UPRS Sodba I U 568/2021-10

I. Tožbi se ugodi in se odločba Finančne uprave RS št. DT 42903-7506/2019-12 z dne 5. 10 2020 odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v 15-ih dneh od vročitve te sodbe, po poteku tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ /FURS) je z izpodbijano odločbo v ponovljenem postopku v zadevi vračila davka odločila: da se vloga tožnice za vračilo davka zavrne (točka I izreka); da se s to odločbo nadomesti odločba št. DT 42903-7506/2019-5 z dne 8. 1. 2020 (točka II izreka); da se zahteva za povračilo stroškov tožnici zavrne in da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

2Izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ izdal v ponovnem postopku odločanja, potem ko je toženka prvotno odločbo št. DT42903-7506/2019-5 z dne 8. 1. 2020 (v nadaljevanju Odločba FURS, z dne 8. 1. 2010) v pritožbenem postopku z Odločbo št. DT-499-29-59/2020-3 z dne 4. 8. 2020 (v nadaljevanju Odločba MF, z dne 4. 8. 2020) odpravila in zadevo vrnila v ponoven postopek. Ugotovila namreč je, da iz zadeve ne izhajajo razlogi za nadaljnje zadrževanje sredstev zavarovanja, zato je bilo potrebno v ponovljenem postopku te razloge ponovno preveriti.

3Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica z vlogo dne 30. 8. 2019 od prvostopenjskega organa zahtevala, da se ji vrne instrument zavarovanja - plačilo gotovine v znesku 4.444,00 EUR, katerega je tožnica plačala na podlagi sklepa FURS, z dne 7. 6. 2019, št. DT 4234-15070/2019-12 (v nadaljevanju Sklep o zavarovanju z dne 7. 6. 2019) v zadevi zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti v postopku odmere davka na motorna vozila (v nadaljevanju DMV). Tožnica je 17. 4. 2019 vložila napoved za odmero DMV za osebno vozilo Ford S-Max, pridobljeno iz Nemčije. V postopku odmere je uradna oseba v zvezi z nabavo vozila posumila na izogib plačila davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) in je začela postopek nadzora. Utemeljeni razlog za sum na nepravilnosti pri plačilu DDV je izhajal iz dejstva, da je bila na računu prodajalca iz Nemčije izkazana posebna shema obdavčitve od razlike v ceni, na prometnem dovoljenju pa je bila kot lastnica vozila navedena družba A. Tožnici je bilo pojasnjeno, da bo prvostopenjski organ preko mednarodne izmenjave informacij na nemški davčni organ naslovil poizvedbo glede računa o nabavi tega vozila. Tožnici je bilo še pojasnjeno, da se po tretjem odstavku 77.a člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) DMV lahko odmeri in vozilo vpiše v evidence motornih vozil le pod pogojem, če predloži instrument zavarovanja za morebitno naknadno ugotovljeno obveznost plačila DDV. Zavarovanje se bo sprostilo, če bodo informacije iz mednarodne izmenjave potrdile navedbe v davčni napovedi.

4Tožnica je 6. 6. 2019 prvostopnemu organu sporočila, da se strinja z vplačilom zavarovanja davčne obveznosti, zato je bil izdan Sklep o zavarovanju z dne 7. 6. 2019. Tožnica je znesek plačala 10. 6. 2019 in 11. 6. 2019 ji je bil odmerjen DMV. Na podlagi informacij iz mednarodne izmenjave prvostopenjski organ kasneje ni odmeril DDV od pridobitve vozila, zato je bil tožnici 17. 9. 2020 izdan Sklep o sprostitvi zavarovanja št. DT 4234-15070/2019-23 (v nadaljevanju Sklep o sprostitvi zavarovanja z dne 17. 9. 2020).

5Tožnica je 30. 8. 2019 podala samostojno vlogo za vračilo plačanih denarnih sredstev, čeprav Sklepa za zavarovanje z dne 7. 6. 2019 ni izpodbijala. Zato je prvostopenjski organ to vlogo reševal kot vlogo za vračilo morebiti preveč plačanih davčnih obveznosti. Ugotovil je, da na dan 5. 10. 2020 na knjigovodski kartici tožnice ne izhaja preplačilo davka, zato je odločil, kot izhaja iz I. točke izreka te odločbe.

6Toženka je pritožbi tožnice zoper izpodbijano odločbo delno ugodila in odločbo odpravila v II. točki izreka, s katero je bilo odločeno, da izpodbijana odločba nadomesti Odločbo FURS, z dne 8. 1. 2020, ki pa je bila odpravljena že z Odločbo MF, z dne 4. 8. 2020 v prvem pritožbenem postopku. V preostalem delu je pritožbo zavrnila. V svoji odločbi ugotavlja, da je prvostopenjski organ v 111. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ter v tretjem odstavku 77.a člena ZDDV-1 imel pravno podlago za Sklep o zavarovanju z dne 7. 6. 2019 in, ker se tožnica zoper ta Sklep ni pritožila, tudi za zadržanje zneska 4.444,00 EUR. Postopek nadzora glede obdavčitve z DDV je bil pri tožnici na podlagi 75.a člena ZDavP-2 prekinjen (sicer brez formalnega sklepa) zaradi preverjanja pri pristojnem organu v Nemčiji, kateremu je prvostopenjski organ posredoval obrazec 18. 6. 2019, 18. 10. 2019 in 21. 2. 2020 ter 29. 7. 2020, odgovora pa ni nikoli prejel. Po tretjem odstavku 153. člena ZUP s prekinitvijo prenehajo teči vsi roki, ki so določeni za procesna dejanja. S prekinitvijo postopka preneha teči tudi rok za izdajo odločbe po 222. členu ZUP.

7Toženka meni, da bi tožnica morala najprej od organa zahtevati, da odloči v postopku nadzora, ter šele nato zahtevati vračilo instrumenta zavarovanja, v kolikor bi se izkazalo, da do odmere ne bi prišlo. Po prvem odstavku 121. člena ZDavP-2 velja, da zavarovanje velja do dneva izpolnitve oziroma plačila davčne obveznosti, na podlagi drugega odstavka pa, ne glede na prvi odstavek tega člena, rok veljavnosti instrumenta zavarovanja iz prvega odstavka 117. člena ZDavP-2, torej tudi polog gotovine, ne more biti krajši od treh mesecev oziroma roka, v katerem mora biti izpolnjena oziroma plačana davčna obveznost, podaljšanega za 60 dni. Toženka ugotavlja, da v času, ko je tožnica podala vlogo za vračilo instrumenta zavarovanja, pogoji za vračilo še niso bili izpolnjeni. Vlogo je namreč podala 30. 8. 2019, torej celo pred iztekom treh mesecev od predložitve instrumenta zavarovanja. Prvostopni organ do tega roka ni mogel zaključiti zadeve, saj kljub zahtevi za informacijo odgovora od nemškega organa ni prejel. Prvostopni organ je s Sklepom o sprostitvi zavarovanja z dne 17. 9. 2020 sporno zavarovanje sprostil, zato tožnica tudi nima več pravnega interesa za postopek vračila.

8Glede obresti od zneska zavarovanja pa toženka meni, da bi jih tožnica morala zahtevati s pritožbo zoper Sklep o sprostitvi zavarovanja z dne 17. 9. 2020. Poleg tega 122. člen ZDavP-2 ne ureja morebitnega zahtevka za priznanje obresti na ta znesek. Ta zahtevek ne predstavlja upravne zadeve, zato davčna organa o njem nista pristojna odločati. Eventualno gre za obogatitveni zahtevek oziroma odškodninski zahtevek, ki je zadeva civilno pravnega značaja. Sploh pa v situaciji, kadar ima predložen instrument zavarovanja podlago v pravnomočnem začasnem sklepu o zavarovanju izpolnitve verjetne davčne obveznosti, ni mogoče govoriti o neupravičeni predložitvi tega. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odvisna od končnega uspeha s pritožbo, ki pa s predhodno odločbo pritožbenega organa ni bil končan. S to odločbo se ugotavlja, da je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je pritožničino zahtevo glede stroškov postopka zavrnil. Pritožnica namreč v postopku ni uspela. S predmetno odločbo tožnici znesek ni bil vrnjen, ker je svoj zahtevek z dne 30. 8. 2019 podala preuranjeno.

9V tožbi tožnica ponovi, da je zahtevo za vračilo sredstev zavarovanja z zamudnimi obrestmi podala 30. 8. 2019, in sicer je obresti zahtevala od 11. 6. 2019 dalje. 12. 12. 2019 je vložila še urgenco ter 24. 12. 2020 še vlogo - sporočilo organu. Prvostopni organ je nato šele z Odločbo FURS z dne 8. 1. 2020 zahtevo tožnice zavrnil, toženka pa je s svojo Odločbo MF, z dne 4. 8. 2020 zadevo vrnila prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Tožnica je znesek zavarovanja položila 10. 7. 2019, saj drugače kupljenega vozila ne bi mogla uporabljati. Ob dejstvu, da je iz Nemčije organ nikoli ni dobil zaprošene informacije, izhaja, da inštrument zavarovanja sploh ni bil potreben. Iz datumov, na katere je organ poslal zahtevo nemškemu organu, izhaja, da se je to zgodilo zgolj takrat, ko je tožnica s svojim dejanjem organ spomnila na zadevo. Prvostopni organ je o zahtevi za vračilo ponovno odločil z odločbo šele 5. 3. 2021 (gre za datum odločbe toženke v drugem postopku - opomba sodišča). V ponovljenem postopku je bil zahtevek zavrnjen zato, ker je bil 17. 9. 2020 izdan Sklep o sprostitvi zavarovanja. Posledično na dan 5. 10. 2020 (datum izpodbijane odločbe - opomba sodišča) na knjigovodski kartici ni izhajalo preplačilo. Vendar pa je bila tožničina zahteva za vračilo vplačanih denarnih sredstev vključno z obrestmi z dne 30. 8. 2019 utemeljena. Prvostopni organ bi tako moral o zahtevi tožnice odločiti takoj po prejemu Odločbe MF, z dne 4. 8. 2020. Prvostopni organ je ravnal nesprejemljivo, ker je najprej izdal Sklep o sprostitvi zavarovanja z dne 17. 9. 2020, namesto da bi odločil o zahtevi tožnice. Takšno ravnanje je bilo očitno izvedeno iz razloga, da tožnici ni bilo potrebno povrniti stroškov zastopanja.

10V izpodbijani odločbi ni odločitve o vračilu obresti, čeprav je bil zahtevek podan. Tožnica vztraja, da je upravičena do obresti od 11. 6. 2019 do vračila zneska zavarovanja. Čas zadržanja sredstev po sklepu je bil nedoločen, saj naj bi instrument zavarovanja veljal do izpolnitve obveznosti. Že iz dejstva, da so bila sredstva vrnjena, izhaja, da so bila neutemeljeno zahtevana. Povsem nesprejemljivo je, da se skoraj leto in pol zadržuje sredstva, kar se izkaže za povsem neutemeljeno. S to tožbo zahteva obresti od zneska 4.444,00 od 11. 6. 2019 dalje do vračila zneska, ter povračilo stroškov tega postopka.

11Tožba je utemeljena.

12Sodišče uvodoma ugotavlja, da dejansko stanje v zadevi ni sporno in je naslednje:

- tožnica je 17. 4. 2019 vložila napoved za odmero DMV za vozilo Ford S-Max, kupljeno v Nemčiji;

- prvostopenjski organ je zaradi suma na nepravilnosti pri obračunu DDV od pridobitve vozila iz druge države članice s Sklepom o zavarovanju z dne 7. 6. 2019 tožnici naložil zavarovanje izpolnitve plačila DDV s položitvijo gotovinskega zneska v višini 4.444,00 EUR, pri čemer je v tem sklepu navedel, da je pri tožnici začel postopek nadzora nad pravilnostjo obračunavanja DDV od pridobitve prevoznih sredstev iz druge države članice. Tožnica je znesek zavarovanja 10. 6. 2019 plačala, zoper Sklep se ni pritožila;

- 30. 8. 2019 je tožnica vložila zahtevek na vračilo tega zneska z zamudnimi obrestmi od dneva njegovega plačila;

- prvostopenjski organ je v prvem postopku v zadevi z Odločbo FURS, z dne 8. 1. 2020 zahtevek zavrnil, toženka pa je v pritožbenem postopku s svojo Odločbo MF, z dne 4. 8. 2020 odločitev odpravila in zadevo vrnila prvostopenjskemu organu v ponoven postopek z ugotovitvijo, da iz dokumentacije organa ne izhaja, ali prvostopenjski organ še upravičeno zadržuje znesek, ki je bil plačan na podlagi Sklepa o zavarovanju z dne 7. 6. 2019;

- po prejemu Odločbe MF, z dne 4. 8. 2020 je prvostopenjski organ izdal Sklep o sprostitvi zavarovanja z dne 17. 9. 2020, s katerim je tožnici vrnil 4.444,00 EUR, saj je bilo ugotovljeno, da davčna obveznost za plačilo DDV od vozila ne bo nastala. Tožnica se zoper ta Sklep ni pritožila;

- v ponovljenem postopku odločanja o tožničinem zahtevku z dne 30. 8. 2019 je prvostopenjski organ z izpodbijano Odločbo FURS, z dne 5. 10. 2020 zahtevek zavrnil, toženka pa je v pritožbenem postopku to odločitev s svojo Odločbo MF, z dne 5. 3. 2021 potrdila in pritožbo zavrnila kot neutemeljeno;

- v tem obdobju prvostopenjski organ ni izdal sklepa o prekinitvi postopka davčnega nadzora plačila DDV po 75.a členu ZDavP-2;

- poizvedbo pri nemškem davčnem organu je prvostopenjski organ naredil 18. 6. 2019, 18. 10. 2019, 21. 2. 2020 ter 29. 7. 2020, vendar ni prejel odgovora;

13Ker je bil znesek zavarovanja v višini 4.444,00 EUR vrnjen, vračilo tega zneska med strankama ni več predmet spora. Med strankama pa ostaja sporno pravno vprašanje, ali je tožnica v teh okoliščinah upravičena do zamudnih obresti od zneska 4.444,00 EUR od 7. 6. 2019 do vračila tega zneska dalje. Sporni ostajajo tudi stroški davčnega postopka, katerih povračilo je bilo tožnici v celoti zavrnjeno, češ da s svojim postopkom ni uspela, tožnica pa vztraja, da je do izdaje Sklepa o sprostitvi zavarovanja z dne 17. 9. 2020 prišlo na podlagi njenih aktivnosti v tem postopku in ne po uradni dolžnosti s strani organa.

14Tožnica upravičenost tožbenega zahtevka utemeljuje na več načinov, in sicer: (i) ker meni, da iz dejstva, da prvostopenjski organ iz Nemčije nikoli ni dobil zaprošene informacije, zaradi česar DDV tudi nikoli ni bil obračunan, izhaja, da inštrument zavarovanja po Sklepu o zavarovanju z dne 7. 6. 2019 sploh ni bil potreben; (ii) ker meni, da je bil Sklep o sprostitvi zavarovanja z dne 17. 9. 2020 izdan zgolj zato, da je kasneje prvostopenjski organ zahtevek na vračilo zneska 4.444,00 EUR v tej zadevi, kjer se obravnava zahtevek tožnice, lahko zavrnil; (iii) ker je postopek tekel predolgo in so bile vse poizvedbe v postopku mednarodne izmenjave informacij z nemškim davčnim organom narejene takrat, ko je tožnica s katerim od svojih dejanj v postopku organ spomnila na zadevo in da je torej tožnica "poganjala" dejanja v postopku in ne organ po uradni dolžnosti; (iv) meni tudi, da o njeni zahtevi za vračilo obresti ni bilo nikoli odločeno.

15Glede prvega ugovora sodišče ugotavlja, da je bil Sklep o zavarovanju z dne 7. 6. 7. 2019 izdan na podlagi 111. člena ZDavP-2. Le ta določa, da lahko organ zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti zahteva pred izdajo odločbe ali potekom roka za predložitev obračuna davka, če je tako določeno z zakonom o obdavčenju, ali če na podlagi podatkov iz uradnih evidenc oziroma drugih podatkov, ki jih davčni organ pridobi o zavezancu za davek, utemeljeno pričakuje, da bo izpolnitev oziroma plačilo davčne obveznosti onemogočeno ali precej oteženo. V obravnavani zadevi je možnost zavarovanja izpolnitve DDV določena v tretjem odstavku 77.a člena ZDDV-1, po katerem lahko davčni organ od davčnega zavezanca, ki opravi pridobitev prevoznega sredstva iz druge države članice, pred vpisom motornega vozila v evidenco davčnega organa zahteva zavarovanje izpolnitve DDV obveznosti iz naslova pridobitve prevoznega sredstva. Prvostopenjski organ je torej imel pravno podlago, da je ob izpolnjenih zakonskih pogojih, izdal Sklep o zavarovanju z dne 7. 6. 2019.

16Tožnica se zoper Sklep o zavarovanju z dne 7. 6. 2019 ni pritožila in Sklep je postal pravnomočen, s čimer je bila tudi pravnomočno določena obveznost plačila zneska zavarovanja. S tožbenim ugovorom, češ da Sklep o zavarovanju z dne 7. 6. 2019 ni bil pravilno izdan in da bi bila tožnica upravičena do vračila že od dneva njegovega vplačila, tožnica napada Sklep o zavarovanju z dne 7. 6. 2019, kar pa bi, kot pravilno opozarja toženka, morala narediti s pritožbo zoper ta Sklep. Tega Sklepa ni mogoče izpodbijati s pravnimi sredstvi zoper izpodbijano odločbo, s katero se je odločalo o tožničinem zahtevku na vračilo z dne 30. 8. 2019. Zato je tožbeni ugovor, da je bil znesek nezakonito naložen v plačilo in da naj bi bila tožnica upravičena do vračila že od prvega dne dalje, neutemeljen in mu sodišče ne sledi. Tožnica je znesek 4.444,00 EUR plačala na podlagi Sklepa o zavarovanju z dne 7. 6. 2019, ki je postal tudi dokončen in pravnomočen.

17Po 121. členu ZDavP-2 zavarovanje velja do dneva izpolnitve (plačila) davčne obveznosti. Do izpolnitve obveznosti na plačilo DDV pri tožnici ni prišlo, saj je prvostopenjski organ v ponovljenem postopku odločanja, na podlagi napotka v Odločbi MF, z dne 4. 8. 2020 iz prvega pritožbenega postopka, ponovno preveril obstoj razloga za zadrževanje zneska zavarovanja. Ob tem je ugotovil, da razloga za zadrževanje tega zneska ni več, zato je s Sklepom o sprostitvi zavarovanja z dne 17. 9. 2020 sprostil dano zavarovanje in na ta način vzpostavil pravno podlago za vračilo zneska v višini 4.444,00 EUR.

18Sodišče se ne strinja s tožbenim ugovorom, da prvostopenjski organ ne bi rabil izdati Sklepa o sprostitvi zavarovanja in da ga je izdal zgolj zato, da je lahko zavrnil tožničin zahtevek na vračilo zneska skupaj z obrestmi. Obveznost plačila zavarovanja v znesku 4.444,00 EUR je bila s Sklepom o zavarovanju z dne 7. 6. 2019 vzpostavljena in brez izdanega Sklepa o sprostitvi zavarovanja z dne 17. 9. 2020 bi ta obveznost še naprej obstajala, saj po prvem odstavku 121. člena ZDavP-2 zavarovanje velja do izpolnitve davčne obveznosti. Da je prvostopenjski organ tožnici lahko vrnil ta znesek, ga je moral sprostiti, pri čemer iz uvoda sklepa izhaja, da naj bi to storil po uradni dolžnosti.

19Glede na uvodoma predstavljen potek postopka ter glede na vsebino odločitev obeh davčnih organov v prvotnem in ponovljenem postopku, pa sodišče ugotavlja, da okoliščine zadeve potrjujejo stališče tožnice, da je aktivnosti prvostopenjskega organa spodbujala tožnica s svojim zahtevkom na vračilo. Sklep o sprostitvi zavarovanja z dne 17. 9. 2020 je bil izdan v času, ko je tekel ponovljeni postopek odločanja o zahtevku na vračilo in sodišče sodi, da je na osnovi okoliščin celotne zadeve z zadostno stopnjo gotovosti mogoče zaključiti, da je prav tožničin uspeh v prvem pritožbenem postopku vodil do sprostitve zavarovanja. V ponovljenem postopku odločanja je bilo namreč prvostopnemu organu naloženo s strani toženke, da preveri pogoje za nadaljnjo zadrževanje sredstev, torej da tožničin zahtevek obravnava v smislu drugega odstavka 122. člena ZdavP-2 in ne zgolj kot zahtevek na vračilo po 97. členu ZdavP-2, kar se sicer v izpodbijani odločbi navaja. Sodišče torej sodi, da četudi davčna organa v tem ponovljenem postopku navajata, da sta tožničin zahtevek na vračilo 4.444,00 EUR z obrestmi obravnavala kot zahtevek na vračilo po 97. členu ZDavP-2, sta ga v resnici, glede na to, kaj se je presojalo v prvem pritožbenem postopku in kaj je bilo posledično predmet presoje v postopku za izdajo izpodbijane odločbe (to pa so pogoji za zadrževanje sredstev), v resnici po vsebini obravnavala kot zahtevek po drugem odstavku 122. člena ZDavP-2. Le ta določa, da če izpolnitev ali plačilo davčne obveznosti delno ugasne ali v določenem delu ne more več nastati, se zagotovljeno zavarovanje na zahtevo upravičene osebe delno sprosti, razen če zadevni znesek tega ne upravičuje. Tak zaključek izhaja iz obrazložitve Odločbe MF, z dne 4. 8. 2020 in takšno odločanje, torej odločanje, v katerem so se presojali pogoji za zadrževanje oziroma sprostitev sredstev zavarovanja (in ne zgolj stanje na knjigovodski kartici tožnice), sodišče ocenjuje tudi kot pravilno odločanje davčnih organov. Odločba FURS z dne 8. 1. 2020 je bila odpravljena ravno zato, ker presoje teh pogojev ni vsebovala, kar se je saniralo v ponovljenem postopku.

20Sodišče torej kot sklepno ugotavlja, da je celotni postopek, po svoji vsebini, postopek odločanja glede tožničine zahteve po sprostitvi zavarovanja. V prvem odločanju tožnica z zahtevkom na prvi stopnji ni uspela, uspela pa je po odločitvi toženke v prvem pritožbenem postopku, saj je tudi prvostopni organ z izdajo Sklepa o sprostitvi zavarovanja z dne 17. 9. 2020 potrdil, da ni pogojev za nadaljnje zadrževanje zneska. V vmesnem času med obema odločitvama je prvostopenjski organ sicer poslal še tri urgence nemškemu davčnemu organu, vendar pa sodišče ugotavlja, da od nemškega organa že na podlagi prvotne zahteve ni dobil nobene informacije, ki bi potrdila začetni sum prvostopenjskega organa glede obračuna DDV od pridobitve vozila iz Nemčije. Zato sodišče ugotavlja, da bi tožnica ob pravilni obravnavi njene vloge z dne 30. 8. 2019 že v prvem postopku odločanja, torej z Odločbo FURS z dne 8. 1. 2020, lahko uspela doseči sprostitev zneska zavarovanja. Ta ugotovitev pa vpliva na presojo upravičenosti tožbenega zahtevka na plačilo obresti in stroškov davčnega postopka.

21Davčna organa imata sicer prav, ko navajata, da določbe o zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti (111. člen do 124. člen ZDavP-2 ter tudi tretji odstavek 77.a člena ZDDV-1) obrestovanja zneska zavarovanja ne predvidevajo. Vendar pa je, ob povedanem zgoraj, sodišče ugotovilo, da bi bil ob pravilni odločitvi prvostopenjskega organa v prvem postopku odločanja ta znesek sproščen že takrat in ne šele v drugem postopku 17. 9. 2020. To pa pomeni, da je v obravnavani zadevi prišlo do situacije iz prvega odstavka 99. člena ZDavP-2, ki določa, da zavezancu za davek pripadajo od neupravičeno odmerjenega in plačanega, preveč odmerjenega in plačanega ali neupravičeno nevrnjenega davka obresti, ki se obračunajo v skladu s 96. členom tega zakona. Zavezancu za davek pripadajo v primeru neupravičeno odmerjenega oziroma preveč odmerjenega in plačanega davka obresti od dneva plačila davka, v primeru neupravičene zavrnjene zahteve za vračilo davka pa od poteka 30 dnevnega roka po vročitvi odločbe, s katero je bila zavezancu za davek neupravičeno zavrnjena zahteva za vračilo davka. V tožničini zadevi gre torej za obresti po davčnih predpisih in ne za morebitni odškodninski zahtevek, kot to meni toženka.

22Glede na povedano je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu, da v skladu s povedanim ponovno odloči v zadevi. Pri tej odločitvi je sodišče postopalo tudi po načelu ekonomičnosti in je odločilo, da naj se tudi o obrestih, po navodilih iz te sodbe, odloči v ponovljenem postopku, ne da bi pred tem organu naložilo, da odloči še o tem delu zahtevka. Tožnica ima namreč prav, ko opozarja, da o tem delu njenega zahtevka sploh še ni bilo odločeno (bilo je zgolj pojasnjeno, zakaj davčna organa menita, da ji obresti ne pripadajo). V ponovljenem postopku bo moral prvostopenjski organ, skladno z razlago in navodili sodišča v tej sodbi, odločiti tudi o zahtevku na plačilo obresti, podanem v vlogi tožnice z dne 30. 8. 2019, pri čemer bo moral temu zahtevku delno ugoditi tako, da bodo tožnici pripadale obresti, kot jih določa 96. člen ZDavP-2, za čas od poteka 30 dni po vročitvi Odločbe FURS, z dne 8. 1. 2020 do dneva vračila zneska 4.444,00 EUR, v preostalem delu pa ta zahtevek, iz razlogov te sodbe, zavrniti kot neutemeljen. Ponovno bo potrebno odločiti tudi o stroških davčnega postopka in pri tem upoštevati, da je bil Sklep o sprostitvi zavarovanja z dne 17. 9. 2020 izdan v ponovljenem postopku odločanja o zahtevku na vračilo, po tem ko je tožnica v prvem pritožbenem postopku uspela in da ima zato tožnica prav, ko trdi, da gre tudi pri tem Sklepu z dne 17. 9. 2020 za rezultat njenih aktivnosti v tem postopku in ne za odločanje po uradni dolžnosti.

23Tožnica je sodišču sicer predlagala, da samo odloči o zadevi (spor polne jurisdikcije)¹. Sodišče ugotavlja, da za odločitev v sporu polne jurisdikcije niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1, zato je skladno s sodno prakso Vrhovnega sodišča, po kateri tožbeni zahtevek za odločanje v sporu polne jurisdikcije vsebuje tudi izpodbojni tožbeni zahtevek, odločilo po slednjem zahtevku.

24Sodišče je odločilo v zadevi brez glavne obravnave na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in listin, ki so v upravnih spisih razvidno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani akt odpraviti.

25Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

¹ Glej VSRS, Sklep I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016, točka 18.