VSL Sodba I Cp 79/2024

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za ugotovitev, da imajo tožniki kot skupni lastniki prizidka k stavbi D. 1A, ki stoji na parc. št. 363/2 in št. 363/3, k.o. X, stavbno pravico na delu parc. št. 364 iste k.o. v skupni izmeri 173 m2, ki v naravi predstavlja prizidek (v tlorisni izmeri 89 m2) in pokrit gostinski vrt (v tlorisni izmeri 84 m2), dokler prizidek in pokriti gostinski vrt stojita, kar je v skici izvedenca geodetske stroke z dne 12. 4. 2013, ki je sestavini del sodbe, označeno črtkano z rdečo barvo (točka I. izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v višini 2.389,39 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka naprej.

2Tožeča stranka vlaga pritožbo. Uveljavlja vse pritožbenega razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP¹. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da je odločitev o pasivni legitimaciji preuranjena, zmotna, obremenjena s kršitvijo 7. in 212. člena ZPP, ki je vplivala na zakonitost sodbe. V času vložitve tožbe in do 5. 10. 2020 je zemljiškoknjižno stanje izkazovalo lastninsko pravico tožene stranke. A. d.o.o. dne 10. 12. 2019 ni mogel biti lastnik, lastninsko pravico je pridobil po pogodbi z dne 4. 8. 2020. Tožena stranka ni pojasnila, s čim je dosegla prenos lastninske pravice z učinkom za nazaj (z 10. 12. 2019). Sodišče ni imelo podlage, da bi samo raziskovalo to dejstvo. Pasivna legitimacija se ne preverja po uradni dolžnosti, temveč na ugovor stranke.

Podana je absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kršena je pravica do enakega varstva pravic (22. člena Ustave) in do učinkovitega pravnega varstva (25. člen Ustave), ker so razlogi v sodbi v bistvenem delu glede zavrnitve zahtevka nejasni oz. sami s seboj v nasprotju oz. razlogov o odločilnih dejstvih ni.

Materialno pravno napačni so zaključki sodišča: - da so prodajne pogodbe pomanjkljive, ker ne vsebujejo bistvenih sestavin (pogodbi sta bili sklenjeni, podpisani in realizirani, kupnina plačana, kar je bilo potrjeno s podpisom prodajalke); - da bi morali tožniki zatrjevati pridobitev pravice uporabe od občine oz. zatrjevati dogovor med dediči o delitvi uživanja parcele (dokazovali in dokazali so, da je imela B. B. pravico uporabe in jo je skupaj z objekti prenesla - prodala tožnikom, kar je bilo v času družbene lastnine mogoče tudi izven knjižno in na podlagi ustnih realiziranih pogodb celo za zemljišča izven objektov). Sodišče ni upoštevalo navedenih materialnopravnih izhodišč in napačno upoštevalo pravilo o dokaznem bremenu. Razpologalna pravica B. B. je bila dokazana s prodajnimi pogodbami, njeno pisno izjavo in izjavo C. C. ter z izjavami prič in drugimi okoliščinami - stanjem v naravi. Prizidek je bil zgrajen z vednostjo in izrecnimi dovoljenjem B. B., gradnji ni nihče oporekal. B. B. je imela na spornem zemljišču izključno pravico uporabe. Ni dokazov, da naj bi imeli pravico uporabe dediči ali tretja oseba. Trditve toženke so manj verjetne. Tožniki so pravico uporabe pridobili od B. B. skupaj z objekti, ki so že stali, ko zemljišče še ni bilo družbena lastnina. Pravico uporabe so izvajali iz pravice uporabe pravne prednice. Nasprotno stališče sodišča (da bi jo morali pridobiti od občine) je zmotno.

Zmotno je tudi stališče sodišča, da stavba, zgrajena brez upravnih dovoljenj, ni imela pravnega varstva. Sklicevanje na takratno sodno prakso ni ustrezno. Sedanja pravna praksa izrecno dopušča legalizacijo takih objektov. Zmotno je stališče, da nelegalnega objekta ni mogoče obravnavati kot predmeta stvarnih pravic in nanj navezati zakonite stavbne pravice na podlagi 271. člena SPZ². Nasprotno stališče izhaja iz judikata VS RS II Ips 38/2021. Tudi če bi štelo, da tožniki na derivativen način niso pridobili pravice uporabe od B. B., je treba upoštevati, da so na zemljišču v družbeni lastnini gradili s tihim soglasjem občine, ki gradnji in uporabi tožnikov ni nikoli nasprotovala.

Zaradi napačne uporabe materialnega prava je bilo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ker je sodišče zavrnilo izvedbo dokaza z izvedencem geodetske stroke.

3Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga zavrnitev in zahteva plačilo pritožbenih stroškov. Pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, razen v delu, ki se nanaša na zavrnitev ugovora že razsojene stvari. Tožbo bi bilo treba zavreči.

4Pritožba ni utemeljena.

5V mejah pritožbenih navedb in ob uradnem preizkusu, pri katerem pazi na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v okviru podane trditvene in dokazne podlage stranke, po pravilno ugotovljenih pravno odločilnih dejstvih sprejelo pravilne materialnopravne odločitve o tožbenem predlogu in ugovorih tožene stranke. Utemeljijo jih je z jasnimi in popolnimi dejanskimi in pravnimi razlogi. Pri odločanju ni zagrešilo uveljavljenih kršitev ustavnih pravic in procesnih kršitev, pa tudi ne uradno upoštevnih kršitev in napak. Ker sprejema odločitev kot pravilno, skupaj z dokazno oceno in razlogi, na katere se tudi samo sklicuje in jih ne bo ponavljalo, bo pritožbeno sodišče odgovorilo le ne bistvene pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6Ni bilo sporno, da je tožeča stranka vložila obravnavano tožbo na ugotovitev zakonite stavbne pravice na delu parc. št. 364 k.o. X, na katerem stojita prizidek in gostinski vrt k stavbi gostilne Y, ki stoji na parc. št. 363/2 in 363/3 iste k.o., po tem, ko je bil v predhodni pravdi pravnomočno zavrnjen tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice na istem zemljišču. Pravilne so dejanske ugotovitve in pravna presoja sodišča prve stopnje v točkah 14.-19. sodbe, da zahtevek za ugotovitev lastninske pravice in zahtevek za ugotovitev zakonite stavbne pravice, kljub enakemu historičnemu dogodku, vsebinsko nista istovetna. V odgovoru na pritožbo ponovljeni ugovor tožene stranke, da bi moralo sodišče zaradi nedopustnosti ponovnega sojenja o isti stvari tožbo skladno z drugim odstavkom 319. člena ZPP zavreči, je zavrnjen s pravilnimi razlogi, ki jim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje.

7Ob uradnem preizkusu je treba ugotoviti, da je pravilno zavrnjen tudi toženkin (smiselni) ugovor litispendence (točka 21. sodbe). Dokler pravda teče, se ne more o istem zahtevku začeti nova pravda med istimi strankami. Če se taka pravda začne, sodišče tožbo zavrže (189. člena ZPP). Prvi pogoj za upoštevanje litispendence je istovetnost pravdnih strank. Iz ugotovitev sodbe izhaja, da sta bili vloženi dve tožbi z identično vsebino: najprej tukajšnja tožba zoper toženo stranko dne 11. 3. 2020, na katero je toženka odgovorila 14. 7. 2020. Kasneje (5. 3. 2021) še zoper (drugo) toženo stranko (A. d.o.o., Ljubljana). Ugotovitev sodišča prve stopnje, da litispendence ni, je pravilna.

8Ne drži pritožbena graja o kršitvah 7. in 212. člena ZPP pri obravnavi ugovora tožene stranke o zgrešeni pasivni legitimaciji. Iz podatkov spisa in ugotovitev sodbe v točki 22. izhaja, da je tožena stranka podala sklepčen ugovor pasivne legitimacije in ga dokazovala s historičnim ZK izpiskom. Po pravilni oceni navedene listine je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožba zoper toženko vložena 11. 3. 2020, da je bil tedaj v zemljiški knjigi že zabeležen predlog za prenos lastninske pravice v korist drugega subjekta (A. d.o.o.) in izbris lastninske pravice v korist tukajšnje toženke, oboje z učinkovanjem (že) od 10. 12. 2019, da je bil nato vpis dovoljen oz. izveden 5. 10. 2020. Ob pravilni uporabi materialnopravnih določb 5., 6. in 7. člena ZZK-1³ je tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen po ugotovitvi, da v času vložitve tožbe tožena stranka ni bila več lastnica zemljišča. V tožbi na ugotovitev zakonite stavbne pravice je pasivno legitimiran lastnik zemljišča.

9Pritožba pravilnih dejanskih ugotovitev in pravne presoje sodišča prve stopnje o zgrešeni pasivni legitimaciji z ničemer ne omaje. Vpis pravice in pravnega dejstva v zemljiški knjigi učinkuje že od trenutka, ko sodišče prejme predlog za vpis. S tem trenutkom se že pridobijo oz. prenehajo stvarne pravice na vknjiženih nepremičninah. Če je vpis pravice kasneje dovoljen, se upoštevaje načelo publicitetnega učinka vpisov šteje, da je (sprememba) pravice vsakomur znana in se nihče ne more sklicevati, da mu ni bila znana, že od vpisa prejema predloga za vpis te (spremembe) pravice, ki ga opravi zemljiškoknjižno sodišče. Ob pravilnih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje o podanem zemljiškoknjižnem predlogu za vpis in izbris lastninske pravice in o datumu zaznamovanja prejema predloga v zemljiški knjigi, ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je zemljiškoknjižno stanje ob vložitvi tožbe izkazovalo lastninsko pravico tožene stranke. Zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije je tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen.

10Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje tudi (rezervnim) ugotovitvam in presoji sodišča prve stopnje, da je bil tožbeni zahtevek (tudi sicer) neutemeljen.

11Po skrbni in celoviti oceni zbranega procesnega gradiva je ugotovilo: - predmet spora je stavbna pravica na delu zemljišča 364 v izmeri 173 m2, na katerem stoji prizidek (89 m2) in pokrit gostinski vrt (84 m2); - parc. št. 364 je bila v družbeni lastnini, tožena stranka je pridobila lastninsko pravico na njej leta 2019, v času vložitve tožbe sporno zemljišče ni bilo več v njeni lasti; - prizidek in pokrit gostinski vrt nista bila vpisana v zemljiško knjigo; - gostinski vrt ni zgradba, ampak pritiklina; - predmet prodajnih pogodb med tožeče stranko in prodajalko (B. B.) iz leta 1998 in 1989 sta bili dve garaži in priročno skladišče skupaj s funkcionalnim zemljiščem na parc. št. 363/1; - prodajni pogodbi sta bili realizirani (kupnina plačana, nepremičnina izročena v posest tožeči stranki); - možno je, da so se nepremičnine, ki so predmet obeh pogodb, dejansko nahajale na parc. št. 364; - parc. št. 32/1 je bila nacionalizirana; - prodajalka je po sklepu o dedovanju in dodatnem sklepu o dedovanju iz leta 1966 sama prevzela v last enosobno stanovanje s kabinetom v prvem nadstropju hiše v Ljubljani, D. 1, eno garažo na dvorišču v izmeri 15 m2 za en osebni avto, trajno pravico uporabe drvarnice in kleti, pripadajočih k izločenemu stanovanju ter trajno pravico skupne uporabe hodnika, stopnišča in podstrešja, vse v stavbi na D. ulici 1 v Ljubljani, ki stoji na parc. št. 32/1 v vložku 16; - garaža v izmeri 15 m2 je bila v lasti prodajalke in je bila predmet prodajne pogodbe iz leta 1989, vendar ni stala na spornem zemljišču; - na drugih pomožnih objektih, ki so stali na spornem zemljišču, prodajalka ni imela lastninske pravice in razpolagalnih upravičenj; - parc. št. 32/1 (ki se je razdelila v 363/1 in 364) je bila v družbeni lastnini, v upravljanju občine; - tožniki niso izkazali, na kakšni podlagi naj bi prodajalka to nepremičnino uporabljala; - pravica uporabe na parc. št. 40/3 (364) je pripadala štirim dedičem, vsakemu do 1/4, ni bila v izključni uporabi prodajalke, tožniki dogovora o razdelitvi pravice uporabe in uživanja parcele niso zatrjevali; - prodajalka ni imela pravice samostojnega razpolaganja s spornim zemljiščem; - tožniki so prizidek gradili (zgolj) s priglasitvijo del, kljub ugovoru toženke o nezakoniti gradnji ni bilo trditev, da bi pridobili uporabno ali gradbeno dovoljenje; - legalnosti gradnje prizidka niso zatrjevali niti dokazali; - tožniki tudi niso zatrjevali, da so prizidek gradili z dovoljenjem občine ali z upravnimi dovoljenji pravnega prednika, temveč le, da so ga uporabljali.

12Pritožbeno sodišče v celoti sprejema navedene dejanske ugotovitve, ki jih pritožniki z ničemer ne omajajo. Oporo imajo v pravilno in popolno ocenjenih prodajnih pogodbah iz leta 1988 in 1989, v historičnih zemljiškoknjižnih izpiskih in listinah o pravnem prometu z navedenimi nepremičninami ter tudi v izpovedbi tretjega tožnika, ki je povedal, da upravnih dovoljenj za izgradnjo prizidka tožniki niso pridobili. V dokaznem postopku tako ni bilo nobene podlage za pritožbeni zaključek o derivativno pridobljeni pravici uporabe na spornem zemljišču. Zahtevek za ugotovitev lastninske pravice na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini je bil nenazadnje pravnomočno zavrnjen že v predhodni pravdi na ugotovitev lastninske pravice. Tudi sodišče prve stopnje pa je pravilno ocenilo, da pravna prednica tožnikov na spornem zemljišču ni imela ne pravice uporabe ne razpologalnih upravičenj za njen prenos.

13Pravilna je tudi odločitev, da tožniki z ugotovljeno (črno) gradnjo prizidka na spornem zemljišču niso pridobili lastninske pravice na spornem objektu, niti zakonite stavbne pravice na zemljišču, na katerem stoji prizidek. Pri odločanju je glede na ugovor tožene stranke o nezakoniti gradnji povsem pravilno izhajalo iz 12. člena ZTLR⁴ in 272. člena SPZ, ki ureja pridobitev zakonite stavbne pravice. Sprejeta odločitev je v dejanskem pogledu bistveno drugačna od judikata VS RS II 38/2021, na katerega se sklicuje pritožba⁵. Ne odstopa od ustaljenih stališč sodne prakse. Vrhovno sodišče RS je v sodbi II Ips 2/2018 z dne 20. 6. 2019 namreč pojasnilo, sodišče pa v sodbi pravilno izhajalo in upoštevalo naslednja materialnopravna izhodišča: da je bilo imetništvo pravice uporabe v času družbene lastnine predpogoj za gradnjo stavbe v skladu z zakonom na zemljišču, ki je v družbeni lastnini oz. za pridobitev ustreznih upravnih dovoljenj za gradnjo stavbe na družbeni lastnini. V prvem odstavku 12. člena ZTLR je bilo določeno, da če je stavba, na kateri ima kdo lastninsko pravico, v skladu z zakonom zgrajena na zemljišču, ki je družbena lastnina, ima njen lastnik pravico uporabe zemljišča, na katerem je stavba zgrajena, in zemljišča, ki je namenjeno za njeno redno rabo, dokler stavba obstaja. Če je bila nepremičnina, na kateri je bil zgrajen objekt, družbena lastnina, je bila originarna pridobitev lastninske pravice po določbah 24. do 26. člena ZTLR o gradnji na tujem zemljišču izključena.

14Glede na dejanske ugotovitve v obravnavani zadevi, ko so tožniki zgradili sporni prizidek brez pravice uporabe zemljišča in brez potrebnih upravnih dovoljenj za gradnjo (ki jih niso ne zatrjevali ne dokazali), je pravno pravilna presoja, da niso dokazali niti derivativne niti originarne pridobitve lastninske pravice. Pritožbeno sklicevanje na izrecno soglasje občine in tiho soglasje pravnih prednikov prodajalca tožene stranke za gradnjo je v ugotovljenih konkretnih okoliščinah primera neutemeljeno in tudi neupoštevno. Brez opravičila zakaj jih tožeča stranka ni podala (in dokazala) na prvi stopnji, jih prvič navaja šele v pritožbi. Neupravičene pritožbene novote so nedovoljene in jih ni mogoče več obravnavati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

15Po povedanem je bil tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen. Izvajanje dokaza z izvedencem geodetske stroke (za ugotavljanje lokacije kupljenih garaž in obsega spornega zemljišča) ni bilo več potrebno. Predlagani dokaz je kot nepotreben pravilno in obrazloženo zavrnjen v točki 38 sodbe, zato tudi procesne kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni.

16Pritožbeni razlogi niso podani. Odločitev je pravilna v dejanskem in pravnem pogledu in ni obremenjena z uveljavljenimi in uradno upoštevanimi procesnimi kršitvami. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

17Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka ni upravičene do pritožbenih stroškov, ker je s pritožbo propadla (prvi odstavek 154. člena ZPP), toženka pa zato, ker je v odgovoru na pritožbo le ponovila svoje predhodne navedbe in naziranja, s čimer ni pomagala pri odločanju na pritožbeni ravni (prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ Uradni list RS, št. 29/1999 s spremembami.
² Stvarno pravni zakonik, Uradni list RS št. 87/2002 s spremembami.
³ Zakon o zemljiški knjigi, Uradni list RS, št. 58/2003 s spremembami.
⁴ Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 36/80.
⁵ V navedeni zadevi je bilo zavzeto stališče, da je nelegalno zgrajen in kasneje legaliziran objekt mogoče obravnavati kot samostojen predmet lastninske pravice z zakonito stavbno pravico na zemljišču ob naslednjih ugotovljenih konkretnih okoliščinah primera: nezakonita gradnja stanovanjske hiše je bila izvedena na določenem (za gradnjo) opredeljenem družbenem zemljišču, z ustnim soglasjem delavcev občine, izkazana je bila več desetletij trajajoča uporaba in kasnejša legalizacija objekta s potrdilom, da ima objekt uporabno dovoljenje po zakonu.