70. člen ZSV

V skladu z načelom zakonitosti so pogoji za napredovanje celovito določeni na zakonski ravni v določbi 69. člena ZSV, na katerega se toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe tudi sklicuje. Navedena zakonska določba je jasna. Z ustaljenimi metodami razlage pomena zakonske norme kot so: jezikovna metoda, namenska metoda, sistematična metoda ne moremo priti do zaključka, da bi morala tožnica izpolnjevati še pogoj, ki v 69. členu ZSV ni eksplicitno naveden, to je, da gre za strokovnega delavca ali strokovnega sodelavca, ki dejansko opravlja socialno varstvene storitve, kot to razlagala toženka. Glede na to, da je določba 69. člena ZSV povsem jasna, tudi ne gre za nikakršno pravno praznino, ki bi jo bilo potrebno zapolniti z zakonsko analogijo. Opravljanje storitev ali neposredno delo z uporabniki ni pogoj, da bi bila lahko oseba strokovni delavec, saj ZSV tega nikjer ne določa.

Splošno znana je pomembnost in koristnost ohranjanja in razvijanja odnosov s starši in drugimi sorodniki za otrokov zdrav osebnostni in čustveni razvoj; v stroki je enotno sprejeto, da je (neupravičena) prikrajšanost za te odnose za otroka ogrožajoča. Namen stikov pod nadzorom je vzpostaviti pogoje za izvajanja stikov v domačem okolju, njihovo dejansko trajanje pa bo v največji meri odvisno od ravnanja udeležencev. Glede na pomen pravice do stikov in v konkretnem primeru ugotovljeno grobost posega vanjo višina zagrožene denarne kazni, ki naj zagotovi njeno uresničenje, ni pretirana. To velja tudi upoštevajoč premoženjsko stanje nasprotnega udeleženca.

Tožena stranka ni predhodno ugotovila konkretno dejansko stanje, ki se nanaša na vprašanje zatrjevanega opravljanja nalog in storitev tožnice na delovnem mestu strokovne delavke SCSD. Pri tem se ne opredeli do vseh konkretnih okoliščin na strani tožnice, niti se ne opredeli do dokazov, ki jih je tožnica priložila k predlogu za napredovanje in s katerimi dokazuje izpolnjevanje pogojev za napredovanje. To pa po presoji sodišča predstavlja absolutno bistveno pomanjkljivost izpodbijane odločbe, ki onemogoča preizkus njene zakonitosti.

Tožnica v tožbi zatrjuje, da opravlja socialno varstvene storitve po ZSV ter v dokaz prilaga pogodbe o zaposlitvi, anekse in druga dokazila, kot npr. potrdilo o opravljenem strokovnem izpitu, dokazila o uspešno končanih programih strokovnega izobraževanja in dodatnih strokovnih delih. Sodišče teh razlogov tožbe ne more preizkusiti, saj se toženka v obrazložitvi glede tega ne izreka. Kljub temu, da gre za konkretni, posamični akt, toženka v obrazložitvi navaja abstraktne in posplošene razloge za zavrnitev tožničinega predloga za napredovanje v naziv, pri čemer se niti ne opredeli do vseh konkretnih okoliščin na strani tožnice kot predlagateljice in njenega konkretnega dela in nalog, ki jih opravlja na SCSD oziroma socialno varstvenih storitev, ki jih dokazuje, da jih opravlja kot strokovna delavka v SCSD na področju socialnega varstva.

Potrdilo o usposobljenosti za strokovne sodelavce, ki ga ureja Pravilnik o določitvi vrste in stopnje programov izobraževanja za strokovne sodelavce v socialnem varstvu, ni potrdilo o opravljenem strokovnem izpitu, ki ga ureja drug pravilnik, in sicer v času odločanja tožene stranke veljavni Pravilnik o strokovnem izpitu na področju socialnega varstva. Kot strokovna sodelavka ima tožnica na podlagi 74. člena ZSV pravico do napredovanja v naziv mentorica. možnost napredovanja ne sme biti le teoretična oziroma neobstoječa. Ravno to pa upravičeno zatrjuje tožnica v konkretnem primeru. Na eni strani namreč zakon (ZSV) in pravilnik (tj. Pravilnik o napredovanju) izrecno določata, da strokovni sodelavci (ne le strokovni delavci) lahko napredujejo v naziv (mentor), po drugi strani pa isti Pravilnik o napredovanju s predpisovanjem pogoja, da mora imeti strokovni sodelavec opravljen strokovni izpit, dejansko onemogoči kakršnokoli napredovanje kateremu koli strokovnemu sodelavcu, saj ta glede na izrecno določbo tako starega kot sedaj veljavnega Pravilnika o strokovnem izpitu na področju socialnega varstva k opravljanju strokovnega izpita sploh ne more pristopiti. Takšno podzakonsko

Pravno nevzdržno bi bilo, da bi lahko posamezniki ignorirali odločbe pristojnih inšpekcij z zanašanjem na to, da bodo dosegli odpravo v nadaljnjih postopkih. Odprava odločbe učinkuje za nazaj (ex tunc). V primeru odprave določene odločbe, se odpravijo tudi posledice, ki so na njeni podlagi nastale. Tega pravila vendarle ni mogoče uporabiti na način, da se z odpravo za nazaj odobri ravnanje, ki je nasprotovalo inšpekcijski odločbi v času, ko je ta še veljala in bila tudi izvršljiva. Zakon za takšne primere predvideva druga sredstva, in sicer odškodninsko odgovornost države oz. samoupravne lokalne skupnosti za škodo, ki je bila zavezancu ali drugi osebi povzročena s protipravnim dejanjem ali opustitvijo dejanja inšpektorja pri izvajanju nalog inšpekcijskega nadzora. Takšna ugotovitev ne pomeni poseganja v pristojnost Socialne inšpekcije. Treba je namreč upoštevati, da tožnica javne službe ne opravlja več, da zoper njo v tej zvezi niso več v teku inšpekcijski ali drugi upravni postopki. Zato ima takšna ugotovitev sodišča prve stopnje posledice le v civilnopravnem sporu in ne posega v upravno pristojnost.

Predmet tega upravnega spora ni vprašanje nezmožnosti pristopa k strokovnemu izpitu, ampak zavrnitev predloga za napredovanje v naziv.

Ker ni ugotovljeno, da bi bili družinski člani, ki so tožniku nudili pomoč in nego, za to posebej strokovno usposobljeni, niti, da bi bila takšna oblika pomoči in nege potrebna, je odškodnina za stroške pomoči in nege pravilno odmerjena na podlagi urne postavke za nekvalificirano malo delo.