VSL Sodba I Cp 16/2024

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti stroške tega pritožbenega postopka v višini 274,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Tožnik zahteva povrnitev nepremoženjske škode, ki jo je utrpel zaradi toženčevih izjav. Na seji državnega zbora dne 29. 11. 2018 je toženec izjavil: "Zakaj je pomembno ali je članstvo obvezno ali prostovoljno oz. zakaj je A., ki jo ureja B. B., nekoč radikalen neoliberalec, danes fašist, govorila že desetletje proti obveznemu članstvu v obrtnih in gospodarskih zbornicah." V televizijski oddaji na TV ... na dan 17. 12. 2018 pa je toženec ponovno izjavil, da je tožnik fašist, in sicer z besedami: "da je to primerna oznaka, da B. B. govori kot fašist, nastopa kot fašist, piše kot fašist".

2Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo in sklepom ustavilo postopek zaradi plačila 4.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila (I. točka izreka) ter zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v višini 4.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje, in na dolžnost podaje opravičila tožniku na prvi seji državnega zbora po pravnomočnosti te sodne odločbe (II. točka izreka). Tožniku je še naložilo, da tožencu povrne njegove pravdne stroške, o katerih odmeri bo odločeno s posebnim sklepom (III. točka izreka).

Zavrnitev tožbenega zahtevka temelji na zaključku, da je toženec z oznako "fašist" uveljavljal svojo svobodo izražanja v dopustnih okvirjih, ter da zato ni podana protipravnost kot bistven element odškodninskega delikta.

3Tožnik v pravočasni pritožbi zoper sodbo uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek pred drugim sodnikom posameznikom. Priglaša pritožbene stroške.

V pritožbi navaja, da se je sodišče prve stopnje ukvarjalo predvsem z razlogi, ki toženca opravičujejo, manj pa s tem, da je prišlo do žalitve ugleda in dostojanstva tožnika, kar je s predpisi prepovedano. Predpisi pomenijo tudi dovoljene posege v svobodo izražanja. Svoboda govora je bila zlorabljena že zato, ker je bila uporabljena v nasprotju z zakonskimi predpisi, ki temeljijo na Ustavi. Hkrati sodišče prve stopnje ni postavilo primernega ravnotežja med varstvom pravice do spoštovanja zasebnega življenja in osebne integritete ter svobodo govora. Za umik pravic tožnika pravicam toženca sodišče ni navedlo upoštevnih in/ali zadostnih razlogov, posebno ob upoštevanju, da je človekovo dostojanstvo ena temeljnih ustavnih vrednot in načel. Sodišče je napačno interpretiralo sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), ko je zapisalo, da je svoboda izražanja poslancev manj omejena. ESČP je kvečjemu poudarilo, da so javne osebe, posebno politiki, lahko podvrženi hujši kritiki drugih posameznikov. Po mnenju tožnika je bila izjava, dana na seji državnega zbora, namensko in pomensko drugačna od tiste, dane v oddaji X. V prvi je bila kot močna in strašljiva žaljivka uporabljena v smislu lastnosti, ki je nasprotna politična opcija noče posedovati in naj zato utihne, v drugi izjavi pa je toženec naknadno poskušal pojasniti razloge, ki so ga vodili k uporabi izrečene žaljivke. Sodišče je namen druge izjave razširilo tudi na prvega, čeprav sta izjavi povsem različni. Izjavi toženca o avtorstvu bloga A. in neoliberalnosti sta prav tako posegli v tožnikove pravice. Širjenja netočnih trditev svoboda izražanja namreč ne ščiti, kar med drugim izhaja iz sodne prakse ESČP (na primer sodba v zadevi Khural proti Azerbajdžanu, št. 55069/11 z dne 6. 10. 2022). Trditev o avtorstvu bloga A. je neresnična, toženec bi moral resničnost tega dejstva prej preveriti, sploh, ker gre za politika, od katerega se pričakuje, da ima preverjene informacije. Z ugotavljanjem, ali je bil toženec v kritičnem času minister, je sodišče preseglo trditveno podlago. Sodišče ni pojasnilo pojmov: nacionalist, ksenofob, rasist, homofob, radikalni neoliberalec, ki imajo mnoge dejanske oblike in na katerih je sodišče utemeljilo svoje ugotovitve. Zato sodba nima razlogov o dejstvih, ki jih šteje za odločilna. Nasprotuje ugotovitvam sodišča, da se je toženec zgolj odzval na izražena stališča tožnika. Fašizem, ki ga očita toženec, nima ničesar skupnega z nacionalizmom, ksenofobijo, rasizmom, homofobijo, radikalnim neoliberalizmom ipd., marveč je družbeno-politični sistem s tremi bistvenimi značilnostmi: avtokracijo, imperialističnimi težnjami k novim zasedbam tujih ozemelj in neusmiljeno uporabo sile. Izraz fašist v času, ko je bil kot žaljivka izrečen, še ni imel izvotljenega pomena, izvotlil se je ravno zaradi te in kasnejših podobnih izjav. Hkrati pa so stališča, ki jih je tožnik javno izražal, med prebivalstvom komaj prisotna, zato niso nevarna. Demokratična družba bi morala dopustiti izražanje različnih idej, saj njihova pestrost omogoča racionalno izbiro, morebitne njihove negativne učinke pa lahko nadzoruje in/ali preprečuje z uporabo drugih orodij.

4V odgovoru na pritožbo se toženec zavzema za njeno zavrnitev in priglaša stroške. Poudarja, da so bile njegove objektivno žaljive izjave v mejah svobode izražanja. Kot v postopku pred sodiščem prve stopnje je pojasnil, da se je tožnik v kritičnem času pojavljal v javnosti kot komentator na televiziji, kolumnist in vplivnik na družbenem omrežju C., kjer je na neprimeren način razširjal svoja nestrpna prepričanja. Namen izjav toženca ni bil žaljenje in zaničevanje tožnika, temveč se je kot politik čutil dolžnega odzvati na njegove nevarne in nesprejemljive ideje.

5Pritožba ni utemeljena.

6Tožnik trdi, da bi morala obrazložitev sodišča prve stopnje vsebovati tudi pojasnitev pojmov nacionalist, ksenofob, rasist, homofob in radikalni neoliberalec. Meni, da gre za mnogo dejanskih oblik, ki jih posamezniki poimenujejo z istim izrazom, sodišče prve stopnje pa je te pojme štelo za odločilne.

7Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je toženec razumel tožnikove izjave kot protidemokratične, nacionalistične in ksenofobične, ni pa ugotavljalo, ali je tožnik nacionalist, ksenofob, rasist, homofob in radikalni neoliberalec. Opredelitve sodišča prve stopnje, četudi v stroki morda sporne (prav vsaka opredelitev kateregakoli strokovnega izraza je lahko v stroki predmet debat), imajo v kontekstu tožnikovih izjav v splošni javnosti jasen pomen in zato kot take ne potrebujejo dodatnega pojasnjevanja. Sodba zato v tem delu ni tako pomanjkljiva, da se zoper njo ne bi bilo moč pritožiti. Zato ni podana uveljavljana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP¹.

8V kolikor so tožnikove navedbe o neskladnosti zaključka sodišča pod točkami 46, 47 in 48 obrazložitve sodbe z dejansko vsebino dokazov ter o pomanjkljivo in zavajajoče povzeti izjavi tožnika na obravnavi v točkah 23 in 24 obrazložitve, usmerjene v uveljavljanje t.i. protispisnosti, saj pritožba uvodoma uveljavlja tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, velja pojasniti, da je ta kršitev podana le, kadar sodišče v razloge sodbe napačno prenese vsebino posameznega gradiva. V kolikor se zatrjuje napačen rezultat dokazne ocene, kot to izhaja iz gornjih pritožbenih navedb, gre lahko le za zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

9Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnikova trditev, da je bil toženec v času podaje spornih izjav minister, ni resnična. Tožnik sicer pravilno opozarja, da je to svojo trditev v pripravljalni vlogi z dne 23. 3. 2023 popravil, ko je pojasnil, da toženec ni bil minister. Ker pa pritožba niti ne zatrjuje verjetnosti vpliva te kršitve na rezultat sojenja, pritožbeno sodišče kvarnega vpliva kršitve 7. in 212. člena ZPP niti ni moglo presojati (prvi odstavek 339. člena ZPP). Kljub temu velja pojasniti, da pritožba ugotovitve prvostopnega sodišča, da je bil toženec v času podaje spornih izjav poslanec, ne izpodbija.

10Tožnik uveljavlja varstvo pravice do osebnega dostojanstva, ki jo zagotavlja določba 34. člena Ustave², in varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic - tudi pravice do časti in dobrega imena, ki jo zagotavlja 35. člen Ustave. Ti dve pravici skupaj varujeta posameznikovo pravico, da se mu prizna vrednost, ki jo ima kot človek, in vrednost, ki jo je pridobil z legitimnim razvojem svoje osebnosti (v očeh družbe), torej pravico do časti in dobrega imena oziroma ugleda. Slednja ni varovana zgolj z Ustavo, pač pa jo ščiti tudi določba 8. člena EKČP³. Toženec se sklicuje na pravico do svobode izražanja, ki jo varuje 39. člen Ustave in 10. člen EKČP. Materialnopravno podlago za odločitev predstavljajo še določbe OZ⁴ o krivdni odgovornosti (131. člen) ter o povrnitvi nepremoženjske škode, objavi sodbe ali popravka in denarni odškodnini (178. in 179. člen).

11Nobena od zgoraj naštetih ustavno in konvencijsko varovanih pravic ni absolutna. Nosilci jih zato lahko uresničujejo z zoženim dometom, tako da pri izvrševanju ene pravice ne pride do prekomernega posega v drugo pravico (in s tem njene kršitve). V primeru, ko si dve konkurenčni pravici stojita nasproti (sta v koliziji), mora sodišče odločiti, kakšno naj bo glede na konkretne okoliščine posameznega primera njuno sobivanje. Sodišče mora obseg izvrševanja vsake od nasproti si stoječih pravic zmanjšati na tisto mero, ki je nujna zaradi uresničitve človekove pravice drugega (t.i. metoda praktične konkordance)⁵. Presoja, ali izvrševanje ene pravice že nesorazmerno omejuje izvrševanje druge, terja vrednostno tehtanje pomena obeh pravic in teže posega, oboje ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera. Pri tehtanju navedenih pravic so se v praksi Ustavnega sodišča⁶ in ESČP⁷ oblikovala merila. V primeru trka enakovrednih pravic sodišče med njimi vzpostavi ustrezno ravnovesje, oziroma oblikuje pravilo o sobivanju pravic, ki pove, kateri pravici je v okoliščinah konkretnega primera treba dati prednost. Pri tem je treba razlikovati med izjavami o dejstvih in vrednostnimi sodbami (mnenji). Obstoj (resničnost) dejstev je mogoče dokazati, resničnosti vrednostnih sodb pa ne; glede teh je treba izkazati, da je zanje obstajala zadostna dejanska podlaga.

12Pritožbeni očitki sodišču prve stopnje o napačnem razumevanju sodne prakse ESČP, ki se nanaša na svobodo izražanja politikov, niso utemeljeni. Pritožba sicer pravilno ugotavlja, da so javne osebe, zlasti politiki, lahko podvrženi hujšim posegom v njihove pravice zaradi izvrševanja svobode izražanja, torej tudi hujši kritiki od drugih posameznikov, kar izhaja iz obsežne prakse ESČP⁸. Vendar praksa ESČP poudarja tudi, da svoboda izražanja predstavlja enega od temeljev demokratične družbe in je pogoj za njen napredek. V tem okviru pa je predvsem pomembna politična razprava, ki jo je dopustno omejevati le izjemoma (kdaj gre za takšno izražanje, je odvisno od osebe, ki se izraža in od teme njenega izražanja). Možnost udeleževati se v razpravi o splošnih (političnih) družbenih vprašanjih je pomembna za vsakogar, toliko bolj pa za izvoljene predstavnike ljudstva, ki zastopajo svoje volivce, opozarjajo na njihove težave in branijo njihove interese.⁹ Meje sprejemljive kritike so namreč širše, če se izjave nanašajo na nosilce javnih funkcij v zvezi z izvrševanjem njihovih pristojnosti (dovoljene so celo izjave, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo, če so del razprave o vprašanju, ki je v javnem interesu). Prestroga presoja protipravnosti pri uresničevanju svobode izražanja pa je lahko škodljiva za razvoj demokratične družbe in pluralizma (t.i. zastraševalni učinek oziroma chilling effect). Posebno varovana svoboda političnega izražanja vseeno ni neomejena in se ne razteza na izjave, ki niso dane v razpravi o pomembni družbeni temi, izjave, katerih namen je v osebnem ponižanju, zaničevanju ali osramotitvi oškodovanca, ali kadar gre za govor, ki spodbuja sovraštvo, ki temelji na verskih, etničnih ali kulturnih predsodkih in ki je grožnja socialnemu miru in politični stabilnosti v demokratičnih državah.¹⁰ Kot je poudarilo Ustavno sodišče, je za sklep, da je bila izjava podana z namenom zaničevanja, ključna ugotovitev, da se taka izjava ne nanaša več na predmet javne razprave, pač pa je v ospredju žalitev oziroma blatenje prizadete osebe. Zaničljiva izjava mora tudi zunaj konteksta polemične in pretirane kritike pomeniti osebno ponižanje. Bistvena značilnost take izjave je osebna žalitev, pri kateri je predmet javne razprave potisnjen v ozadje.¹¹

13Pri reševanju kolizije med svobodo izražanja in varovanjem osebnostnih pravic se je sodišče prve stopnje naslonilo na ustaljena merila presoje ESČP in Ustavnega sodišča, ter upoštevajoč konkretne okoliščine primera ugotavljalo, - ali je sporni izjavi šteti za trditev o dejstvu ali za mnenje (kritiko, vrednostno sodbo), - v kakšnem kontekstu sta bili sporni izjavi dani (ali sta bili dani v okviru razprave o pomembni družbeni temi, ki je v javnem interesu), in - kakšen je (bil) družbeni položaj pravdnih strank.

14Jedro pritožbenih navedb se smiselno ukvarja ravno z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je šlo v obravnavani zadevi za izjavi, ki nista presegli razprave o pomembni družbeni temi in da gre za žaljive izjavi ad personam, torej izjavi, katerih namen je v osebnem ponižanju, zaničevanju ali osramotitvi tožnika.

15Pritožba ne izpodbija dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča, da je bil toženec v času, ko je podal sporne izjave, poslanec državnega zbora, da je bil tožnik oseba, ki se je pojavljala v javnosti kot kolumnist v tedniku E., komentator na televiziji F. in vplivnež na družbenem omrežju C. (imel je več kot 6000 sledilcev), ter da je tožnik veljal za ekonomista, hayekianca oziroma pripadnika avstrijske ekonomske šole. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bile v letu 2018 tožnikove izjave in nastopi provokativni in polni verskih, etničnih, kulturnih in drugih predsodkov. Pritožba ne izpodbija ugotovitve, da tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prerekal trditev, da je v svojih javnih objavah ljudi razdeljeval na več ali manj vredne rase, govoril in pisal o negroidnih in semitskih hordah, potencialnih klavcih, potencialnih posiljevalcih, ki preplavljajo Evropo z ničelnim človeškim kapitalom; da je ločeval družbo na polnokrvne heteroseksualne bele moške in na izprijence, pisal o koaliciji muslimanov, steklih feministk, raznoraznih spolnih iztirjencev, pederastov, sodomitov, katamitov; da je zanikal holokavst in pisal, da je nemški narod žrtev židovskega vsiljevanja in kurjenja možganov s tako imenovano holokavstologijo ter da je pisal o novi judovski zaroti. Ob teh ugotovitvah se prvostopni zaključek, da se je tožnik s svojimi provokativnimi izjavami sam udeležil javne razprave o različnih pomembnih družbenih temah, izkaže za pravilnega.

16Toženec je sporni izjavi podal v okviru razprave o potrebnosti obstoja in višine minimalne plače, torej v okviru razprave o pomembni družbeni temi, ki je v javnem interesu. Tako prvo izjavo v državnem zboru, kot drugo, v kateri je pojasnil vzroke za podajo prve izjave. Toženec se je kot vodja stranke, ki je znana po zavzemanju za pravice delavcev, v svojem govoru v državnem zboru zavzemal za obstoj minimalne plače. Ekonomska šola, v katero se uvršča tožnik, obstoju te plače nasprotuje. Toženec je tožnika v okviru podkrepitve pravilnosti svojega stališča o upravičenosti obstoja minimalne plače v svojem govoru omenil kot retorično figuro za nesprejemljivost stališča o nepotrebnosti minimalne plače, torej, da je stališče o nepotrebnosti minimalne plače ravno tako nesprejemljivo kot vse ostale tožnikove javno izražene provokativne izjave, s katerimi se toženec prav tako absolutno ni strinjal. Ker se je toženec v specifičnem političnem kontekstu odzval na tožnikova provokativna in nestrpna stališča, za katera je verjel, da so v tedanjih okoliščinah lahko tudi nevarna, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da toženčev namen ni bilo žaljenje in zaničevanje tožnika, temveč kritika tožnikovega javnega izražanja.

17Sporna izjava brez dvoma vsebuje žaljivo sporočilo, saj je oznaka "fašist" (prima facie) objektivno žaljiva. Ker lahko svoboda izražanja zajema tudi pretirane, provokativne izjave, pa žaljiva vrednostna sodba sama po sebi ne zadošča za zaključek, da je toženec presegel meje sprejemljive kritike.¹² Za oceno o protipravnosti oziroma nedopustnosti posega v tožnikovo osebnostno sfero je pomembna pravilna prvostopna presoja, da za sporno oznako kot žaljivo vrednostno sodbo obstaja zadostna dejanska podlaga ter da jo je zato mogoče šteti za še sprejemljivo vrednostno sodbo oziroma kritiko.¹³

18Na stališče tožnika, da v letu 2018 izraz "fašist" še ni bil izvotljen, gre odgovoriti, da je ESČP v zadevi Bodrožić proti Srbiji že v sodbi z dne 23. 6. 2009 ugotovilo, da označba fašist ni nujno izjava o dejstvu (da je oseba, na katero se nanaša, član fašistične stranke ali gibanja), temveč gre lahko tudi za vrednostno sodbo, pri čemer ni treba, da se dejanska podlaga neposredno nanaša na (vse) lastnosti fašizma. V predmetni zadevi je toženec tožnikove javne izjave ocenil kot nestrpne do migrantov, feministk, homoseksualcev in Judov. Upoštevaje, da ima fašizem vsaj od druge svetovne vojne naprej izrazito negativno konotacijo, sploh v povezavi s skupinami ljudi, do katerih je imelo to zgodovinsko politično gibanje negativen, celo nasilen odnos, je toženčeva vrednostna sodba oziroma kritika tožnikovih izjav, ki so bile v tem kontekstu nedvomno povezane s fašizmom, imela zadostno dejansko podlago. Pri tem ni važno, ali so bila izražena stališča tožnika za družbo dejansko nevarna. Bistveno je, da je toženec izjave tožnika kot takšne razumel. Tako kot je imel tožnik možnost, da je svoje nestrpne ideje in stališča javno izrazil, tako je imel toženec možnost, da se nanje na provokativen način odzove. Kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, svoboda izražanja je eden od temeljev demokratične družbe tudi zato, ker je pogoj za napredek tudi opozarjanje na nevarnost in napačnost skrajnih idej.

19Pritožbeno navajanje, da je šlo pri izjavah o avtorstvu bloga A. in o neoliberalnosti za neresnične trditve, ki jih svoboda izražanja ne ščiti, ni bistveno. Sodišče prve stopnje je namreč v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo, ker tožnik ni stavil trditev o škodovanju teh dveh izjav njegovi osebni sferi in ker ni dokazal, da bi ga ti dve izjavi prizadeli. Tem ugotovitvam pa pritožba niti ne nasprotuje.

20Pritožbeni razlogi niso podani. Ker ni podan niti kakšen od razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), se je pritožba izkazala za neutemeljeno. Zato jo je bilo potrebno zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

21Tožnik ni upravičen do povrnitve stroškov, ki mu nastali zaradi vložitve pritožbe, saj s pritožbo ni uspel. Je pa tožencu, ki je na njegovo pritožbo argumentirano odgovoril, dolžan povrniti potrebne pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena, prvi odstavek 154. člena ter prvi odstavek 155. člena ZPP).

22Pri odmeri stroškov, ki je razvidna iz v odgovoru na pritožbo specificiranega stroškovnika (v spisu na listovni številki 94), je upoštevana pritožbena vrednost spornega predmeta. V kolikor tožnik zneska pravdnih stroškov v roku za prostovoljno izpolnitev tožencu ne bo povrnil, je dolžan plačati še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne po izteku s to sodbo določenega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (313. člen ZPP, prvi odstavek 299. člena OZ, načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006).

¹ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami.
² Ustava Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 33/1991, s spremembami in dopolnitvami.
³ Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94.
⁴ Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/01 s spremembami in dopolnitvami.
⁵ Sodišče mora obseg izvrševanja vsake od nasproti si stoječih pravic zmanjšati na tisto mero, ki je nujna zaradi uresničitve človekove pravice drugega (t. i. metoda praktične konkordance). Glej npr. odločbi Ustavnega sodišča U-I-191/09, Up-916/09 z dne 30. 9. 2010 (12. točka obrazložitve) in Up-538/20 z dne 19. 1. 2023 (38. in 39. točka obrazložitve).
⁶ Glej npr. odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-584/12 z dne 22. 5. 2014, Up-1019/12 z dne 26. 3. 2015, Up-1128/12-17 z dne 14. 5. 2015, Up-515/14 z dne 12. 10. 2017 , Up-614/15 z dne 21. 5. 2018 in Up-472/20 z dne 14. 2. 2024.
⁷ Ta merila ESČP so: 1. vsebina, oblika in posledica izjave; 2. njen prispevek k razpravi v splošnem interesu; 3. predhodno ravnanje in položaj osebe, na katero se objava nanaša; 4. metoda pridobivanja informacij in njihova resničnost; 5. razlikovanje med izjavami o dejstvih, ki so lahko podvržene dokazovanju resničnosti, in vrednostnimi sodbami; 6. nujnost posega (upoštevaje težo naloženih sankcij). Glej npr. odločitve ESČP v zadevah Von Hannover proti Nemčiji, št. 40660/08 in 60641/08 z dne 7. 2. 2012, Axel Springer AG proti Nemčiji, št. 39954/08 z dne 7. 2. 2012, Lingens proti Avstriji št. 9815/82 z dne 8. 7. 1986, Dupuis in drugi proti Franciji, št. 1914/02 z dne 12. 11. 2007, Mamere proti Franciji, št. 12697/03 z dne 7. 2. 2007.
⁸ Glej na primer sodbi v zadevah Palomo Sanchez in ostali proti Španiji, št. 28955/06, 28957/06, 28959/06 in 28964/06 z dne 12. 9. 2011, Mladina d.d. Ljubljana proti Sloveniji, št. 20981/10 z dne 17. 4. 2014.
⁹ Glej na primer sodbe v zadevah Karácsony proti Madžarski, št. 42461/13 in 44357/13 z dne 17. 5. 2016, Castells proti Španiji, št. 11798/85 z dne 13. 4. 1992, Piermont proti Franciji, št. 15773/89 in 15774/89 z dne 27. 4. 1995.
¹⁰ Glej na primer sodbo v zadevi Erbakan proti Turčiji, št. 59405/00 z dne 6. 6. 2006.
¹¹ Odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-1128/12 z dne 14. 5. 2015 in Up-614/15-21 z dne 21. 5. 2018.
¹² Glej sodbe ESČP Oberschlick proti Avstriji (št.2), št. 20834/92 z dne 1. 7. 1997, Feldek proti Slovaški, št. 29032/95 z dne 12. 7. 2001 in Bodrožić proti Srbiji, št. 32550/05 z dne 23. 6. 2009.
¹³ Glej odločbe Ustavnega sodišča Up-584/12 z dne 22. 5. 2014 (11. in 12. točka obrazložitve), Up-515/14 z dne 12. 10. 2017 (21. točka obrazložitve) in Up-614/15 z dne 21. 5. 2018 (17. točka obrazložitve).