121. člen ZDavP-2

V obravnavani zadevi je zavarovanje prenehalo učinkovati z izdajo odmerne odločbe v postopku nadzora DDV oziroma potekom roka za prostovoljno izpolnitev odmerjene davčne obveznosti. Nesporno med strankama je namreč dejstvo, da je bila davčna obveznost, ki je bila ugotovljena z odločbo z dne 7. 12. 2023, poplačana iz predloženega zavarovanja. Davčni organ je torej imel podlago za zadržanje sredstev najprej v sklepu z dne 6. 4. 2022, po izdaji odmerne odločbe oziroma poteku roka za prostovoljno izpolnitev v njej ugotovljene davčne obveznosti pa v odločbi z dne 7. 12. 2023 za znesek 8.988,45 EUR.

Začasni sklep o zavarovanju velja določen čas, v tožnikovem primeru je veljal do plačila davčne obveznosti, kot je bila ugotovljena z odločbo z dne 20. 12. 2019, kar jasno izhaja tudi iz 5. točke izreka izpodbijanega sklepa. Ker so bile, po ugotovljenem zgoraj, zavarovane davčne obveznosti v celoti izpolnjene, je izpodbijani sklep prenehal veljati, s tem pa so tudi prenehali njegovi pravni učinki na tožnikov pravni položaj.

Zavarovanje traja, dokler davčna obveznost ni izpolnjena oziroma dokler ne ugasne ali ko ne more več nastati. To pomeni, da začasni sklep o zavarovanju velja določen čas, v pritožnikovem primeru do plačila davčne obveznosti. S prenehanjem veljavnosti sklepa pa prenehajo tudi njegovi pravni učinki na strankin pravni položaj, saj neveljaven sklep ne posega več v pravice oziroma pravne koristi davčnega zavezanca. V takem primeru si tožnik v upravnem sporu z izpodbojno tožbo, v kateri je predlagana odprava upravnega akta, ne more več izboljšati svojega pravnega položaja. Odprava namreč pomeni vzpostavitev stanja pred izdajo upravnega akta in možnost ponovitve upravnega postopka oziroma ponovnega odločanja pred pristojnim organom, kar pa pri začasnem sklepu o zavarovanju zaradi izpolnjene davčne obveznosti ni več mogoče. V takem primeru je za uresničitev pravice do sodnega varstva zoper odločbe upravnih organov predvidena možnost vložitve ugotovitvene tožbe, s katero tožnik zahteva ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v njegove pravice ali pravne koristi. Davčni zavezanec mora v primeru, če je plačilo obveznosti izvedeno pred vložitvijo tožbe, zop

Ustavna pravica do povračila škode, nastale s protipravnim ravnanjem državnih organov, predstavlja sekundarno varstvo pred takšnim ravnanjem. Primarno varstvo skladno z ustavno pravico do pravnega sredstva nudi sistem rednih in izrednih pravnih sredstev v davčnem postopku. Njegov smisel in namen je prav v varstvu posameznika oziroma pravne osebe pred napakami državnih organov. Zato je odškodninski spor in v njem vnovično odpiranje vprašanj, ki so že pravnomočno rešena, ultima ratio in je kot takšen mogoč samo, kadar oškodovanec nima in tudi ni imel drugih sredstev, s katerimi bi v postopku, ki je za to predviden, preprečil ali zmanjšal vzrok škode. Sodišče prve stopnje je pri presoji obstoja vzročne zveze pravilno sledilo prepričljivi izpovedbi B. B., da za potrebe projektov nikoli ni pridobival obremenjenih nepremičnin ter da bi bilo zanj, upoštevajoč predvideno časovno dinamiko pridobivanja dokumentacije in gradnje objektov, sprejemljivo, če bi neobremenjene nepremičnine pridobil v last najkasneje do konca leta 2013. Ker so bile nepremičnine septembra 2013 poleg vpisane zaznambe prepovedi razpolaganja obremenjene tudi z več drugimi hipotekami in zaznambami izvršb, tako ž

Med strankama ni sporno, da je bila obravnavana davčna obveznost, ki je bila zavarovana z izpodbijanim začasnim sklepom o zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti, izpolnjena oziroma plačana. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju sodišče tožnikovemu tožbenemu zahtevku v delu, ki se nanaša na odpravo izpodbijanega začasnega sklepa o zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti ni ugodilo, saj je izpodbijani sklep prenehal že po samem zakonu na podlagi prvega odstavka 121. člena ZDavP-2. Po povedanem si tožnik s tožbo v delu, ki se nanaša na odpravo izpodbijanega sklepa, ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Ugotovitev obstoja pričakovane davčne obveznosti in višine sta vsebinska pogoja za izdajo sklepa o zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti. Davčni organ se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa do vseh tožnikovih ugovorov glede obstoja davčne obveznosti (navideznosti posla) in tudi glede višine (da je davčni dolg poravnal) v postopku ni v celoti opredelil, s čimer je bila strojena bistvena kršitev določb postopka izpodbijani sklep pa je posledično nezakonit.

Na podlagi 121. člena ZDavP-2 velja zavarovanje do dneva izpolnitve oziroma plačila davčne obveznosti. Na podlagi 122. člena ZDavP-2 se zavarovanje ne more sprostiti, dokler davčna obveznost, za izpolnitev ali plačilo katere je bilo to zavarovanje predloženo, ne ugasne, ali dokler bodoča davčna obveznost še lahko nastane. Ko davčna obveznost ugasne ali ne more več nastati, davčni organ zavarovanje nemudoma sprosti (prvi odstavek). Če izpolnitev ali plačilo davčne obveznosti delno ugasne ali v določenem delu ne more več nastati, se zagotovljeno zavarovanje na zahtevo upravičene osebe delno sprosti, razen če zadevni znesek tega ne opravičuje (drugi odstavek). Sodišče je v predmetni zadevi presojalo ali so podani predhodno navedeni zakonski pogoji za sprostitev zavarovanja. Namen instituta začasnega zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti je v tem, da se zavaruje izpolnitev bodoče terjatve in kot izhaja iz 121. člena in 122 člena ZDavP-2 traja dokler davčna obveznost ne ugasne oziroma ne more več nastati. Naveden namen je še toliko bolj poudarjen v primeru, kot je obravnavani, ko se zaradi višine davčnega dolga (več kot 50.000,00 EUR) utemeljeno pričakuje, da bo izpolnitev davčne

Ključni pogoj za zavarovanje je pričakovana davčna obveznost in njena višina, kar pomeni, da mora biti ob izdaji sklepa verjetno izkazan obstoj davčne obveznosti, katere izpolnitev se zavaruje, in višina te obveznosti. Oboje mora davčni organ izkazati v obrazložitvi sklepa. Pri tem zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna obveznost, zato pri ugotavljanju njene višine ni potrebno upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov in s tem že ugotavljati njene končne višine. Gre namreč za odločitev, ki je začasna in ki jo je mogoče ob spremenjenih okoliščinah spremeniti, to je zahtevati dodatno zavarovanje ali pa zavarovanje sprostiti. Ovire tudi ni za to, da se pri odločanju upoštevajo podatki iz tožnikove prijave premoženja, oziroma ravno nasprotno: prijava premoženja iz 69. člena ZDavP-2 je namenjena prav ugotavljanju davčne osnove z oceno.

Rok za izdajo odločbe iz 141. člena ZDavP-2 je instrukcijski in ne prekluziven. Zato ni mogoče slediti tožnikovim navedbam, da so izpodbijani sklepi o zavarovanju davčne obveznosti zaradi prekoračenja tega roka nezakoniti in da jih je kot takšne treba odpraviti. Ključni pogoj za zavarovanje je pričakovana davčna obveznost in njena višina, kar pomeni, da mora biti ob izdaji sklepa verjetno izkazan obstoj davčne obveznosti, katere izpolnitev se zavaruje, in višina te obveznosti. Oboje mora davčni organ izkazati v obrazložitvi sklepa. Za zavarovanje davčnega dolga zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna obveznost. Gre namreč za odločitev, ki je začasna in ki jo je mogoče ob spremenjenih okoliščinah spremeniti, to je, ali zahtevati dodatno zavarovanje ali pa zavarovanje sprostiti. Tožnik ne ne more uspeti z ugovorom, da je izrečeni ukrep nesorazmeren. Pri odločanju o zavarovanju je davčni organ pravilno upošteval celotno višino davčne obveznosti in ne le dela, v katerem le-ta presega obveznost, ki jo je davčni organ zavaroval s predhodno izdanimi sklepi. Ne v tem ne v predhodnih postopkih zavarovanja namreč tožnik ni izkazal, da bi katero od sredstev zavarovanja