VSL Sodba II Cp 684/2024

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 466,65 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da je dolžna tožnici v roku 15 dni plačati znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 13.000 EUR (I. točka izreka), ji povrniti stroške pogreba v višini 2.308,44 EUR (II. točka izreka) ter pravdne stroške v višini 1.287,98 EUR (III. točka izreka), v primeru zamude vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila.

2Toženka zoper sodbo vlaga pravočasno pritožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in ji prisodi vse stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Vztraja, da ni podana njena pasivna legitimacija. Pravni naslednik delodajalca pokojnega je podjetje A. Infrastruktura, d. o. o., in ne toženka, kar izhaja tudi iz sklenjenega sporazuma o plačilu odškodnine na podlagi Zakona o odpravljanju posledic dela z azbestom (ZOPDA). Na A. Infrastruktura, d. o. o., so bile prenesene vse pravice in obveznosti iz sklenjenega sporazuma, posledično tudi uveljavljanje vseh odškodninskih zahtevkov na tej podlagi.

Ugovarja temelju odškodninske odgovornosti, saj v času zaposlitve pokojnega pri toženki od leta 1980 dalje še niso bile znane škodljive posledice azbesta in kot delodajalec ni mogla pričakovati, da bodo zaradi dela z azbestom nastale posledice na zdravju zaposlenih. Do smrti pokojnega je prišlo zaradi njegove izpostavljenosti pri delu na železniški postaji B. in ne zaradi nevarne dejavnosti toženke. Za nastalo škodo sta tako odgovorna država ali C.

Ne strinja se z odmerjeno višino odškodnine za nepremoženjsko škodo, saj se stanje toženke zaradi smrti moža ni poslabšalo. Zanj je namreč skrbela že vrsto let prej, zato je vprašljivo, če je do tovrstne odškodnine sploh upravičena. Poleg tega je glede na okoliščine primera in sodno prakso znesek priznane odškodnine previsok.

3Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnica s tožbo od toženke zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo zaradi smrti moža D. D., ki je ... 2019 umrl za posledicami kardiopulmonalne odpovedi zaradi respiratorne insuficience kot posledice karcinoma pljuč.

6Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ob pravilni uporabi materialnega prava zaključilo, da je odškodninska odgovornost toženke podana. Pravilno je ugotovilo, da toženkin ugovor pasivne legitimacije ni utemeljen. Do izčlenitve družbe A. Infrastruktura, d. o. o., je prišlo 1. 9. 2011, torej po prenehanju delovnega razmerja pokojnega D. D. pri A., d. d., (sedaj A., d. o. o.).¹ Po določbi prvega odstavka 636. člena v zvezi z desetim odstavkom 623. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) so za vse obveznosti prenosne družbe, ki so nastale do vpisa izčlenitve v register, poleg družbe, ki ji je v delitvenem načrtu dodeljena obveznost, kot solidarni dolžniki odgovorne tudi vse druge družbe, ki so udeležene pri izčlenitvi (torej tudi prenosna družba), in sicer do višine vrednosti aktivnega premoženja. Za jamstvo po prvem odstavku 636 člena ZGD-1 je odločilno, ali je dejstvo, na katero se veže nastanek obveznosti, nastopilo pred vpisom izčlenitve v register ali ne. Ob tem velja poudariti, da pri odškodninskih obveznostih ni nujno, da je pred vpisom delitve škoda že nastala, ampak za odškodninsko obveznost zadošča, da je bilo uresničeno škodno dejstvo, za kar gre tudi v konkretnem primeru.²

7Pravilen je zaključek, da je do adenokarcinoma pljuč in kasneje do smrti moža tožnice prišlo zaradi izpostavljenosti azbestnemu prahu pri opravljanju dela pri toženki v obdobju od 10. 10. 1980 do 27. 4. 1990, ko je odpravljal pošiljke cementa in azbestnih izdelkov.³ Azbest je nevarna snov, delo, pri katerem so bili delavci izpostavljeni azbestnemu prahu, pa je nevarna dejavnost⁴. Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, se šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok (149. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Toženka se tako svoje objektivne odgovornosti ne more razbremeniti z navedbami, da se ne ukvarja z azbestom in da je bil pokojni temu izpostavljen le zaradi kraja dela ter da v času zaposlitve pokojnega še niso bili znani škodljivi učinki azbesta in da kot delodajalec ni mogla pričakovati in z ustreznimi dejanji preprečiti nastalih posledic, ki se nanašajo na (ne)obstoj njene krivdne odgovornosti.⁵

8Pritožba neutemeljeno izpodbija tudi višino odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo⁶. Za pretrpljene duševne bolečine zaradi smrti bližnjega pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni (179. in 180. člen OZ). Pomen denarne odškodnine je v zadoščenju, ki naj oškodovancu pomaga prestati obdobje, ko trpi duševne bolečine zaradi izgube bližnjega. Pri odmeri odškodnine sodišče upošteva načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje bolečin ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri posameznem oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena odškodnine ter dejstva, da odškodnina ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Odmera odškodnine tako ni le odraz oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca zanj že samo po sebi vselej neugodno, ampak mora sodišče subjektivno doživljanje oškodovanca objektivizirati, torej mora konkretni primer primerjati z lažjimi, podobnimi in hujšimi primeri.

9V skladu z načelom individualizacije je sodišče prve stopnje pri tožnici ustrezno upoštevalo, da sta bila s pokojnim možem poročena več kot 40 let⁷, kmalu po poroki sta se skupaj preselila v Slovenijo. Kljub dejstvu, da je bila zaradi narave bolezni smrt moža v določeni meri pričakovana, jo je ta zelo prizadela. V času smrti je bila stara 72 let, pokojni 71 let. Odmerjena odškodnina v znesku 13.000 EUR (8,5 povprečnih neto plač⁸) zato ustrezno odraža intenzivnost in trajanje duševnih bolečin tožnice. Sodišče prve stopnje je pravilno ovrednotilo tožničino močno čustveno navezanost na moža, intenzivnost in prepletenost medosebnih odnosov (od svoje delovne nesreče leta 1992 je bila zaradi poškodbe prstov desne roke za veliko opravil odvisna od pomoči moža, on je bil tisti, ki je sprejemal vse odločitve, skrbel je za denarno stanje, zadnjih pet let pa je bila nato ona tista, ki je zaradi njegove bolezni zanj skrbela) ter druge relevantne individualne okoliščine, ki se pri vsakem oškodovancu manifestirajo na različne načine (sedaj nima veselja in volje do življenja, je žalostna in dnevno joče, vsak dan obiskuje njegov grob, vse skupaj je še slabše, ker ima tudi sama zdravstvene težave). Te individualne okoliščine, ki jih pritožba skuša neuspešno izpodbiti z navedbo, da se duševno stanje tožnice zaradi same smrti moža ni nič poslabšalo, je sodišče prve stopnje tudi ustrezno umestilo v objektivni okvir primerljivih primerov ter odškodnino odmerilo v celotnem zahtevanem znesku.⁹

10Pritožbeni očitki so glede na pojasnjeno neutemeljeni. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo kršitev, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Toženka, ki s pritožbo ni uspela, svoje pritožbene stroške krije sama (prvi odstavek 154. člena ZPP), tožnici pa je dolžna povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Ti zajemajo strošek sestave odgovora na pritožbo v višini 625 odvetniških točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR ter ob upoštevanju 2 % materialnih stroškov in DDV znaša 466,65 EUR.

¹ Pokojni je bil pri toženki zaposlen od 10. 10. 1980 do 11. 3. 2010.
² Primerjaj VSRS Sodba in sklep II Ips 163/2016 z 12. 10. 2017 in VSC Sklep I Ip 73/2024 z 28. 3. 2024.
³ Tožnica je zaslišana na naroku 27. 1. 2023 izpovedala, da je mož delal z azbestom, in sicer je zapiral kontejnerje za azbest.
⁴ Z nevarno dejavnostjo razumemo človekovo aktivnost, iz katere izvira povečana nevarnost, ne glede na to, ali povečana nevarnost izvira iz uporabe nevarne stvari ali iz same dejavnosti. Povečana nevarnost lahko obstoji, čeprav se dejavnost ne izvaja z aktivnim delovanjem, zato so mogoči tudi primeri, ko sama dejavnost ni vzrok nastanka škode, temveč so vzrok spremljajoče okoliščine, ki pa so povezane z izvajanjem neke dejavnosti; tako D. Jadek Pensa, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, 1. knjiga, stran 851 in odločbe VSRS Sodba II Ips 125/2000 s 24. 8. 2000, Sodba in sklep II Ips 147/2004 s 14. 7. 2005, VSK Sodba I Cp 570/2018 s 3. 4. 2019 in VDSS Sodba Pdp 398/2020 z 9. 12. 2020.
⁵ Zakon o prepovedi proizvodnje in prometa z azbestnimi izdelki je pričel veljati 12. 10. 1996; da je izpostavljenost azbestu škodljiva pa se je sicer v svetu ugotavljalo že mnogo let prej; glej tudi Poročevalec DZ, št. 115 z 16. 12. 2005 k Predlogu ZOPDA in Poročevalec DZ, št. 23 z 20. 6. 1996.
⁶ Višina premoženjske oziroma materialne škode ob ugotovljenem temelju za toženko ni bila sporna; glej odgovor na tožbo.
⁷ Poročena sta bila od avgusta 1978.
⁸ V času odločanja sodišča prve stopnje je povprečno neto plača v Sloveniji znašala 1.529,86 EUR.
⁹ Sodišča so v primerljivih primerih odškodnino odmerjala v višini od 10 pa vse do 16 povprečnih neto plač; VSK sodba I Cp 414/2015 z 20. 10. 2015 in I Cp 127/2019 s 24. 9. 2019 in tam citirana sodna praksa Vrhovnega sodišča RS. Pritožnica sodne prakse, iz katere bi izhajali nižji zneski priznanih odškodnin, ne navede.