VSL Sklep I Cpg 130/2025

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

1Po predlogu 392 upnikov nasprotne udeleženke po pogodbah o shranjevanju popkovnične krvi in/ali popkovnice oziroma zobne pulpe, ki so ga vložili 5. 2. 2025, naj bi sodišče nasprotni udeleženki, družbi z omejeno odgovornostjo, postavilo poslovodjo. Brez njega naj bi bila namreč vse od 27. 3. 2024, oni pa naj zato ne bi mogli uresničevati svojih pravic iz navedenih pogodb, s čimer naj bi bilo med drugim poseženo tudi v njihovo pravico do zdravstvenega varstva. Primarno so predlagali, naj sodišče poslovodjo imenuje za obdobje 12 mesecev (če ne bi bil prej drug poslovodja imenovan skladno z družbeno pogodbo), in sicer po prostem preudarku s seznama upraviteljev v postopkih zaradi insolventnosti ali iz imenika odvetnikov, podredno pa naj ga imenuje v skladu z njihovim predlogom, potem ko jih pozove, naj ga podajo.

2Z delnim sklepom I Ng 8/2025-4 z dne 11. 2. 2025, ki ni predmet odločanja v tej pritožbeni zadevi, je sodišče prve stopnje primarni predlog zavrglo. Sočasno je predlagatelje pozvalo, naj podrejeni predlog dopolnijo s svojim predlogom poslovodje, potem ko so tako ravnali, pa je s pritožbeno izpodbijanim sklepom I Ng 8/2025-8 z dne 6. 3. 2024 zavrglo še ta predlog. Obe zavrženji je utemeljilo z bistveno istimi razlogi: za predlagano imenovanje naj pravni interes predlagateljev ne bi obstajal, brez te procesne predpostavke pa sojenje v civilnih zadevah ni dopustno.

3Zoper slednjega od sklepov se predlagatelji pritožujejo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep, vendar ne iz razlogov, s katerimi ga je utemeljilo sodišče prve stopnje.

6Na začetku svojega predloga so predlagatelji pojasnjevali, da so pred istim prvostopenjskim sodiščem 12. 12. 2024 že vložili vsebinsko podoben predlog, ki ga je s sklepom Ng 77/2024 z dne 23. 1. 2025 sodišče zavrglo zaradi neobstoja pravnega interesa. Tisti sklep je bil po njihovem napačen, vendar so pojasnili, da se zoper njega ne pritožujejo, pač pa vlagajo nov predlog. Menili so, da to lahko storijo, ker pri zavrženju ne gre za meritorno (tj. vsebinsko) odločitev o njihovem pravovarstvenem zahtevku.

7To pravno stališče pa je napačno. Nevzdržno bi bilo, da bi isti predlagatelj lahko uveljavljal sodno varstvo enake vsebine, vse dokler mu enkrat ne bi uspelo. To je smisel procesnega instituta pravnomočnosti. Skladno z drugim odstavkom 319. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena, in če ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, tožbo zavrže. Ta pravila se smiselno uporabljajo tudi v nepravdnih postopkih (42. člen Zakona o nepravdnem postopku), kakršen je tudi postopek postavitve poslovodje po drugem odstavku 50. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) v tej zadevi. Pravnomočne namreč ne postanejo samo meritorne sodbe in sklepi, temveč tudi procesni sklepi; če se v zvezi s procesno predpostavko, zaradi katere je bila tožba zavržena, okoliščine ne spremenijo, nova tožba ni dopustna (prim. D. Wedam Lukić v L. Ude in A. Galič, urednika: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 150; isto stališče posred­no izhaja tudi iz komentarja J. Zobca na str. 417 v istem delu o razmerju med sklepom po 288. členu ZPP, na podlagi katerega bi sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor procesne ovire pravnomočno razsojene stvari, in obsegom pritožbenega preizkusa njegove poznejše sodbe po uradni dolžnosti: sodišče druge stopnje bi bilo pri slednjem na svojo prejšnjo odločitev o pritožbi zoper navedeni sklep vezano; izrecno pa soglasje nekdanjih jugoslovanskih teoretikov o pravnomočnosti sklepov, s katerimi je odločeno o procesnih predpostavkah, izhaja iz S. Triva, M. Dika: Građansko parnično procesno pravo, 7. izdaja, Narodne novine, Zagreb 2004, str. 629).

8Zgoraj navedeni sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani Ng 77/2024 z dne 23. 1. 2025 (v tem spisu je pod prilogo A 405; pritožbeno sodišče se je na prvostopenjskem vpisniku prepričalo, da je tisti sklep postal pravnomočen, potem ko zoper njega ni bila vložena pritožba) se nanaša na bistveno enake okoliščine zatrjevane pravne negotovosti predlagateljev in nujnosti postavitve zasilnega poslovodje, odkar je nasprotna udeleženka od 27. 3. 2024 brez njega, kot jih povzema tudi izpodbijani sklep (v velikem obsegu so deli obrazložitve obeh sklepov identični, vključno s slovničnimi napakami: "nebi" namesto "ne bi" ipd.).

9Predlagatelji v tej zadevi sami navajajo, da ponovno vlagajo predlog, kakršen je že bil zavržen. Sodišče zato ni posebej preverjalo s pridobitvijo spisa v zadevi Ng 77/2024, ali so vsi predlagatelji obakrat isti (zaradi zelo velikega števila v nobenem od sklepov niso imena in drugi identifikacijski podatki vseh predlagateljev navedena v uvodu, pač pa je vselej navedena ista prva predlagateljica in napotilo na priloženi seznam ostalih). Dodaten razlog, da pritožbeno sodišče ni posebej preverjalo (kot rečeno, že z njihove strani zatrjevane) subjektivne istovetnosti sedanjega predloga z že pravnomočno zavrženim, pa izhaja iz zgoraj povzetega poteka postopka v tej zadevi. Sodišče prve stopnje je cepilo odločanje (kljub temu, da je glede na njegove razloge za zavrženje v obeh primerih težko najti smisel takšnemu ravnanju) o primarnem in podrejenem predlogu. Ta dva predloga pa sta le navidezno različna (gre za t. i. navidezno kopičenje vključenih zahtevkov; prim. A. Galič v L. Ude in A. Galič, urednika: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2006, str. 170). Kot pojas­njuje S. Prelič v članku, na katerega se tudi predlagatelji močno zanašajo (Izbrana pravna vprašanja sodnega imenovanja poslovodstva v družbi z omejeno odgovornostjo, Podjetje in delo, št. 2/2023, Lexpera, str. 301-312), sodišče v postopku po drugem odstavku 50. člena ZGD-1 poslovodjo postavi po svojem prostem preudarku; predloge predlagateljev, med katerimi upniki družbe niso izključeni, lahko upošteva, ni pa nanje vezano, ampak samo na kogentne določbe ZGD-1 o splošnih merilih za poslovodje. To pomeni, da procesne ovire pravnomočno odločene stvari ni predstavljal le sklep v zadevi Ng 77/2024, temveč povrhu tega še delni sklep I Ng 8/2025-4, ki ga (zanesljivo isti) predlagatelji niso izpodbijali s pritožbo.

10Če bi bilo sodišče prve stopnje odločilo kakorkoli drugače, kot je, bi pritožbeno sodišče moralo poseči po sankciji zaradi kršitve iz 12. točke drugega odstavka 339. člena (na podlagi že navedenih določb smiselno uporabljenega, tega pritožbeno sodišče več ne ponavlja) ZPP. Ta kršitev je med drugim podana, če je bilo odločeno o zahtevku, o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno, nanjo pa pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Tak sklep bi moralo razveljaviti in zavreči predlog (tretji odstavek 354. člena ZPP), kar pa je že storilo sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom. Tega je zato pritožbeno sodišče potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (vključno s stroškovnim zahtevkom).