69. člen ZSV

V skladu z načelom zakonitosti so pogoji za napredovanje celovito določeni na zakonski ravni v določbi 69. člena ZSV, na katerega se toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe tudi sklicuje. Navedena zakonska določba je jasna. Z ustaljenimi metodami razlage pomena zakonske norme kot so: jezikovna metoda, namenska metoda, sistematična metoda ne moremo priti do zaključka, da bi morala tožnica izpolnjevati še pogoj, ki v 69. členu ZSV ni eksplicitno naveden, to je, da gre za strokovnega delavca ali strokovnega sodelavca, ki dejansko opravlja socialno varstvene storitve, kot to razlagala toženka. Glede na to, da je določba 69. člena ZSV povsem jasna, tudi ne gre za nikakršno pravno praznino, ki bi jo bilo potrebno zapolniti z zakonsko analogijo. Opravljanje storitev ali neposredno delo z uporabniki ni pogoj, da bi bila lahko oseba strokovni delavec, saj ZSV tega nikjer ne določa.

Tožnik ima končano podiplomsko izobrazbo iz socialnega managementa, kar je več kot določa ZSV za (minimalni) izobrazbeni pogoj, ki zadostuje izobrazbenemu kriteriju.

Splošno znana je pomembnost in koristnost ohranjanja in razvijanja odnosov s starši in drugimi sorodniki za otrokov zdrav osebnostni in čustveni razvoj; v stroki je enotno sprejeto, da je (neupravičena) prikrajšanost za te odnose za otroka ogrožajoča. Namen stikov pod nadzorom je vzpostaviti pogoje za izvajanja stikov v domačem okolju, njihovo dejansko trajanje pa bo v največji meri odvisno od ravnanja udeležencev. Glede na pomen pravice do stikov in v konkretnem primeru ugotovljeno grobost posega vanjo višina zagrožene denarne kazni, ki naj zagotovi njeno uresničenje, ni pretirana. To velja tudi upoštevajoč premoženjsko stanje nasprotnega udeleženca.

Ne glede na to, da tožnica ne izpolnjuje razpisnih pogojev za delovno mesto direktorja, ima kot vsak prijavljeni kandidat na podlagi prvega odstavka 36. člena ZSV pravico do sodnega varstva zoper sklep o izbiri kandidata, če misli, da je bil kršen za izvedbo razpisa določen postopek in da je ta kršitev lahko bistveno vplivala na odločitev o izbiri kandidata ali da izbrani kandidat ne izpolnjuje v razpisu določenih pogojev. Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo do aktivne legitimacije tožnice in ločnice med fazo izbire in fazo imenovanja kandidata za direktorja.

Tožena stranka ni predhodno ugotovila konkretno dejansko stanje, ki se nanaša na vprašanje zatrjevanega opravljanja nalog in storitev tožnice na delovnem mestu strokovne delavke SCSD. Pri tem se ne opredeli do vseh konkretnih okoliščin na strani tožnice, niti se ne opredeli do dokazov, ki jih je tožnica priložila k predlogu za napredovanje in s katerimi dokazuje izpolnjevanje pogojev za napredovanje. To pa po presoji sodišča predstavlja absolutno bistveno pomanjkljivost izpodbijane odločbe, ki onemogoča preizkus njene zakonitosti.

Za opravljanje strokovnega izpita s področja socialnega varstva tožnica ne izpolnjuje pogojev, saj ima pridobljen naziv univerzitetna diplomirana etnologinja in kulturna antropologinja, kar je študij kultur in ne študij sociologije. Pridobitve strokovnega naslova univerzitetna diplomirana etnologinja in kulturna antropologinja ni mogoče uvrstiti pod sociološko smer visokošolske izobrazbe, predpisane v tretjem odstavku 69. člena ZSV.

Tožnica v tožbi zatrjuje, da opravlja socialno varstvene storitve po ZSV ter v dokaz prilaga pogodbe o zaposlitvi, anekse in druga dokazila, kot npr. potrdilo o opravljenem strokovnem izpitu, dokazila o uspešno končanih programih strokovnega izobraževanja in dodatnih strokovnih delih. Sodišče teh razlogov tožbe ne more preizkusiti, saj se toženka v obrazložitvi glede tega ne izreka. Kljub temu, da gre za konkretni, posamični akt, toženka v obrazložitvi navaja abstraktne in posplošene razloge za zavrnitev tožničinega predloga za napredovanje v naziv, pri čemer se niti ne opredeli do vseh konkretnih okoliščin na strani tožnice kot predlagateljice in njenega konkretnega dela in nalog, ki jih opravlja na SCSD oziroma socialno varstvenih storitev, ki jih dokazuje, da jih opravlja kot strokovna delavka v SCSD na področju socialnega varstva.

Socialna zbornica Slovenije je izpodbijano odločitev oprla na določbo 1. alineje prvega odstavka 69. člena ZSV, ki določa pogoje, ki jih morajo izpolnjevati direktorji socialnovarstvenih zavodov (vrsto in stopnjo strokovne izobrazbe, število let delovnih izkušenj ter opravljen strokovni izpit), in ki glede izobrazbenega pogoja (to je glede smeri izobrazbe, ki se šteje za ustrezno) napotuje na podrobnejšo opredelitev iz 69. člena ZSV. Ob tem je spregledala določbo 2. alineje prvega odstavka 69. člena ZSV, ki določa, da imajo direktorji socialnovarstvenih zavodov v domovih za starejše lahko tudi visoko strokovno ali univerzitetno izobrazbo druge družboslovne, zdravstvene ali medicinske smeri.

Potrdilo o usposobljenosti za strokovne sodelavce, ki ga ureja Pravilnik o določitvi vrste in stopnje programov izobraževanja za strokovne sodelavce v socialnem varstvu, ni potrdilo o opravljenem strokovnem izpitu, ki ga ureja drug pravilnik, in sicer v času odločanja tožene stranke veljavni Pravilnik o strokovnem izpitu na področju socialnega varstva. Kot strokovna sodelavka ima tožnica na podlagi 74. člena ZSV pravico do napredovanja v naziv mentorica. možnost napredovanja ne sme biti le teoretična oziroma neobstoječa. Ravno to pa upravičeno zatrjuje tožnica v konkretnem primeru. Na eni strani namreč zakon (ZSV) in pravilnik (tj. Pravilnik o napredovanju) izrecno določata, da strokovni sodelavci (ne le strokovni delavci) lahko napredujejo v naziv (mentor), po drugi strani pa isti Pravilnik o napredovanju s predpisovanjem pogoja, da mora imeti strokovni sodelavec opravljen strokovni izpit, dejansko onemogoči kakršnokoli napredovanje kateremu koli strokovnemu sodelavcu, saj ta glede na izrecno določbo tako starega kot sedaj veljavnega Pravilnika o strokovnem izpitu na področju socialnega varstva k opravljanju strokovnega izpita sploh ne more pristopiti. Takšno podzakonsko

Pravno nevzdržno bi bilo, da bi lahko posamezniki ignorirali odločbe pristojnih inšpekcij z zanašanjem na to, da bodo dosegli odpravo v nadaljnjih postopkih. Odprava odločbe učinkuje za nazaj (ex tunc). V primeru odprave določene odločbe, se odpravijo tudi posledice, ki so na njeni podlagi nastale. Tega pravila vendarle ni mogoče uporabiti na način, da se z odpravo za nazaj odobri ravnanje, ki je nasprotovalo inšpekcijski odločbi v času, ko je ta še veljala in bila tudi izvršljiva. Zakon za takšne primere predvideva druga sredstva, in sicer odškodninsko odgovornost države oz. samoupravne lokalne skupnosti za škodo, ki je bila zavezancu ali drugi osebi povzročena s protipravnim dejanjem ali opustitvijo dejanja inšpektorja pri izvajanju nalog inšpekcijskega nadzora. Takšna ugotovitev ne pomeni poseganja v pristojnost Socialne inšpekcije. Treba je namreč upoštevati, da tožnica javne službe ne opravlja več, da zoper njo v tej zvezi niso več v teku inšpekcijski ali drugi upravni postopki. Zato ima takšna ugotovitev sodišča prve stopnje posledice le v civilnopravnem sporu in ne posega v upravno pristojnost.

Tožnica je z vedenjem tožene stranke opravljala delo, ki ga skladno z določbo 69. člena ZSV ni mogla oziroma smela opravljati. Z odločbo je bilo le ugotovljeno nezakonito stanje pri toženi stranki in ji naloženo, da naj ga odpravi. Ker je tožena stranka za to nezakonito stanje vedela dosti več kot šest mesecev, je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je odpoved nezakonita pravilna.

Predmet tega upravnega spora ni vprašanje nezmožnosti pristopa k strokovnemu izpitu, ampak zavrnitev predloga za napredovanje v naziv.

Sodišče se glede odgovora na vprašanje, ali je pridobitev strokovnega naslova diplomiranega ekonomista ali ekonomistke mogoče uvrstiti pod katero od oblik, predpisanih v tretjem odstavku 69. člena ZSV, pridružuje stališču toženke. Glede upravne smeri, za katero tožnica trdi, da pod njo zapade tudi študijski program komerciala, pa sodišče ugotavlja, da je zakonodajalec med drugimi predpisal upravno študijsko smer kot eno izmed možnih končanih študijskih smeri za pristop k navedenemu strokovnemu izpitu, pri tem pa ekonomske smeri ni predvidel.

Že tožena stranka je tožniku pojasnila, da predmet pritožbe oziroma tožbe ne morejo biti merila javnega razpisa. Slednja so bila upoštevana za vse prijavitelje in so bili vsi, ki so se prijavili na predmetni javni razpis enako obravnavani. Zato na drugačno odločitev v zadevi tudi ne more vplivati mnenje Socialne zbornice Slovenije.

Pravilnik o napredovanju strokovnih delavcev in strokovnih sodelavcev na področju socialnega varstva v nazive določba postopke verifikacije in točkovanje programov strokovnega usposabljanja, ki jih opravi Socialna zbornica Slovenije na podlagi metodologije za verificiranje in točkovanje programov, ter sprejme strokovni svet zbornice enkrat letno za naslednje koledarsko leto. Ob upoštevanju tako predpisanega postopka verificiranja in točkovanja programov sodišče pritrjuje toženi stranki, da pri točkovanju oziroma vrednotenju predloženih potrdil ni upoštevala tistih, iz katerih čas trajanja ni bil razviden ali tistih, iz katerih je razvidno, da je izobraževanje trajalo manj kot 3 pedagoške ure. Tožnica ne more biti uspešna s tožbenim ugovorom, da bi morala tožena stranka, v kolikor potrdila navedenih podatkov niso vsebovala, uporabiti določbe ZUP o ravnanju z nepopolno vlogo in jo pozvati k predložitvi dokazil oziroma podatkov o časovnem obsegu trajanja programa. K takšni razlagi določbe Pravilnika ne napotujejo.

Na podlagi podatkov življenjepisa izbrane kandidatke je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je izbrana kandidatka v letu 1998 z diplomo visoke šole za socialno delo pridobila visoko strokovno izobrazbo, ki je bila za zasedbo prostega delovnega mesta ustrezna glede na 1. alinejo prvega odstavka 56. člena ZSV v zvezi z 69. členom ZSV. S tem je izpolnila pogoje zahtevane strokovne izobrazbe. Izbrana kandidatka je po pridobljeni diplomi opravila pripravništvo (od 30. 6. 1998 do 30. 3. 1999), pri toženi stranki je bila kot diplomirana socialna delavka zaposlena tudi od 13. 3. 2000 do 19. 12. 2004 (ko je hkrati opravljala delo socialne delavke in vodje službe za pomoč na domu), zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je izbrana kandidatka s temi delovnimi izkušnjami izpolnila zahtevani razpisni pogoj delovnih izkušenj. Tožena stranka je izpolnjevanje pogoja delovnih izkušenj za vse kandidatke ugotavljala iz njihovih življenjepisov, čeprav bi morala od njih dodatno zahtevati predložitev ustreznih dokazil o izpolnjevanju tega razpisnega pogoja. S tem je kršila postopek za izvedbo razpisa, vendar pa ta kršitev ni bistveno vplivala na odločitev o izbiri. Ugotovljeno je

Ker ni ugotovljeno, da bi bili družinski člani, ki so tožniku nudili pomoč in nego, za to posebej strokovno usposobljeni, niti, da bi bila takšna oblika pomoči in nege potrebna, je odškodnina za stroške pomoči in nege pravilno odmerjena na podlagi urne postavke za nekvalificirano malo delo.

Zakonodajalec je v skupnih določbah IV. poglavja ZSV določil pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da se za pravno ali fizično osebo, ki opravlja storitve socialnega varstva izven javne mreže, lahko uporabijo določbe tega poglavja ZSV in posledično njegova podpoglavja. Po določbi 74. člena ZSV lahko napredujejo tudi delavci, ki opravljajo storitve socialnega varstva izven mreže javne službe, pod pogojem, da so zaposleni v pravni osebi, ki je pridobila dovoljenje za delo MDDSZ, ali pa da kot fizične osebe pridobijo dovoljenje za delo MDDSZ. V predmetni zadevi je tožena stranka ugotovila, da tožeča stranka takšnega dovoljenja nima in da ni vpisana v register zasebnikov in pravnih oseb, ki opravljajo socialno varstvene storitve in iz tega razloga pravilno zavrnila tožničin predlog za napredovanje po ZSV.

Za zakonitost pogodbe o zaposlitvi za določen čas so odločilne okoliščine, ki so bile znane ob njeni sklenitvi. Na zakonitost pogodbe o zaposlitvi za določen čas ne vpliva, če so se tekom njenega trajanja spremenile okoliščine, ki bi glede na 10. člen Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije omogočale zaposlitev tožnice za nedoločen čas. Če delavec po poteku delovnega razmerja za določen čas pride na delo in želi nadaljevati z delom, mora biti iz ravnanja delodajalca nedvomno razvidno, da mu tega ne preprečuje, da lahko govorimo o preoblikovanju delovnega razmerja za nedoločen čas. Bistveno je, da delavec opravlja delo še naprej, delodajalec pa to delo sprejema, iz česar lahko izhaja volja strank po nadaljevanju delovnega razmerja.

ZSV v 1. členu določa, da socialno varstvena dejavnost obsega preprečevanje in reševanje socialne problematike posameznikov, družin in skupin prebivalstva, v 10. členu pa je določeno, da socialno varstvene storitve obsegajo aktivnosti in pomoč namenjeno preprečevanju socialnih stisk, kar pomeni tako načrtovanje ukrepov (2. člen), kot tudi neposredno pomoč s storitvami (10. - 18. člen) ali socialno varstvenimi dajatvami (19. - 41. člen). Področje socialnega varstva je torej zelo široko in ga je možno opravljati v gospodarskih organizacijah, državnih organih, zavodih, centrih, preko osebne pomoči, pač povsod, kjer se lahko pojavlja socialna problematika.