108. člen ZNP-1

Mnenje, ki ga v postopku poda strokovna oseba CSD v družinsko pravnih postopkih šteje za izpovedbo osebe, ki ima o teh dejstvih posebno strokovno znanje, mnenje, ki ga poda CSD pa ima naravo izvedenskega mnenja.

Sodišče druge stopnje soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da trditve predlagateljice o pomanjkljivostih mnenja CSD zgolj odraz njenega golega nestrinjanja z vsebino mnenja. To po ustaljeni sodni praksi ni razlog za postavitev drugega izvedenca. Smiselno enako velja v primeru, ko je strokovno mnenje podal CSD, kar pomeni, da golo nestrinjanje z mnenjem CSD ni razlog za postavitev sodnega izvedenca.

Sicer pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da upoštevanje otrokovega mnenja ne pomeni, da v družinskih postopkih odločajo otroci (niti ni dopustno breme odločanja prenesti na pleča mld. otrok, kot si smiselno prizadeva predlagateljica v pritožbi). Odloča sodišče, pri čemer upošteva vse okoliščine primera, tudi otrokovo mnenje, nato pa glede na stopnjo ogroženosti otroka in upoštevajoč otrokove koristi, ki niso zgolj kratkoročne, ampak tudi dolgoročne, odloči o sprejemu ukrepa za varstvo koristi otroka. Sodišče druge stopnje tudi ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče sledilo mnenju CSD, kot je razumno pojasnjeno v 6., 7. in 8. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, pritožbeno sodišče pa navedeno odločitev sprejema kot ustrezno in v skladu s tako načelom najmilejšega ukrepa iz 156. člena DZ kakor v skladu s pravilom, da če ogroženost ni več izražena v določeni intenziteti in je mogoče določiti širši obseg stikov, naj se ta širši obseg stikov tudi zagotovi (kar v obravnavani zadevi velja za mld. A. A. , ne pa za mld. B. B. ). Glede stikov z mladoletnim B. B. pod nadzorom CSD nasprotni udeleženec graja odločitev sodišča, da ni določilo, da se pri stikih pod nad

Sodišče druge stopnje sicer ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče storilo napako, ko je slepo sledilo navedbam CSD, da „neposredno izvrševanje stikov s skladu z ureditvijo teden-teden … ni izvršljivo“ in da je „edina opcija, da pride do ponovne vzpostavitve stikov in krepitve zaupanja med očetom in mld. A. A., da se le ti izvajajo pod nadzorom“. Sodišče prve stopnje je namreč spregledalo določbo 226. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), v skladu s katero se izpolnitev nenadomestnega dejanja prisilno izvrši z izrekanjem denarnih kazni, s čemer se poskuša vplivati na voljo zavezanca (v tem primeru matere, ki mld. otroka očitno ne pripravi na stik in, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, stike aktivno preprečuje, kar je v tem postopku izkazano s stopnjo verjetnosti).

Mnenje, ki ga v postopku poda strokovna oseba CSD v družinsko pravnih postopkih šteje za izpovedbo osebe, ki ima o teh dejstvih posebno strokovno znanje (108. člen ZNP-1). Mnenje, ki ga poda CSD pa ima naravo izvedenskega mnenja.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je mld. A. pri očetu ogrožen, čeprav mu je bil s sodno poravnavo zaupan v varstvo in vzgojo. Začasni odvzem otroka očetu je tako nujen.

Izločitev strokovnega delavca CSD

Začasno zaupanje otroka v varstvo in vzgojo enemu ali drugemu staršu je po tem, ko je že bilo pravnomočno odločeno o vzgoji in varstvu, še bolj izjemno kot sicer, saj so bile zmožnosti in pomanjkljivosti staršev že ocenjene. Sprememba šolskega okolja je velika sprememba, ki jo lahko sodišče z začasno odredbo izreče v res izjemnih primerih.

Ker odločitev o tem, da se varstvo in vzgoja zaupa le enemu od obeh staršev, ne pomeni posega (ali celo omejitve) starševske skrbi drugega starša, pač pa le, da ta odloča o dnevnih vprašanjih otrokovega življenja (kdo in kdaj pelje otroka v šolo, na obšolske dejavnosti, k zdravniku, kaj in kdaj se bo oblekel, kdaj bo šel k počitku, ...), je mogoče začasno odločiti o varstvu in vzgoji le takrat, ko zaradi varstva koristi otroka brez tega ne bi bilo mogoče odločati o dnevnih vprašanjih otrokovega življenja v okviru izvajanja starševske skrbi. Dokazna ocena mnenja CSD mora biti primerljiva dokazni oceni izvedenskega mnenja, kriterije za to pa (z analogno uporabo) uokvirjajo določbe 254. člena ZPP. Dolžnica torej razpolaga s pravnomočnim izvršilnim naslovom, da sta ji bili obe hčeri zaupani v varstvo in vzgojo, zato lahko na podlagi določb od 238a. člena do 238.g člena ZIZ v postopku sodne izvršbe izposluje sklep o izvršbi, s katerim bo izvršilno sodišče upniku naložilo vrnitev obeh otrok (določbe 238.b člena ZIZ). Po vložitvi predloga za ureditev določenega pravnega razmerja med starši in otroki (npr. glede drugačne ureditve stikov) nov postopek za ureditev istega

Zaradi varstva največje koristi otrok se mora posebna skrb sodišča odraziti že v okviru procesnih jamstev. Ker imajo sodniki v družinskih zadevah bistveno aktivnejšo vlogo kot v drugih civilnih postopkih, v konkretnih okoliščinah predmetne zadeve predlagateljici ni moč naložiti enakega bremena podkrepitve njenih navedb kot ga sicer nosijo stranke v pravdnem postopku.

Selitev enega od staršev v drug kraj ob vstopu otroka v šolo neizogibno terja soglasje staršev o izbiri šole in kraju šolanja. Ker slednjega udeleženca kljub pomoči CSD nista uspela doseči, je o njem odločilo sodišče. Pri tem je največjo korist deklice prepoznalo v izbiri šole v okolju, v katerem živi od rojstva in kjer ima že stkano socialno mrežo sovrstnikov in širše družine.

Predpostavka za nujni odvzem otroka po 167. členu DZ je z verjetnostjo izkazana tako huda ogroženost otroka, da je njegove koristi mogoče zavarovati le s takojšnjim odvzemom staršem. Huda ogroženost je pravni standard in predstavlja osrednje vprašanje tovrstnih postopkov. Sodišče mora ugotoviti vrsto in obseg ogroženosti otrok. Odvzem lahko upraviči le tako neustrezno ravnanje starša, ki že povzroča resno škodo telesnemu in duševnemu zdravju otroka oziroma ravnanje starša, na podlagi katerega je mogoče s stopnjo precejšnje verjetnosti sklepati, da bo otroku povzročilo občutno škodo (ker bosta otrokovo telesno ali duševno zdravje in razvoj zaradi ravnanja starša očitno in trajno oziroma nepovratno prizadeta ali ker je mogoče predvideti, da ne bo mogoče uresničiti osnovnih ciljev socializacije, kot je razvoj otroka v samostojno in hkrati družbeno bitje). Ob odločanju o utemeljenosti predloga CSD za izdajo začasne odredbe o odvzemu otroka (prvi odstavek 168. člena DZ) mora sodišče presoditi vse v tistem trenutku znane okoliščine konkretnega primera in oceniti, ali napolnjujejo pravni standard hude ogroženosti otroka. Po vložitvi ugovora staršev, ko se vzpostavi kontradiktornost, pa

V skladu z določbo 108. člena ZNP-1 se mnenja strokovnega delavca CSD štejejo za izpovedbe osebe, ki ima o teh dejstvih posebno strokovno znanje, slednje pa je primerljivo z mnenjem sodnega izvedenca, če ima vse značilnosti izvida in mnenja, ki ga pripravi sodni izvedenec. Strokovna delavka in pomočnica direktorja CSD sta v konkretnem primeru na prošnjo sodišča podali strokovno mnenje in nista odločali o pravicah in obveznostih strank, zato je treba za odločanje o njuni izločitvi smiselno uporabiti določbo 247. člena ZPP o izločitvi izvedencev, kot je to pravilno storilo sodišče prve stopnje.

Nasprotni udeleženec je brez soglasja predlagateljice A. A., ki je bila v relevantnem obdobju še zaupana v varstvo in vzgojo obema udeležencema, odpeljal v drugo državo in ji ne omogoča stikov z materjo, ki so bili deklici v korist. Okoliščine, ki otežujejo izvajanje stikov, je povzročil sam s svojim samovoljnim ravnanjem, s katerim je sledil le svojim interesom. Z nenadno selitvijo je nasprotni udeleženec sam otežil oziroma praktično onemogočil izvajanje stikov, določenih s pravnomočno začasno odredbo, tudi situacijo dolgih voženj na stike, ki deklici niso v korist, je povzročil sam iz lastnih interesov. Nevzdržnost situacije, ki jo je sam povzročil, zato ne more uporabiti kot argument za prenos pristojnosti za izvajanje stikov in za nadomestitev soglasja za vpis A. A. v OŠ v Srbiji. Nasprotni udeleženec s samovoljnim zadrževanjem A. A. v Srbiji, pri čemer je predlagateljica selitvi A. A. v Srbijo nasprotovala, onemogoča njene osebne stike z materjo in omejuje telefonske stike, kar vodi v odtujevanje A. A. od matere in A. A. povzroča dolgoročno škodo.

Sodišče prve stopnje si pri odločitvi za prešolanje ni zatiskalo oči pred možnostjo premostitvene stiske, vendar je pravilno poudarilo potrebo po dolgoročni stabilnosti otrokovega bivanja, šolanja in druženja. Pogoja za preložitev naroka (prvi odstavek 115. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1) sta dva: opravičilo samo in opravičljiv razlog za izostanek, pri čemer mora biti opravičilo podprto z dokazom. Nasprotni udeleženec je preložitev naroka predlagal šele na naroku samem, pri čemer ni navedel, zakaj tega ni storil prej. Še bolj pomembno je, da niti na naroku niti v pritožbi ni izkazal opravičljivega razloga za preložitev.

Odločitev o delni ustavitvi postopka zavarovanja, razveljavitvi I. točke začasne odredbe in posledičnem zavrženju predlagateljičinega ugovora je pravilna, njen pravni temelj je v določbi 166. člena DZ. Ta za primer, da je bila začasna odredba izdana pred uvedbo postopka za izdajo sodne odločbe o vzgoji, varstvu in preživljanju otroka, o stikih, o izvajanju starševske skrbi ali o ukrepu za varstvo koristi otroka trajnejšega značaja, zahteva, da mora biti ta postopek uveden v sedmih dneh od izdaje začasne odredbe. Če se to ne zgodi, sodišče ustavi postopek in če je treba, razveljavi opravljena dejanja. Predlagateljica ni izkazala okoliščin, ki bi utemeljevale tako korenit poseg v pravico C. B. do stikov z očetom in pravico nasprotnega udeleženca do stikov z otrokom, kot je začasna prekinitev stikov. Sodišče prve stopnje je ogroženost otroka prepoznalo in jo z izrekom začasnega ukrepa nadzora nad starševsko skrbjo ustrezno naslovilo. Ta ukrep po presoji pritožbenega sodišča trenutno C. B. nudi zadostno varstvo. CSD bo v okviru izvajanja izrečenega ukrepa za varstvo koristi otroka še naprej spremljal družino in po potrebi podal dodatne predloge za njegovo zaščito.

Izvedenka je pojasnila, da so stiki s prenočevanjem edini način, da se otrok nauči samostojnosti in se začne na zdrav način čustveno odlepljati od primarne figure navezanosti. V nasprotnem primeru obstaja tveganje preokupirane navezanosti in težave v navezovanju bodočih partnerskih odnosov. Sodišče prve stopnje je mnenju izvedenke utemeljeno sledilo in pravilno poudarilo, da pomanjkanje rednih, dovolj dolgih in kvalitetnih stikov lahko hitro vodi k odtujitvi deklice od očeta, kar predstavlja ogroženost otroka v smislu 157. člena DZ.

Kadar si konkurirata načelo otrokove koristi in pravica starša do družinskega življenja (torej do stikov z otrokom in uresničevanja starševske skrbi), ima načeloma prednost otrokova korist kot tisti najvišji cilj, ki ga morajo, čeprav na škodo lastnih pravic, zasledovati tudi starši, pri čemer je treba ob tehtanju dveh ustavnih pravic vzpostaviti ustrezno ravnovesje. Dekleti sta želeli, da se ju sliši in da lahko povesta svoje mnenje ter svoje občutke, kar je skladno z načelom, da je otrok subjekt postopka in da mu je treba vedno omogočiti, da se sliši njegov glas. Odločanje o pravicah in koristih otrok ni in ne sme biti namenjeno sankcioniranju starša, ki ni ravnal prav. Strokovna mnenja CSD so sodišču le v pomoč, sodišče pa jih ni dolžno upoštevati; odločiti mora upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje in koristi otroka, pri čemer pridobitev izvedenskega mnenja, strokovnega mnenja ali druge "strokovne podlage" CSD ni obvezna.

Za predmetno odločitev je odločilno, da ogrožanje deklice s stiki, kot so že urejeni, ni podano, in zato začasna odredba ni potrebna.