75.a člen ZDavP-2

Ravnanje nosilcev oblasti je protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti (kvalificirana protipravnost). Dejstvo, da je tožnik v upravnem postopku (pred FURS) večkrat opozoril na protiustavnost predpisa, ki ga je uporabil upravni organ (glede retroaktivnosti), ne vpliva na obstoj kvalificirane protipravnosti.

Strankam upravnega spora je v primeru zatrjevanih kršitev glede pristojnosti iz 9. člena ZUS-1 treba priznati pravico do ugovora kršitve ustavne pravice do zakonitega sodnika, ki jo zagotavlja drugi odstavek 23. člen Ustave. Sklep o prekinitvi upravnega postopka predstavlja (le) procesni sklep, katerega edini pravni učinek je (le) v tem, da do nastopa v njem predvidenih okoliščin upravni postopek pred toženo stranko ne teče ter da se v tem času ne izvršujejo procesna dejanja in ne tečejo z zakonom predpisani roki. Navedeno pa pomeni, da pritožniku, kolikor bi sodno varstvo v upravnem sporu uveljavljal na tej podlagi, le-to na tej podlagi ne bi bilo zagotovljeno. Sklep o prekinitvi postopka lahko pomeni določeno podaljševanje upravnega postopka, v zvezi s katerim je izključena siceršnja možnost pravnih sredstev za pospešitev v upravnem postopku (pritožbe zaradi molka organa). V takemu primeru ima stranka, ki bi lahko bila prizadeta s posledicami takega podaljševanja, možnost sodnega varstva, ki zagotavlja varstvo ustavne pravice do odločanja v razumnem roku (23. člen Ustave). Tako je mogoče sprožiti upravni spor zaradi molka uprave v primeru, če organ v treh letih od

Tožeča stranka ne izkazuje dolgoročnih finančnih obveznosti iz naslova obravnavanih posojil. Prilivi denarnih sredstev, ki so izkazani na konto karticah dobaviteljev in na katere se sklicuje tožeča stranka, niso evidentirani na podlagi posojilnih pogodb, temveč na podlagi bančnih izpisov, iz katerih ni moč v ničemer prepoznati, da naj bi šlo za sredstva iz zatrjevanih posojilnih razmerij. Dana posojila tudi niso izkazana v bilancah družbe A. d.o.o. niti niso izkazani prihodki iz tega naslova pri omenjeni družbi. Gre za neaktivno družbo, saj ta v svojih poslovnih izkazih vse od ustanovitve dalje (od leta 2005), vključno v letu 2009, ni izkazala niti finančnih naložb niti finančnih prihodkov.

Davčni organ je v postopku ugotovil, da iz obravnavanih računov, ki ju je prejel tožnik, ne more razbrati, katere storitve so bile dejansko opravljene ter kdo jih je opravil, kdaj in v kakšnem obsegu. Tudi po tem, ko je bil izpeljan podroben ugotovitveni postopek in v njem pridobljeni številni podatki in informacije, tožnik ni uspel izkazati, da bi zaračunane storitve opravili družbi - izdajateljici računov. Zato tožniku, ob upoštevanju SRS ter v skladu z 11. členom v zvezi z 29. členom ZDDPO-2, odhodki po teh računih utemeljeno niso bili priznani kot davčno priznani odhodki. V obravnavani zadevi je prvostopenjski organ izdal sklep o prekinitvi postopka do prejema dodatnih podatkov. Med strankama je sporno, ali bi moral po tem, ko je razlog za prekinitev prenehal, glede nadaljevanja postopka izdati poseben (pisni) sklep. Prvostopenjski organ je namreč telefonsko obvestil tožnika kot davčnega zavezanca, da se bo postopek nadaljeval. Po presoji sodišča v tem primeru, tudi zaradi upoštevanja načela ekonomičnosti, opustitev izdaje posebnega sklepa o nadaljevanju postopka ne more predstavljati kršitve postopka, zaradi katere bi bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti. Tožnik