VSL Sklep I Cp 326/2025

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožencema naložilo, da v roku 8 dni vzpostavita prejšnje posestno stanje s tem, da odstranita obešanko s parkirne ovire na parkirnem mestu, kjer parkira tožnica, s parc. št. 0/1 k. o. ..., ter jo nadomestita s prvotno obešanko, za katero tožnica ključ ima, ali pa tožnici izročita ključ za novo obešanko, sicer bo po poteku osemdnevnega roka tožnica upravičena sama zamenjati obešanko na parkirni oviri, vse na stroške tožencev (I. točka izreka). Tožencema je prepovedalo, da bi na katerikoli način preprečevala uporabo parkirnega mesta, kjer parkira tožnica s parc. št. 0/1 k. o. ... (II. točka izreka). Odločilo je, da sta toženca dolžna tožnici povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.393,29 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2Zoper sklep vlagata pritožbo toženca in kot bistveno navajata, da tožnica na spornem parkirnem mestu ni imela posesti. Varovana posest je tista, ki daje neko socialno, ekonomsko varnost, načeloma pa se izvaja tako, da med udeleženci ne povzroča napetosti. Sprotna in potrebam primerna nagajanja posameznika ne morejo in ne smejo biti deležna sodnega varstva. Sodišče samo ugotavlja, da so stranke v dolgoletnih sporih zaradi parkiranja, torej tožnica posesti ni imela. Pravdne stranke ter njihovi sorodniki in pravni predniki so bili in so zaradi parkiranja v dolgotrajnih sporih. Toženkin pokojni oče A. A. je zato 10. 7. 2006 s tožničino mamo B. B. sklenil pogodbo o razdružitvi premoženja in uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim. Pogodbenika sta se v 5. členu pogodbe strinjala, da se del zemljišča med obstoječim pločnikom in novozgrajenim prizidkom uporablja kot parkirišče z dovozom za potrebe poslovnega prostora v lasti A. A. Tožnica stanovanje oddaja v najem, zato toženca ugovarjata tako njeni posesti kot aktivni legitimaciji. Tožnica ima svoj parkirni prostor in garažo. Za slednjo je ob ogledu sama povedala, da ima v njej spravljene svoje stvari, njenim najemnikom pa toženca nista dolžna zagotoviti parkiranja. Sodišče se je ob ogledu prepričalo, da je možno na spornem območju vzdolžno parkirati samo eno vozilo, ob pravokotnem parkiranju pa vozila segajo na zemljišče v lasti Mestne občine C. (v nadaljevanju MOC), ki v naravi predstavlja kolesarsko stezo in pločnik. Sodišče ugotovitev ob ogledu ni ocenilo, svojo dokazno oceno je oprlo na eno samo fotografijo. Ȍe bi sodišče dokazno ocenilo ugotovitve ob ogledu, ne bi smelo ugotoviti, da so se stranke postopka dogovorile za pravokotno parkiranje v smeri hiše, saj za to niso podane prostorske zmožnosti. Sodišče se ni ukvarjalo z vzroki toženčevega ravnanja. Toženec je motilno ravnanje izvršil kot dovoljeno samopomoč, da bi se rešil neupravičenega vznemirjanja in motenja svoje posesti ter preprečil nevarnost kaznovanja in odstranitve svojega vozila s strani redarske službe.

3Pritožba ni utemeljena.

4Niti postopek pred sodiščem prve stopnje niti izpodbijani sklep nista obremenjena z nobeno od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je dokazni postopek izvedlo skladno z zakonskimi določbami, v dokazni oceni se je zadosti opredelilo do vseh pravno pomembnih dokazov (vključno z ugotovitvami ob ogledu), dokazna ocena sledi metodološkemu napotku iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožba tudi ne uspe izkazati zatrjevane kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana le, če sodišče napačno povzame oziroma prenese v obrazložitev odločbe vsebino listin ali zapisnike o zaslišanju strank, prič in izvedencev, ne pa v primeru, ko te dokaze nepravilno dokazno vrednoti. V zadnjem primeru gre (lahko) le za napačno dokazno oceno in s tem pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

5Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da sodišče v sporih zaradi motenja posesti daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje in pri tem ne upošteva pravice do posesti in dobrovernosti posestnika (prvi odstavek 33. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ). Poglavitna cilja posestnega varstva sta dva: 1) začasno zavarovanje dotedanjega načina uporabe (posesti) stvari, ki naj traja do rešitve spora o pravici do uporabe, ter 2) preprečevanje, omejevanje in sankcioniranje samovoljnega uveljavljanja zatrjevanih pravic.

6Iz navedenega je že razvidna pravilnost stališča sodišča prve stopnje, da zatrjevana pravica do uporabe parkirišča, ki jo pritožnika opirata na Pogodbo o razdružitvi premoženja in uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim z dne 10. 7. 2006 in Sporazum o oblikovanju etažne lastnine z dne 20. 12. 2013, za odločitev ni pomembna. Prav tako ne morejo biti uspešna pritožbena izvajanja, da bi moralo sodišče v okviru obravnavane zadeve sporna razmerja urediti trajno. Takšno varstvo bosta pritožnika lahko dosegla v temu namenjenem petitornem postopku.

7Tožnica je v postopku uveljavljala varstvo posesti na parkirnem mestu, ki se nahaja pred zunanjim stopniščem v večstanovanjsko stavbo z naslovom Ulica 1, C. Trdila je, da je imela na parkirnem mestu zadnjo mirno posest, ki sta ji jo toženca odvzela s tem, ko je drugi toženec 17. 7. 2023 zamenjal obešanko na talni parkirni oviri pred parkirnim prostorom ter ji ni želel izročiti ključa nove obešanke.

8Tudi v pritožbenem postopku ostaja sporno, ali je tožnica pred motilnim ravnanjem na spornem parkirnem mestu imela posest ter ali je vsebina njene posesti takšna, da utemeljuje posestno varstvo.

9Sodišče prve stopnje je v zvezi z zadnjim posestnim stanjem ugotovilo naslednja dejstva:

- Tožnica od 2020 biva v hiši na naslovu Ulica 1, C.

- Tako ob priselitvi tožnice v hišo kot pred tem je bila situacija v zvezi s parkiranjem na lokaciji neurejena. Na spornem območju pred stopniščem je parkiralo več avtomobilov v lasti lastnikov stanovanj in njihovih najemnikov. Prostora za vse je bilo premalo, zato je prihajalo do sporov.

- Nekje v letu 2022 je bil medsebojni dogovor takšen, da je najemnik stanovanja v lasti očeta prve toženke (sedaj pa v lasti prve toženke) D. D. parkiral levo ob zidu, tožnica pa skrajno desno, pri čemer sta oba parkirala pravokotno na hišo.

- Po smrti D. D. 4. 8. 2022 je njegov avto zaradi odprtega zapuščinskega postopka ostal dalj časa parkiran na spornem prostoru. Avto je bil parkiran vzporedno s hišo, tožnica pa je parkirala skrajno levo ob zidu, pravokotno na hišo.

- Aprila 2023 je drugi toženec med pločnik in parkirno področje namestil talne parkirne ovire, tako da se je avto D. D. nahajal za parkirnimi ovirami.

- Po namestitvi ovir je med stanovalci prišlo do sporov. 25. 4. 2023 je bil zato med vsemi vpletenimi izveden sestanek, na katerem je bil sklenjen dogovor, da lahko tožnica še naprej parkira na parkirnem mestu skrajno levo ob zidu. Za ta namen ji je drugi toženec izročil ključe obešanke parkirne ovire.

- Tožnica je po sestanku in dogovoru parkirala na dogovorjenem parkirnem mestu, tako da si je odklenila pred njim nameščeno parkirno oviro, jo položila in parkirala.

- 17. 7. 2023 je drugi toženec zamenjal obešanko parkirne ovire in s tem tožnici onemogočil parkiranje. Toženca sta zavrnila poziv tožnice, da ji izročita ključ nove obešanke.

10Na prvi pogled so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje tako ugotovljeno dejansko stanje oprlo le na eno fotografijo. Iz obrazložitve sklepa je razvidno, da je sodišče prve stopnje obravnavalo in upoštevalo listinske dokaze, izpovedi strank in prič ter logično izkustvena pravila, v veliki meri pa tudi dejstva, ki med strankama niti niso bila sporna. Fotografijo, na katero opozarjata pritožnika, je uporabilo zlasti za prikaz, kakšno je bilo posestno stanje po smrti D. D. Pri tem med strankami ni bilo sporno, da je bil avto pokojnega parkiran na način, ki ga prikazuje fotografija, pritožnika pa v pritožbi konkretizirano ne ugovarjata ugotovitvi, da je tožnica parkirala levo ob zidu pravokotno na stavbo. Sklicujeta se sicer na ugotovitve ob ogledu, da to ni možno, ne da bi avto segal na sosednje zemljišče v lasti MOC, vendar to dejstvo še ne dokazuje, da do takšnega parkiranja ni prihajalo. Nasprotno. Parkiranje pravokotno na stavbo izkazujejo številne fotografije v spisu, pa tudi izpovedi strank in prič, ki jih je vse povzelo in ocenilo sodišče prve stopnje, pritožnika pa njegovim ugotovitvam obrazloženo ne nasprotujeta.

11Pritožnika v pritožbi navržeta, da med strankama ni bilo nikoli dogovorov, ki jih je povzelo sodišče, vendar ne ugovarjata ugotovitvi o sestanku in dogovoru 25. 4. 2023 ter na njiju temelječi izročitvi ključev obešanke. Neresnične so pritožbene navedbe o nespornosti poškodovanja parkirnih ovir s strani tožnice. To dejstvo je bilo sporno, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da toženca svojih trditev nista dokazala.

12Sodišče prve stopnje ni prezrlo, da je v zvezi s parkiranjem na spornem prostoru prihajalo do sporov med stanovalci in lastniki ter da so se ti spori po smrti pravnega prednika prve toženke A. A. še okrepili. Vendar je hkrati pravilno izpostavilo, da je tožnica na spornem parkirnem prostoru parkirala vsaj od leta 2022, zlasti pa, da sta toženca konec aprila 2023 s tožnico sklenila dogovor, v katerem sta se strinjala z njenim parkiranjem na spornem parkirnem mestu, svoje soglasje pa dodatno potrdila z izročitvijo ključev parkirne ovire. Tožnica je na podlagi tega dogovora na spornem parkirnem prostoru vse do motilnega ravnanja parkirala nemoteno in neomejeno. Tudi pritožbeno sodišče se strinja, da večmesečno neovirano parkiranje ustreza standardu pravno varovane mirne posesti. Pri tem je pomembno, da je bilo parkiranje navzven vidno in v razmerju do motilca ni bilo samovoljno, saj je temeljilo na njegovem soglasju.

13Iz ugotovitev sodišča prve stopnje zanesljivo izhaja, da tožnica v hiši živi in je parkirno mesto uporabljala za lastne potrebe, drugačne pritožbene navedbe so neutemeljene. Kljub temu pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ne bi bilo nič drugače, če bi tožnica stanovanje oddajala v najem in bi parkirno mesto uporabljal njen najemnik. Tudi posredni posestnik namreč uživa posestno varstvo, če je proti njegovi volji s strani tretje osebe odvzeta ali motena posest neposrednemu posestniku.

14Pritožnika v pritožbi vztrajata, da je drugi toženec motilno ravnanje izvedel kot dovoljeno samopomoč, vendar tudi tokrat pogojev iz 31. in drugega odstavka 33. člena SPZ ne uspeta izkazati. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je v času motilnega ravnanja tožnica izvrševala posest na podlagi dogovora s tožencema in ne na silo, na skrivaj ali z zlorabo zaupanja. Pritožnika tudi nista utemeljila ostalih zahtevanih pogojev za samopomoč, saj nista izkazala, da je pred motilnim ravnanjem grozila neposredna nevarnost, da je bila samopomoč takojšnja in nujna ter da je način samopomoči ustrezal okoliščinam nevarnosti. Grožnja denarnega kaznovanja in odstranitve vozila, ker sta toženca zaradi nezmožnosti parkirati na spornem parkirnem mestu prisiljena parkirati na drugačen način ali drugje, ne dosega standarda nevarnosti v smislu navedenega člena. Še manj to velja za njune navedbe, da sta morala ubraniti posest parkiranja, ki je bila dogovorjena med B. B. in pok. A. A.

15Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da za odločitev ni pomembno, ali tožnica z načinom ustaljenega parkiranja delno posega v zemljišče v lasti MOC. To dejstvo namreč ne more biti podlaga, da bi ji sodišče odreklo posestno varstvo na delu parkirišča, ki je v zasebni lasti. Slednje velja toliko bolj, ker toženca ne trdita, da bi MOC ustaljenemu načinu parkiranju kadarkoli nasprotovala, kakor tudi ne, da ob izbiri drugačnega avtomobila tega ne bi bilo mogoče parkirati pravokotno na stavbo, ne da bi bilo ob tem poseženo v sosednjo nepremičnino.

16V pritožbi uveljavljeni pritožbeni razlogi torej niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP), zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

17Ker pritožnika s pritožbo nista uspela, sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka.