS II Ips 331/2014, iz katere je povzeto stališče, da je premoženjska škoda v najširšem pomenu vsak (protipraven) poseg v premoženjski položaj drugega, ki je začrtan s premoženjskimi pravicami in pravno priznana je tista škoda, ki povzroči zmanjšanje premoženja ali prepreči njegovo povečanje. V zvezi s tem tožnika izpostavljata, da obseg s strani prvostopnega sodišča ugotovljene dejanske škode tožnikoma ni v skladu z ustaljeno sodno prakso. Stališče citirane sodbe je jasno. Pravno priznana je le tista škoda, ki povzroči zmanjšanje premoženja ali prepreči njegovo povečanje. Ker je sodišče prve stopnje že presodilo, in v tej smeri sodba sodišča prve stopnje ni izpodbijana, da tožnika škode zaradi izgubljenega dobička nista ustrezno uveljavljala, do zmanjšanja premoženja tožnikov zaradi dodatnega nakupa delnic pa tudi ni prišlo, je v luči odločbe, ki jo v pritožbi citira tožeča stranka, mogoče ugotoviti le, da škode, ki bi imela naravo pravno priznane škode, tožnika nista dokazala, pri čemer primeri iz sodne prakse, ki jih v pritožbi tožeča stranka izpostavlja, v dejanskem in pravnem pogledu ne predstavljajo obravnavani zadevi primerljivih primerov.

44Vse obrazloženo daje sodišču druge stopnje podlago za zaključek neutemeljenosti pritožbe tožeče stranke, zato je njuno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

45Odločitev o spremembi sodbe v obsodilnem delu je narekovala sodišču druge stopnje odločitev o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Po spremenjeni odločitvi, ko je tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen, je v postopku v celoti uspela tožena stranka, zaradi česar ji je tožeča stranka dolžna povrniti pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).

46Stroškovno odmero sodišča prve stopnje je izpodbijala samo tožena stranka in tudi slednja le v delu, ko sodišče prve stopnje toženi stranki ni priznalo stroškov pritožbenega postopka po prvi sodni odločitvi, in sicer priglašenih 57.332,50 EUR (plus 22 % DDV) za postopek z rednim pravnim sredstvom, v katerem sta toženca odgovorila na pritožbo tožnikov, pri čemer sodišče prve stopnje nepriznanja tako priglašenih stroškov tudi ni obrazložilo.

47Pritožba tožencev zoper stroškovno odločitev iz prej navedenih razlogov je utemeljena. Toženca sta se v odgovoru na pritožbo obrazloženo opredelila do pritožbenih trditev tožnikov, zato sodišče druge stopnje šteje tako priglašene stroške kot potrebne v smislu 155. člena ZPP.

48Ker siceršnja odmera priglašenih in priznanih pravdnih stroškov, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje, ni bila predmet pritožbene graje, je sodišče druge stopnje v stroškovno odločitev sodišča prve stopnje poseglo le toliko, kolikor je priznalo toženi stranki še stroške za nagrado za pravno sredstvo z odgovorom na pritožbo tožene stranke ter upoštevaje spremembo doseženega uspeha v postopku. Upoštevaje obrazloženo je sodišče druge stopnje tožeči stranki priznalo pravdne stroške v znesku 459.521,09 EUR. Tako priznane stroške je dolžna plačati tožeča stranka toženi stranki v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

49Toženi stranki, neuspešni s pritožbo, je tožeča stranka dolžna povrniti tudi potrebne pritožbene stroške (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom ZPP). Sodišče druge stopnje je toženi stranki priznalo naslednje pravdne stroške:

- nagrado za postopek z rednim pravnim sredstvom (na podlagi pritožbe tožencev) v znesku 5.272,50 EUR po tarifni številki 3210 Zakona o odvetniški tarifi - (v nadaljevanju ZOdvT);

- nagrado za postopek z rednim pravnim sredstvom (na podlagi pritožbe tožnikov) v znesku 89.822,50 EUR po tarifni številki 3210 ZOdvT;

- nagrado za narok v pritožbenem postopku v znesku 73.462,50 EUR po tarifni številki 3212 ZOdvT;

- kilometrino pooblaščenca za narok 21. 11. 2017 v znesku 93,98 EUR;

- pavšalni znesek za PTT v znesku 20,00 EUR;

- sodno takso za pritožbo v znesku 9.165,00 EUR;

- 22 % DDV na odvetniške storitve,

kar znaša skupaj 214.944,20 EUR. Tako priznane pritožbene stroške je dolžna tožeča stranka povrniti toženi stranki v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

50Tožeča stranka, neuspešna s pritožbo, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Prvi tožnik krije sam tudi svoje stroške prepozne dopolnitve pritožbe.