UPRS Sodba III U 222/2021-9

I. Tožbi se ugodi, sklep Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4932-379/2017-22-04-730-27 z dne 11. 3. 2020, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati 15,00 EUR stroškov tega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila.

Izpodbijani sklep

1Finančna uprava Republike Slovenije kot prvostopenjski organ je s sklepom, št. DT 4932-379/2017-22-04-730-27 z dne 11. 3. 2020 (v nadaljevanju: izpodbijani sklep), zavrgla tožničin predlog za izvršbo z dne 13. 2. 2017 (1. točka izreka) ter še ugotovila, da stroški organu z izdajo tega sklepa niso nastali (2. točka izreka).

2V obrazložitvi izpodbijanega sklepa prvostopenjski organ povzema potek dotedanjega postopka, začetega na podlagi tožničinega predloga za začetek davčne izvršbe zoper Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju: ZPIZ) kot dolžnika na podlagi odločbe ZPIZ z dne 5. 7. 1994 za izterjavo dodatkov k tuji pokojnini. Sklicuje se na določbe 143., 145., 146. in 156. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2) ter ugotavlja, da tožnica v dopolnitvah ni odpravila pomanjkljivosti svojega predloga za izvršbo. V prvi dopolnitveni vlogi z dne 11. 2. 2020 je v tabeli obračuna zamudnih obresti navedla 35 zneskov glavnic, ki niso enaki, ne pa tudi skupnega zneska glavnice, kot je bilo od nje zahtevano v pozivu k dopolnitvi. Prav tako je v priloženi tabeli izračunala 35 različnih zneskov zamudnih obresti za vsakega izmed 35 zneskov glavnic v obdobju od 28. 2. 2017 do 6. 2. 2020, ne pa skupnega zneska zamudnih obresti do podaje predloga za izvršbo na dan 23. 2. 2017. Na koncu je navedla le skupni znesek posameznih glavnic in zamudnih obresti v višini 14.538,49 EUR. Zneske glavnic in zamudnih obresti je torej navedla, kot da podaja predlog za izvršbo dne 6. 2. 2020, in ne kot da dopolnjuje predlog za izvršbo z dne 23. 2. 2017. V drugi dopolnitveni vlogi z dne 25. 2. 2020 je tožnica navedla le, da dopolnjuje predlog po pozivu z dne 5. 2. 2020, in predlagala izplačilo po obračunu z dne 11. 2. 2020 na navedeni transakcijski račun. Prvostopenjski organ je ugotovil, da je tožnica ob tem poslala tudi potrdilo o pravnomočnosti izvršilnega naslova, iz katerega je razvidno, da je ZPIZ na tožničino zahtevo potrdil, da je njegova odločba z dne 5. 7. 1994 postala dokončna in pravnomočna dne 23. 7. 1994 in s tem izvršljiva.

3Po presoji prvostopenjskega organa odločba z dne 5. 7. 1994 določa zgolj pravico tožnice do dodatka k invalidski pokojnini v znesku 11.429,50 SIT mesečno od 2. 6. 1994 dalje, ki v postopku davčne izvršbe ne more predstavljati izvršilnega naslova v smislu prvega odstavka 146. člena ZDavP-2, saj iz nje ne izhaja, da je ZPIZ v zamudi z izpolnitvijo svoje obveznosti do tožnice. Prvostopenjski organ še poudarja, da mora ves čas po uradni dolžnosti paziti na zastaranje. Ob uporabi prvega odstavka 356. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ter 365. člena OZ je ugotovil, da je do vložitve predloga za izvršbo dne 23. 2. 2017 že pretekel desetletni zastaralni rok in je pravica tožnice do izterjave zastarala. Ker niso bile izpolnjene procesne predpostavke za pričetek postopka davčne izvršbe, je prvostopenjski organ predlog tožnice za davčno izvršbo z dne 23. 2. 2017 zavrgel.

Odločba drugostopenjskega organa

4Ministrstvo za finance kot drugostopenjski organ je z odločbo, št. DT-498-2-92/2020-3 z dne 23. 9. 2021 (v nadaljevanju: drugostopenjska odločba), zavrnilo tožničino pritožbo zoper izpodbijani sklep (1. točka izreka) in tudi njeno zahtevo za povračilo stroškov postopka (2. točka izreka).

5Drugostopenjski organ v svoji obrazložitvi povzema tožničine pritožbene navedbe in potek dotedanjega postopka davčne izvršbe. K razlogom izpodbijanega sklepa dodaja, da tožnica predlaga izvršbo na podlagi odločbe ZPIZ z dne 5. 7. 1994, s katero je bilo odločeno, da ima od 2. 6. 1994 dalje pravico do dodatka k invalidski pokojnini v znesku 11.429,50 SIT na mesec. Tožnica je v predlogu za izvršbo, ki ga je podala dne 23. 2. 2017, na podlagi te odločbe od ZPIZ zahtevala izplačilo dodatka k tuji pokojnini v znesku 363,21 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 28. 2. 2017 dalje do izplačila ter izplačilo vseh premalo izplačanih dodatkov k tuji pokojnini od januarja 2004 dalje z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Tudi po presoji drugostopenjskega organa je bil tako podan predlog za izvršbo nepopoln, ker tožnica ni navedla zneska terjanega dolga in pripadajočih zamudnih obresti do podaje predloga za izvršbo, zaradi česar je bila z dopisom prvostopenjskega organa z dne 5. 2. 2020 pozvana k odpravi teh pomanjkljivosti. Drugostopenjski organ pritrjuje ugotovitvi prvostopenjskega organa, da pozivu za dopolnitev tožnica ni sledila, saj ni navedla zneska terjanega dolga in pripadajočih zamudnih obresti do dneva vložitve predloga za izvršbo (23. 2. 2017), k čemur je bila izrecno pozvana, temveč je obračunala dolg po stanju na dan 6. 2. 2020. Poleg tega drugostopenjski organ ugotavlja, da je v predlogu za izvršbo, ki ga je vložila dne 23. 2. 2017, zahtevala plačilo obveznosti za obdobje od januarja 2004 dalje, medtem ko je v dopolnitvi predloga za izvršbo z dne 11. 2. 2020 v obračun vključila obveznosti, ki naj bi zapadle v plačilo mesečno v obdobju od 28. 2. 2017 do 31. 1. 2020, torej po vložitvi predloga za izvršbo. Glede na navedeno se drugostopenjski organ strinja z mnenjem prvostopenjskega organa, da tožnica kljub jasnim navodilom prvostopenjskega organa predloga za izvršbo z dne 23. 2. 2017 ni ustrezno dopolnila, kar glede na določbo drugega odstavka 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) narekuje zavrženje predloga za izvršbo.

6Drugostopenjski organ še pojasnjuje, da je že pred izdajo odločbe z dne 25. 4. 2018 opravil poizvedbe pri ZPIZ. Na podlagi prejetih odgovorov ZPIZ z dne 19. 4. 2018 in z dne 23. 4. 2018 ugotavlja, da odločba ZPIZ z dne 5. 7. 1994, četudi je tožnica naknadno predložila potrdilo o njeni izvršljivosti, ne more predstavljati veljavne podlage za izterjavo. ZPIZ je namreč v odgovoru z dne 19. 4. 2018 pojasnil, da je tožnica slovenska državljanka s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki je v Republiki Hrvaški uveljavila pravico do pokojnine. Po pojasnilu ZPIZ se pravica do dodatka k pokojnini iz druge republike SFRJ upravičencu prizna na podlagi Zakona o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnine iz republik nekdanje SFRJ (v nadaljevanju: ZZSV). Ta v 3. členu določa, da se dodatek odmeri v višini razlike med usklajenim zneskom osnove in tolarsko (oziroma evrsko) protivrednostjo zneska pokojnine, ki jo je upravičencu za tekoči mesec dolžan izplačati nosilec zavarovanja iz druge republike nekdanje SFRJ. Na tej podlagi in na podlagi prejetih podatkov o višini izplačane tuje pokojnine je ZPIZ dolžan vsak posamezen mesec po uradni dolžnosti obračunati dodatek k tuji pokojnini. Iz dodatnega pojasnila ZPIZ z dne 23. 4. 2018 drugostopenjski organ povzema, da za namen obračunavanja dodatka k tuji pokojnini na mesečni ravni med zavodi poteka izmenjava podatkov, in sicer tako, da slovenski zavod v začetku meseca hrvaškemu zavodu posreduje seznam uživalcev dodatka k tuji pokojnini, hrvaški zavod pa slovenskemu zavodu posreduje podatek o višini pokojnine za posameznega uživalca iz seznama do 20. dne v mesecu. Po prejemu podatkov se pri slovenskem zavodu podatki vnesejo v sistem in se znesek osnove zniža za znesek tuje pokojnine, ki se v evidenco vnese kot odtegljaj, razlika pa se izplača tožnici. ZPIZ je pojasnil, da tožnici na podlagi odločbe z dne 5. 7. 1994 redno mesečno obračunava in izplačuje dodatek k tuji pokojnini vse od priznanja dalje, pri čemer je višina dodatka za posamezen mesec odvisna od višine pokojnine, ki jo tožnici izplačuje nosilec zavarovanja iz Republike Hrvaške. Na višino tuje pokojnine in posledično na dodatek k tuji pokojnini lahko vpliva tudi tečajna razlika. ZPIZ je primeroma posredoval podatek o izplačilu dodatka k tuji pokojnini pritožnici za marec 2018, iz katerega izhaja, da je osnova za odmero v navedenem mesecu znašala 368,22 EUR ter da je pritožnica za isto obdobje prejela hrvaško pokojnino v znesku 339,41 EUR, kar v skladu z določbo 3. člena ZZSV pomeni, da je dodatek k tuji pokojnini za marec znašal 28,81 EUR.

7Upoštevajoč navedeno je drugostopenjski organ ugotovil, da se višina dodatka k tuji pokojnini obračunava na mesečni ravni in je odvisna od usklajenega zneska osnove ter višine pokojnine, ki jo je upravičencu za posamezen mesec dolžan izplačati nosilec zavarovanja iz druge republike nekdanje SFRJ. Dodatek k tuji pokojnini je mogoče priznati le, če obstaja pozitivna razlika med osnovo, oblikovano na način iz 2. člena ZZSV, in tolarsko (evrsko) protivrednostjo zneska pokojnine, ki jo je bil za tekoči mesec upravičencu dolžan izplačati tuji nosilec zavarovanja. To pomeni, da za določeni mesec priznana in odmerjena dajatev ne predstavlja avtomatično priznanja za vse nadaljnje mesece, saj je uživanje pravice do izplačevanja dodatka vezano na daljše časovno obdobje, v katerem se lahko spreminja dejansko stanje in s tem pravna podlaga za priznanje in uživanje te pravice. Upravičenost nadaljnjega izplačevanja je treba ugotavljati vsakomesečno glede na obstoj ali neobstoj razlike med osnovo in tolarsko (evrsko) protivrednostjo v Republiko Slovenijo nakazane pokojninske dajatve s strani tujega nosilca zavarovanja. Če zavarovanec pogojev za izplačevanje dodatka v določeni višini ne izpolnjuje ali se le-ti spremenijo, zakon izplačevanja določene dajatve ne dopušča več oziroma zavarovanec do dajatve v polni višini oziroma v prvotno priznanem znesku ni upravičen. Pri tem se drugostopenjski organ sklicuje na sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Psp 330/2013 z dne 5. 12. 2013, Psp 419/2001 z dne 4. 4. 2003, Psp 38/2013 z dne 16. 5. 2013 in Psp 217/2014 z dne 2. 10. 2014.

8Drugostopenjski organ zaključuje, da odločba ZPIZ z dne 5. 7. 1994 določa zgolj znesek dodatka, ki je bil tožnici odmerjen na podlagi podatkov za junij 1994, medtem ko višine dodatka za posamezne nadaljnje mesece ne določa. Za odločanje o višini glavnice za posamezne mesece v konkretnem primeru nista pristojna ne prvo- ne drugostopenjski organ, temveč ZPIZ, ki je na zaprosilo drugostopenjskega organa pojasnil način odmere dodatka k tuji pokojnini na mesečni ravni ter zagotovil, da tožnici redno mesečno obračunava in izplačuje dodatek k tuji pokojnini vse od priznanja dalje. Slednje nenazadnje izkazujejo tudi s strani tožnice predložena obvestila o nakazilih ZPIZ, iz katerih je razvidno, da se izplačilo dodatka k tuji pokojnini vsak mesec izvede na način, opisan v pojasnilih ZPIZ. Tožnici se nakaže razlika med usklajenim zneskom osnove in zneskom pokojnine, ki jo za posamezni mesec izplača hrvaški nosilec zavarovanja. Drugostopenjski organ je z dopisom z dne 2. 7. 2021 tožnico seznanil z navedenimi pojasnili ZPIZ in ji dal možnost, da se o njih izreče v roku 8 dni, vendar se na ta dopis ni odzvala.

9V zvezi z ugotovitvijo prvostopenjskega organa, da je pravica do izterjave v predmetni zadevi v skladu z določbo 356. člena OZ zastarala, drugostopenjski organ še pojasnjuje, da se zastaranje pravice do izterjave obveznosti na podlagi odločb ZPIZ glede na novejšo sodno prakso (sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 33/2019 z dne 20. 5. 2020) presoja ob upoštevanju določb ZDavP-2, ta pa določa petletni relativni zastaralni rok (tretji odstavek 125. člena ZDavP-2) in desetletni absolutni zastaralni rok (šesti odstavek 126. člena ZDavP-2). Vendar za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa ni bistveno, ali je pravica do izterjave v konkretnem primeru zastarala, saj je bil tožničin predlog za izvršbo utemeljeno zavržen že zato, ker tožnica ugotovljenih pomanjkljivosti predloga ni ustrezno odpravila in ker odločba ZPIZ z dne 5. 7. 1994 ne more predstavljati veljavne podlage za izterjavo.

Tožbene navedbe

10Tožnica je zoper izpodbijani sklep vložila tožbo v upravnem sporu iz razlogov iz 1. do 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Predlaga, da sodišče upravna akta prvostopenjskega in drugostopenjskega organa odpravi in ZPIZ naloži, da ji izplača vse neizplačane dodatke k tuji pokojnini po odločbi ZPIZ z dne 5. 7. 1994 od 28. 2. 2017 dalje do izplačila z obrestmi, ki odražajo stopnje inflacije upoštevnega obdobja, ter da toženki naloži plačilo odškodnine za nematerialno škodo v višini 5.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi ter plačilo stroškov tega postopka.

11Meni, da je predlog za izvršbo ustrezno dopolnila, toženka pa je z zavrnitvijo pritožbe prekoračila zahtevke celotne zadeve. Trdi, da sta imeli uradnici iz ZPIZ in uradna oseba, ki je vodila pritožbeni postopek, telefonske razgovore, v katerih sta se spuščali v nove razprave. Izpodbijana odločitev ne odraža dejanskega stanja in ni skladna z zakonskimi določbami, podana je bistvena kršitev določb ZUP. Poudarja, da mora organ v upravnem postopku meritorno odločiti na podlagi dokumentacije v spisu, ne pa na podlagi gostilniških pogovorov ali celo ponarejeno napisanih zakonskih določb.

12Tožnica navaja, da je po stališču tukajšnjega sodišča za izvrševanje odločbe ZPIZ z dne 5. 7. 1994 pristojna Davčna uprava RS. V tej zvezi se sklicuje še na sodbo Delovnega sodišča v Ljubljani Psp 418/2016 z dne 5. 1. 2017.

13V zvezi s pozivi prvostopenjskega organa poudarja, da je predlog za izvršbo dne 25. 2. 2020 dopolnila ter da je nerazumljiva navedba, da je treba predlog za izvršbo zavreči, ker navedene glavnice niso bile enake. Ker se pokojnina usklajuje z inflacijo, se glavnice razlikujejo. Prav tako je podala izračun zamudnih obresti. Skladno z drugim odstavkom 146. člena ZDavP-2 mora biti v seznamu izvršilnih naslovov naveden tudi znesek obveznosti in zamudnih obresti za vsako vrsto obveznosti posebej. Ravno zato je v tabeli navedla 35 glavnic z zamudnimi obrestmi, kar je na koncu seštela. Po toženkinih pozivih je torej predlog za izvršbo ustrezno dopolnila.

14Tožnica se ne strinja z zaključki, da odločba ZPIZ z dne 5. 7. 1994 ne predstavlja izvršljive listine v smislu prvega odstavka 146. člena ZDavP-2 ter da je obveznost iz nje zastarala. Dejstvo, da je omenjena odločba izvršljiva, dokazujejo izplačila ZPIZ in dokazi o teh izplačilih, ki pa jih ZPIZ ne izvršuje v celoti. V zvezi z zastaranjem poudarja, da je podala predlog za izvršbo za obdobje od 28. 2. 2017 do 6. 2. 2020. Iz listin, ki jih je predložila dne 25. 2. 2020, izhaja, da obveznosti in zamudne obresti za vsako vrsto obveznosti posebej za navedeno obdobje niso zastarale. Izpodbijani sklep je tako nerazumljiv in neutemeljen. Prišlo je do bistvene kršitve upravnega postopka ter kršitve sodne prakse, pri čemer se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča I U 1869/2010 z dne 13. 2. 2012. Meni, da predlog za izvršbo ni bil nepopoln. S tem, ko se davčni uslužbenec ni zadovoljil z dokazili, ki jih je predložila, je grobo kršil njene pravice. Očitno je namenoma zavlačeval zato, ker je tožnica fizična oseba, ki terja plačilo od ZPIZ. Ob tem izpostavlja še tretji odstavek 140. člena ZUP, ki določa, da če stranka v določenem roku ne predloži dokazov, organ samo zaradi tega ne sme zavreči zahteve po drugem odstavku 67. člena tega zakona, temveč mora postopek nadaljevati.

15Kot še ugovarja tožnica, tudi drugostopenjski organ ni odpravil nepravilnosti, ampak je pokazal še večjo pristranskost in brezpravje, saj ne loči, kaj pomeni predlog za izvršbo in kaj zapadla terjatev. Predlog za izvršbo je bil podan 23. 2. 2017, zapadla terjatev pa je pokojnina, ki se v RS vsem upokojencem izplačuje zadnji delavnik v mesecu. Terjatev za februar je zapadla 28. 2. 2017, obveznosti in zamudne obresti pa so izračunane za obdobje od 28. 2. 2017 od 31. 1. 2020. S tem je ustrezno odgovorila na poziv prvostopenjskega organa, prav tako je navedla skupni znesek izterjevane terjatve.

16Izpodbijani sklep po mnenju tožnice ne zanika tega, da je odločba ZPIZ z dne 5. 7. 1994 izvršljiva in da gre za izvršljiv akt, izpodbijanje katerega ne zadrži izvršljivosti. Stališče, da ta odločba sama po sebi ne more predstavljati veljavne podlage za izterjavo, nima podlage v zakonu, pač pa gre za osebno mnenje uradne osebe, ki je vodila pritožbeni postopek. Zakon, na katerega se sklicuje, je začel veljati 1. 1. 2007, po osnovnih načelih prepovedi retroaktivnosti iz 155. člena Ustave Republike Slovenije pa poseg v že obstoječo pravnomočno določeno pravico za nazaj ni dovoljen. V tej zvezi se tožnica sklicuje tudi na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) v zadevi Kechko proti Ukrajini, št. 63134/00 z dne 8. 11. 2005. Pojasnjuje, kakšna je po njenem mnenju pravilna razlaga prvega odstavka 3. člena ZZSV, ter meni, da so bili s tem zakonom tudi upokojenci žrtev kolektivnega ropanja zasebne lastnine. Opozarja, da postopek izdaje izpodbijanega akta ni bil pošten in da je v njem prišlo do kršitve prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP).

17Tožnica zahteva tudi plačilo odškodnine, ker je utrpela nepremoženjsko škodo, zlasti občutke frustracije in stiske zaradi prizadejanih kršitev. Upoštevaje sodbo ESČP v zadevi Ribač proti Sloveniji zahteva 5.000,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo, skupaj z morebitnim davkom, ki se lahko zaračuna za ta znesek.

Nadaljnji potek upravnega spora

18Toženka je sodišču predložila upravne spise, ki se nanašajo na zadevo, ter podala odgovor na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe, vztraja pri razlogih, navedenih v obrazložitvi izpodbijanega sklepa in drugostopenjske odločbe, in predlaga zavrnitev tožbe. Dodaja, da ne držijo tožničine navedbe, da je ZZSV začel veljati 1. 1. 2007, saj je veljal že od dne 22. 9. 1992. Tožnica je imela že v pritožbenem postopku možnost, da se izjavi o pojasnilih ZPIZ, ki se nanašajo na odmero dodatka k pokojnini. V ta namen ji je bil poslan dopis z dne 2. 7. 2021 s priloženimi pojasnili ZPIZ, ki ji je bil vročen 5. 7. 2021, vendar se nanj tožnica ni odzvala.

19Tožnica je v vlogi z dne 28. 1. 2022 opozorila, da ne držijo navedbe toženke, da 3. člen ZZSV velja že od leta 1992, kar dokazujejo uradne evidence in izpiski ZPIZ. Iz teh izhaja, da je tožnica do leta 2003 prejemala le 50.000,00 EUR mesečne pokojnine, z novelami zakona pa so začeli odštevati še polovico tega. Tako ji sedaj ZPIZ po zakonu iz leta 2007 izplačuje mesečno le 28,39 EUR dodatka. Trdi, da ZPIZ pokojnine ne usklajuje z inflacijo in dodatki in da je ne izplačuje po veljavnih zakonih SFRJ, čeprav se pravic ne da odvzeti retroaktivno, kot izhaja iz že omenjene prakse ESČP. Po tožničinem mnenju ZPIZ ne izpolnjuje svoje obveznosti, zato vztraja pri tožbi.

20Sodišče je v tem upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega sklepa in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v tem upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Presoja sodišča

K I. točki izreka

21Tožba je utemeljena.

22Predmet presoje v tem upravnem sporu je zakonitost s tožbo izpodbijanega sklepa, s katerim je prvostopenjski davčni organ zavrgel tožničin predlog za izvršbo.

23Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, dopolnjene z obrazložitvijo drugostopenjske odločbe, enako pa tudi iz listin upravnega spisa, je tožnica dne 23. 2. 2017 pri prvostopenjskem organu vložila predlog za začetek postopka izterjave obveznosti iz odločbe ZPIZ z dne 5. 7. 1994 zaradi izplačila premalo izplačanih dodatkov k tuji pokojnini (predlog za izvršbo je datiran z dnem 13. 2. 2017).

24Prvostopenjski organ je s sklepom z dne 15. 3. 2017 zavrgel predlog tožnice za izdajo sklepa o davčni izvršbi, ker ta ni bil vložen v elektronski obliki, kot je to določeno v četrtem odstavku 146. člena ZDavP-2. Z odločbo z dne z dne 17. 10. 2017 je drugostopenjski organ ugodil tožničini pritožbi, sklep prvostopenjskega organa z dne 15. 3. 2017 odpravil ter mu zadevo vrnil v ponovni postopek in odločanje. Nato je prvostopenjski organ s sklepom z dne 30. 10. 2017 ponovno zavrgel predlog tožnice za izdajo sklepa o davčni izvršbi, tokrat iz razloga, ker tožnica v predlogu ni navedla podatkov iz 151. člena ZDavP-2 in ker ni predložila potrdila o izvršljivosti odločbe ZPIZ z dne 5. 7. 1994. Upravno sodišče je s sklepom III U 183/2017 z dne 10. 5. 2018 zavrglo tožničino tožbo, vloženo zaradi molka organa v zvezi z njeno pritožbo zoper sklep z dne 15. 3. 2017 in razširjeno na sklep prvostopenjskega organa z dne 30. 10. 2017. Tožničino pritožbo zoper ta sklep je medtem drugostopenjski organ zavrnil z odločbo z dne 25. 4. 2018. Tožnica je nato sprožila upravni spor, v katerem je tukajšnje sodišče s sodbo III U 100/2018 z dne 10. 1. 2020 tožbi ugodilo, sklep prvostopenjskega organa z dne 30. 10. 2017 odpravilo ter mu zadevo vrnilo v ponovni postopek. Sodišče je zavzelo stališče, da bi moral prvostopenjski organ tožnico, ki je prava neuka stranka, v skladu z določbo prvega odstavka 67. člena ZUP pozvati na odpravo pomanjkljivosti predloga za izvršbo in šele če ta predloga ne bi dopolnila v skladu z navodili in se ga ne bi dalo obravnavati, predlog za izvršbo zavreči.

25V ponovnem postopku je prvostopenjski organ tožnici poslal dopis z dne 5. 2. 2020, s katerim jo je seznanil, da šteje njen predlog za izvršbo z dne 23. 2. 2017 za nepopoln, saj ne vsebuje izvršilnega naslova, opremljenega s potrdilom o izvršljivosti, zneska terjanega dolga in zneska pripadajočih zamudnih obresti do podaje predloga za izvršbo. Tožnico je v skladu s prvim odstavkom 67. člena ZUP pozval, da v roku petih dni odpravi pomanjkljivosti predmetnega predloga za izvršbo tako, da dostavi izvršilni naslov, opremljen s potrdilom o izvršljivosti, da navede znesek terjanega dolga in v primeru obrestovane terjatve tudi znesek pripadajočih zamudnih obresti do podaje predloga za izvršbo ter priloži obračun zamudnih obresti. Ob tem je tožnico opozoril, da bo v primeru, če pomanjkljivosti v postavljenem roku ne bodo odpravljene, predlog za izvršbo v skladu z drugim odstavkom 67. člena ZUP zavrgel.

26Tožnica je nato v dopolnitvi predloga za izvršbo z dne 11. 2. 2020 navedla 35 zneskov glavnic (v višini od 360,30 EUR do 392,37 EUR), ki naj bi zapadle v plačilo v obdobju od 28. 2. 2017 do 31. 1. 2020, za vsako od njih obračunala zamudne obresti do dne 6. 2. 2020, ter še navedla, da skupni znesek vseh glavnic in pripadajočih zamudnih obresti znaša 14.538,49 EUR. Po tem, ko je prvostopenjski organ s sklepom z dne 13. 2. 2020 ugodil njeni prošnji za podaljšanje roka za dopolnitev predloga za izvršbo, mu je tožnica dne 25. 2. 2020 poslala še potrdilo ZPIZ z dne 24. 2. 2020, iz katerega izhaja, da je odločba z dne 5. 7. 1994 postala dokončna oziroma pravnomočna dne 23. 7. 1994 in s tem dnem tudi izvršljiva. Prvostopenjski organ je po vsem navedenem v ponovnem postopku izdal izpodbijani sklep, s katerim je tožničin predlog za izvršbo zopet zavrgel.

27Glede na tožbene ugovore in razloge izpodbijanega sklepa sodišče najprej ugotavlja, da je zmoten zaključek prvostopenjskega organa, da so izterjevane terjatve tožnice zastarale. Kot pojasni že drugostopenjski organ, se zastaranje tovrstnih terjatev iz odločb ZPIZ presoja ob upoštevanju določb ZDavP-2 (glej sklep Vrhovnega sodišča X Ips 33/2019 z dne 20. 5. 2020). Po tretjem odstavku 125. člena ZDavP-2 pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati. Po drugem odstavku 126. člena ZDavP-2 tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe in o katerem je bil dolžnik obveščen. Četrti odstavek 126. člena ZDavP-2 določa, da začne po pretrganju zastaranje znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa ta zakon. Po petem odstavku 126. člena ZDavP-2 se zastaranje pravice do izterjave zadrži za čas, ko davčni organ zaradi zakonskih razlogov ali teka sodnih postopkov ne more opraviti davčne izvršbe. Čas, ki je pretekel pred zadržanjem, se všteje v zastaralni rok, ki ga določa ta zakon. Šesti odstavek 126. člena ZDavP-2 pa predpisuje, da ne glede na določbe o zastaranju pravice do odmere in izterjave, davčna obveznost preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je prvič začelo teči, razen če je bilo zastaranje pravice do izterjave zadržano. V tem primeru se čas zadržanja ne šteje v čas zastaralnega roka.

28Tožnica predlaga izvršbo na podlagi odločbe ZPIZ z dne 5. 7. 1994, po kateri ima od 2. 6. 1994 dalje pravico do dodatka k invalidski pokojnini v znesku 11.429,50 SIT na mesec. S to odločbo je ZPIZ pravnomočno odločil o šele v bodoče zapadlih tožnici pripadajočih dodatkih k pokojnini. Sodišče ugotavlja, da izterjevani zneski dodatka za obdobje od februarja 2017 do januarja 2020 niso zastarali ob izdaji izpodbijanega sklepa in niti ob odločanju sodišča v tem upravnem sporu. Zastaranje teh terjatev ni moglo pričeti teči pred zapadlostjo posameznih izterjevanih mesečnih zneskov dodatka, torej ne pred februarjem 2017 (tretji odstavek 125. člena ZDavP-2). Zaradi zadržanja zastaranja (peti odstavek 126. člena ZDavP-2) zastaralni rok ni tekel v času trajanja upravnih sporov III U 183/2017, III U 100/2018, kot tudi ne v času trajanja tega upravnega spora (od vložitve tožbe dne 12. 11. 2021 dalje). Za nobenega od izterjevanih mesečnih dodatkov se tako niti petletni zastaralni rok še ni iztekel. S tem, ko je ZPIZ dne 24. 2. 2020 izdal potrdilo, da je odločba z dne 5. 7. 1994 izvršljiva z dnem 23. 7. 1994, ZPIZ ni mogel (naknadno in v nasprotju z zakonskimi določbami o tem, kdaj zapade in zastara izterjevana terjatev) povzročiti, da bi dotlej nezastarane izterjevane terjatve postale zastarane. Stališče v izpodbijanem sklepu, da naj bi zastaralni rok začel teči že 23. 7. 1994, vodi k očitno nesprejemljivemu zaključku, da so zastarale vse po 23. 7. 1999 zapadle terjatve iz naslova dodatka k pokojnini. To bi pomenilo, da tožnica v primeru neplačila teh terjatev od ZPIZ ne bi mogla izterjati ne po 23. 7. 1999, ker naj bi zastarale, ne pred 23. 7. 1999, ker dotlej še niso zapadle.

29Prav tako sodišče ne sprejema zaključka iz izpodbijanega sklepa, da tožnica ni ustrezno dopolnila svojega predloga za izvršbo. Tožnica je že v dopolnitvi z dne 11. 2. 2020 navedla, da izterjuje 35 zneskov glavnic, od katerih je po višini vsako določno opredelila. Pri tem ni bistveno, ali je tožnica višino izterjevanih mesečnih dodatkov navedla v (ne)enakih zneskih. Tudi okoliščina, da je tožnica navedla le višine posameznih mesečnih zneskov izterjevanih glavnic dodatka, ne pa tudi njihovega skupnega seštevka (tožnica je v dopolnitvi predloga za izvršbo navedla le seštevek vseh glavnic dodatkov skupaj z zamudnimi obrestmi), še ne pomeni, da je njen predlog za izvršbo nedoločen ali nedoločljiv in da ga je zato treba zavreči. Tudi ob navedbi zneskov posamičnih mesečnih glavnic izterjevanih dodatkov v predlogu za izvršbo je mogoče v sklepu o izvršbi ustrezno, skladno s četrto točko 151. člena ZDavP-2 navesti znesek davka. V primeru navedbe posameznih mesečnih glavnic, ki zapadejo ob različnih datumih, organ v sklepu o izvršbi skladno s tretjo točko 151. člena ZDavP-2 navede, kdaj je nastopila izvršljivost vsake od njih. To ne bi bilo mogoče, če bi tožnica v predlogu za izvršbo navedla zgolj skupni znesek vseh glavnic. Prav tako ne drži navedba v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da je prvostopenjski organ v pozivu za dopolnitev z dne 5. 2. 2020 od tožnice zahteval navedbo seštevka vseh glavnic dolga. Zahteval je, da navede "znesek terjanega dolga", v izterjevani dolg pa spadajo tudi obresti. Tožnica, ki je v dopolnitvi predloga za izvršbo z dne 11. 2. 2020 navedla višino seštevka vseh izterjevanih glavnic in zamudnih obresti (14.538,49 EUR), je tako pravilno izpolnila poziv prvostopenjskega organa.

30Zmotno je stališče v izpodbijanem sklepu, da je predlog za izvršbo nepopoln, ker je tožnica v njegovi dopolnitvi z dne 11. 2. 2020 izračunala zamudne obresti za vsakega izmed 35 zneskov glavnic za obdobje od 28. 2. 2017 do 6. 2. 2020, ne pa skupnega zneska zamudnih obresti do podaje predloga za izvršbo dne 23. 2. 2017. Iz tožničine dopolnitve predloga za izvršbo z dne 11. 2. 2020 izhaja, da uveljavlja izterjavo zamudnih obresti le za čas po vložitvi predloga za izvršbo, to je za čas od 28. 2. 2017 do dne 6. 2. 2020. Za ta čas pa ni bila dolžna prilagati obračuna zamudnih obresti od izterjevanih glavnic, saj po tretjem odstavku 146. člena ZDavP-2 zamudne obresti za čas od dneva izdaje (v tem primeru od vložitve) predloga za izvršbo obračuna davčni organ po davčnih predpisih.

31Prav tako ni mogoče sprejeti stališča prvo- in drugostopenjskega organa, da odločba ZPIZ z dne 5. 7. 1994 ne more predstavljati izvršilnega naslova v smislu prvega odstavka 146. člena ZDavP-2, po katerem je v primeru, ko davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, izvršilni naslov odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti (v nadaljnjem besedilu: predlagatelj izvršbe). Prvostopenjski organ to stališče utemeljuje z obrazložitvijo, da iz odločbe ZPIZ z dne 5. 7. 1994 ne izhaja resničnost tožničinih očitkov, da je ZPIZ v zamudi z izpolnitvijo svoje obveznosti do tožnice. Vendar pa je takšno sklepanje zgrešeno. Iz določb drugega in četrtega odstavka 224. člena ZUP, ki opredeljujejo izvršljivost, ne izhaja, da je (že) pri (sami) presoji izvršljivosti upoštevna (tudi) okoliščina, ali je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo obveznosti iz izvršilnega naslova.

32Zmotno je tudi utemeljevanje drugostopenjskega organa, zakaj odločba ZPIZ z dne 5. 7. 1994 ne more predstavljati veljavne podlage za izterjavo. Navedena odločba je upravna odločba, ki jo je ZPIZ kot nosilec javnega pooblastila izdal v upravnem postopku (prim. sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 789/2007 z dne 16. 4. 2008), za izterjavo terjatev, ki iz nje izhajajo, pa je na podlagi 156. člena ZDavP-2 pristojen prvostopenjski davčni organ (prim. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 33/2019 z dne 20. 5. 2020). Pravica do dodatka, ki gre upravičencem po ZZSV, je pravica posebne vrste, ki je po svoji naravi še najbližja denarnim pravicam socialnega varstva (socialne pomoči), čeprav ni pogojena z dohodkovnim cenzusom. Namen te pravice je zagotoviti socialno varnost določeni kategoriji oseb, ki so socialno ogrožene prav zato, ker stalno prebivajo v Sloveniji, pokojnino pa prejemajo iz držav - republik nekdanje SFRJ (prim. odločbe Ustavnega sodišča U-I-147/94 z dne 30. 11. 1995, U-I-101/97 z dne 20. 5. 1999 in U-I-144/01 z dne 21. 10. 2004 ter sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 1/2006 z dne 7. 11. 2006). Zakon o socialnem varstvu (ZSV) je v času izdaje odločbe ZPIZ z dne 5. 7. 1994 v 86. členu določal, da kadar socialno varstveni zavodi v izvrševanju javnih pooblastil odločajo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznikov, postopajo po zakonu o splošnem upravnem postopku, če niso posamezna vprašanja postopka v tem ali drugem zakonu drugače urejena (podobno je določal tudi prvi odstavek 253. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Uradni list RS, št. 12/1992).

33Podlaga za izterjavo tožničinih terjatev po odločbi ZPIZ z dne 5. 7. 1994 je v prvem odstavku 288. člena ZUP, ki določa, da se izvršba odločbe za izpolnitev denarnih in nedenarnih obveznosti zavezanca opravi z upravno izvršbo, ter v drugem odstavku 289. člena ZUP, po katerem upravno izvršbo denarnih obveznosti opravi davčni organ po postopku, predpisanem za izvršbo davčnih obveznosti. Po tretjem odstavku 286. člena ZUP se izvršba v korist stranke opravi na predlog stranke (upravičenca). V skladu s prvim odstavkom 282. člena ZUP se odločba, izdana v upravnem postopku, izvrši, ko postane izvršljiva. Po drugem odstavku 291. člena ZUP se upravna izvršba, za katero je pristojen kakšen drug organ, opravi na podlagi odločbe, na kateri je potrdilo o izvršljivosti, in sklepa o dovolitvi izvršbe. Četrti odstavek 29o. člena ZUP določa, da kadar upravne izvršbe ne opravlja organ, ki je odločil na prvi stopnji, potrdi ta organ na zahtevo upravičenca oziroma po uradni dolžnosti na odločbi, da je postala izvršljiva (potrdilo o izvršljivosti), in jo pošlje v izvršitev organu, ki je pristojen za izvršbo.

34Iz narave izvršilnih postopkov izvira načelo stroge formalne legalitete, ki dopušča opravo izvršbe samo na podlagi veljavnega izvršilnega naslova, na katerega je izvršilni organ vezan in katerega pravilnosti ne more preverjati. To načelo je sprejeto tudi v praksi Upravnega sodišča, po stališču katerega niti določbe ZDavP-2 niti določbe ZUP davčnemu organu ne dajejo pristojnosti, da bi preverjal pravilnost in zakonitost izdaje in vročanja odločbe ter ali je potrditev izvršljivosti pravilna, temveč je to dolžnost tistega organa, ki je izvršilni naslov s potrdilom o njegovi izvršljivosti izdal. Če se stranka z vsebino potrdila o izvršljivosti ne strinja, lahko zahteva spremembo pri organu, ki je to potrdilo izdal. Potrdilo o pravnomočnosti in enako tudi potrdilo o izvršljivosti je potrdilo v smislu 179. člena ZUP in ga ni mogoče z uspehom izpodbijati v postopku davčne izvršbe. Upravnosodna praksa se sklicuje še na četrti odstavek 180.a člena ZUP, ki določa, da če stranka na podlagi dokazov, s katerimi razpolaga, zatrjuje, da potrdilo oziroma druga listina, ki ji je bila izdana na podlagi 179. ali 180. člena ZUP, ni v skladu s podatki iz uradne evidence, lahko zahteva spremembo potrdila oziroma druge listine, organ pa mora v roku 15 dni izdati spremenjeno potrdilo oziroma drugo listino oziroma odločbo, s katero zavrne zahtevek za spremembo oziroma za novo potrdilo ali drugo listino (prim. sodbo I U 1805/2017 z dne 30. 5. 2018, sodbo I U 1831/2016 z dne 21. 3. 2017 in sodbo II U 72/2021 z dne 2. 4. 2024).

35Sodišče ugotavlja, da je že ob spoštovanju načela stroge formalne legalitete zmotno razlogovanje v izpodbijanem sklepu, da odločba ZPIZ z dne 5. 7. 1994 ne more predstavljati ustreznega izvršilnega naslova. V izreku te odločbe je z navedenim zneskom (11.429,50 SIT, ki ga je mogoče pretvoriti v EUR) opredeljena mesečna višina tožnici (tedaj) pripadajočega dodatka. Poleg tega je ZPIZ dne 24. 2. 2020 v potrdilu o izvršljivosti predmetne odločbe potrdil, da so tožnici pripadajoči zneski dodatkov postali izvršljivi.

36A ob navedenem ne gre prezreti, da so z odločbo ZPIZ z dne 5. 7. 1994 tožnici priznani šele v bodoče zapadli zneski dodatka, katerih višina bo dokončno določljiva šele v bodoče oziroma ob njihovi vsakokratni zapadlosti. Iz obrazložitve odločbe ZPIZ z dne 5. 7. 1994 je razvidno, da je bila višina dodatka, kot je navedena v njenem izreku, odmerjena za junij 1994 in da bo tožnici za posamezen mesec po uradni dolžnosti odmerjen dodatek k pokojnini v višini razlike med usklajenim zneskom in tolarsko protivrednostjo zneska pokojnine, ki jo je tožnici dolžan izplačati nosilec zavarovanja iz druge republike nekdanje SFRJ. Zato drugostopenjski organ sledeč pojasnilom ZPIZ pravilno ugotavlja, da višina tožnici pripadajočih mesečnih dodatkov k pokojnini ni enaka tisti, ki je navedena v odločbi ZPIZ z dne 5. 7. 1994 (11.429,50 SIT), saj ta znesek predstavlja višino pripadajočega ji dodatka le za junij 1994, za nadaljnje mesece pa ga je treba posebej ugotoviti glede na vsakokrat podane pogoje za to. Vendar pa to ne pomeni, da odločba ZPIZ z dne 5. 7. 1994 ni izvršljiva.

37Najprej je treba upoštevati, kot opozarja že tožnica, da se je o pravni moči odločbe ZPIZ z dne 5. 7. 1994 izreklo že sodišče v socialnem sporu, v katerem je zahtevala pravilno realizacijo odločbe ZPIZ z dne 5. 7. 1994 in plačilo 5.000,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo z zamudnimi obrestmi. S sodbo in sklepom Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani II Ps 645/2015 z dne 27. 5. 2016, v zvezi s sodbo in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 418/2016 z dne 5. 1. 2017, je bila njena tožba zavržena v delu, v katerem je bila vložena zaradi molka organa, tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine pa zavrnjen. Pritožbeno sodišče je v svoji obrazložitvi navedlo, da izvrševanja pravnomočnega upravnega akta ni mogoče uspešno uveljavljati s tožbo zaradi molka organa, temveč kvečjemu z izvršitvijo tega upravnega akta v upravno izvršilnem postopku, če ga izdajatelj ne bi izvrševal ali če ga ne bi izvrševal pravilno.

38Ustavno sodišče je v zvezi z načelom formalne legalitete v sodnem izvršilnem postopku zavzelo stališče, da to načelo ni absolutno in da kot vrednostno merilo omogoča prilagojeno, omehčano strogost njegove vsebine. Iz stališč Ustavnega sodišča izhaja, da je višino pravnomočno prisojene terjatve mogoče določiti šele v izvršilnem sodnem postopku, če je njena višina pogojena z okoliščinami, ki obstajajo šele na dan izplačila (prim. odločbo Up-531/21 z dne 11. 7. 2024). Po presoji tukajšnjega sodišča je treba načelo stroge formalne legalitete na enak način uporabiti tudi obravnavnem postopku upravne (davčne) izvršbe, glede na to, da so v njem izterjevane v bodoče zapadle terjatve tožnice, katerih višina je določljiva šele ob njihovi zapadlosti. Upoštevajoč še prej povzeto odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča, vsled katere tožnica, glede na pravnomočnost odločbe ZPIZ z dne 5. 7. 1994, ne more več doseči določitve višine vsakomesečno pripadajočih ji zneskov dodatka v socialnem sporu, je tožnici treba omogočiti, da presojo o tem opravi izvršilni organ v postopku izterjave. Sodišče še pripominja, da tudi upravnopravna teorija opozarja na dolžnost oziroma pristojnost davčnega organa, da v izvršbi preveri izvršljivost nedavčnega izvršilnega naslova, čeprav je izdajatelj tovrstnega potrdila po izrecni določbi 146. člena ZDavP-2 izdajatelj izvršilnega naslova. Izvršilni organ je zato skupaj z izdajateljem izvršilnega naslova soodgovoren za preveritev in ugotovitev datuma izvršljivosti (prim. Polonca Kovač in drugi avtorji v: Davčno pravo med teorijo in prakso s komentarjem 70. - 90. člena ZDavP-2, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2021, str. 317). Stališče drugostopenjskega organa, da je za ugotovitev višine glavnic dodatka za posamezne mesece v konkretnem primeru pristojen izključno ZPIZ, torej dolžnik obveznosti iz izvršilnega naslova, torej ni pravilno tudi zato, ker bi pomenilo, da pravilnosti izpolnitve obveznosti iz izvršilnega naslova, ki jo opravi izključno dolžnik sam, naknadno v nobenem postopku ne bi bilo več mogoče preveriti.

39Glede na vse navedeno je sodišče na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in zadevo v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral o tožničinem predlogu za izvršbo vsebinsko odločiti. Drugostopenjski organ se je v obrazložitvi svoje odločbe sicer na splošno opredelil do pravilnosti načina izračunavanja in izplačevanja tožnici pripadajočega dodatka, vendar je bolj konkretno izračun tega dodatka pojasnil le za en mesec (za marec 2018). V ponovnem postopku bo torej moral prvostopenjski organ predlog tožnice za izvršbo v celoti presojati vsebinsko in v tem okviru odločiti in obrazložiti, ali tožnica izterjavo dodatkov k pokojnini uveljavlja utemeljeno, oziroma v kakšnih mesečnih zneskih glavnic ter zamudnih obresti jo uveljavlja utemeljeno.

40Sodišče pojasnjuje še, da z odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitvijo zadeve v ponovni postopek prvostopenjskemu organu po samem zakonu preneha veljati tudi drugostopenjska odločba, ki vsebuje odločitev o zavrnitvi pritožbe in akcesorno odločitev o stroških postopka. Takšno stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v sklepu X Ips 2/2014 z dne 23. 12. 2015. Glede na navedeno ni podlage in ne potrebe, da bi sodišče v tem upravnem sporu odpravilo tudi drugostopenjsko odločbo; odločanje o vseh stroških upravnega postopka, tudi pritožbenih, pa je stvar ponovnega postopka. Sodišče ni sledilo tožbenemu predlogu, naj izpodbijani sklep odpravi in skladno s prvim odstavkom 65. člena ZUS-1 v zadevi odloči v sporu polne jurisdikcije, saj podatki dosedanjega postopka za to ne dajejo zanesljive podlage. Posledično sodišče tudi ni odločalo o zahtevku za plačilo odškodnine z zamudnimi obrestmi. Skladno s prvim odstavkom 67. člena ZUS-1 namreč sodišče v upravnem sporu o zahtevku tožnika, da se mu povrne škoda, odloči le, če izda sodbo, s katero odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika po 65. členu ZUS-1. Takšno sodbo pa lahko sodišče v upravnem sporu, kot je še treba pojasniti, izda le, če je upravni organ o pravici, ki jo uveljavlja tožnik, z izpodbijanim upravnim aktom odločil po vsebini (tako sklep Vrhovnega sodišča X Ips 117/2020 z dne 10. 2. 2021).

K II. točki izreka:

41Glede na sprejeto odločitev o tožbi je tožnica na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičena, da ji toženka povrne stroške tega sodnega postopka v pavšalnem znesku, odmerjenem na temelju določb Pravilnika o povrnitvi stroškov postopka tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Na tej podlagi je tožnica ob upoštevanju, da v zadevi ni bila opravljena glavna obravnava in da je v postopku ni zastopal odvetnik, v skladu s prvim odstavkom 3. člena Pravilnika upravičena do povračila stroškov postopka v znesku 15,00 EUR. S Pravilnikom določeni pavšalni znesek zajema vse stroške v upravnem sporu na prvi stopnji, vključno z materialnimi stroški, razen sodnih taks. Navedeni znesek stroškov tega sodnega postopka mora tožnici povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe (313. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ). Sodne takse za ta sodni postopek tožnica ni plačala, saj je bila tega oproščena s sklepom tega sodišča III U 222/2021 z dne 17. 11. 2021. Odločanje o vseh stroških upravnega postopka pa je, kot je bilo že povedano, stvar ponovnega postopka pred prvostopenjskim organom.