VSL Sklep IV Cp 364/2025

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Udeleženca sta bivša zunajzakonska partnerja in starša mld. otrok A. A., roj. 2012 (13 let), in B. A., roj. 2013 (11 let).

2Pred sodiščem prve stopnje poteka postopek zaradi zaupanja otrok v varstvo in vzgojo, ureditve stikov in določitve preživnine.

3Sodišče prve stopnje je v okviru navedenega postopka z izpodbijanim sklepom odločilo, da stiki med predlagateljico in B. A. na eni strani ter stiki med nasprotnim udeležencem in A. A. na drugi strani začasno potekajo enkrat na teden v trajanju ure in pol v prostorih Centra za socialno delo ..., enota ... (v nadaljevanju CSD), pri čemer je na stiku prisoten tudi otrok, ki ne izvaja stikov, stik pa poteka v navzočnosti strokovnega delavca CSD. Stiki potekajo po predhodnem dogovoru staršev in CSD o dnevu in uri termina tako, da udeleženca otroka na stik pripeljeta deset minut pred dogovorjeno uro in ju po končanem stiku prevzameta (I. in II. točka izreka). Sodišče je tudi odločilo, da se za primer kršitve začasno določenih stikov na podlagi začasne odredbe kršitelju izreče denarna kazen v višini 500 EUR (III. točka izreka) in da začasna odredba velja do drugačne odločitve sodišča, vendar najdlje devet mesecev od začetka izvajanja stikov pod nadzorom (IV. točka izreka). Kar je predlagateljica v spremembi predloga za začasno odredbo z dne 13. 12. 2024 predlagala več oziroma drugače, je sodišče zavrnilo (V. točka izreka). Odločilo je, da pritožba zoper sklep ne zadrži njegove izvršitve (VI. točka izreka).

4Zoper I., II., III. in IV. točko sklepa vlaga pritožbo nasprotni udeleženec. Kot bistveno navaja, da v začasni odredbi določeni način izvajanja stikov ni v korist otrok, saj gre za stike v tujem okolju v prisotnosti tretje osebe. V korist otrok so stiki, ki se izvajajo v domačem, znanem in sproščenem okolju, torej na domu staršev. Mnenje CSD ne more biti ustrezna podlaga za odločitev o ogroženosti otrok in začasni ureditvi stikov. V okviru CSD je bila družina udeležencev obravnavana s strani različnih oseb, za katere se ne ve, katero delovno mesto zasedajo in kakšno je njihovo strokovno znanje. Iz mnenja CSD ne izhajajo strokovna znanja delavk, ki sta pripravili mnenje, temveč so navedeni le njuni imeni in priimka. Tudi podatki spletne strani CSD ne izkazujejo, da bi strokovni delavki imeli ustrezna znanja in usposobljenost za podajanje mnenja glede izvajanja starševske skrbi in varstva otrok. Da bi imelo mnenje CSD status posebnega strokovnega mnenja, bi moral v postopku sodelovati najmanj univerzitetni diplomirani psiholog ali psihiater. Mnenje CSD vsebuje le navedbe udeležencev, ki niso bile preverjene in v zvezi s katerimi ni bila narejena nobena strokovna analiza. Nasprotni udeleženec pred izdajo začasne odredbe ni bil zaslišan in se ni mogel izjaviti, prav tako mu niso prisluhnili na CSD, njegovih izjav niti niso zapisali. Nepravilna je tudi odločitev sodišča o zagroženi denarni kazni. Denarna kazen ni primerna, saj gre za osebne stike med otroki in starši, kjer s prisilo prej dosežemo negativne kot pozitivne posledice ter še večji odpor pri otrocih. Odločitev o višini denarne kazni nima razlogov in se je ne da preizkusiti. Denarna kazen je nesorazmerna tako glede na premoženjski položaj nasprotnega udeleženca kot glede na pomen dejanja, ki sta ga starša dolžna storiti. Gre za medsebojne odnose in vzpostavitev osebnih stikov, ki jih pod grožnjo denarne kazni ni mogoče izvajati v korist otrok. Nepravilno je določen tudi čas trajanja začasne odredbe, saj gre za maksimalni čas. Tovrstni ukrepi se določijo za krajši čas, zakon pa ureja možnost podaljšanja. Izpodbijani sklep je nepravilen tudi zato, ker sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov s pridobitvijo novega poročila osnovne šole ter izvedenskih mnenj sodnih izvedencev psihiatrične in klinično psihološke stroke.

5Predlagateljica je vložila odgovor na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

6Pritožba ni utemeljena.

7Sodišče prve stopnje je kot materialnopravno podlago izpodbijane odločitve pravilno opredelilo določbe Družinskega zakonika (DZ) o ukrepih za varstvo koristi otroka in v okviru teh ukrepov določbe o začasnih odredbah, zlasti začasno odredbo o določitvi stikov pod nadzorom (163. člen DZ).

8V skladu z določbo 49. člena Zakona o socialnem varstvu (ZSV) je center za socialno delo (CSD) javni socialno varstveni zavod. Kot tak opravlja tudi naloge, ki so CSD z zakonom poverjene kot javna pooblastila ter naloge, ki jih CSD nalagajo drugi predpisi. Del teh nalog vsebuje 108. člen Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1), skladno s katerim ima CSD, kadar ne nastopa kot predlagatelj, v postopku za odločanje o ukrepih za varstvo koristi otroka položaj zakonitega udeleženca, njegove navedbe v mnenju pa se štejejo za izpovedbo osebe, ki ima o teh dejstvih posebno strokovno znanje. V sodni praksi je enotno sprejeto stališče, da CSD v postopkih za varstvo koristi otroka nastopa kot specifični pomočnik sodišča, ki zanj opravlja naloge pomožnega preiskovalnega organa in v skladu s pravili svoje stroke poda mnenje o koristi otroka.¹ S tem se naloga CSD približa izvedenčevi.

9Pritožba ne uspe predstaviti razlogov, ki bi v konkretnem primeru utemeljevali dvom v ugotovitve CSD in njegovo mnenje ter terjali odstop od zgornjega stališča.

10ZSV v 69. in 70. členu določa pogoje za strokovne delavce in strokovne sodelavce, ki opravljajo socialno varstvene storitve (strokovna izobrazba, delovne izkušnje, pripravništvo, strokovni izpit), v 73. členu pa dolžnost izobraževanja in usposabljanja strokovnih delavcev in strokovnih sodelavcev v javnih socialno varstvenih zavodih. Pritožnik izraža pomisleke v strokovno usposobljenost strokovnih delavk, ki sta pripravili mnenje, vendar ne trdi, da ne bi izpolnjevali zakonskih pogojev za opravljanje tovrstnih nalog ali da ne bi imeli ustreznih pooblastil. Čim je tako, pa pravilnosti mnenja ne more izpodbiti z neargumentiranimi pomisleki v njuno strokovno znanje in kompetence, temveč bi to lahko storil le z vsebinskimi pripombami zoper njune ugotovitve in mnenje.

11V tej smeri pritožnik neutemeljeno navaja, da je CSD svoje strokovne ugotovitve oprl le na navedbe udeležencev. CSD je opravil več razgovorov z udeležencema in pogovor z obema otrokoma. Pridobil je pisno poročilo šole, opravil obiska na domu obeh udeležencev in nazadnje pridobil še ustno poročilo glede aktualnega funkcioniranja otrok v šoli. Pritožnik tudi ne izkaže utemeljenosti očitka, da CSD ni upošteval in zapisal vseh njegovih navedb, saj vsebinsko ne opredeli, katere njegove izjave so ostale spregledane in neupoštevane.

12Z začasnimi odredbami se v postopkih za varstvo koristi otroka ureja položaje, ko je otrok ogrožen in je za odvrnitev te ogroženosti nujno, da se družinsko razmerje pravno uredi že med trajanjem postopka. Zaradi takšnih narave in namena začasnih odredb je postopek njihove izdaje nujen (105. člen ZNP-1), vodi se po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ (100. člen ZNP-1). Sodišče zato pred izdajo začasne odredbe ni dolžno izvesti vseh dokazov, temveč le toliko in tiste dokaze, da z dokaznim standardom verjetnosti ugotovi ogroženost otroka in jo z začasno ureditvijo razmerja odvrne.

13Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da so skladne navedbe udeležencev o družinski situaciji skupaj z mnenjem CSD in v postopku izdelave mnenja zbranimi podatki zadostile zahtevanemu standardu. Sodišče prve stopnje zato pred izdajo začasne odredbe ni bilo dolžno izvesti naroka in udeležencev zaslišati. Prav tako ni bilo dolžno pridobiti še tretjega poročila osnovne šole ali postaviti izvedencev klinično psihološke in psihiatrične stroke.

14Ocena sodišča prve stopnje o ogroženosti otrok temelji na ugotovitvah, da sta otroka v času od razpada partnerske skupnosti udeležencev v maju 2023 do marca 2024 pri vsakem od staršev preživljala izmenično po teden dni, od takrat dalje pa bivata vsak pri enem od staršev, pri čemer praktično nimata stikov z drugim od staršev (A. A. z očetom, B. A. z mamo) ter drug z drugim. Noben udeleženec v postopku ni predstavil okoliščin, ki bi razumno pojasnile, kaj šele opravičile ali utemeljile tako korenit poseg v starševska odnosa in sorojenski odnos.

15Splošno znana je pomembnost in koristnost ohranjanja in razvijanja odnosov s starši in drugimi sorodniki za otrokov zdrav osebnostni in čustveni razvoj; v stroki je enotno sprejeto, da je (neupravičena) prikrajšanost za te odnose za otroka ogrožajoča. Pri A. A. in B. A. se škoda zaradi družinskih odnosov že udejanja. Podatki spisa dajejo zanesljivo podlago za zaključek, da sta fanta pod pritiskom in da se pri obeh kažejo čustvene stiske, ki negativno vplivajo na njuno vedenje in funkcioniranje. Zelo verjetno je, da se bodo ob vztrajanju sedanjega stanja te težave nadaljevale in poglabljale. Poleg tega se bo utrjeval razkol družine na dve med sabo ločeni enoti in nadaljevalo krhanje čustvenih vezi vsakega od fantov z enim od staršev in bratov med sabo, kar lahko pripelje do njihove nepopravljive odtujitve. Oba udeleženca izražata zavedanje, da sedanje stanje otroka ogroža in na besedni ravni izražata željo po njegovi spremembi, ki pa je sama očitno ne zmoreta. To je od sodišča terjalo, da ugotovljeno ogroženost otrok (vsaj delno) prepreči s tem, da izvajanje stikov zagotovi z oblastno odločbo.

16Res je, da stiki pod nadzorom po svoji vsebini pomenijo omejitev pravice do stikov, vendar pa so v določenih primerih tudi nujen korak k njihovi vzpostavitvi in s tem pot do uresničenja te pravice. Ravno takšen je konkretni primer. Odnos med A. A. in očetom je popolnoma prekinjen, mama in B. A. se srečujeta zelo redko in bežno, brata se občasno mimogrede vidita v šoli. A. A. zavrača stik z očetom, ta v odnosu do sina postaja pasiven, sprijaznjen, na trenutke tudi odklonilen. Ob tem je vtis, da zaradi svojih težav v odnosu z A. A. ne podpira (dovolj) stikov med B. A. in mamo. Za težave krivi predlagateljico, svojega prispevka k neugodni družinski dinamiki ne prepozna. B. A je zaradi ravnanja in doživljanja ostalih družinskih članov postavljen v položaj izbire in v iskanju ravnotežja med njimi skorajda primoran zavzeti indiferenten, celo negativen odnos do druženja z mamo in bratom. Predlagateljica dovolj dobro prepoznava škodljivost sedanje situacije, vendar pri iskanju rešitev deluje premalo konsistentna in odločna. Upoštevajoč opisano kompleksnost, prepletenost in težo izzivov pritožbeno sodišče pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da družinski člani brez strokovne pomoči težav pri izvajanju stikov ne bodo zmogli preseči.

17Pritožnik v pritožbi izpostavlja manj ugodne plati stikov pod nadzorom. Pritožbeno sodišče tem naziranjem na načelni ravni pritrjuje, vendar se glede na zgoraj opisane okoliščine ne more strinjati s pritožnikovo oceno, da je v tem trenutku izvedljiva druga oblika osebnih stikov. Takšne stike sta imela udeleženca možnost uvesti in izvajati vsaj leto dni, pa tega nista zmogla, znala ali hotela. Ob opisani družinski dinamiki ter ob aktualnem odnosu nasprotnega udeleženca do predlagateljice in starejšega sina, njegovi vprašljivi naklonjenosti stikom med B. A. in mamo ter prepričanosti v svoj prav, je zelo malo verjetno, da se bo brez strokovne pomoči to zgodilo zdaj.

18Sodišče prve stopnje ni določilo, da bodo stiki pod nadzorom trajali devet mesecev, temveč da je to najdaljše obdobje njihovega trajanja. Napovedalo je, da bo spremljalo razpoloženje udeležencev in njun odnos z otrokoma ter ob izpolnitvi potrebnih pogojev stike uredilo drugače. S takšno odločitvijo je sodišče prve stopnje sledilo zakonski določbi (163. člen DZ) in upoštevalo, da je razvoj družinskih odnosov v tem trenutku negotov. Namen stikov pod nadzorom je vzpostaviti pogoje za izvajanja stikov v domačem okolju, njihovo dejansko trajanje pa bo v največji meri odvisno od ravnanja udeležencev. Prej kot bosta pripravljena in zmožna razumeti vzroke za sedanje stanje in preseči medsebojne razmere; prej kot bosta uvidela pomembnost vloge drug drugega v življenju sinov in jo dejansko in čustveno podprla in prej kot bosta okrepila vsak svoj odnos z odtujenim sinom, prej bodo izpolnjeni pogoji za neobremenjeno, prijetno in tudi dovolj dolgotrajno preživljanje časa obeh sinov v domačem okolju vsakega od staršev.² V ta namen je na mestu skrben razmislek obeh udeležencev o vključitvi v s strani CSD ponujene oblike pomoči (osebna pomoč, pomoč družini za dom).

19Odločitev o izvršilnem sredstvu je pravilna. ZIZ denarno kazen določa kot primarno izvršilno sredstvo za izvršitev odločbe o osebnih stikih (238.f člen v zvezi s prvim, tretjim, četrtim, petim in šestim odstavkom 226. člena ZIZ), saj je naperjena (zgolj) proti osebi, na katero se nanaša sklep o izvršbi, medtem ko je pri neposredni izročitvi prisila neizbežno usmerjena tudi proti otroku. Slednjemu se skušata tako zakon kot sodna praksa, če je le mogoče, izogniti. Tudi sicer pritožnik v pritožbi ne pojasni, katero izvršilno sredstvo šteje za primernejše od denarne kazni, zato v tem delu njegova pritožbena graja bolj kaže na poskus izogniti se izpolnitvi obveznosti kot na vsebinske pomisleke zoper izbiro izvršilnega sredstva.

20Višina denarne kazni je zadosti obrazložena. Upoštevajoč pritožbene navedbe pa pritožbeno sodišče dodatno poudarja, da je pravica otroka do stikov s starši in pravica staršev do stika z otrokom del pravice do spoštovanja družinskega življenja. Gre za ustavno in konvencijsko varovano pravico ter pomembno osebno, družbeno in pravno vrednoto. Glede na takšen pomen pravice do stikov in v konkretnem primeru ugotovljeno grobost posega vanjo višina zagrožene denarne kazni, ki naj zagotovi njeno uresničenje, ni pretirana. To velja tudi upoštevajoč premoženjsko stanje nasprotnega udeleženca.

21Nazadnje pritožbeno sodišče opozarja, da iz pravice do spoštovanja družinskega življenja izhaja ne le pravica ampak tudi dolžnost tistega od staršev, ki ne živi z otrokom, do stikov z njim. Nasprotni udeleženec se zato ne more odreči pravici do stikov s starejšim sinom, v nobenem primeru pa nima pravice z njimi pogojevati stikov med predlagateljico in mlajšim sinom.

22Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP in 42. členom ZNP-1) tako ugotovilo, da niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pritožbo je zato kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

23Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče pridržalo za končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

¹ Glej Z. Strajnar, Pomen mnenja centra za socialno delo pri odločanju o vzgoji in varstvu ter preživljanju otrok v postopku razveze zakonske zveze, Pravosodni bilten, št. 4/2000, str. 67-68, Z. Strajnar, Mnenje centra za socialno delo in izvedensko mnenje v družinskopravnih postopkih, Pravosodni bilten, št. 2/2018, str. 111-112, in odločbi VS RS II Ips 682/2017 z dne 8. 11. 2017 in II Ips 342/2008 z dne 22. 5. 2008, ter številne kasnejše odločbe višjih sodišč.
² Stiki (v resnici pa bolj srečanja), kakršni po navedbah nasprotnega udeleženca aktualno potekajo med predlagateljico in B. A., niti po pogostosti niti po trajanju niti po mestu izvajanja ne omogočajo niti vzdrževanja, kaj šele gradnje odnosa med materjo in sinom.