VSL Sodba in sklep II Kp 57681/2021

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba tudi po uradni dolžnosti:

- v odločbi o krivdi spremeni tako, da se v konkretnem delu opisa izreka sodbe v 19. vrstici beseda "A. A." nadomesti z besedo "B. B.", v 20. vrstici besedi "ter ji" nadomestita z besedami "A. A. pa ji je" in v 29. vrstici besedilo "A. A. in denar" nadomesti z besedilom "B. B., ki ga je A. A.";

- spremeni tako, da se na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 obtožencu v izrečeno kazen zapora všteje čas pridržanja od dne 25. 10. 2021 od 7:10 ure do 25. 10. 2021 do 18:35 ure;

- v odločbah o premoženjskopravnem zahtevku in odvzemu denarja razveljavi in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih in nerazveljavljenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Kranju obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja goljufije po prvem in tretjem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1 in mu izreklo kazen eno leto zapora. Oškodovancem je priznalo premoženjskopravne zahtevke, in sicer C. C. in D. C. v višini 85.000 EUR in E. C. v znesku 30.800 EUR, ki jih je obtoženi dolžan plačati solidarno z obsojenim B. B. S preostankom premoženjskopravnih zahtevkov je oškodovance napotilo na pravdo. Na podlagi 74. in 75. člena KZ-1 je obtožencu odvzelo zaseženo gotovino v znesku 8.900 EUR in odločilo, da se bo le-ta izplačala oškodovancem. Obtoženca je na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. in 8.¹ točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper sodbo se je pravočasno pritožil zagovornik obtoženca iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Pritožba je delno utemeljena, sodišče druge stopnje pa je sodbo spremenilo tudi po uradni dolžnosti.

4Uvodoma pritožnik navaja, da je opis kaznivega dejanja konfuzen in zato ni mogoče razumeti kaj točno se obtožencu očita, prav tako iz opisa izhaja, da je obtoženčev dogovor z B. B. obstajal šele od 17. 8. 2021 dalje, kljub temu pa se mu očita sostorilstvo že od 5. 4. 2021 dalje. Uporaba ednine in dvojine v opisu kaže, da vloga obtoženca ni bila ves čas enaka. Konkretni opis je pomanjkljiv tudi zato, ker zneske v rangu od 40 EUR do 20.000 EUR navaja le pavšalno, ne konkretizira pa, kdaj naj bi prišlo do izročitve posameznih zneskov. Sodba zato v obrazložitvi ni skladna z izrekom. Celo tožilstvo je v zaključni besedi ločilo delovanje obtoženca in B. B. na dve različni obdobji, zato čudi dejstvo, da obtožnica ni bila spremenjena, prav tako ne pravna kvalifikacija obtoženčeve vloge. Dokazno je namreč razčiščeno, da se je za denar tudi od 17. 8. 2021 do 28. 9. 2021 vnaprej dogovarjal le B. B., pa opis ni bil spremenjen, sodišče prve stopnje pa v točki 35 obrazložitve celo zaključi, da obtoženi ni bil navzoč, ko je oškodovanki v njegovem imenu pisal B. B. s svojega telefona.

5Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so navedbe pritožnika v zvezi z nepopolnim in konfuznim opisom kaznivega dejanja (s tem pritožnik smiselno uveljavlja, da je izrek sodbe nerazumljiv oziroma nasprotuje sam sebi, torej pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP) neutemeljene. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da so v opisu vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja konkretizirani na način, predpisan v 2. točki prvega odstavka 269. člena ZKP. Tako je tudi iz opisa jasno razvidno, kar ves čas izpostavlja pritožnik v pritožbi, da se obtožencu očita, da je kaznivo dejanje goljufije storil v sostorilstvu z B. B. v časovnem obdobju od 5. 4. 2021 do 29. 9. 2021. B. B. je izkoristil naivnost in zaljubljenost oškodovanke (njeno razmerje je skrival in jo zavajal z obljubami, da bosta tudi javno skupaj, ji lažno rekel, da je doma povedal, da je njegovo dekle, jo dvakrat ponoči na skrivaj pripeljal k sebi domov, od junija 2021 dalje ji je prikrival, da ima dekle) in jo tako zavedel, da mu je verjela, da je njuna zveza resna ter to izkoristil na način, da jo je skoraj vsakodnevno prosil za posojo denarja, ji prikazoval, da je v finančni stiski, ji po 15. 6. 2021, ko ni bil več zaposlen, lažno prikazoval, da mu trgajo 15-tega v mesecu od plače, ji večkrat prikazoval, da če ne plača kazni, bo šel v zapor, ji zagotavljal, da ji bo denar vrnil, ker ima vse urejeno za kredit, čeprav je bil kreditno nesposoben. V času od 17. 8. 2021 do 28. 9. 2021 sta se B. B. in obtoženi dogovorila, da ji je obtoženi lažno predstavil, da je B. B. v zaporu ter zato nedosegljiv, čeprav to ni bilo res in je bil B. B. v času od 24. 9. 2021 do 26. 9. 2021 s svojim dekletom na dopustu in je obtoženi oškodovanko prosil, naj posodi denar ter ji lažno navedel, da je denar namenjen izpustitvi B. B. iz zapora ter da bo denar odnesel B. B. mami, ki bo uredila, da bo B. B. prišel iz zapora. Ker je oškodovanka verjela, da bo z denarjem rešila B. B. in bo denar dobila povrnjen, pa je izročala zneske od 40 EUR do 20.000 EUR, po katere sta od 5. 4. 2021 do sredine avgusta 2021 prihajala skupaj B. B. (ki se je z oškodovanko predhodno dogovoril za višino zneska in kraj prevzema denarja) in obtoženi, ki je B. B. peljal na dogovorjen kraj in ga čakal v vozilu. Od 17. 8. 2021 do 28. 9. 2021, ko naj bi bil B. B. v zaporu, pa se je za posojilo denarja dogovarjal A. A. in je denar tudi prevzel od oškodovanke. Dne 29. 9. 2021 pa je B. B. oškodovanko prosil še za 50.000 EUR, ki jih je že pripravila za izročitev, do katere pa ni prišlo, ker sta jo starša razkrila. Oškodovanka pa je obema izročila 30.800 EUR svojega denarja in 85.000 EUR denarja njenih staršev, za kolikor sta se obtoženi in B. B. okoristila, denarja pa nista imela namena vrniti, saj sta bila brez finančnih sredstev. Glede na takšen opis sodišče druge stopnje ugotavlja, da je le-ta razumljiv, vloga obtožencev je natančno opisana (zato tudi ponekod uporaba ednine, ponekod pa dvojine) in razdelana. Pritožnik pa zgolj s poudarjanjem, da je obtoženčev dogovor z B. B. glede na opis obstajal šele od 17. 8. 2021 dalje, sostorilstvo pa se mu očita že od 5. 4. 2021 dalje, več kot očitno (namerno) spregleda, da se obtožencu očita, da je od vsega začetka, torej od 5. 4. 2021 dalje sprva opravljal vlogo voznika, od 17. 8. 2021 dalje pa je po dogovoru z B. B. sam hodil po denar k oškodovanki in si je skupaj z B. B. v vsem obravnavanem času pridobil skupno 115.800 EUR denarja. Zgolj zaradi dejstva, da v opisu dejanja časovno niso konkretizirane posamezne izročitve denarja, pa opis ni pomanjkljiv, saj za konkretizacijo zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije skupaj s preostalim opisom zadošča navedba, da je oškodovanka v obravnavanem časovnem obdobju od 5. 4. 2021 do 29. 9. 2021 B. B. in obtožencu izročala različne zneske, ki so znašali od 40 do 20.000 EUR, skupno pa jima je izročila 115.800 EUR. Koliko točno je teh zneskov bilo, kdaj so bili izročeni in v kakšni višini, pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo v točki 25 obrazložitve sodbe, teh razlogov sodbe pa pritožnik ne izpodbija.

6Je pa pritrditi pritožniku, da je izrek sodbe v nasprotju z obrazložitvijo sodbe, saj se v izreku obtožencu očita, da se je v obdobju od 17. 8. 2021 do 28. 9. 2021, ko naj bi bil B. B. v zaporu, za posojilo denarja dogovarjal sam, medtem, ko je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da je telefonsko številko 070 000 ves čas uporabljal B. B. in je slednji oškodovanki tudi v času med 17. 8. 2021 do 28. 9. 2021, ko naj bi bil v zaporu, pošiljal tekstovna sporočila in se z njo dogovarjal za prevzeme denarja, čeprav se ji je v njih predstavlja kot obtoženi, zato je tudi oškodovanka mislila, da ji sporočila pošilja obtoženi. Slednje izhaja tudi iz točk 35 in 38 obrazložitve izpodbijane sodbe. Vendar pa se to nasprotje ne nanaša na pravno relevantno dejstvo, saj dejstvo, da je B. B. pošiljal oškodovanki zahteve po novih izročitvah denarja in ne obtoženi, na samo vlogo obtoženca kot sostorilca nima nobenega vpliva, saj se je B. B. za izročitve denarja dogovarjal kot da se dogovarja obtoženi, slednji pa je za vse dogovore B. B. z oškodovanko vedel, saj je vsakič, ko se je B. B. z oškodovanko dogovoril za novo izročitev denarja, ravno on odšel po denar, bodisi sam, bodisi z B. B., ki ga je nato počakal v bližini prevzema denarja, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v točkah 31, 34, 35 in 38 obrazložitve. Prav tako je obtoženi oškodovanki ob teh izročitvah denarja lažno navedel, da je denar namenjen izpustitvi B. B. iz zapora, da bo denar odnesel B. B. mami, ki bo uredila, da bo B. B. prišel iz zapora, kar izhaja iz izpovedb oškodovanke in B. B. Glede na pojasnjeno ni dvoma, da je bilo ravnanje obtoženca in B. B. ves čas usklajeno, dogovorjeno (torej tudi pri pisanju sporočil oškodovanki v času, ko naj bi bil B. B. v zaporu) in pri obeh usmerjeno v protipravno pridobitev denarja od oškodovanke. Zato torej ne gre za nasprotje med izrekom in obrazložitvijo v odločilnih dejstvih, je pa, zaradi jasnosti zadeve in uskladitve izreka sodbe z obrazložitvijo, sodišče druge stopnje v tem delu pritožbi delno ugodilo tako, da je odločbo o krivdi spremenilo tako, da je v konkretnem delu opisa izreka sodbe v 19. vrstici besedo "A. A." nadomestilo z besedo "B. B.", v 20. vrstici besedi "ter ji" nadomestilo z besedami "A. A. pa ji je" in v 29. vrstici besedilo "A. A. in denar" nadomestilo z besedilom "B. B., ki ga je A. A.". Takšna sprememba je skladna z ugotovljenim dejanskim stanjem in obrazložitvijo sodbe, torej, da je bil v času od 17. 8. 2021 do 28. 9. 2021 B. B. tisti, ki je oškodovanko prosil, naj posodi denar in se je torej za posojilo denarja dogovarjal B. B., obtoženi A. A. pa je bil tisti, ki je denar prevzel od oškodovanke in ji je tudi lažno navedel, da je denar namenjen izpustitvi B. B. iz zapora ter da bo denar odnesel B. B. mami, ki bo uredila, da bo B. B. prišel iz zapora.

7Pritožnik navaja, da je obtoženi ves čas analiziral dokaze in podajal svoja stališča in ugovore, do katerih pa se sodišče ni izreklo, zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožnik niti ne konkretizira, do katerih obtoženčevih navedb se sodišče prve stopnje ni opredelilo in že zato ne more biti uspešen, hkrati pa tudi, da opozarja, da sodba nima razlogov tedaj, če sploh nima obrazložitve ali če manjka obrazložitev glede katere izmed odločb, vsebovanih v izreku sodbe, za kar pa v konkretnem primeru ne gre.

8V nadaljevanju pritožnik smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ko podaja lastno dokazno oceno oškodovankine izpovedbe ter graja postopanje sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo dokazne predloge obrambe.

9Pritožnik za oškodovanko E. C. navaja, da njena vloga ni dovolj razjasnjena in njena izpovedba ne more biti verodostojna. Po prepričanju obtoženca je ona storilka v razmerju do svojih staršev, saj je iz posnetkov zaslona pogovora po Facebook (FB) messengerju med oškodovanko in B. B. razvidno, da je oškodovanka več poslanih sporočil že izbrisala, kar pa vpliva tako na verodostojnost pogovora kot zaslišanja oškodovanke. Slednja si je pred zasegom telefona očitno vse pogovore ponovno prebrala in izbrisala sporočila, ki ji niso ustrezala.

10Pritožbeno sodišče pavšalnim in z ničemer konkretiziranim insinuacijam obrambe ne sledi, saj za takšne trditve niti ni opore v izvedenem dokaznem postopku. Iz uradnega zaznamka o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja z dne 20. 10. 2021 (list. št. 59-60) namreč izhaja zgolj to, da je imela oškodovanka dnevno tekstovno komunikacijo z B. B. preko aplikacije messenger, policisti pa so na tej aplikaciji uspeli zavarovati pogovore od 13. 6. 2021 dalje, starejših pogovorov na telefonu pa ni bilo. Kaj je bil razlog, da na telefonu ni starejših pogovorov, iz uradnega zaznamka ni razvidno, te okoliščine pa ni problematizirala niti obramba pri zaslišanju oškodovanke. Je pa iz uradnega zaznamka o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja z dne 21. 10. 2021 (list. št. 61-64) razvidno, da so policisti pregledali tudi zavarovani FB profil od oškodovanke, in sicer od 1. 1. 2021 dalje, na le-tem pa so bili na aplikaciji messenger tudi pogovori z B. B. od 5. 4. 2021 dalje. Tako pritožbenemu sodišču niti ni jasno, katera izbrisana sporočila ima obramba v mislih. Pritožbene navedbe o nerazjasnjeni vlogi oškodovanke so nerazumljive, saj tudi te ostajajo na ravni nekonkretiziranih, pavšalnih zatrjevanj. Nadaljnje pritožbene navedbe, da je oškodovanka storilka v razmerju do svojih staršev, pa so v nasprotju z izvedenim dokaznim postopkom, ki je brez dvoma pokazal, da je bila oškodovanka s strani B. B. in obtoženca z lažnivim zatrjevanjem spravljena v zmoto, zaradi česar jima je v obdobju pol leta izročila kar 115.800 EUR, del denarja je bil njen, del pa od njenih staršev.

11Tudi nadaljnje pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje izpovedbo oškodovanke vrednotilo nekritično in ji je pripisalo večjo verodostojnost, kot ji gre, so neutemeljene. Ob tem pritožnik izpostavlja, da je telefonsko številko 070 000 uporabljal B. B. in ne obtoženi, da je oškodovanka povedala, da je z obtoženim ustno spregovorila le dve, tri besede, ostalo pa se je z njim dogovarjala po SMS-jih preko številke 070 000 in očitno meša kaj je izvedela preko SMS sporočil in kaj v živo glede na dejstvo, da je bila vse do uvedbe predkazenskega postopka prepričana, da iz telefonske številke 070 000 sporočila pošilja obtoženi. Slednji z oškodovanko ni želel komunicirati preko portala FB chat, kar je potrdila tudi oškodovanka. Pritožnik nadalje izpostavlja izpovedbo oškodovanke, ki je povedala, da je B. B. po denar vozil izključno obtoženi, kar pa ne drži glede na izpovedbo B. B. sestre D. D., ki je povedala, da je B. B. po denar peljala tudi sestra A. D. Prav tako pritožnik izpostavlja, da je oškodovanka na vprašanje ali je B. B. sorodnike srečala že pred začetkom kazenskega postopka, odgovorila, da ne, kar pa po mnenju pritožnika ne drži. Pri tem izpostavlja korespondenco med oškodovanko in B. B. z dne 11. 5. 2021, 13. 5. 2021, 24. 8. 2021 ter 5. 10. 2021. Zaradi vsega izpostavljenega meni, da je izpovedba oškodovanke nezanesljiva, prirejena za namen postopka in polna neresnic.

12Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izpovedbo oškodovanke pravilno ocenilo kot verodostojno in je za to navedlo tudi konkretne in prepričljive razloge (točke 8, 29), ki jih pritožnik v pritožbi sploh ne izpodbija. Oškodovankina izpovedba je bila potrjena tudi z drugimi izvedenimi dokazi, predvsem pa z izpovedbo B. B., komunikacijo na zaseženih telefonih oškodovanke, B. B. in obtoženca, izpiski TRR na oškodovankinem računu ter oškodovankinimi lastnoročnimi zapiski o posojah denarja. Zato so tudi neutemeljene navedbe pritožnika, da oškodovanka samo zato, ker je bila v zmoti, da preko telefonske številke 070 000 komunicira z obtoženim, meša, kaj je od njega izvedela v živo in kaj je bila komunikacija preko omenjene telefonske številke z B. B. Oškodovanka je namreč zelo jasno povedala, kaj ji je obtoženi povedal v živo, ko je k njej prišel po denar, in sicer, da ji je rekel, da je denar za B. B., da se ga spravi iz zapora, da bo ta denar predal, da se plača kazni, da ga spravijo ven. Na koncu ji je obtoženi rekel, da bo denar predal B. B. mami, da je B. B. na Povšetovi v zaporu. Prav tako ji je obtoženi rekel, da je B. B. zaposlen. O zneskih denarja so se dogovarjali preko SMS-ja, da se pa denar preda naprej, da se B. B. spravi iz zapora, pa se je pogovarjala z obtoženim v živo. Tudi B. B. je izpovedal, da sta bila z obtoženim dogovorjena, da oškodovanki reče, da je v zaporu. Sodišče se je opredelilo tudi do oškodovankine izpovedbe o tem, kdo je B. B. vozil k njej po denar, ki jo izpostavlja pritožnik in pravilno ugotovilo, da sta B. B. na srečanje z oškodovanko peljala tudi B. A. in A. D., vendar to ne vpliva na presojo verodostojnosti oškodovankine izpovedbe, saj je potrebno upoštevati časovno oddaljenost od dogodka, dejstvo, da je do srečanj prihajalo na različnih krajih, inkriminirano dejanje je trajalo daljše obdobje, zato je logično, da oškodovanka ni vsakič videla, kdo je pripeljal B. B., nobenega dvoma pa ni, da ga je največkrat pripeljal ravno obtoženi. Slednje izhaja tako iz zagovora obtoženca kot iz izpovedbe B. B. Teh razlogov sodbe sodišča prve stopnje pa pritožnik ne izpodbija. Verodostojnosti oškodovankine izpovedbe o tem, da B. B. sorodnikov še ni srečala pred uvedbo kazenskega postopka ne more omajati niti korespondenca med oškodovanko in B. B. z dne 11. 5. 2021, 13. 5. 2021, 24. 8. 2021 ter 5. 10. 2021, ki jo izpostavlja pritožnik. Slednja po mnenju sodišča druge stopnje zgolj potrjuje njeno izpovedbo, saj je iz sporočila B. B. z dne 11. 5. 2021, ko je napisal, da je njegova sestra rekla, da se bodo morali počasi spoznati, jasno razvidno, da se oškodovanka in B. B. sestra še nista spoznali, iz sporočila oškodovanke z dne 24. 8. 2021 pa niti ni razvidno, na kakšen način je A. D. vprašala o F. F. Iz zagovora obtoženca je namreč razvidno, da ga je oškodovanka v času, ko naj bi bil B. B. v zaporu, kontaktirala preko FB, vendar sam z njo ni želel komunicirati, sporočilo z dne 24. 8. 2021, ki ga izpostavlja pritožnik, pa tudi spada v to isto časovno obdobje, ko se B. B. oškodovanki ni javljal, ker naj bi bil v zaporu in je zato očitno do njega skušala priti preko ljudi, za katere je vedela, da so mu najbližje (obtoženi, sestra). Pritožnik spregleda, da je tudi B. B. mama E. E. na zaslišanju na glavni obravnavi povedala, da je oškodovanko spoznala šele na prvem zaslišanju, B. B. sestra D. D. je povedala, da oškodovanke ne pozna, B. B. pa je prav tako povedal, da njegovi sorodniki oškodovanke niso poznali. Glede na predstavljeno so pritožbene navedbe o neverodostojnosti oškodovankine izpovedbe o tem, da B. B. sorodnikov pred predmetnim postopkom še ni srečala, v celoti neutemeljene. S tem pa se kot neutemeljene izkažejo tudi pritožbene navedbe o nezanesljivi in prirejeni izpovedbi oškodovanke za namen tega kazenskega postopka. Nobenega dvoma ni, da je bila oškodovanka čustveno navezana na B. B., kot izpostavlja pritožnik, navsezadnje je bila oškodovanka spravljena v zmoto ravno zaradi zaljubljenosti v B. B. Vendar pa so navedbe pritožnika, da zato ni izključeno, da je izpovedba oškodovanke pristranska, podana v korist B. B. ter po drugi strani v breme obtoženca, na katerega je želela zvaliti krivdo, v popolnem nasprotju z oškodovankino izpovedbo, ki je obremenila predvsem B. B., za obtoženca pa je povedala, da je B. B. vozil po denar, proti koncu, ko sta ji rekla, da je B. B. zaprt, pa je obtoženi sam prišel po denar. Hkrati pa sodišče druge stopnje ponovno poudarja, da je bila oškodovankina izpovedba v celoti potrjena tudi z drugimi izvedenimi dokazi. Obtoženca tako ne bremeni le izpovedba oškodovanke, temveč tudi izpovedba B. B. ter zelo eksplicitna komunikacija, ki je bila zavarovana na zaseženih elektronskih napravah oškodovanki, B. B. in obtožencu. Zato pritožnik izpovedbe oškodovanke ne more omajati niti s pavšalnimi in ničemer dokazanimi navedbami o "sproščenem" klepetanju oškodovanke s sorodniki in partnerko B. B. pred sodiščem ali na parkirišču.

13Sodišče druge stopnje ugotavlja, da so neutemeljene pritožbene navedbe tudi glede zavrnjenih dokaznih predlogov za zaslišanje prič G. G. in F. E. ter za opravo poizvedb glede B. B. plačil na platformah oziroma aplikacijah. Sodišče prve stopnje je v točki 5 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo pravilne in prepričljive razloge o zavrnitvi teh dokaznih predlogov, ki jih pritožnik sploh ne izpodbija in že zato ne more biti uspešen. Za presojo obtožencu očitanega kaznivega dejanja je sodišče izvedlo vse potrebne dokaze. Nobenega dvoma ni, da je B. B. velike količine denarja prejetega od oškodovanke porabil tudi sam za spletne igre, vendar pritožnik v celoti prezre točko 37 obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri se je sodišče prve stopnje obširno in prepričljivo opredelilo do zagovora obtoženca, da od B. B. ni dobil nobenega denarja in mu utemeljeno ni sledilo, česar pritožnik sploh ne izpodbija ter hkrati spregleda, da je zagovor obtoženca v tem delu izpodbit z izpovedbo B. B. ter tekstovno komunikacijo med obtoženim in B. B. in obtoženim in njegovo ženo na zaseženih telefonih. Obenem pa sodišče druge stopnje še poudarja, da čeprav je obtoženemu oškodovanka denar izročila le parkrat, pa so bili zneski pri teh izročitvah denarja najvišji (dne 12. 9. 2021 15.000 EUR, dne 13. 9. 2021 4.000 EUR, dne 21. 9. 2021 19.000 EUR in dne 28. 9. 2021 20.000 EUR). Glede na navedeno sodišče prve stopnje upravičeno ni izvajalo dokazov v smeri načina trošenja denarja s strani B. B., saj to za odločitev o predmetnem očitku zoper obtoženca ni relevantno.

14Pritožnik navaja, da se tekstovna komunikacija, s katero sodišče utemeljuje tezo, da je obtoženi ves čas vedel za koliko denarja gre, glede višine zneska nanaša le na tri dni v avgustu 2021 in zato sodišče prve stopnje v tem delu ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja.

15Pritožbeno sodišče takšnim navedbam ne sledi. Iz obrazložitve sodbe (točke 30, 34, 35, 37) je namreč jasno razvidno, da sodišče prve stopnje zaključkov o obtoženčevem vedenju o višini posameznih prejetih zneskov denarja ni gradilo zgolj na komunikaciji, izpostavljeni s strani pritožnika, temveč tudi na izpovedbi B. B., ki je prepričljivo povedal, da ga je po denar skoraj vedno peljal obtoženi, da je vedno denar po prejemu v avtu na glas preštel in da je del denarja izročil tudi obtožencu, obenem sta vsak dan skupaj hodila jest, ves čas mu je dajal za bencin, dal denar za stanovanje, izročal mu je tudi večje zneske. Komunikacija, ki jo izpostavlja pritožnik, pa se ne nanaša zgolj na tri dni v avgustu, temveč tudi druge mesece (junij - september), ko je obtoženi obtožencu pošiljal sporočila, da gresta h E. C. po denar, v sporočilih iz avgusta in septembra pa se operira s konkretnimi zneski denarja (10.000 EUR, 19.000 EUR).

16Pritožnik navaja, da so razlogi sodbe v zvezi z naklepom skromni, obtožencu pa ni mogoče očitati, da je pri njem ves čas obstajal naklep, ker so priče izpovedovale, da je šlo vsaj na začetku za načrte glede odprtja restavracije, torej za posojilni in ne kak drug namen, kar velja za B. B. in obtoženca. Slednje ugotavlja tudi sodišče v točki 34 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožnik zato meni, da ni logično, da je sodišče kljub temu, da je sledilo komunikaciji o odprtju gostilne, zaključilo, da je bil naklep pri obtožencu podan ves čas, saj je splošno znano, da dolžniki posojilo za zagon gostinske dejavnosti običajno vrnejo. V tem pritožnik vidi tudi nasprotje med razlogi sodbe.

17Sodišče druge stopnje ugotavlja, da so tudi te pritožbene navedbe neutemeljene. Izpodbijana sodba ima v točki 43 jasne in konkretne razloge o obtoženčevem direktnem naklepu, ki jim sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje. Obtoženi je namreč ves čas aktivno sodeloval pri izvršitvi kaznivega dejanja, sprva je B. B. vozil k oškodovanki z namenom, da B. B. od nje dobi denar, kasneje pa je po denar k oškodovanki hodil sam in ji obenem trdil, da je namenjen B. B. izpustitvi iz zapora, denar, ki ga je oškodovanka izročila B. B. in obtožencu, pa sta si med seboj delila. Teh razlogov pa pritožnik sploh ne izpodbija, v nasprotju z izvedenimi dokazi tudi trdi, da so priče izpovedale, da je šlo na začetku za načrte glede odprtja restavracije in se pri tem sklicuje na točko 34 obrazložitve izpodbijane sodbe. Iz izpovedbe B. B. in izpiskov iz oškodovankinega TRR namreč jasno izhaja, da je oškodovanka od začetka aprila do srede avgusta 2021 B. B. sprva posojala manjše zneske denarja, večje zneske denarja pa je pričela posojati šele od sredine avgusta dalje, takrat (13. 8. 2021) je zabeležen tudi prvi SMS B. B. obtožencu, v katerem se omenja odprtje restavracije. Vse navedeno je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo v točki 35 izpodbijane sodbe. Ne drži torej zatrjevanje pritožnika, da je bil od vsega začetka pri B. B. in obtožencu podan namen odprtja restavracije, saj sta se prvič o tem začela pogovarjati šele po tem, ko je oškodovanka že štiri mesece B. B. izročala denar. Pritožnik pa z navajanjem, da je splošno znano, da dolžniki posojilo za zagon gostinske dejavnosti običajno vrnejo, popolnoma spregleda, da niti obtoženi niti B. B. nista imela nobenih finančnih sredstev, niti premoženja, prav tako nista bila kreditno sposobna, da bi denar oškodovanki lahko vrnila, pa sta kljub temu k njej mesece hodila po ogromne količine denarja. Zato njuna ideja o odprtju restavracije proti koncu, ko jima je oškodovanka zgolj v mesecu septembru 2021 izročila skupno 58.000 EUR, v ničemer ne omaje pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje o obtoženčevem obstoju direktnega naklepa.

18Pritožnik graja tudi zaključke sodišča prve stopnje glede obstoja sostorilstva. Navaja, da niti opis dejanja niti izvedeni dokazi ne dajejo podlage za zaključek, da je bil obtoženi v vsem obravnavanem obdobju sostorilec. Obtoženi je sprva B. B. zgolj vozil po denar, zato takrat gotovo ni bil sostorilec, še pomočnik ne. Sodba ne pojasni, zakaj šteje prispevek obtoženca kot odločilnega za uspeh kriminalnega podviga, glede na to, da on sploh ni bil edini, ki je vozil B. B. po denar. Ker opis dejanja glede datumov posameznih zneskov ni natančen, se sploh ni ugotavljalo kdaj je B. B. pripeljal obtoženčev brat ali B. B. sestra in zagotovo glede tistih datumov obtoženi ni sostorilec in ni odločilno prispeval.

19Sodišče druge stopnje ugotavlja, da so pritožbene navedbe neutemeljene. V opisu kaznivega dejanja je vloga obtoženca in B. B. kot sostorilcev natančno in razumljivo opisana, za jasnost in pravilnost opisa pa tudi ni potrebno navajanje posameznih datumov izročitve in višine zneskov, kar je sodišče druge stopnje že pojasnilo v točki 5 obrazložitve te odločbe. Pritožnik z navajanji, da obtoženi ni vedno peljal B. B. do oškodovanke, spregleda, da so obtoženi, B. B. in oškodovanka vsi skladno povedali, da je bil ravno obtoženi tisti, ki je B. B. vozil po denar, medtem ko iz izpovedbe B. B., obtoženčevega brata ter B. B. sestre izhaja, da so B. B. po denar drugi peljali zgolj enkrat do dvakrat. Vseh oškodovankinih izročitev denarja pa je bilo glede na število njenih dvigov na TRR skoraj 100 (točka 25 obrazložitve izpodbijane sodbe). Zato pritožnik pravilnih razlogov izpodbijane sodbe o vlogi obtoženca kot sostorilca, ki so prepričljivo obrazloženi v točkah 41 - 42 izpodbijane sodbe, ne more omajati. Pritrditi je namreč ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je bilo delovanje obtoženca in B. B. krajevno, časovno in po razdelitvi vlog usklajeno ter usmerjeno v prepovedano posledico, pridobiti si čim več premoženjske koristi od oškodovanke. Navedba sodišča prve stopnje v točki 42 obrazložitve, da je bil prispevek obtoženca odločilen za uspeh kriminalnega podviga, je potrjena z obširnimi in pravilnimi razlogi izpodbijane sodbe o načinu izvršitve očitanega kaznivega dejanja s strani obtoženca, ki je sprva B. B., ki ni imel svojega vozila, skoraj vsakodnevno vozil k oškodovanki po denar, nato pa je po dogovoru z B. B. k oškodovanki po denar hodil sam, ob tem pa ji je tudi lažno zatrjeval, da je B. B. v zaporu in bo izročeni denar uporabljen za njegovo izpustitev. Oškodovanka pa je največje zneske izročila ravno obtožencu, ki si je z B. B. denar razdelil. Tako ni nobenega dvoma, da je obtoženi deloval kot sostorilec in ne zgolj kot pomočnik.

20Pritožnik neutemeljeno graja tudi odločbo o kazenski sankciji. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je kljub obtoženčevi dosedanji nekaznovanosti, glede na težo kaznivega dejanja, način storitve in višino povzročene škode na mestu izrek zaporne kazni. Takšnega pravilnega zaključka pritožnik niti ne izpodbija, temveč zgolj zatrjuje, da je bilo sodišče prve stopnje pri vrsti kazenske sankcije in njeni višini prestrogo. Do neutemeljenih navedb, da obtoženi ni bil ves čas zraven kot šofer, ko pa je denar prevzemal, pa je bilo vse dogovorjeno v naprej že s strani B. B. ter da vloga oškodovanke ni razčiščena, se je pritožbeno sodišče že opredelilo. Sodišče prve stopnje je glede na dejstvo, da sta sprva obtoženi in B. B., nato pa še obtoženi sam, k oškodovanki kar pol leta hodila po denar, ki jima je bil izročen v skupnem znesku 115.800 EUR, pravilno zaključilo, da je bil obtoženi pri dejanju vztrajen in prepričljiv, kar je šteti kot obteževalno okoliščino. Prav tako je kot obteževalno okoliščino pravilno štelo dejstvo, da je bila oškodovanka zaradi zaljubljenosti grdo izkoriščena, pritožbene navedbe, da ni podlage za tak zaključek, ker je pokazala veliko mero iznajdljivosti, saj si je sodeč po zvezku skrbno beležila izdatke, pa so povsem neprimerne in v nasprotju z dejstvom, da je oškodovanka skupno obtožencu in B. B. izročila kar 115.800 EUR na "lepe oči", brez kakršnekoli posojilne pogodbe, nameravala pa je izročiti še 50.000 EUR, kar je bilo nato zadnji trenutek s strani oškodovankinih staršev preprečeno. Dodatno pa je sodišče prve stopnje pravilno kot obteževalno okoliščino upoštevalo tudi dejstvo, da je obtoženi nekritičen do dejanja in posledic in škode doslej ni povrnil, saj tudi 49. člen KZ-1 določa, da se kot okoliščine, ki vplivajo na višino kazni lahko upošteva tudi obnašanje obtoženca po storjenem kaznivem dejanju in dejstvo ali je poravnal škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem. Glede na pojasnjeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo obteževalne in olajševalne okoliščine in je izrečena enoletna zaporna kazen primerna in pravična.

21Sodišče druge stopnje je pri uradnem preizkusu sodbe, ki ga je dolžno opraviti po prvem odstavku 383. člena ZKP, ugotovilo, da je podana kršitev 6. točke 372. člena ZKP, saj sodišče prve stopnje obtožencu v izrečeno kazen ni vštelo pridržanja. Zato je sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti na podlagi 2. točke prvega odstavka 383. člena ZKP v zvezi s 6. točko 372. člena ZKP sodbo spremenilo tako, da je obtožencu v izrečeno zaporno kazen vštelo čas pridržanja za dan 25. 10. 2021 od 7:10 do 18:35 ure.

22V zvezi z odločbo o premoženjskopravnem zahtevku pritožnik navaja, da je le-ta v sodbi povsem neobrazložena. Ker je bil del sredstev zasežen različnim osebam, ni jasno ali je ta del sodišče odštelo ali ne. Obtožnica očita, da je obtoženi kaznivo dejanje storil v obdobju od 17. 8. 2021 do 28. 9. 2021, vsi zneski, katerih vračilo zahteva E. C., pa se nanašajo na čas pred tem obdobjem, in sicer od 5. 4. 2021 do 9. 8. 2021. Obtoženi je v postopku opozarjal, da se zneski dvigov, razvidni iz priloženih izpiskov, ne ujemajo z zahtevanimi zneski, prav tako E. C. ni izkazala, da bi te zneske dejansko izročila B. B. oziroma obtožencu. Ni logično, da bi oškodovanka vse dvige v obdobju od 5. 4. 2021 do 9. 8. 2021 opravila le za B. B., zase pa gotovine nikoli ne bi dvignila oziroma bi celotno dvignjeno gotovino izročila B. B. Iz priloženih bančnih izpiskov izhaja, da je oškodovanka visoke zneske dvigovala tudi po 9. 8. 2021 (poleg zneskov, ki jih je prenakazovala iz bančnega računa svojih staršev), kar pomeni, da si vsaj del stroškov krije z gotovino. Sodišče se ni opredelilo do stališča obtoženca, da C. C. in D. C. nista oškodovanca v smislu določb kazenskega postopka v razmerju do obtoženca, ampak gre za notranje razmerje med E. C. in njenima staršema, saj si je E. C. od njiju denarna sredstva prilastila brez pravne podlage in jih izročila B. B.

23Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so navedbe pritožnika, da ni bilo dokazano, da je oškodovanka vso dvignjeno gotovino izročila B. B. in da je nedvomno del svojih stroškov krila z gotovino, neutemeljene. Pritožnik namreč spregleda izpovedbo B. B., ki ni zanikal, da si je skupaj z obtoženim od oškodovanke izposodil 115.800 EUR, prav tako spregleda, da so oškodovankini dvigi gotovine izkazani z izpiskom TRR (točka 25 obrazložitve izpodbijane sodbe, ki je pritožnik ne izpodbija), prav tako je s pregledi zaseženih telefonov izkazano, da se oškodovankini dvigi denarja skladajo z dogovori o posoji denarja. Iz oškodovankinega sporočila B. B. dne 15. 6. 2021 izhaja (list. št. 19), da ji je dolžan 15.000 EUR, dne 28. 9. 2021 pa, da ji je dolžan 95.800 EUR (list. št. 20). B. B. v odgovoru na ta sporočila tega ne zanika. Po 28. 9. 2021 je izkazano, da je oškodovanka obtožencu izročila še 20.000 EUR, torej ni nobenega dvoma, da je oškodovanka vse skupaj izročila 115.800 EUR (95.800 + 20.000). Prav tako je o skupnem znesku izročenega denarja jasno izpovedala oškodovanka. Glede na navedeno pritožnik s pavšalnimi navedbami, da je gotovo oškodovanka del dvignjenega denarja porabila tudi zase, ne vnaša nobenega dvoma v pravilne ugotovitve prvostopenjskega sodišča o skupni višini protipravno pridobljene premoženjske koristi. Pritožbene navedbe, da se obtožencu očita, da je kaznivo dejanje storil zgolj v obdobju od 17. 8. 2021 do 28. 9. 2021 pa so v nasprotju tako z obtožbenim očitkom kot tudi razlogi izpodbijane sodbe, ponovno pa sodišče druge stopnje še enkrat poudarja, da se obtožencu očita, da je kaznivo dejanje storil v celotnem časovnem obdobju od 5. 4. 2021 do 29. 9. 2021, sprva v vlogi voznika, kasneje pa v vlogi neposrednega prevzemnika denarja. Pritožbene navedbe, da se zneski dvigov, razvidni iz priloženih izpiskov, ne ujemajo z zahtevanimi zneski, so nekonkretizirane, zato se pritožbeno sodišče do njih posebej ne opredeljuje.

24Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da D. C. in C. C. nimata statusa oškodovanca, saj je bila v zmoto spravljena njuna hči in je slednja tudi izročila ves denar B. B. in obtožencu. Samo dejstvo, da je bil del tega denarja od njenih staršev, še ne pomeni, da sta starša tudi oškodovanca. Po določbi 6. alineje 144. člena ZKP je namreč oškodovanec zgolj tisti, kateremu je kakršnakoli osebna ali premoženjska pravica s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena, to pa je bila v konkretnem primeru le E. C. Vendar pa pritožnik nima prav, da zato starša oškodovanke nimata pravice priglasiti premoženjskopravnega zahtevka. Ni nujno, da sta oškodovanec in upravičenec do premoženjskopravnega zahtevka vedno ista oseba (upravičenec je lahko npr. tudi zavarovalnica po subrogaciji), upravičenec za premoženjskopravni zahtevek je po določbi 101. člena ZKP namreč vsak, ki je upravičen tak zahtevek uveljavljati v pravdi, to pa brez dvoma velja tudi za starša oškodovanke.

25Pritrditi pa je pritožniku, da odločba o premoženjskopravnem zahtevku ni obrazložena. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 48 obrazložitve, ki se nanaša na premoženjskopravni zahtevek, zgolj ponovilo svojo odločitev iz izreka, kar pa ne zadošča za obrazloženost po merilih, ki jih je v zvezi s tem postavilo že Ustavno sodišče RS v odločbi Up-103/14 z dne 6. 6. 2018, in sicer, da je potrebno navesti formalne pravne vire, na temelju katerih je bila sprejeta odločitev, ugotovljena dejstva in dokaze, iz katerih ta dejstva izhajajo ter utemeljitev oblikovanja zgornje in spodnje premise pravnega silogizma in podreditev spodnje premise zgornji. Zato je bilo potrebno pritožbi v tem delu ugoditi in sodbo v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku razveljaviti ter v tem delu vrniti v novo odločanje.

26Prav tako je utemeljena pritožba v zvezi z odločbo o odvzemu denarja. Sodišče prve stopnje je 8.900 EUR, ki so bili zaseženi na hišni preiskavi, ki se je opravljala pri obtožencu, odvzelo na podlagi določb 74. in 75. člena KZ-1, torej je šlo za odvzem protipravno pridobljene premoženjske koristi. Pritožbeno sodišče poudarja, da je primarni upravičenec do vrnitve premoženjske koristi oškodovanec. Izhajajoč iz določbe prvega odstavka 76. člena KZ-1, namenjene varstvu oškodovanca, se odvzem premoženjske koristi v razmerju do premoženjskopravnega zahtevka oškodovanca vselej uporabi subsidiarno, kar pomeni, da ga je sodišče dolžno izreči, če ugotovi, da je obtoženec s kaznivim dejanjem pridobil premoženjsko korist in: a) če oškodovanec ni uveljavljal premoženjskopravnega zahtevka, b) če je bil oškodovancu v kazenskem postopku prisojen premoženjskopravni zahtevek, kadar premoženjska korist presega oškodovancu prisojen premoženjskopravni zahtevek ali c) če sodišče oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo². Ker je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje E. C., D. C. in C. C. priznalo premoženjskopravne zahtevke v skupnem znesku 115.800 EUR, kolikor je glede na opis kaznivega dejanja tudi znašala protipravno pridobljena premoženjska korist, sodišče ni imelo zakonske podlage, da denar, zasežen na hišni preiskavi pri obtožencu, odvzame na podlagi 74. in 75. člena KZ-1, zato je pritožbeno sodišče razveljavilo odločbo o odvzemu protipravno pridobljene premoženjske koristi.

27Sodišče prve stopnje bo tako moralo ponovno odločiti zgolj o premoženjskopravnih zahtevkih, ki jih bo lahko obravnavalo kot zahtevek za vrnitev stvari³ in bo zato lahko, pod pogojem, da bo ugotovilo, da so za to izpolnjeni vsi zakonski pogoji, zaseženi denar obtožencu odvzelo in odločilo, da se v znesku 8.900 EUR vrne E. C., D. C. in C. C., slednjim pa bo lahko priznalo premoženjskopravne zahtevke v razliki med premoženjsko koristjo in vrnjenim zneskom. Ob tem pa bo ob odločanju o višini premoženjskopravnega zahtevka moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi dejstvo, da je bil denar v znesku 18.442,20 EUR zasežen in odvzet tudi B. B.

28So pa sicer pritožbene navedbe glede tega, komu pripada denar, ki je bil obtožencu zasežen na hišni preiskavi, neutemeljene. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da sta si obtoženi in B. B. od oškodovanke pridobila kar 115.800 EUR, utemeljeno pa je sledilo B. B. izpovedbi, da je večjo količino denarja od tega dobil tudi obtoženi (točka 37 obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodišče je pravilno ugotovilo, da sta bila zagovor obtoženca in izpovedba njegove žene v nasprotju, ko sta pojasnjevala od kod ženi 8.900 EUR, prav tako je pravilno ugotovilo, da C. A. za svoje pavšalne in nekonkretizirane trditve o izvoru denarja ni priložila niti enega dokazila ter na podlagi vsega tega utemeljeno zaključilo, da zaseženi denar izvira prav iz obravnavanega kaznivega dejanja. Zato pritožnik, ki v pritožbi niti ne napada predstavljenih razlogov sodišča prve stopnje, temveč zgolj izraža nestrinjanje z odločitvijo prvostopenjskega sodišča, ne more uspeti. Pritožnikove pavšalne navedbe o nezakonitem zasegu denarja pa so tudi v nasprotju s spisovno dokumentacijo, saj je razvidno, da je bil denar zasežen obtožencu (in ne njegovi ženi) pri opravljeni hišni preiskavi, ki je bila izvršena na podlagi zakonito izdane sodne odredbe. Samo dejstvo, da sta obtoženi in C. A. že ob izročitvi denarja trdila, da je denar ženin, pa tega ne spremeni, saj se je sodišče prve stopnje izrecno opredelilo do teh njunih trditev in jih utemeljeno zavrnilo kot neprepričljive, za kar je navedlo tudi prepričljive razloge, ki jih pritožnik sploh ne napada. Na pritožbeno navedbo, da bi moralo sodišče dokaze v zvezi z izvorom denarja iskati in izvajati samo, pa pritožbeno sodišče še pripominja, da sodišče prve stopnje povsem pavšalnih in z ničemer konkretiziranih navedb C. A. niti ne more preizkušati z iskanjem in izvajanjem dokazov, so pa bili v predmetnem kazenskem postopku izvedeni številni dokazi, na podlagi katerih je mogoče nedvomno zaključiti, da zaseženi denar izvira iz obravnavanega kaznivega dejanja.

29Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), pritožbeno sodišče ostalih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona ni ugotovilo, zato je pritožbo v preostalem zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih in nerazveljavljenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

¹ Pritožbeno sodišče opozarja, da skladno z določbo četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku sodišče prve stopnje obtoženca lahko oprosti le plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ne more pa obtoženca oprostiti tudi plačila stroškov iz 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Zaradi izostanka tožilske pritožbe v tej smeri, sodišče druge stopnje v odločbo o stroških ni posegalo.
² Sodba VSRS I Ips 46801/2011-245 z dne 22. 1. 2015.
³ Po drugem odstavku 100. člena ZKP se namreč premoženjskopravni zahtevek lahko tiče povrnitve škode, vrnitve stvari ali razveljavitve določenega pravnega posla.