VSL Sklep II Cpg 97/2025

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo postopek.

2Zoper sklep se je pritožila tožnica brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3Pritožba ni utemeljena.

4Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, zato se za ta gospodarski spor uporabljajo določbe postopka v sporih majhne vrednosti (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)).

5Izpodbijani sklep o ustavitvi postopka temelji na ugotovitvi, da tožnica v roku iz plačilnega naloga ni doplačala sodne takse za redni postopek, podani pa niso bili niti pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks. Sodišče prve stopnje je zato na podlagi določbe tretjega odstavka 105.a člena ZPP štelo, da je tožnica tožbo umaknila in je postopek ustavilo (tretji odstavek 188. člena ZPP).

6Pritožnica priznava, da sodne takse ni pravočasno (do)plačala, kot razlog pa navaja, da zaradi odsotnosti oziroma terenskega dela "pošte" ni pravočasno prejela.

7Pravilnosti vročitve poštne pošiljke s plačilnim nalogom za plačilo sodne takse, s katerim je bila tožnica pozvana na (do)plačilo sodne takse v petnajstdnevnem roku, pritožba izrecno ne graja. Pritožbeno sodišče tudi sicer ugotavlja, da iz vročilnice pri list. št. 23 izhaja, da se je plačilni nalog tožnici pravilno vročal osebno na naslovu, vpisanem v sodni register (tretji odstavek 139. člena ZPP). Ker ji pisanja na način, določen v 133. členu ZPP, ni bilo mogoče vročiti, je bilo tožnici dne 20. 11. 2024 v hišnem predalčniku puščeno obvestilo, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem ga mora prevzeti. Tožnica pisanja v tem roku ni prevzela, zato se skladno s četrtim odstavkom 142. člena ZPP šteje, da ji je bilo pisanje vročeno s fikcijo petnajsti dan po puščenem obvestilu, to je 5. 12. 2024. Tak način vročanja je pravilen in zakonit.

8Razlog odsotnosti iz pisarne, s katerim pritožnica posplošeno pojasnjuje nepravočasen prejem poštne pošiljke, se sicer načeloma presoja v okviru instituta vrnitve v prejšnje stanje (116. člen ZPP). Vendar pa v konkretni zadevi, ko gre za zamudo roka za plačilo sodne takse, vrnitve v prejšnje stanje ni mogoče zahtevati. Ta je namreč mogoča le glede zamude procesnih rokov,¹ rok za plačilo sodne takse pa je materialnopravni rok.² Pritožbeno sodišče še pripominja, da se za uspešnost predloga za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka zahteva, da je vzrok za zamudo upravičen, pri čemer pa za pravne osebe velja, da morajo imeti svoje poslovanje organizirano tako, da si zagotovijo (pravočasen) prevzem sodnih pošiljk.

9Pritožnica nadalje pojasnjuje vsebino spora s toženko in razloge za utemeljenost svojega tožbenega zahtevka. S temi pritožbenimi navedbami ne more uspeti, saj z njimi ne izpodbija razlogov sklepa, zato pritožbeno sodišče nanje ni odgovarjalo.

10Pritožbene navedbe niso utemeljene, izpodbijani sklep pa tudi ni obremenjen s kršitvami, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je višje sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP). O pritožbi je odločala sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP).

¹ Prav tam.
² Prim. dr. Aleš Galič v: dr. Lojze Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Uradni list, Ljubljana 2005, str. 473. Enako VSRS sklep III DoR 24/2014.